Dobiti novinarsko nagrado za desetletje ilustracij v časniku Večer je podoben podvig kot dobiti Prešernovo nagrado za strip, kot sta ju pred leti prejela Miki Muster in Kostja Gatnik ali letos Tomaž Lavrič Prešernovega sklada. V kontekstu novinarskih nagrad je to velik preboj, mislim, da si prvi?

“Zanimivo, da vse tri osebno poznam in so par stopnic boljši od mene, nisem pa pomislil, da je prva novinarska nagrada risarju vendar poseben dogodek. Ne vem, če jo je že kdo dobil za risbe. Pa saj je moje delo na neki način podobno novinarskemu.”

Risar, ki je toliko let zavezan črti, ne pa črki v tiskanem mediju, je izpostavljen istim časovnim pritiskom. Risanje pod pritiskom je posebna disciplina, ki si jo ti izmojstril do skrajnosti, hkrati pa delamo v nevsakdanji sinergiji, ko nam avtorjem v dolgih pogovorih pogosto pomagaš priti do poante.

“‘Brothers in arms’ smo tukaj. Vsi smo neprespani in navajeni tega stresa. Ljudje, ki ne poznajo novinarskih vod, se čudijo, a mi smo tega pritiska preprosto vajeni, motivira nas.”

Se spominiš: prvo naslovnico za prilogo V soboto si narisal 25. novembra 2006. Bila je ilustracija k dnevniku tedanjega predsednika uprave družbe Simobil Andreasa Maierhoferja.

“Že 2006. je bilo? Noro. Podoba s tedanjima konkurenčnima mobilnima operaterjema – Simobilom in Mobitelom – bi lahko bila še danes aktualna. Logotipi in lastniki podjetij so se zamenjali, dihotomija pa ostaja. Prva ilustracija, ki se mi zdi še danes likovno res dodelana, je bila objavljena v 71. tednu, ob dnevniku Vlada Kreslina. Prvih sedemdeset tednov je bilo zame učno obdobje. Ko sem na povabilo Tomaža Ranca, tedanjega odgovornega urednika, podpisal pogodbo, je časopis z mano kupil mačka v žaklju. Na srečo se je izšlo.”

Morda je prav ta zgodba s tabo ena najdrznejših Večerovih v medijskem prostoru. V vseh drugih tiskanih medijih se je vloga karikature zadnje desetletje izgubljala. V sedanjem času somraka tiskanega žurnalizma je ilustracija le pri Večeru ostala trdna, trajna postavka.

“Ta zgodba je mogoča samo z Večerom. Bila je kemija in ščepec norosti takratne Večerove ekipe. Z nedavno prenovo oblike sobotne priloge so mi zaupali kar celostransko ilustracijo priloge. Večer je bil drzen takrat in je tak danes. Gre za likovni in novinarski eksperiment. Da nam uspeva, dokazuje tudi povabilo danskega časopisa Politien k sodelovanju na dveh mednarodnih risarskih razpisih. Moje risbe so ravno zaradi Večera objavili tuji ugledni časopisi od Guardiana do Chicago Tribuna.”

Ti izumljaš nove lege in žanre ilustracije. Je kaj bolj odbitega kot risati v oddaji na Radiu Študent ali v živo risati ob stand upu Tadeja Toša na prireditvi Bob leta? Pa izobraževalni stripi v zobozdravstvu … Nenehno preizkušaš meje in tako daleč si od izolacije kakega Tomaža Lavriča, ki niti javnih intervjujev ne daje?

“Izrazit kontra Lavrič sem. A njegova zadržanost ni le drža, kot včasih dražimo tega risarskega genija, ampak je del njegove osebnosti. Bil sem prepričan, da je bil na akademiji drzen študent, ki se je upiral profesorjem – a ni bil. Tudi on je doživljal profesorje na akademiji kot male bogove, neprekosljive avtoritete. Čeprav sem ekstravertiran, pa je tudi v meni nekaj Lavriča, ki se včasih rad zakoplje v mir svoje sobe in riše v samoti.

Oddaja Risanka na Radiu Študent je bila zelo priljubljena. Pred kratkim smo bili izjemoma spet v etru. Po navodilih poslušalcev sem v živo risal motive za priponke ob obletnici Pankrtov. Ljudje so klicali brez predaha. V mojem opusu ni likovne konsistence, ki jo gojijo veliki slikarji, kot sta Mušič ali Stupica. O njunih delih se da pisati monografijo. Z mojimi poliglotskimi risarskimi eksperimenti tega ne moreš narediti. Dosledno eksperimentiram, res, to so te moje lege, kot praviš.”

Si zagovornik pojmovanja stripa kot jezika. Enake možganske procese vzbuja pri branju kot literatura, o tem celo predavaš na ljubljanski filozofski fakulteti.

“Lani je bilo zame zanimivo leto. Diplomiral sem na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Vsi so mislili, da sem eden tistih zamudnikov, ki so lovili iztek predbolonjskih programov. Ampak jaz sem štiri leta skupaj z dr. Rokom Juričem intenzivno delal diplomsko nalogo – izobraževalni zobozdravstveni strip Endodontostrip. Minilo je več kot petnajst let, odkar sem naredil zadnji izpit na akademiji. Dva profesorja pa sta mi ostala v spominu. Prosil sem ju, da bi bila mentorja moje diplome: Jožef Muhovič in Milan Erič. Moja naloga je drzna, ker sva s profesorjem Muhovičem nadaljevala likovno misel ljubljanske šole gestalta. Vzpostavila sva nekaj, kar se imenuje stripovski vizualni nazorni pojem. Lani poleti sem opravil tudi tečaj uporabe elektroencefalograma. Komaj sem prepričal medicince, da so me sprejeli medse. S to izkušnjo sem laže bral najnovejšo teorijo stripa, ki vključuje nevrolingvistiko. Ameriški strokovnjak Neil Cohn pravi, da gre pri stripu za fenomen enega redkih jezikov, ki ni verbalen. In tudi o tem govorim, ko predavam študentom Andreja Blatnika na filozofski.”

