Miki Muster

SERIALKA OPITIH SLOVENSKIH STRIPOV – 5.del – Chicago, Črni kavboj in Gusarji – Miki Muster

V 93. letu se je poslovil Miki Muster, kiklop slovenskega stripa. Zevsu morda res ni koval strel, je pa zagotovo užival njegovo naklonjenost.

Rad je gledal v sonce, a se ni odtrgal od zemlje. Bil je izjemno discipliniran, delaven in talentiran. Ustvarjal je živalske stripovske junake (lisjaka Zvitorepca, želvaka Trdonjo in volka Lakotnika) in je najbolj bran in izposojan slovenski avtor stripov. Komični junaki so vedno priljubljeni liki in se jih bralstvo le stežka naveliča. Gre za like izven vseh običajnih standardov, ki jih krasijo manjše, simpatične pomanjkljivosti, te pa so karikirane do mere, da jih pri navadnem človeku le stežka najdemo.

Zvitorepec je začel izhajati leta 1952 v Poletovih podobah in povestih, ki se leto kasneje preimenuje v Petkovo panoramo in oktobra istega leta v Tedensko tribuno, kjer je po dvajsetih letih zaključil svojo stripovsko pot. V celoti je do leta 1973, ko je izšla zadnja epizoda Zvitorepca, ustvaril 43 Zvitorepcev, skupno 1260 strani.

Zgodnji Zvitorepec je kopija junakov, ki sta ju ustvarjala brata Disney. V začetku se je veliko ukvarjal s filigranskimi detajli ozadja. Leta 1959 pa se je v epizodi Na Luno počasi otresel ravnih linij in v naslednjem stripu zamenjal sterilno pero z bogatim čopičem. Šele takrat se je pokazala vsa razkošnost njegove risbe.

Ko je govora o kvaliteti in žanrski raznolikosti Mustrovih del, pride do izraza Zvitorepčeva raznolikost. Zelo dobre so zgodovinske zgodbe, kjer se super trojica s pomočjo čarovnije znajde v srednjem veku (Trubadurji, 1957, Na grmado, 1970), v starem Rimu (Gladiator, 1966) in celo v prazgodovini (Kamena doba, 1962), pustolovske, v katerih odkrivajo širni svet (Zvitorepec v Afriki, 1954), znanstvenofantastične, ekološke, kavbojske, družbeno satirične itd.

Chicago, Črni kavboj, Gusarji

Miki je v izbranih zgodbah svoje junake precej rudimentarno  “po-močil” v alkohol. V Gusarjih se prijatelji odpravijo ob obalo. Tam najde Lakotnik zapečateno steklenico s skrivnostnim sporočilom, ki vodi do gusarskega zaklada na skrivnostnem otoku, ki pa se ga želi polastiti tudi Joža Gulikoža. Med bojem za zaklad jo bolje odnesejo naši prijatelji in kasneje Gulikoži izmaknejo ladjo ter se ob jedači napijejo gusarskega vina. Sledi razplet… Na koncu se trojica odloči, da jo v naslednji avanturi mahnejo na Luno in Lakotnik zacmoka:”Na Luno hočeta? Pa je tam vsaj kaka poštena oštarija?!”

V zgodbi Chicago iz leta 1964 se Lakotnik infiltrira v čikaško podzemlje. Vstopi v bar, naroči pomotoma štefan (Štefan je tradicionalna slovenska steklenica za pijačo, predvsem vino, op. a.), se hitro zave napake in že zahteva dvojni whiskey, brez sode. V naslednjem okvirčku je za njegovo mizo že mična mladenka. V Chicagu Lakotnik popije dve enoti alkohola. Zanemarljivo.

V zgodbi Črni kavboj je že več alkohola, a ne za naše junake, temveč za Črnega kavboja in ostale prebivalce Slanega mesta tam nekje na Divjem zahodu.

