Kostja Gatnik

Kostja Gatnik, likovni umetnik in dobitnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo: »Vedno sem tekmoval le sam s sabo« 

Na 13. slovenskem bienalu ilustracije, ki ga bodo v Galeriji Cankarjevega doma slovesno odprli v sredo, bo slikar, ilustrator in grafični oblikovalec Kostja Gatnik prejel nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Na razstavi so njegovi ustvarjalnosti namenili poseben kotiček, a ne gre za reprezentativen pregled njegovega 40-letnega ustvarjalnega opusa, saj se je skozi leta veliko originalov porazgubilo po tiskarnah in razstavah; »gre le za izbor iz tistega, kar je ostalo«.


Slikar in ilustrator Kostja Gatnik je leta 2010 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju likovne umetnosti, leto pozneje Levstikovo nagrado za življenjsko delo, letos pa so ga za življenjsko delo nagradili še stanovski kolegi z nagrado Hinka Smrekarja. (Foto: Bojan Velikonja)


Strip iz zbirke Magna Purga, ki je v sedemdesetih obveljala za kultno na področju slovenskega in jugoslovanskega stripa. (Foto: arhiv Dnevnika)

Kostja Gatnik si nikoli ni pustil odvzeti svobode, ne ustvarjalne ne siceršnje: z barvami in s črnim humorjem je konec šestdesetih pobarval socrealistično študentsko revijo Tribuna; se kot slikar spogledoval s prevratnim duhom Francije in estetiko pop arta; listal po ameriškem underground stripu in konec sedemdesetih pri založbi ŠKUC izdal legendarno knjigo izbranih stripov Magna Purga, ki je prelomno vplivala na takratno, sicer močno jugoslovansko stripovsko sceno. Ko je ilustriral pravljice legendarnih avtorjev, od Hansa Christiana Andersena do domačih Nika Grafenauerja, Toneta Pavčka in Svetlane Makarovič, pa se ni udomačil v lastnem prepoznavnem slogu, temveč je vsakič znova iskal novega. Nič manj inventiven ni bil na področju grafičnega oblikovanja ali fotografije..

Vaše stanovanje je kot galerija, polno umetnin, ampak prav posebno razstavno mesto, vidim, zasedajo kolesa. Po nesreči, ki ste jo imeli pred leti, še sedete na kolo?

To je že del slogana Še pomnite, tovariši… Po nesreči sem si kupil celo novo kolo in prikolesaril do Sostrega, potem pa zaradi bolečin v roki ni šlo dlje. Prej so bile seveda moje kolesarske etape mnogo daljše. Ko sem enkrat pognal pedala, sem zelo rad gonil; sploh vožnje v klanec so mi bile v posebno strast, moral sem se fizično utruditi.

Ste bili tako disciplinirani tudi pri ustvarjanju?

Disciplina je bila pravzaprav moja šibka točka. Risal sem pa vedno iz veselja. Tako kot pri kolesarjenju je tudi tu deloval mazohizem, da sem, ko mi kaj ni šlo, celo užival, ko sem v neskončnost reševal probleme. Dostikrat je bilo to pozno v noč, moj rekord je teden dni brez spanca, ko sem pripravljal razstavo. Enkrat sem se pripravljal na gostovanje z Grupo 69, in sem hotel neko sliko na vsak način dokončati, skuhal sem si kavo, se spet usedel pred »štafleraj« in se zbudil, ker sem se polil z vrelo kavo.

Niste pa nekega izdelka kar dali iz rok, kajne? Vaša preciznost, natančnost se odraža praktično v vseh vaših delih.

Po mojem je bilo to zato, ker drugače niti nisem znal delati. Vedno sem se preizkušal, koliko sem sposoben, in vedno sem se potrudil, da sem naredil najboljše, kakor sem lahko.

Koliko še rišete?

Bolj malo, naša osamosvojena Slovenija mi je s svojim odnosom do kulture pobrala voljo. S Kamilo (Volčanšek, slikarko, – op. p.) sva živela v hipijevskih časih, ta subkultura nama je bila blizu, in sva znala preživeti tudi obdobja brez denarja. Najin poklic je bil pač takšen: ali sva imela kar veliko denarja ali pa ga nisva imela. Evforija okrog Prešernove nagrade in domišljavost, da je moje delo zares nekaj vredno, pa je trajala zgolj tri dni.

