Živel strip! Živela Animacija! Konkurs…

Živel strip! Živela Animacija! 15

natečaj za strip in animacijo
za osnovnošolce in srednješolce Furlanije – Julijske Krajine in Slovenije

Združenje Vivacomix in Stripburger iz Ljubljane v okviru projekta ŽIVEL STRIP! Živela animacija! 15 razpisujeta nagradni natečaj za strip in animacijo. Ob jubilejni izdaji (v Sloveniji natečaj pod naslovom Živel strip! poteka že desetič) v navdih ponujamo dela kar 4 avtorjev.

Natečaj podpirajo Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS in regija Furlanija – Julijska krajina, partnerji projekta pa so revije Ciciban, Cicido in Pil ter Mednarodni festival animiranega filma Animateka iz Ljubljane, RogLab, Galerija Plevnik-Kronkowska, Trubarjeva hiša literature, Italijanski inštitut za kulturo v Ljubljani, Likovna akademija v Bologni, Visionario – – center za vizualne umetnosti, Kinematografska palača iz Gorice, Kinematografska hiša iz Trsta, Združenje OTTOmani, Združenje Piccolo Principe in festival Comicon. Pri projektu sodelujejo tudi mestna občina Pordenone, Trieste Contemporanea in Dobialab.

PRAVILNIK
Na natečaj se lahko prijavijo šolarji in dijaki iz Furlanije – Julijske krajine in iz Slovenije.
Natečaj je razdeljen v dve kategoriji:
‒ strip,
‒ animacija.

1) TEMA RAZPISA:
STRIP:
a) Grdina je nenavadna in nehvaležna gozdna pošast iz rezijanske pripovedke z naslovom Grdina pod kamnom. Predstavljaj si, da je pošast Grdina tvoj sošolec ali sošolka, ki sedi s tabo v šolski klopi, ali pa stric tvojega soseda. Kako se Grdina znajde v vsakdanjih situacijah in v družbi običajnih ljudi; na kakšne načine lahko pošast izkoristi prednosti dejstva, da je pač – pošast?
b) Pilotka in njeno letalo–preoblikovalo. Pilotka in njeno letalo lahko spreminjata svojo podobo in obliko glede na to, kako se počutita in v kakšni situaciji se znajdeta. V kaj bi se lahko spremenila, če bi letela nad tabo, kaj bi videla?
ANIMACIJA:
a) Rumeni pes. Rumeni pes je en hecen kuža in rad pleše skupaj z drugimi hecnimi liki. Poskusi si izmisliti svoj lik, ki bo plesal z Rumenim psom.
b) Animacija lutk. Preizkusi se v ustvarjanju zgodbe, v kateri bo nastopala tudi kakšna tvoja igrača skupaj z lutkami iz plastelina.
STRIP IN ANIMACIJA
c) prosta tema

2) PRIJAVLJENA DELA SO LAHKO:
‒ stripovske zgodbe, narisane v poljubni tehniki (vključno z računalnikom), formata A3, poljubnega števila strani.
‒ animacije, izvedene v klasični ali računalniški tehniki.

3) Učenci in dijaki se lahko na razpis prijavijo samostojno ali v skupini.

4) oddaja del: Dela morajo biti oddana po pošti skupaj z izpolnjeno prijavnico (za sloven-ske šolarje) na naslov: Stripburger, Forum Ljubljana, Metelkova 6, 1000 Ljubljana

5) URNIK: Dela morajo biti poslana po pošti do torka, 17. marca 2015.

6) ŽIRIJA v sestavi: Renato Calligaro (avtor), David Krančan (avtor), Katerina Mirović (Stripburger), Igor Prassel (Animateka), Paola Bristot (predsednica združenja Vivacomix) se bo sestala 28. marca 2015 in izbrala nagrajence.