Virus Miki Muster še danes marsikoga ni zapustil in v striparnici Buch je prijavljen vsak dan nov primer te nedolžne bolezni. Zvitorepec je vsekakor najbolj bran in najbolj prodajan stripovski junak pri nas. Še več. Do živega mu niso mogli niti junaki, kot so Asteriks, Srečni Luka in celo Miki Miška je klonil, da o politikih, ki so Zvitorepca sredi petdesetih let prepovedali, ker naj bi bil premalo socialističen, sploh ne govorimo.

Strip je umetnost. Sigurno. Včasih so rekli, da film ni umetnost. Risba mora govorit. Že samo to, da narediš zgodbo, ki je napeta in preživi šestdeset let je ene vrste umetnost,” je povedal Miki Muster.

Strip je orožje. Vzemi ga v roke!

Avtorica: Lucija Golčer

Vir: https://www.drogart.org/knjiznica/5568/serialka-opitih-slovenskih-stripov.html

Aljana


Boj proti suši ( v nedeljo smo obeleževali Svetovni dan boja proti širjenju puščav in suši) zna biti na določenih geografskih dolžinah in širinah “misija nemogoče”…

Prepovedani sad

Prepovedani sad: skrajni čas za pogovor o vulvi

Švedski risoroman Prepovedani sad zdaj tudi v slovenščini
18. junij 2018 ob 16:46
Ljubljana – MMC RTV SLO

Kdaj je znanost nehala gledati na ženski orgazem kot na sestavni del procesa razmnoževanja? Zakaj je NASA v vesolje poslala anatomsko pravilno skico moškega in “redaktirano” različico njegove ženske spremljevalke? Švedska striparka Liv Strömquist se teh in podobnih vprašanj z ogromno mero humorja loti v pravkar prevedenem risoromanu Prepovedani sad.

Mednarodna uspešnica Prepovedani sad je podrobno raziskana, a na varljivo lahkoten način podana “kulturna zgodovina vulve”, ki vam bo med drugim morda pomagala ugotoviti, zakaj nam gre ta mala beseda – vulva – še vedno težko z jezika. Na igriv način povzame po navadi zamolčano zgodovino matriarhata, vse od jamskih slikarij ženskih spolnih organov prek nekdaj sakralnega valovanja menstrualnega cikla pa do deprimirajočih novodobnih upodobitev žensk kot barbik (torej: brez česar koli pod spodnjimi hlačkami). Predvsem pa je prepovedani sad zgodba o tem, kako so bile ženska seksualnost, identiteta in samopodoba dolga stoletja zatirane, patologizirane in dojemane kot manjvredne.

Liv Strömquist je švedska striparka in radijska voditeljica. Njena dela, za katera je značilna družbenokritična in feministična perspektiva, odlikuje politična angažiranost, resnih problematik pa se loteva s humorjem, večkrat s satirične pozicije: predstavljajte si, da vam resno teorijo razlaga stand-up komik v svojem nastopu. Poleg risoromana Prepovedani sad(Kunskapens frukt, 2014), ki je avtoričino doslej najbolj znano in največkrat prevajano delo, je med drugim izdala še risoromane Einsteinova žena (Einsteins fru, 2008), Občutki princa Charlesa (Prins Charles Känsla, 2010) in Vzpon in padec (Uppgång & Fall, 2016). Prepovedani sad je v slovenščino (odlično) za založbo VigeVageKnjige prevedla lektorica za švedščino na Filozofski fakulteti Mita Gustinčič Pahor.