Zdaj so vam nagrado za življenjsko delo dali stanovski kolegi. To nagrado doživljate kaj drugače?

Niti ne vem, čeprav mi je v čast. Nikoli nisem bil tekmovalen, vedno sem tekmoval le sam s sabo. Če spet potegnem paralelo s kolesarstvom: ali torej že lahko pridem do vrha ali še ne morem.

Bi vašo legendarno Magno Purgo lahko primerjali z osvojenim Vršičem na kolesu?

Ta Magna Purga je bila v bistvu hec. Nisem je jemal kot nekaj  izjemno pomembnega. Dostikrat so stripi nastali tako, da se mi je kakšna stvar zamerila in sem oblast in še koga malo zafrkaval skozi strip. Bolj za zabavo, za prijatelje, ko smo bili ponoči pokonci, in sem potem risal, kar smo se pogovarjali.

Potem so bili to precej radikalni pogovori?

To pa seveda, saj so bili radikalni časi. Leto dni sem bil član uredniške ekipe Tribune, tam sem spoznal večino ljudi, s katerimi sem delil ideje, ideologije. Bil sem zraven pri zasedbi »filofaksa«, a je revolucionarni naboj pri meni kmalu tudi zamrl.

Magna Purga je nastala po tem, ko sem se navdušil nad ameriškim stripom. Zame je še vedno najboljši strip vseh časov Krazy Kat avtorja Georgea Herrimana; sorodne duše sem našel tudi v tamkajšnjem underground stripu. Prebiral sem tudi evropske stripe tistega časa, čeprav so bili precej drugačni. Kar požiral sem vse te stripe, ki smo jih hodili iskat iz domače Nove Gorice v staro Gorico. Šli smo kupit tri banane, pa še nekaj stripov zraven. Underground stripa sicer ni bilo, ampak ko si enkrat vedel, kje je kaj, kar bi si rad bolj natančno pogledal, ni bilo nobenega problema. Lahko sem šel v Mladinsko knjigo, naročil in sem dobil. Tam sem naročal od strokovnih revij s področja slikarstva prek motociklističnih revij pa vse do stripov. Najbolj noro je bilo to, da so se mi pustili naročiti na High Times, revijo o drogi. Ko sem prišel služit vojaški rok v Škofjo Loko, sem moral takoj na list papirja napisati naslove vseh tujih časopisov, ki jim sledim, pa sem jih zaprosil še za en list. No, saj potem v vojski nisem bil dolgo, smo se nekako sporazumno razšli.

Pogrešamo več stripov in ilustracij v knjigah za odrasle, umikajo se tudi iz medijev. Kako je bilo včasih?

To je stvar uredniških politik, kriva je tudi revščina trga. Najboljše ilustracije v Ameriki je imel Playboy, sodelovali so mednarodno uveljavljeni slikarji, tudi sicer so bile ilustracije prisotne v vseh časopisih po svetu, vsaj v tedenskih prilogah, recimo v The New Yorker, Rolling Stone, kjer sem se spoznal z ilustracijo Ralpha Steadmana.

Pri nas ni bilo tako razgibano: nek časopis mi je naročil vsega tri ilustracije, v Dnevniku sem lahko objavil svoj prvi komercialni strip, drugače pa sem bil bolj vezan na založniško hišo Delo in na Pavliho. Čeravno ni bilo enostavno, smo vseeno lahko živeli in preživeli od ilustracij. Danes so honorarji za ilustracije sramotno mizerni.

Ko se je uveljavila računalniška animacija, se računalnika niste ustrašili.

Res je, od leta 1996, ko sem si kupil računalnik, sem morda le še dve ilustraciji izdelal na klasičen način. A sem se začel pri delu zapletati, saj se je dalo v nedogled brez škode popravljati. Pri Pekarni Mišmaš sem se tako zaplezal, da je še računalnik pokleknil. Ta možnost popravljanja me je upočasnila.

Vir in več slik: https://www.dnevnik.si/1042880226/kultura/vizualna-umetnost/kostja-gatnik-likovni-umetnik-in-dobitnik-nagrade-hinka-smrekarja-za-zivljenjsko-delo-vedno-sem-tekmoval-le-sam-s-sabo-

Hinko Smrekar

Strip pri Hinku Smrekarju: Smrekar je kosmat, ni pa stripar

Hinka Smrekarja poznamo kot izjemnega ilustratorja in karikaturista. Satirično zašiljeno pero ga je popeljalo med največje kroniste njegovega časa, začel pa je tudi utirati pot slovenskemu stripu.