7) NAGRADE:
STRIP: Podelili bomo 5 glavnih nagrad – 5 knjižnih bonov v vrednosti 200 evrov. Poleg glavnih nagrajencev bo žirija izbrala še 3 avtorje, ki se bodo udeležili enodnevne delavnice izdelave stripovske majice v RogLabu v Ljubljani.
ANIMACIJA: Zmagovalcem v kategoriji animacije bomo podelili 3 nagrade. Prva nagrada je udeležba na delavnici animacije Slon in akreditacija za celoten program mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. Druga in tretja nagrada sta DVD z animacijami Slon in akreditacija za program Slon na mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka, ki bo potekal decembra 2015 v Ljubljani.
Vsi udeleženci natečaja bodo prejeli knjižno nagrado za sodelovanje. Vsa stripovska dela bomo tudi razstavili. Natečajniki v stripovski sekciji s prijavo dovoljujejo morebitno objavo svojih del. Avtorji vseh animacij dovoljujejo reprodukcijo svojih del na DVD-ju.

8) RAZSTAVA del avtorjev likov natečaja:
VIDEM
Predstavitev animiranih filmov Magde Guidi in Špele Čadež bo 11. decembra 2014 v centru za vizualne umetnosti Visionario v Udinah (Videm) v programu prej omenjenega Malega festivala animacije. Do 1. februarja 2015 bosta na ogled kratka animirana filma obeh avtoric, ki sta ju ustvarili za animirani omnibus z naslovom Re-Cycling.
PORDENONE, CELJE, LJUBLJANA
Razstava ŽIVEL STRIP! Živela animacija! 15, ki bo prikazala originalne risbe, makete, video Renata Calligara in dela Davida Krančana, Magde Guidi ter Špele Čadež, bo na ogled v Mestni knjižnici v Pordenonu med 17. januarjem in 28. februarjem 2015, in v Celju v Galeriji Plevnik-Kronkowska med 6. in 27. februarjem 2015. Predstavitev projekta Živel strip! Živela animacija! 15, katere se bosta udeležila avtor Renato Calligaro in kritičarka Giuliana Carbi, bo 5. februarja 2015 ob 18.00 na Italijanskem inštitutu za kulturo v Ljubljani.

9) Odprtje RAZSTAVE stripov udeležencev natečaja in podelitev nagrad bo:
LJUBLJANA
petek, 24. aprila 2015, ob 17. uri,Trubarjeva hiša literature, Stritarjeva ul. 7.
Odprtju se bo pridružil Pripovedovalski Variete.
Stripi bodo na ogled do 15. maja 2015.
PORDENONE
ponedeljek, 30. marec 2015, ob 11.00, Mestna knjižnica, Pordenone. Ob podelitvi nagrad bomo prikazali animirane filme iz sekcije AnimaKIDS z Malega festivala animacije (Piccolo Festival dell’Animazione). Nagrajena dela bodo na ogled do
9. aprila 2015.

Za informacije se obrnite na:
Stripburger / Forum Ljubljana
core@mail.ljudmila.org,
01 2319662, 031 401556
www.ljudmila.org/stripcore/zivel_strip

Prijavnica: www.ljudmila.org/stripcore/zivel_strip/zivel_strip_15_slo_web.pdf

 

Endodontostrip

“Endodontostrip: brati trikrat dnevno na tešče po obroku, poplakniti z razmislekom in zadržati v sebi za zmeraj”

Pogovor z dr. Rokom Juričem in Cirilom Horjakom
15. januar 2015 ob 06:14,
zadnji poseg: 15. januar 2015 ob 08:52
Ljubljana – MMC RTV SLO

Konec preteklega leta smo postali bogatejši za delo, ki posega tako na področje medicine kot tudi umetnosti – izšel je Endodontostrip.

Strip o endodontiji, vedi zobozdravstva, ki se ukvarja predvsem s preprečevanjem bolezni zob in dlesni. Ustvarila sta ga zobozdravnik dr. Rok Jurič in eden najvidnejših slovenskih striparjev Ciril Horjak.

Ciril in Rok, najprej čestitke za tole knjižno izdajo stripa. Kako sta sploh prišla na idejo, da naredita strip na temo zobozdravstva, zobozdravnikov …
Ciril: Rok vsako leto podpre en umetniški projekt. Pogosto je mecen glasbenim ploščam, leta 2011 pa se je odločil podpreti kratek strip o endodontiji.
Rok: Vsak Slovenec ima vsaj dva zoba, ki potrebujeta endodontsko zdravljenje, zato bi strip lahko malo razširil vedenje med ljudmi o koristih endodontije. In mi s tem prihranil mnogo besed, saj kot zdravnik raje delam, kot pa govorim. Pa sva ga naredila, Endodontostrip.

