Vdajanje seksu, risanju in alkoholu

Delo, 18.03.2014 00:00:00
Vdajanje seksu, risanju in alkoholu
Slikar z Montmartra Izmišljena stripovska biografija o slikarju Juliusu Mordecaiu Pinkasu

Sfarova pripoved o slikarju­ ­Juliusu Pinkasu – Pascinu (1885–1930) je prepojena s seksom, cigaretnim dimom in ­alkoholom. Pascin se namreč večino časa – z značilnim »kaf­kovskim« polcilindrom, pod katerim naj bi vedno nosil črnilnik in peresa – ležerno vlači po pariških bordelih in beznicah, ali pa v revni sobici – praviloma brez hlač – riše katero od ljubic.

Maša Ogrizek

Pod to izvrstno izrisano zgodbo,­ ki ujame migetavo bohemsko vzdušje pariškega Montmartra v začetku 20. stoletja, teče pripoved o paradoksni naravi želje, kompulzivnem ustvarjalnem gonu in antisemitizmu, vse skupaj pa uokvirja ojdipska drama.

Strip, ki je izvorno izšel v šestih knjigah, sestavlja več zgodb; v televizijskem žargonu bi lahko rekli, da gre za nanizanko. Pripoved se večinoma dogaja v Parizu, kjer je Pascin – bolgarski Jud z ameriškim državljanstvom – živel od leta 1905. Posamezne zgodbe, ki imajo različne tematske poudarke, tečejo linearno, le tu in tam asociativno odplavajo v otroštvo, vedno na en in isti (travmatičen) kraj – v bordel, kjer so se za vedno staknili transgresija očetove prepovedi, (seksualna) želja in ustvarjalni gon.

A ne gre le za to, da so bili njegovi modeli večinoma prostitutke in ljubice. Pascinu je bilo risanja in seksa nenehno obenem preveč in premalo. Vedno znova se je zatikal v ustvarjalne zastoje, saj se mu je zdelo, da ne napreduje več oziroma ga je ustvarjanje začelo dolgočasiti. A vendarle je kompulzivno risal, čeprav je hkrati zatrjeval, da je »risba zgolj komunikativni in tržni podaljšek intimnega občutja« in bi se risanju lahko odpovedal. Po drugi strani so mu ljubice očitale, da raje riše kot seksa, in sam jim je resignirano pritrjeval: »Ko jo narišem, mi punce ni treba ­nabrisat.«

Chagall kot umirjen družinski človek

Pascinu se na nočnih potikanjih in razpredanjih o umetnosti pogosto pridružijo slikarski kolegi – predvsem Chaïm Soutine in Marc ­Chagall, v »epizodnih vlogah« se pojavita tudi Oskar Kokoschka in Kiki. Sfar jih portretira neprizanesljivo, z ostrim psihoanalitskim uvidom in obilico humorja; razne (ne)znane biografske drobce vstavlja v bizarne, živahne, malodane filmske dogodivščine. Chagalla predstavi kot umirjenega družinskega moškega, ki »hodi zgodaj spat, ker sta oba z ženo ­bogaboječa«.

Kokoschka – ki naj bi po koncu viharnega razmerja ljubico Almo Mahler nadomestil z lutko v naravni velikosti – se v stripu pojavi kot gost v Pascinovem stanovanju, kjer paranoično pazi, da njegova Molčeča ženska ne bi bila ljubosumna. Kiki moški nimajo za umetnico, ampak za cipo, zaradi česar sklene, da so vsi moški – tudi umetniki – kreteni. Soutin pa Pascina zvleče v klavnico, da bi mu plačal vola, od koder za las pobegneta pred antisemitskim ruskim mesarjem.

Judovski slikarji in prepoved upodabljanja

Antisemitizem je sploh eden osrednjih podtonov stripa. Tako malemu Pascinu eden od gostov bordela zabrusi: »Židek je, ja /…/ Zavoham jih na kilometre.« To se v različnih variacijah kot refren vleče skozi ves strip. V povezavi z judovstvom Sfar odpira še eno zanimivo temo: umetniško ustvarjanje kot trans­gresijo prepovedi upodabljanja. Trije judovski slikarji – Chagall, Soutine in Pascin – tako nekega­ večera, zbrani na jam kipurju, razpredajo o svojih ustvarjalnih začetkih.

Chagall ni nikoli resno jemal verskih prepovedi in je začel risati že kot otrok, a se za to ni nihče zmenil – mama je z njegovimi poslikanimi platni ribala pod. Soutina so sinovi rabina, čigar portret je naredil, skoraj ubili, a je potem z odškodnino, ki jo je iztožila mati, odšel v Minsk na likovno akademijo. Pascinu se kot otroku risanje ni zdelo pomembno, saj si je želel le, da bi odšel v bordel.

Ojdipski boj z očetom

To mu je slednjič uspelo, ko je kot osemletni deček ukradel očetov denar iz sefa, za kar je oče obdolžil uslužbenca, ki je nato naredil samomor. S tem se je simbolna očetovska avtoriteta – in z njo povezana transgresija – zgostila v sinov odnos do denarja in seksa. Pascin je vse življenje bojeval (nezavedni) ojdipski boj z očetom prav na teh dveh frontah. Kar zadeva denar, je obrnil očetovo paradigmo, saj ga ni kopičil, ampak ga je pognal za pijačo in zabave ali pa razdal številnim znancem. Pri spolnosti je hotel prekositi očeta. Tako ni naključje, da se strip sklene s sliko zadovoljno zleknjenega golega Pascina in napisom »fukam bolje kot moj oče«.