Moški, ki jih je ženski spolni organ zanimal preveč
Težava ni v tem, da moških ženski spolni organ ne bi zanimal dovolj, kot že v uvodu pojasni Strömquistova – nasprotno, večina težav izvira iz tega, da je ženska seksualnost marsikaterega v zgodovini fascinirala do točke obsedenosti, kar je za seboj potegnilo cel kup nevšečnosti. Na seznamu sedmih “moških, ki so se preveč zanimali za tisto, čemur pravimo ženski spolni organ”, se je denimo znašel John Harvey Kellog, izumitelj koruznih kosmičev v 19. stoletju – in žolčni borec za preprečevanje samozadovoljevanja pri ženskah: možak, ki je bil po izobrazbi zdravnik, je predpisoval zlivanje jedke kisline na ščegetavček. Njegov sodobnik, dr. Isaac Baker-Brown, je šel še dlje: bil je velik ljubitelj operativnih odstranitev klitorisa kot zdravila za histerijo, glavobol, depresijo, izgubo apetita, neposlušnost in druge “ženske bolezni”.

Kako je bila lahko ženska uspešna vladarica? Najbrž ni bila ženska.
A to ni še nič v primerjavi s prvim mestom lestvice: zaseda ga skupina znanstvenikov, ki je leta 1965 zahtevala (in dosegla) odprtje sarkofaga švedske kraljice Kristine. Do sklepa, da je bila vladarica iz 17. stoletja “psevdohermafrodit”, so prišli na podlagi zapisov o njenih “netipično ženskih fizičnih in psihičnih značilnosti” – zmotili so jih njena “moška nadarjenost” (študij filozofije, klasičnih jezikov, astronomije in matematike) ter sposobnost vodenja državniških poslov in minimalno zanimanje za obleke, česar niso znali uskladiti z njenimi “ženskimi lastnostmi” (površnostjo in nepredvidljivostjo). “Kristinine genitalije so imele nad to četico starčkov tako hipnotično moč,”izvemo, “kot jo ima X-box nad druščino enajstletnikov v temni kletni sobici med poletnimi počitnicami.” Ker na podlagi 400 let starega odkopanega okostja ti možje seveda niso mogli ugotoviti ničesar določnega o pokojničinih spolnih organih, je njihova ekskurzija na področje interspolnosti ostala nedokončana.

Smo si res bolj različni kot enaki?
Na podlagi te in podobnih fascinantnih anekdot, posejanih s srhljivimi zgodovinskimi detajli, je sporočilo precej lahko izluščiti: razumevanje družbenega spola v 21. stoletju je konstrukt, ki se je skozi zgodovino večkrat pregnetel in spreminjal. Ideja, da obstajata samo dva, med seboj diametralno nasprotna spola, je relativno mlada. Do konca 18. stoletja je bil temelj razprave o spolnih organih in spolnosti v največji meri enakost; šele pozneje je to področje postalo priročno sredstvo za uveljavljanje idej o različnosti med moškimi in ženskami. Zaradi postopnega upada vpliva religije je bila zdaj naloga znanosti, da na podlagi “različnosti” žensko seksualnost klasificira kot nekaj šibkega in praktično neobstoječega. (Iz 19. stoletja izvira tudi stereotip, da ženske zanimajo predvsem čustveni odnosi, moške pa spolnost.)

Milenijski register
Strömquistova svojo lekcijo zgodovine, ki je podprta s številnimi (navedenimi) viri, zapakira v lično milenijsko embalažo “medmrežne govorice”, skrajno učinkovito kombinacijo različnih registrov, medklicev v angleščini in sarkastičnih opazk. Največjega latinskega cerkvenega očeta, denimo, spoznamo takole: “Avguštin je bil krščanski teolog, ki je živel v 4. stoletju. Ni samo živel, ampak tudi pisal. In itak, da noče človek nič slabega reči o nekom, ki piše in to, in čeprav ne mara tega, kar počne, bi se mu človek klub temu želel spodbudno nasmehniti, dvigniti palec in reči: “Kul, da to počneš!” Ampak jaz na žalost Avguštinu ne morem reči: “Kul, da to počneš, Avguštin!” Za vse ženske po vsem svetu in tisočletja dolgo bi bilo EKSTREMNO veliko bolje, če Avguštin v 4. stoletju ne bi javno izražal svojih misli in občutkov o tem in onem.”