Kakšen je bil vajin angažma pri stripu? Jasno je, da je Ciril strip risal, jasno je, da je Rok sodeloval s strokovnimi nasveti, pa vendar; kako sta se lotila zgodbe, scenarija …
Ciril: Veliko sva sedela skupaj, popila precej kave in tudi kako pivo, pa dolge večere ždela za računalnikom.
Rok: Pri stripu sva postala skoraj ena oseba – jaz imam zdaj daljšo brado, Ciril pa natančneje umiva zobe. In oba sva zdaj precej lepša, pa malo starejša tudi.

Kdo je koga “bremzal”?
Ciril: Jaz Roka. Imam obupen občutek za čas in nekajmesečno delo se je raztegnilo v štiriletni monumentalni projekt.
Rok: Res je, Ciril me je bremzal. Pogosto je ob kaki moji ideji rekel: “To bo pa malo preveč. Bralci ne bodo prenesli.” Jaz namreč nimam tega občutka samocenzure, ko me pa vsi poslušajo široko odprtih ust.

Strip se bere kot neke vrste knjiga o zobozdravstvu. Ob njej se zabavamo, pa hkrati tudi veliko naučimo. Dr. Zvonka Zupanič Slavec je zapisala, da smo “Slovenci in naše zobozdravstvo bogatejši za novo umetnino“. Kako se prepletata zdravstvo in umetnost?
Rok: Vsaka resna medicinska knjiga se v uvodu začne z “Art and science of …” . Medicina je bila od nekdaj tudi umetnost, ne le znanost. Vsaj zavarovalnica to že dolgo ve, saj s takim financiranjem, kot ga imamo, bolnišnica postaja vse bolj Cukrarna, prav Cukrarna pa ima v slovenski umetnosti pomembno mesto, le spomnite se Murna, Ketteja, Cankarja. Zaradi medicine torej več umetnosti. Krog je sklenjen.

Med slovenskimi zdravniki je precej umetnikov. Resnih umetnikov, ki jim umetnost ne predstavlja le konjička. Zakaj?
Rok: O tem bi kakšen posvečen psihoanalitik znal povedati kaj sočnega. Sam se z umetnostjo, igram klavir, ukvarjam predvsem zato, ker za obisk psihiatra nimam ne časa ne denarja.

Dr. Alojz Ihan vajin strip priporoča kot zdravilo?
Ciril: Seveda, saj je zdravilo – proti predsodkom o zdravljenju zob!
Rok: Le odmerka še nismo določili – predlagam tega: pred zobobolom Endodontostrip brati trikrat dnevno na tešče po obroku, poplakniti z razmislekom in zadržati v sebi za zmeraj.

Se bomo potem, ko bomo prebrali strip, manj bali zobozdravnikov?
Ciril: Upava, da se bodo bralke in bralci stripa poleg predsodkov znebili tudi strahu. Gotovo pa se bodo ob branju zabavali.
Rok: Seveda. Saj se tudi zdravniki ne bojimo več bralcev stripa. Pa čeprav imajo v rokah knjigo, ki je orožje, kot je rekel Bertolt Brecht.

Saj res, zakaj se zobozdravnikov tako zelo bojimo? (Ne vsi, seveda!)
Rok: Mislim, da imajo tukaj prste vmes strici in tete iz ozadja. In jih bom kar imenoval: nevednost, nerednost, neodgovornost. Če jih preveč poslušamo, kar med Slovenci ni neobičajno, začne boleti. Tako v zobu kot v državi.

Endodontija se ukvarja predvsem z vzroki in diagnostiko, s preventivo. Strip je potemtakem ne le obvezno čtivo v zobozdravstveni čakalnici, marveč tudi v šolah? Kakšen je odziv slovenskih šol?
Ciril: Otroci najin strip sicer radi preberejo, a zgodba je namenjena predvsem odraslim; predvsem tem, ki se sami srečujejo z endodontskim zdravljenjem. Šolam tega stripa zato tudi nisva ponujala.