Precej prepričan sem, da bodo nove najdbe Smrekarjeve dediščine vsebovale religiozne podobe, stripa pa ne bo, pravi raziskovalec stripa in ilustrator Ciril Horjak. (Foto: Jaka Gasar)


Smrekarjev Ljubljanski telefon, objavljen v listu Ilustrirani Slovenec leta 1926


Hinko Smrekar, satirični časopis Kurent, 1918


Hinko Smrekar, Satire Gustava Strniše, 1938

Risarja, slikarja, grafika in ilustratorja Hinka Smrekarja (1883–1942) se zagotovo spomnijo vsaj vsi, ki so imeli v rokah Levstikovega Martina Krpana, prijatelja Ivana Cankarja je z dolgimi brki leta 1913 upodobil tudi v znani karikaturi, ilustriral je tudi več njegovih del. Ilustrator je izjemno veliko prispeval k slovenski satiri, v kateri z izvrstno risbo biča družbeni in politični vsakdanjik, in velja za enega največjih kronistov tedanjega časa. Toda ali je Smrekar tudi pionir slovenskega stripa?

Čudaški, jedek, oster

V Ljubljani rojeni Smrekar se je moral zaradi pomanjkanja sredstev odpovedati študiju medicine in se je leta 1901 vpisal na pravo v Innsbrucku, študij pa je nadaljeval na Dunaju, kjer naj bi en dan pred prvim državnim izpitom iz strahu prodal vse knjige in izkupiček zapil; ter se, že v zgodnjem šolanju je kazal nadarjenost za risanje, odločil, da življenje posveti umetnosti. Obiskal je več risarskih tečajev v tujini in se izobraževal – skupaj z Maksimom Gasparijem – v zasebnih slikarskih šolah, samostojno je pridobil ogromno znanja s področja humanistike; veljal je za poliglota.

Leta 1911 se je vrnil v Ljubljano in živel tu z materjo, že dobrih pet let prej pa je začel v ljubljanskem humorističnem listu Osaobjavljati satirične risbe. S karikaturami je sodeloval tudi v satirično-humorističnih časopisih Jež in Kurent, risal častne diplome, razglednice, reklame in plakate, ilustriral med drugim Ptičke brez gnezda Frana Milčinskega in Satire Gustava Strniše, pa več Andersenovih pravljic in knjig za otroke. Rad je upodabljal teme iz narodnih pripovedk, iskal je žanrske motive iz življenja preprostih ljudi, zlasti kmetov. Celo prve na Slovenskem izdane karte za tarok je opremil, a jih je policija leta 1916 zaradi panslavističnih tendenc prepovedala.

Da je bil virtuozen risar, z odličnim smislom za anatomijo in kompozicijo, a zaradi svojega temperamenta in umetnostnih pojmovanj tedanje dobe večkrat nepravilno vrednoten, je že pred desetletji opozoril likovni kritik Karel Dobida. Kot je zapisal, je Smrekar kot rojen humorist pretežni del svojega ustvarjanja posvetil karikaturi, satiri, pamfletu in dovtipu, ki pa ima resno ozadje in je izraz kritike, ki naj razgali bistvo vsakega pojava. »Včasih je ta satira fantastična, čudaška, vselej pa jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko. Smeje se govoriti resnico, je bilo njegovo vodilo.« Stalo ga je več sporov z oblastmi; leta 1915 se je zaradi duševne bolezni uspešno izognil vojaški službi, a je leta preživel v psihiatrični bolnišnici, kot somišljenika OF ga je leta 1942 italijanska vojska brez sodnega postopka ustrelila v Gramozni jami.

Protostripovski jezik

Še pred tem je z ilustrirano brošuro Črnovojnik (1919), kjer hudomušno popisuje vojaške nezgode, utrl pot slovenskemu stripu. Da to sicer ni bil pravi slovenski strip, se je pa v njem prvič pojavil za strip tako značilen govorni oblaček, ki ga je nato spet uporabil šele Milko Bambič leta 1927 v Zamorčku Bu-ci-buju, sta si edina ilustratorja in raziskovalca stripa Iztok Sitar in Ciril Horjak.