Tisto, česar se ne sme (pravilno) imenovati
V poglavju Na glavo obrnjena petelinja roža se dotaknemo trenutno v naši kulturi precej aktualnega vprašanja pomanjševanja sramnih ustnic, ki je zdravstveno popolnoma nepotrebno, a se ženske zanj odločajo iz “estetskih” razlogov. Idejo, da so majhne sramne ustnice boljše od večjih, prek barona Georgesa Cuviera poveže z znanstvenim rasizmom; baron je namreč vpeljal idejo, da so se pri belkah sramne ustnice z evolucijo zmanjšale (in so bile torej znak rasne večvrednosti). Na podlagi tega avtorica razvije tezo, da zato, ker naša kultura zunanjega ženskega spolnega organa (tj. vulve) praviloma ne imenuje s pravim imenom in ga včasih niti ne pokaže v šolskih učbenikih (v nekaterih je le prerez notranjih organov), se je žensko seksualnost reduciralo na “prazen prostor”, na odsotnost oz. pomanjkanje, ki pravi pomen dobi šele v navezavi na moški spolni organ. Precej zgovoren je, denimo, podatek, da je NASA leta 1972 v svoje “sporočilo v steklenici” za morebitna vesoljska bitja vključila anatomsko pravilno skico moškega, ženski pa je izbrisala kratko črtico, ki naj bi nakazovala vulvo.

Zadnje poglavje risoromana je posvečeno tematskemu spektru, ki pokriva vse: od predmenstrualega sindroma do različnih reakcij deklic na njihovo prvo menstruacijo. Avtorica na inteligenten način poudari, da je danes skoraj nemogoče najti oglas za vložke ali tampone, ki ne bi obljubljal “svežine in/ali občutka čistoče”, čeprav so, paradoksalno, prav ti izdelki narejeni iz nerazgradljivih materialov in so ogromna obremenitev za okolje (priporoča uporabo pralnih vložkov ali menstrualnih skodelic.) Zanimiva je tudi zbirka resničnih citatov mladih deklet, pobrana s spletnih forumov, ki razkrivajo sram in nevednost, ki je pri mladih ženskah še vedno povezana z menstruacijo in spolovilom.

Če morda mislite, da je tabuiziranje menstruacije stvar preteklosti in da pogovori o telesnih funkcijah pri ljudeh ne vzbujajo več sramu, velja spomniti samo na popolnoma nelitearni “incident” v umetničini domovini. Strömquistova je pred nekaj leti dobila priložnost, da svoja dela razstavi na postajah stockholmskega metroja, ki se ga drži vzdevek “najdaljša galerija na svetu”. Njene prepoznavne risbe mačk, dreves, golih moških ter seveda žensk z neobritimi nogami in vidno menstrualno krvjo so izzvale neverjetno količino zgražanja. Risbo drsalke s pripisom Vse je v redu (Samo krvavim) so ljudje na družabnih omrežjih opisovali kot “gnusno”, češ da “je dovolj hudo, da enkrat na mesec dobimo menstruacijo, zdaj pa je treba to gledati še vsakič, ko se peljemo z vlakom”.

Starodavna tradicija kazanja vulve
Naslovnica slovenske izdaje risoromana ni enaka kot pri izvirniku. Na švedski in nekaterih prevedenih naslovnicah je fotografija umetnice same, ki s svojo držo aludira na starodavno ritualno tradicijo kazanja vulve, ki nam je danes popolnoma tuja, jo pa zasledimo, denimo, v starogrških himnah Demetri ali še pred tem pri anatolski boginji Baubo. Kipi golih žensk z razprtimi nogami so vse do srednjega veka krasili cerkve in pročelja hiš, opozarja Strömquistova;v keltskem izročilu se imenujejo sheela-na-gigs. Natančnega pomena rituala danes ne poznamo, kaže pa, da je dajal moč in hkrati deloval nekoliko smešno.