Je lahko zobozdravnik naš najboljši prijatelj?
Ciril: Očitno je lahko! Nisem prepričan, da se bodo vsi bolnik zbližali s svojimi zobozdravniki le zaradi zdravljenja. Naju je povezala štiri leta dolga produkcija stripa. Na preizkušnji sta bili moja risarska vzdržljivost, predvsem pa Rokova potrpežljivost, ko jaz kar nisem in nisem končal preklete zadeve. A vendar nisva samo ostala zelo dobra prijatelja, ampak so naju napetosti in napori, ki sva jih premagala, naredili za taka.
Rok: Seveda, zobozdravniki smo pogosto bolnikovi najdražji prijatelji.

Strip kot tak presega stripovsko formo. Ponuja nam en kup zabavnih dejstev o zobeh in zobozdravstvu, ki jih v resnih knjigah ne moremo prebrati. Recimo to, da je bil prvi animirani film Walta Disneyja oglas za zobozdravnika. Do tega je prišlo, ker ni imel denarja za zobozdravnika in sta se zmenila za kompenzacijo. Kakšen je vajin odnos?
Ciril: Strip je uradno izdala uradna oseba Ciril Horjak, s. p. Ko sva strip prvič ponudila kupcem, sva se morala dogovoriti tudi o denarnih zadevah. Saj veste, kako pravijo: čisti računi, dobri prijatelji – pa tudi državi je treba dati davek, ki ga zahteva.
Rok: Že na začetku sva se odločila, da če bo dobiček, ga bo tako pobrala država in ne bo problema, če bo pa izguba, jo bova pa delila pol-pol. Kdaj pa je kakšen umetniški projekt imel dobiček?!?

Endodontostrip je bil dolgotrajen projekt, ki je trajal kar štiri leta. Zakaj? Kaj se je tako dolgo dogajalo?
Rok: V endodontiji so čakalne dobe sicer zelo zelo dolge, a ta štiri leta so le malo dolga tudi za endodontijo. Ko gledam, kaj vse smo v tem času naredili – slovenska delovna verzija, angleška delovna verzija, angleška končna verzija, slovenska končna izdaja, nizozemski prevod, vmes pa anketa in vsi popravki, spremembe in celo hčerka ter 200 litrov jabolčnika lani – prej to verjetno ne gre. Vsaj nama ne, ko pa imava skupaj dve levi roki.

Ciril, tvoj alterego je dr. Horowitz. On je tudi pacient na zobozdravnikovem stolu. V čem sta si Horjak in Horowitz podobna? Kaj ju druži?
Ciril: Stripovski lik dr. Horowitz nastopa v stripu, ki sem ga narisal jaz, Ciril Horjak – moj vzdevek pa je po naključju prav dr. Horowitz! Noro, a ne? Šalo na stran: nikakor ne smemo pozabiti na množico sodelavk in sodelavcev, ki so nama pomagali ustvarjati strip. Ti so prispevali dizajn uniforme zobozdravnikov, tridimenzionalno zasnovo ozadja, sivine in senčenje ter celo končno barvno podobo naslovnice! Alter ego gor ali dol, na koncu smo zmagali ekipno.
Rok: Jaz poznam oba, Cirila in dr. Horowitza. Ne boste verjeli, drug brez drugega ne zmoreta ničesar. Pa kako sta v vsem uigrana. Resnična profesionalca, vam rečem. A še zmeraj ju ne ločim, je Ciril levi ali desni? Natakar, a mi pokličete taksi, prosim?

Tadej Čater

EPeKa, so.p.

Necenzurirana predstavitev prostovoljske izkušnje v Romuniji, Jaša Prajnc

 

20. januar ob 19. uri
Prostor EPEKA, Koroška cesta 8, Maribor

V torek, 20. januarja 2015 ob 19.00 uri vas vabimo v svoje prostore na Koroški cesti 8 v Mariboru na predstavitev mednarodne izkušnje evropske prostovoljne službe skozi oči našega člana in prostovoljca Jaše Prajnca, ki je dvo-mesečno prostovoljsko delo opravljal v mestu Cluj-Napocca, ki nosi titulo Evropska prestolnica mladih 2015.

Jaša Prajnc, študent Pedagoške fakultete v Mariboru, znan predvsem v svojem rojstnem kraju Ruše, da se je dojil do svojega dopolnjenega 15. leta starosti, je v dolgočasnem vsakdanjiku sprejel nenavadno odločitev, da se bo podal v neznano na prostovoljsko delo v daljno Romunijo s pomočjo mladinske in kulturne organizacije Združenje EPEKA, socialno podjetje.