S tem vseprisotnim, podtalnim rivalstvom z očetom je povezana tudi Pascinova popolna ravnodušnost do (slikarskega) uspeha; kot bi se vsa tekmovalnost iztrošila v razmerju z očetom. Ko se, denimo, Soutine in Antanas pomerita v slikarskem »dvoboju na soncu«, se Pascin drži ob strani in si cinično misli svoje. Tudi slikanje po naročilu za ameriške kupce mu je skrajno zoprno, saj se požvižga na njihovo mnenje. Ta samozadostnost je jedrnato zajeta v njegovi misli: »Treba si je nehati želeti, da bi vse po vrsti očaral.« Potem se zaveš, da je življenje neskončno dolgo, pravi Pascin.

Joann Sfar

Pascin

Založba Forum, zbirka ­Ambasada strip, prevajalka Maja Meh, Ljubljana 2013, 188 str., 15 evrov.

Joann Sfar (1971) je francoski stripovski avtor in filmski režiser. Velja za enega najbolj priznanih evropskih­ sodobnih stripovskih avtorjev. Slovenskim bralcem je znan predvsem po stripovski predelavi Saint-Exupéryjevega­ Malega princa; Pascin velja za njegovo najbolj osebno in najpomembnejše delo.

Aleksa Gajić

Prorok 1.0 ( Technotise II )

Novi dugometražni animirani film Alekse Gajića dobio je na ovogodišnjem konkursu Ministarstva Kulture i Filmskog centra Srbije sredstva za početak rada .
Triput ura , i hvala svima !
Vidimo se za dve godine na premijeri : )

 

Y, poslednji moški na svetu

KULTURA

Osmomarčevsko branje: Y, poslednji moški na svetu

Max Modic  |  8. 3. 2014

© fibra.hr

V epskem stripovskem serialu Y, zadnji moški na svetu (Y: The Last Man), ki sta ga ustvarila Brian K. Vaughan in Pia Guerra, Stephen King pa ga je označil za najboljši strip, kar jih je kdajkoli prebral, se zgodi katastrofa bibličnih razsežnosti. Neznana epidemija leta 2002 v enem samem dnevu pobije vse moške na zemeljski obli. Vsak spermij, vsak fetus in vsak odrasli sesalec s kromosomom X naenkrat preneha obstajati. Epidemija takorekoč v šusu zbriše 48 odstotkov svetovne populacije oziroma 2,9 milijarde moških. 495 izvršnih direktorjev petstotih najuspešnejših ameriških korporacij pade na tla in umre. Zakaj? Nihče ne ve. Preživita samo 22-letni Yorick Brown in njegov hišni ljubimec, samec opice kapucinke.

Zakaj? Nihče nima pojma. Nihče ne zna pojasniti. Nobenega dvoma pa ni, da oba iz najrazličnejših razlogov postaneta najbolj iskani bitji na svetu. Eden od možnih odgovorov se skriva v tem, da je v nekem japonskem laboratoriju prvič v zgodovini v popolnosti uspelo kloniranje človeškega bitja, kar naj bi po principu morfogenetike, ki uči, da je življenje na planetu povezano v obliki biološkega elektromagnetnega polja, naravnemu ustroju preneslo impulz, da kromosom Y, poraženca naravne selekcije, preprosto zdeletira kot nepotrebnega za ohranitev vrste. Je bil to razlog izumrtja moške populacije? Nihče ne ve.

© fibra.hr

Več kot 1600-stranski stripovski serial, ki ga je hrvaška založba Fibra izdala v zbirateljski integralni verziji (v Sloveniji je na voljo v Strip-Art-Nici Buch), poleg tega pa se že dve leti intenzivno dela na njegovi ekranizaciji, je inteligentna, dinamična, pesimistično razvejana, žanrsko brezhibna in monumentalno poudarjena prispodoba tistega občutka, ki je moral pred dobrimi petdesetimi leti prešiniti moške, ki so prebirali poročila utemeljiteljev moderne seksologije Williama Mastersa in Virginije Johnson o zgrešenosti teorij o vaginalnem orgazmu.

© fibra.hr

Ko je patriarhalno vzgojeni moški spoznal, da zgolj s falusom in penetracijo ne bo mogel več prikleniti nase žensk, ki si želijo potešitve v spolnosti, se mu je najbrž sesul svet. Vsaj v simboličnem smislu. Si predstavljate, v mozaiku ženskega orgazma so moški na lepem postali najšibkejši člen, odvečen košček, pogojno uporaben le za prokreativne namene. Grozno! Kaj zdaj? Nič, za uspeh v odnosih med spoloma poslej pač ne bo več dovolj, da potegneš tiča iz hlač in ženska bo kot omamljena sledila. Treba se bo začeti pogovarjati, graditi odnose, v roke vzeti kak slovar tujk, preveriti denimo, kaj pomeni beseda kunilingus, in se sprijazniti z dejstvom, da nič več ne bo tako, kot je bilo…

Vir: http://www.mladina.si/154637/osmomarcevsko-branje-y-poslednji-moski-na-svetu/?utm_content=buffer4db7d&utm_medium=social&utm_source=facebook.com&utm_campaign=buffer