Današnji časi so nagnjeni k enopomenskosti, eksplicitnosti, metafora ni “in”, tudi dvoumje ne. Zatekamo se k narekovajem, takoj ko smo v prenesenem pomenu. Kaj praviš?

“Že četrto leto zapored s sodelavcema vodim delavnice za nadarjene risarje stripov – letos so same punce in moram reči: risarke. Delavnice so intenzivne, dva meseca delamo. Tako dobim občutek, kaj novega se dogaja v teh generacijah. Da občutek za jezik in metaforo ni zgubljen, vidim po tem, da doživljajo ponoven vzpon slovanska mitologija pa japonska, tudi korejska. Nove generacije imajo nedvomno občutek za metaforo, a so podobe drugačne. Prešeren, če bi prišel med nas, bi danes zanesljivo pogrešal znanje grške in rimske mitologije. Tudi Trubar je bil v tem podkovan …”

Danes malokdo razume Prešernov verz Mraz Ovidija v Pontu tare, pa je tako ključna izjava.

“Res je, te reference so izgubljene. Ampak vzpostavljajo se nove nitke in skrb o izgubi metafore je morda odveč. Za prihodnost kompleksnosti slovenskega stripa in ilustracije se ne bojim. Ogromno mladih talentiranih ljudi prihaja. Kar vzbuja malo strahu, je, da sta vsaj dve dekleti z naših delavnic šli študirat na tuje, ena v London, druga na Japonsko. Rad bi, da se po študiju vrneta. Tukaj sem patriotski in me je strah.

Metafora je v grščini prevoz, na tovornjakih s sadjem piše metaphora. Bolj kot izguba antičnih referenc bi nas moralo skrbeti, ali obstajajo inšpekcije, ki preverjajo, ali je to sadje gnilo ali zdravo.”

Ves tvoj delovni proces ima ogromno opraviti s prenesenimi pomeni, je prenos od realizma do karikiranja v tvoji ilustraciji zelo povezan z željo po tem, da bi te vsi razumeli? Torej ali biti na prvo žogo, da boš všečen in razumljiv, ali si lahko bolj kompleksen?

“To je čas fenomena fake news. Kako najti pravo metaforo za Trumpa? Saj je on sam metafora tega časa! Medijska realnost se je s twitterjem in facebookom odcepila v nekaj novega. Ob 500. obletnici reformacije sem razmišljal o tem, kako je ena majhna skupina dobro povezanih ljudi, ki je komunicirala bolj s pismi kot z obiski, s tiskom vzpostavila opozicijo Rimskokatoliški cerkvi. Kasneje je RKC sama spretno uporabila tehnologijo tiska. Mogoče je ena bolj spretnih uporabnic tiska prav Cerkev, ki jo je sprva ta medij napadel in ogrožal. Danes smo priča dejstvu, da sta najboljši uporabnici twitterja in facebooka dve totalitarni državi, Kitajska in Rusija. Ne vem, kaj nas čaka v prihodnosti. Vem pa, da je potrebna akcija, postavljanje standardov, kot je bilo to potrebno s časopisi na prehodu iz 19. v 20. stoletje.

Glede prenesenih pomenov: v besedilih bi morali preganjati narekovaje, razen ko gre za premi govor. Tu je treba bralcu zaupati, da bo razumel prispodobe. Poskušam zagotavljati, da je ilustracija dovolj zanimiva, pa hkrati dovolj zagonetna za bralca. Nikoli ne oddam ilustracije, ne da bi si prej vzel vsaj petnajst minut pavze in jo pogledal s svežimi očmi. Vprašam se, ali obstaja temeljna razlika med velikimi in malimi deli, med ostrimi in mehkimi oblikami – te temeljne likovne razlike morajo biti pri časopisni risbi jasne.”

Napaka pri ilustraciji, kaj je to zate?

“Da se dan kasneje domisliš boljše metafore. Francozi imajo za to krasen izraz: l’esprit de l’escalier, domislice s stopnišča. Saj veš, Francoz se skrega z ljubico, ta ga pošlje čez vrata, šele na stopnišču pa se ljubimec domisli stavka, ki bi mu rešil dan. V soboto, ko je vse stiskano, se zavem, da sem kljub mnogim skicam in odlični debati z novinarko, ki je besedilo pisala, dal pri končni risbi napačen poudarek. Potem sem vesel, da ljudje v to zavijejo solato. Ustvarjalci časopisov smo mitraljezci, nekaj ilustracij in člankov zadene, nekaj zgreši. A boljši časopis ima več zadetkov. In zame je Večer del novinarske elite.”

Kaj pa bo ostalo od tiskanih medijev?

“Če misliš na fizične ostanke našega dela … časopisni papir je material, zavezan propadu. Fizično je časopise skoraj nemogoče hraniti, ker porabijo ves prostor v skladišču. Kaj bo s spletno izdajo? Ostali bomo na spletu med neskončnimi količinami podatkov. Na tak ali drugačen način smo ustvarjalci časopisnih vsebin zavezani izgubi spomina. Kaj bo preživelo? Česa pa se spomnimo od afere Watergate? Morda poznamo kontekst, ne pa več konkretnih člankov. ”

Vir: https://www.vecer.com/bila-je-kemija-in-scepec-norosti-6349469