Vsi, ki ga poznajo so bili presenečeni. Kaj je to prostovoljstvo, Evropska prostovoljna služba, nevladna organizacija EPEKA, neformalno izobraževanje, mentor, koordinator, gostujoča organizacija, Erasmus+, …? Še preden so dobili odgovore je Jaša že poletel v Romunijo, za katero je njegov oče z nasmeškom na licih dejal, da je evropsko leglo kvalitetne prostitucije.

Vendar brez strahu, nič niste zamudili. Jaša Prajnc bo vse svoje necenzurirane izkušnje delil z vami.
Pridite, tega ne smete zamuditi.

Pogovor bo moderiral predsednik Združenja EPEKA, so. p. in mladinski delavec Štefan Simončič.

Za prigrizke ob predstavitvi bo poskrbela romska restavracija Romani kafenava.

www.romani-kafenava.si / info@romani-kafenava.si
Organizator: Združenje EPEKA, so. p. / www.epeka.si / epeka@epeka.si

Združenje EPEKA, so. p. podpirajo Mestna občina Maribor, Urad za mladino RS, EU program Erasmus+ in EU Kultura.

Projekt je financiran s strani Evropske komisije. Vsebina objave odraža izključno stališča avtorja. Nacionalna agencija ter Evropska komisija nista odgovorni za kakršno koli uporabo informacij, ki jih objava vsebuje.

Strip, ki je povzročil mednarodni incident

Fenomen Zvitorepec

Iztok Sitar                                                                                                          12.01.2015
Pisalo se je leto 1952, v Veliki Britaniji je princesa Elizabeta postala angleška kraljica, v Ameriki je general Eisenhower zmagal na predsedniških volitvah, v Argentini je umrla Evita Peron, v Sloveniji pa se je rodil – Zvitorepec.

Rojstvu Zvitorepca, ki ni potekalo brez porodnih krčev (še par let pred tem je bil strip v novem družbenem redu kot produkt dekadentnega kapitalizma namreč nezaželen, kar je takrat pomenilo toliko kot prepovedan, po Titovi »zavrnitvi« Stalina, ko se je Jugoslavija zaradi ruskih sankcij in rožljanja z orožjem odprla proti Zahodu, pa je skozi velika vrata na nezloščen parket socialnega realizma vstopil tudi strip), je botrovalo – naključje. Pri novoustanovljenem tedniku Slovenskega poročevalca, PPP (Poletove podobe in povesti), ki ni bil več namenjen samo suhoparnim družbenopolitičnim dogodkom in socialistični stvarnosti, ampak predvsem zabavi, so namreč za zadnjo, otroško stran naročili Disneyjev strip, ki pa je med potjo obtičal nekje na carini, kar seveda v tistih časih ni bilo nič nenavadnega, zato so hišnemu ilustratorju Mikiju Mustru naročili, naj v slogu basni nariše podoben živalski strip, vendar z avtohtonimi slovenskimi junaki, s katerimi se bodo mladi bralci lahko poistovetili.

Premeteni lisjak v družbi požrešnega volka in bistrega želvaka

Tako je nastala urbana legenda o premetenem lisjaku Zvitorepcu, ki sta se mu v naslednjih epizodah pridružila še požeruški volk Lakotnik in modri želvak Trdonja. Čeprav je bil prvotno strip namenjen otrokom, pa so ga z enakim navdušenjem (ali pa še raje) prebirali njihovi starši, naveličani socialistične stvarnosti in delovnih petletk, kar je s pridom izkoristil tudi Muster, ko je predvsem za moško publiko vnesel v strip tudi precej razgaljene lepotičke. Sicer pa se je bralcem najbolj prikupil prav robustni Lakotnik, ki je čisto po kmečko ljubil ženske, jedačo in pijačo in se skorajda v vsaki epizodi bodisi spogledoval s prsatimi dekleti ali mastil s kranjskimi klobasami, ki jih je obilno zalival z dolenjskim cvičkom, pa naj se je zgodba dogajala v starem Rimu, na Divjem zahodu ali na Luni.

