Alan Ford je srečal abrahama
Naivni dobrodušni lepotec Alan Ford srečal abrahama: Če želiš ostati mlad, se ne smeš postarati
Pisalo se je leto 1969, ko sta striparja Max Bunker in Magnus (s pravima imenoma Luciano Secchi in Roberto Raviola) v Italiji izdala prvo številko stripa Alan Ford.
Druščina, ki se je javnosti prvič predstavila leta 1969. Foto: Wikipedia
Tudi po pol stoletja liki tega stripa s svojimi že ponarodelimi bizarnostmi nič manj nerazveseljujejo bralstva kot pred desetletji ‒ ne le v njihovi “rodni” Italiji.
Zakladnica biserov cinizma
Naslovni lik in obskurna skupina “skrivnih agentov”, delujočih iz zanemarjene cvetličarne v New Yorku, ki za uborno ali nikakršno plačilo rešujejo mesto in svet pred vsakršnimi hudodelci, med katerimi najdemo Superhika, Anten-mana, Gumiflexa in špijonko Margot. V stripu so prikazani vsi sloji ameriške družbe, ki ji vladajo mafija, socialna nepravičnost in denar.
Italijanski izvirnik stripa z zgodbo o zločincu Superhiku, ki krade revnim in daje bogatim. Foto: Wikipedia
V ekipi TNT najdemo še “džentelmenskega lopova” Sira Oliverja, razboritega Boba Rocka z velikanskim nosom, raztresenega izumitelja Grunfa, lenega in obilnega Šefa ter jamrajočega bolehnega starca Jeremija. Avtorja pa nista pozabila niti na živalski svet, saj imajo svoje vloge ob omenjenih odbitih likih tudi pripadniki živalskega kraljestva, in sicer inteligentna govoreča papiga Klodovik, pes Nosonja in hrček Skviki.
Morda pa ni splošno znano, da je ilustrator Magnus, ki je umrl leta 1996, lik Alana Forda vizualno zasnoval po irskem igralcu Petru O’Toolu. Sicer pa sta Magnus in scenarist Bunker skupaj ustvarila 20 številk stripa, Magnusov odhod v letu 1975 pa je pomenil tudi konec zlate dobe tega stripa.
Ilustrator Magnus je lik Alana Forda vizualno zasnoval po igralcu Petru O’Toolu. Foto: AP
Bajni uspeh hrvaškega prevoda
Strip je doživel prevode v francoščino, danščino, portugalščino in v jezike narodov nekdanje Jugoslavije. V francoski in makedonski različici je zaradi slabe prodaje izšlo zgolj 12 številk. Na Kosovu pa je bil preveden tudi v albanščino, kjer je izšlo pet številk, še slabše pa se je prodajal na Portugalskem, kjer so izdajanje prevodov opustili po samo treh izdanih številkah.
V hrvaščino je strip nadvse mojstrsko prevedel Nenad Brixy (pozneje tudi njegov sin Davor), enainpetdeset številk pa je pozneje v slovenščino prevedel Branko Gradišnik. Vendar so njegovi prevodi najverjetneje zaradi navajenosti bralstva na izjemno hrvaško različico bili deležni mešanih odzivov.
“Ljudje iz nekdanje Jugoslavije so zelo inteligentni“
Za Al Jazeera Balkans je Max Bunker pred časom dejal, kako ga veseli, da so ljudje v nekdanji Jugoslaviji hitro razumeli in sprejeli njegov smisel za humor.
“Moram reči, da so ljudje iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške in vse nekdanje Jugoslavije zelo inteligentni, saj so hitro dojeli moj smisel za humor in ga vzeli za svojega. Žal mi je, da se nisem nikoli srečal z Nenadom Brixyjem, opravil je izjemno delo, saj mu je uspelo prevesti nesamo jezik, temveč tudi duha mojih zgodb,” je takrat povedal italijanski avtor. Prvi scenarij je napisal že leta 1967, vendar ga je do objave prve številke dve leti pozneje, večkrat predelal.
Alan Ford kot velikanski citatološki aparat
Leta 2005 je Alan Ford zaživel tudi na slovenskem odru, in sicer v režiji Ivane Djilas. Leta 2012 pa je izšla knjiga oziroma že kar študija uspeha tega stripa na jugoslovanskih tleh, ki jo je napisal Lazar Džamić. Avtor je Alana Forda označil za ”velikanski citatološki aparat”. Knjiga Cvetličarna v hiši cvetja je nato leta 2015 izšla tudi v slovenščini pri založbi Maska, za prevod pa je poskrbel prav Branko Gradišnik.
Knjiga Lazarja Džamića Cvetličarna v hiši cvetja je v slovenskem prevodu Branka Gradišnika izšla leta 2015. Foto: Založba Maska