Kakor koli že: slovenski založnik se za to fotografijo ni odločil, ker je ob Strömquistovi na fotografiji na steno naslonjeno avtomatsko orožje, kar se jim očitno ni zdelo primerno za trenutni čas. Namesto tega so uporabili prav eno od ilustracij menstruacije, ki so tako ujezile vrle Stockholmčane na podzemni železnici.

Prepovedani sad je v isti sapi skrajno infromativen pamflet in duhovito čtivo, ki s sarkastičnih pristopom ne skuša prikriti upravičene jeze nad mizoginimi miti in splošno sprejetimi “dejstvi”, ki so se pod pretvezo resnice ohranili do današnjega dneva. Punkovska drža do establišmenta se odraža tudi v avtoričinih preprostih, a odločnih risbah, ki se med seboj povezujejo kot tok zavesti, ki ga nenehno prekinjajo medmeti, klicaji in vprašanja, zalučana v brk avtoritetam. Nadvse priporočamo.

Ana Jurc

Prepovedani sad
Prepovedani sad je v isti sapi skrajno infromativen pamflet in duhovito čtivo, ki s sarkastičnih pristopom ne skuša prikriti upravičene jeze nad mizoginimi miti in splošno sprejetimi “dejstvi”, ki so se pod pretvezo resnice ohranili do današnjega dne. Foto: MMC RTV SLO


Risba, ki krasi slovensko naslovnico risoromana, je pred nekaj leti silno vznemirila del stockholmske populacije. Foto: MMC RTV SLO

Prepovedani sad
Ste vedeli, da pred razsvetljenstvom moški in ženski orgazem nista veljala za dve različni stvari? Ljudje so verjeli, da je ženski orgazem nujen, če hoče ženska zanositi. Foto: MMC RTV SLO


Eno od osrednjih vprašanj, ki si jih zastavi avtorica, je razmislek o tem, zakaj mentruacija še vedno do neke mere velja za tabu. Obstaja celo teorija, da sama beseda tabu izhaja iz polinezijske “tupua”, ki pomeni ravno menstruacijo. Foto: MMC RTV SLO

Liv Strömquist (1978) živi in dela v Malmöju.
Liv Strömquist (1978) živi in dela v Malmöju. Foto: Wikipedia/Albin Olsson


“Antropologinja Emily Martin je dokazala, da je razprava o ženskem PMS-ju zamrla v obdobjih, ko so ženske potrebovali kot delovno silo, npr. med vojno, ponovno pa je oživela, ko so hoteli, da bi ženske ostale doma.” Foto: MMC RTV SLO

Prepovedani sad
Slovenski založnik se za izvirno naslovnico ni odločil, ker je ob Strömquistovi na fotografiji na steno naslonjeno avtomatsko orožje, kar se jim očitno ni zdelo primerno za trenutni čas. Foto: MMC RTV SLO

Prepovedani sad
Uradno predstavitev je risoroman prejšnji teden doživel v brivnici – kot tradicionalno ženskam “nedostopnem” prostoru – v Ljubljani. V pogovoru, ki ga je vodil Boštjan Narat, sta poleg prevajalke sodelovali še ginekologinja, porodničarka in strokovnjakinja za seksualne disfunkcije Gabriela Simetinger in pa TV-voditeljica Miša Molk. Foto: MMC RTV SLO


Prepovedani sad je v slovenščino (odlično) prevedla lektorica za švedščino na Filozofski fakulteti Mita Gustinčič Pahor, na predstavitvi pa je celo zaigrala na nyckelharpo, tradicionalni švedski inštrument. Foto: MMC RTV SLO


Ginekologinja Gabriela Simetinger pravi, da v praksi pri ženskah pogosto naleti na globoko vsajene spolne mite: na primer, da je žensko spolovilo samo po sebi umazano in grdo ter da je narobe, če je preveč vlažno. Foto: MMC RTV SLO