Muster, ki je bil sam tudi scenarist vseh stripov, je namreč po krajših uvodnih zgodbah, ki so se, kot se za basni pač spodobi, dogajale izključno v gozdu in bližnji vasi z lokalnimi protagonisti, lokacijo pustolovščin prenesel tudi v bolj eksotične kraje; tako je leta ’54 poslal Zvitorepca v saharsko Afriko, vendar pa je moral zaradi dušebrižniških napadov na strip (kar seveda ni bila samo slovenska ali celo socialistična posebnost, ampak globalen pojav tistega časa), ker da kvari mladino in odvrača ljudi od branja knjig, zgodbo predčasno zaključiti in je nadaljeval z rotmanovsko slikanico Tivolski junaki, ki pa ni mogla nadomestiti dinamike stripa, zato je po poplavi protestnih pisem bralcev z zahtevami za vrnitev priljubljenega junaka po koncu slikanice nadaljeval z Zvitorepčevimi afriškimi pustolovščinami in strip je izhajal nepretrgoma do konca leta ’73, ko je izšla zadnja epizoda.

Žanrsko, pa tudi kvalitativno, so Zvitorepčevi stripi izredno raznoliki, Muster se je posvetil širokemu spektru pustolovskih, zgodovinskih in fantazijskih tem, ki jih je obilno začinil s humorjem, med najboljše sodijo zgodovinske štorije, v katerih se vesela trojka s pomočjo časovne ure znajde v srednjem veku (Trubadurji, 1957; Na grmado, 1970; Med Turki, 1972), starem Rimu (Gladiator, 1966) in celo prazgodovini (Kamena doba, 1962; Prazvitorepec, 1967), pa pustolovske, v katerih odkriva svet (Zvitorepec v Afriki, 1954) in domovino (Trije hribolazci, 1955) ter fiktivne otoke (Čudežni otok, 1956; Gusarji, 1958) in seveda nepogrešljive kavbojske zgodbe (Na Divjem zahodu, 1955; Črni kavboj, 1956; Rdeči kanjon, 1969). Mustrove zgodbe odlikuje čvrsta dramaturgija, ki nas z vrsto zapletov in nepričakovanimi obrati ter humornimi vložki do konca drži v napetosti, ki se seveda zaključi s srečnim koncem, neredko začinjenim z duhovito domislico.

Mednarodni stripovski incident

Čeprav se Muster v svojih stripih ni ukvarjal s politiko, pa je enkrat le prišlo manjšega političnega incidenta, namreč v času Sputnika in vesoljske tekme med velesilama je narisal epizodo Na Luno (1959), v kateri trojica prijateljev na poti proti Zemljinemu satelitu naleti na sovjetsko vesoljsko patruljo, kjer jih zaslišujejo ruski medvedi. Sovjetska ambasada v Beogradu je uradno protestirala proti prikazovanju Rusov kot medvedov, Muster pa je neugodno situacijo briljantno rešil v naslednjem nadaljevanju, v katerem je poslal Zvitorepca k Američanom, ki jih je upodobil kot opice. Rusi so bili s tem zadovoljni, Američani pa tako in tako niso brali stripa, zato je bil ta mednarodni stripovski incident v času hladne vojne uspešno rešen.

Čeprav so zgodbe povsem domišljijske, pa je narisal tudi nekaj družbeno angažiranih stripov, v katerih se ukvarja s perečimi vprašanji tistega časa, ki so presneto aktualni tudi danes, denimo ekološki problemi in skrb za okolje (Skok v prihodnost, 1971) ali avtomobilsko divjanje po cestah (Za volanom, 1970). Najbolj intrigantna pa je zgodba Novogradnja (1963) – v šestdesetih in sedemdesetih letih je bil slovenski nacionalni šport gradnja lastne hiše in vsak, ki je imel vsaj kos zemlje, se je s pomočjo izjemno ugodnih kreditov ukvarjal s to popoldansko rekreacijo, pri kateri so mu nesebično pomagali sosedje, prijatelji in sodelavci (kar jim je pozneje seveda vrnil z delom pri njihovih hišah). Muster v stripu na duhovit in satiričen način prikazuje vse zgode in nezgode tega podviga, od dela na črno do podkupovanja državnih uradnikov in pomanjkanja gradbenega materiala, ki se, jasno, za vse konča srečno, Lakotnik dobi svojo hišo, bralci pa eno najboljših epizod v seriji.

