Blaževe Kristine ni bilo med ilegalčki

Kustos za obdobje novejše zgodovine v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane se je pred dvema letoma lotil raziskovanja življenja otrok, ki so v okupirani Ljubljani med drugo svetovno vojno živeli brez staršev. Ob razstavi in dokumentarnem filmu je lani skupaj z Zoranom Smiljanićem ustvaril tudi strip Spomini in sanje Kristine B., Ljubljana 1941–1945.

Zgodba o Kristini, ki ni resnična oseba, združuje, kot pravite, usode številnih otrok, ki so živeli v okupirani Ljubljani. Kaj vemo o njih?

Njihove zgodbe so zelo različne, toda hkrati je Kristinina kar tipična za tedanjo Ljubljano. Vojna se je dotikala večine Ljubljančanov tako, da so živeli v pomanjkanju in imeli omejeno gibanje. Lahko so pogrešali katerega od staršev, ker so tega odpeljali, odgnali ali je bil odsoten iz kakšnih drugih razlogov. Seveda pa so, in to je zgodba Kristine, ki v okupiranem mestu preživlja najstniška leta, vendarle poskušali živeti kolikor toliko normalno, kljub nevarnemu času. Strip smo izdali v okviru evropskega projekta, ko smo raziskovali specifično skupino otrok partizanov, aktivistov in taboriščnikov, ki so v okupirani Ljubljani ostali brez staršev in so bili vključeni v sistem pomoči, ki jo je organizirala Osvobodilna fronta.

Toda o njih v stripu ni veliko zapisanega.

Strip ni vsebinsko vezan nanje, toda zdelo se mi je pomembno, da jih vendarle omenimo skozi zgodbo Katke, ki pride k rejniški družini. In čeprav je to v stripu obrobna zgodba, je zelo značilna za to skupino otrok, ki so nekoč v preteklosti dobili ime ilegalčki.

V čem je značilna?

Da je bilo otroku treba dati lažno identiteto, da je prišel k zanesljivi družini, da je ta zanj skrbela, in da so aktivistke OF, ki so bile odgovorne za te otroke, pomagale, nadzorovale, v kakšnih okoliščinah živijo, in o tem, če je bilo mogoče, poročale staršem. V resnici je bil to izredno konspirativen del OF. Znano je, da so okupacijske oblasti iskale otroke ljudi, ki so se pridružili odporu, da bi jih uporabile kot sredstvo izsiljevanja. Sistem pomoči otrokom pa je bil organiziran tako, da so posamezne aktivistke vedele le za tiste otroke, za katere so bile odgovorne. Menda je med vojno sicer obstajal seznam, a je bil v nekem kritičnem trenutku uničen, tako da je bilo vse shranjeno le v glavah.

Zakaj ste se odločili za upodobitev v stripu?

Strip omogoča vzpostavitev posebnega vizualnega stika z neko vsebino, hkrati je zgodovinski strip zelo močen žanr; od Mausa do, recimo, pri nas Meksikajnarjev.

Iztok Sitar je v Pogledih med drugim zapisal, da je »izjemno politično (ne)korekten, povsem v aktualnem spravnem duhu«. Kako to komentirate?

Pričakoval sem, da bo tudi kak tak pogled na strip.

Zgodbe pa niste pisali s tem namenom?

Ne, nikakor ne. Ko se omenja zloraba zgodovine, se običajno takrat, ko nekdo z zelo splošnim poznavanjem preteklosti žonglira z nekimi dejstvi, ki jih uporablja za aktualne interpretacije. Na zgodovino je treba gledati ne z današnjimi kritičnimi očmi, ampak skozi perspektivo tistega časa. In čim več veš, tem bolj si sposoben tako delovati. Zase lahko rečem, da več ko vem o tistem času, manj sem pripravljen soditi o osebnih odločitvah, zato ker vsaka pomeni skupek danih okoliščin v nekem trenutku.

Prav to pravi tudi Kristina v stripu.

Šele ko lahko zgodovino razumemo tako, če se izrazim malce dramatično, v nekem zgodovinskem trenutku vidimo, kaj je pravo zlo. Takoj ko se na to zlo lepijo neke druge stvari, ostane tisto primarno zakrito. Tako sam gledam na zgodovino. Skratka, obsojati nekaj kar tako, ker je pač del neke druge velike zgodbe, ni smer, ki bi vodila v pozitivno prizadevanje, in tu ne gre za spravnost, ampak za konkreten in korekten pogled na čas, ljudi in osebne odločitve. Tudi odločitve o tem, zakaj je nekdo postal partizan, nekdo pa domobranec, so vedno pogojene ne samo ideološko, idejno ali tradicijsko, ampak tudi s trenutno situacijo ali stisko.

Verjetno pa je treba pogledati tudi širše, kaj je takrat pomenila OF?

Seveda. In kdo je bil na pravi strani, je danes sicer žal nekaj, na kar bi lahko dobili različne odgovore, toda nesporno dejstvo ostane, kar sem omenil že prej: povsem jasno je, kaj je v nekem trenutku zlo in kaj ni.

Uvodnik k stripu sklenete z besedami, da je žični obroč okoli Ljubljane le še moreč spomin. Kako se je ta spomin spremenil od izdaje knjige, ko sicer na neki drugi meji spet stoji žica?

Primerjave so seveda vezane na fizični pojav, sicer pa neposredna primerjava te žice in tistih, ki so jih postavljali v drugi svetovni vojni, po mojem ni primerna. Gre za neki drug čas, neki drug fenomen. Takrat je bila Evropa soočena z ultimativnim nasiljem. Danes pa je žica del drugega konteksta, ne gre za uničenje tukaj, ampak za uničenje nekje drugje. Današnja žica je simbol, kako se Evropa spoprijema s humanitarno krizo. In ko se v istem stavku znajdeta humanitarna kriza in žica, je nekaj narobe.

Zgodba o Kristini je zgodba o fašizmu pred 70 leti. Kakšen bi bil strip o fašizmu danes?

Včasih je udobneje pisati o preteklosti (smeh). Ta strip bi morda pripovedoval zgodbo dveh najstnikov, enega, ki pride iz uničenega mesta, in drugega, ki živi tukaj. In ker imam raje srečne konce, bi to bila zgodba močnega prijateljstva v mestu, ki je za enega stari, za drugega pa novi dom. To bi lahko bil strip današnjega časa, ker še ne bi povsem obupal nad sedanjostjo. Seveda pa so prisotni ekstremistični ksenofobni elementi, in teh se verjetno človeška družba ne bo nikoli zares otresla. Toda pomembneje od tega, ali ti elementi obstajajo ali ne, je, kako jih je družba sposobna krotiti, jih marginalizirati. Torej je treba ustvariti življenjske razmere, ki preprečujejo, da bi ti elementi postali stalnica ali pa pribežališče, v katero bi se ljudje zatekali.

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/blazeve-kristine-ni-bilo-med-ilegalcki.html