Trdna zgodba z zapletom in razpletom, sočnimi dialogi v zdaj že malce arhaičnem jeziku in zanimiva izbira domišljijskih tem so atributi, zaradi katerih več kot petdeset let stari stripi navkljub računalniškim igricam in internetu še vedno navdušujejo mularijo, pa tudi starejše bralce, ki vedno znova segajo po Zvitorepčevih ponatisih. Po premierni objavi v Tedenski tribuni (kakor se je leto po ustanovitvi preimenoval tednik PPP) je bila večina epizod ponatisnjena v prvi slovenski reviji s stripi, ki se je imenovala seveda po Zvitorepcu (1966–1973), v osemdesetih letih (1981–1988) je Ciril Gale izdal serijo v petinštiridesetih zvezkih, ki jih je spotoma zbral še v osmih knjigah (1986–1990), v letih 2005 in 2006 pa so lahko bralci Dela ob časopisu kupili tudi šestnajst mehko vezanih albumov Zvitorepčevih dogodivščin. Vsi ponatisi pa so imeli veliko pomanjkljivost, namreč, nikoli niso bile objavljene vse epizode, poleg tega pa niso izhajale kronološko. Da tega, da so v Galetovi zbirki izhajali stripi, ki jih sploh ni narisala mojstrova roka, ampak mladi, še neafirmirani anonimni risarji (eden takih je bil, denimo, Davor Glavota iz Osijeka), ki so stare epizode, za katere ni bilo mogoče dobiti originalov, iz porumenelih časopisov prerisovali na paus in iz razkošnih originalov naredili sterilne kopije, sploh ne omenjam.

Na tankem robu med umetnostjo in kičem

S pričujočo enajsto knjigo, zadnjo iz Zbirke Mikija Mustra (2010–2014), v kateri je tudi podroben slikoven pregled vseh izdaj ne samo stripov, pač pa tudi knjig in podlistkov (in precej skop izbor člankov o Mustru), pa smo končno dobili celoten Zvitorepčev opus z vsemi originalnimi epizodami in v kronološkem zaporedju.

Likovno lahko Zvitorepčev opus razdelimo v dve fazi, disneyjevsko (1952–59) in kellyjevsko (1960–1973), po dveh ameriških avtorjih, ki sta najbolj vplivala na Mustrovo risbo. Odlikuje jo dinamična in brezhibna animacija ter filigransko natančna perorisba z uporabo rastra, ki jo proti koncu petdesetih let zamenja z razkošnejšim čopičem, se otrese vseh nepomembnih detajlov in se posveti izključno figuri. Po drugi strani pa je Muster vedno hodil po tankem robu med umetnostjo in kičem, v katerega je nemalokrat prav pošteno zabrodil, zaradi česar so ga tudi akademski kolegi gledali precej postrani, kulturniška srenja pa ga je bolj ali manj ignorirala. To je razvidno predvsem v prenekaterih barvnih naslovnicah, ki jih je narisal v zadnjih letih za dotično zbirko, barvnih stripih (Martin Krpan, 1997), še bolj pa v njegovih knjižnih ilustracijah za otroke (denimo slikanica Deklica, 1998) z lutkastimi glavami in sladkobnimi barvami ali v političnih karikaturah, ki jih je risal za Mag (1995–1999) in Reporter (2008–2010).

Muster je sicer dober portretni karikaturist z zelo dobro karakterizacijo likov, v umetniškem smislu pa zaradi kičaste izvedbe s kričavimi barvami, ki jih še potencira z zadušljivim senčenjem s suhimi barvicami, njegove karikature nimajo večje vrednosti, sploh če jih primerjamo z mojstrskimi risbami Hinka Smrekarja ali lucidnimi karikaturami Tomaža Lavriča. Zaradi tega Muster tudi ni prejel kakšnih eminentnejših nagrad na področju kulture, čeprav bi si jih zaradi ponarodelega Zvitorepca vsekakor zaslužil, sicer pa se sam Muster nikoli ni kaj dosti oziral na uradna priznanja – največja nagrada zanj so bralci, ki vedno znova berejo njegove stripe.

Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014

Vir: http://www.pogledi.si/knjiga/fenomen-zvitorepec