Slednji je na nedavnem Stripolisovem predavanju opozoril na to, da utegne biti lov za prvim slovenskim stripom zapleten, po njegovem polnokrvno zaživi strip šele v Mustrovem Prelisičenem zvitorepcu (1952). A pomembne referenčne točke najdeva tudi že pri Smrekarju. »Navsezadnje je bolečino junaka, ki se zaletava v vrata, že v listu Osa po striparski logiki ponazoril s svečami in petrolejkami, danes pa bi tovrstno bliskanje označili z iskrami ali zvezdicami.« Več Smrekarjevih sekvenc prizorov in jukstapozicij, sopostavljenih ilustraciji govori v protostripovskem jeziku.

V seriji risb Zrcalo sveta si je tik pred drugo svetovno vojno denimo privoščil »kosmato objavo« gospodov, ki so imeli zaradi bolezenske okužbe otečene noge, ogromne penise in moda, v že omenjenem listu Kurent pa risbe splavljenih zarodkov, saj je bil splav pri prostitutkah med prvo vojno pogost. »Zanimala ga je erotika, čudno, okultno, diabolično. Rad je risal interierje javnih hiš, njegova Janko in Metka sta se med božanjem dobesedno izgubila drug v drugem,« je povedal Horjak. V Domžalskih klobasah, kjer se na kmeta onečedita debel far in Nemec, ki je želel kupiti kmetove klobase, »Smrekar celo prestopi mejo dobrega okusa, preveč se je potrudil, da bi bila to le mimobežna gostilniška domislica«.

Nove religiozne podobe

»Bil je izjemno inovativen ali pa je odlično opazoval in si izposojal od drugih, a vedno mu je enostavno uspelo,« pravi Horjak in opozarja na sekvenco Ljubljanski telefon v Ilustriranem Slovencu, ki nosi letnico 1926, torej pred Bambičevim Bu-ci-bujem. Telefonski naročnik se v njem zaman trudi, da bi priklical centralo in dobil zvezo, potem pa je prikazan kot nekdanji telefonski naročnik na oddelku za živčne bolezni ljubljanske bolnišnice, opisuje Horjak. »Tudi to sicer še ni strip, a nov je v njem gib vrtenja pri telefonu.«

Leta 2020 naj bi v Narodni galeriji postavili veliko razstavo Hinka Smrekarja in takrat se bodo zagotovo pojavila še nova dela zbiralcev, njegov opus naj bi namreč obsegal okoli 5000 del. »Precej prepričan sem, da bodo na ogled še neznane Smrekarjeve religiozne podobe, stripa pa ne bo.«

Vir: https://www.dnevnik.si/1042859540/kultura/vizualna-umetnost/strip-pri-hinku-smrekarju-smrekar-je-kosmat-ni-pa-stripar

Tomaž Lavrič

Mladinina naslovnica je hit na Madžarskem

Aktualna Mladininina naslovnica z Orbanom, Janšo, Grimsom in Zverom je na Madžarskem postala pravi hit, o njej namreč poročajo vsi največji (opozicijski) mediji, kot so 24.hu, hvg.hu, tednik Magyar Narancs in portal napi.hu

Naslovnica madžarskega portala Napi.hu
Naslovnica madžarskega portala Napi.hu
© Napi.hu

Zadnja številka Mladine močno odmeva v sosednji Madžarski. Na naslovnici, ki jo je ustvaril Tomaž Lavrič, najdemo madžarskega predsednika Viktorja Orbána in člane stranke SDS (Janeza Janšo, Branka Grimsa in Milana Zvera).

Hvg.hu v članku z naslovom »Orbán na slovenski naslovnici upodobljen kot nacist« piše o tem, da se je njihov predsednik znašel narisan in obkrožen z »lokalnimi voditelji ekstremne desnice« v Sloveniji, to so naslikani funkcionarji SDS, Branko Grims, Milan Zver in Janez Janša.

Madžarski mediji večinoma povzemajo pisanje Mladine o tem, da je Orban pometel z demokratičnimi institucijami na Madžarskem, medtem, ko ga je podpisala Evropska ljudska stranka (EPP), vključno z Angelo Merkel. Tednik Magyar Narancs opozarja še na karikirano slovensko zastavo v madžarskih barvah: »Madžarizacija slovenske zastave na karikaturi opozarja, da je resnična nevarnost za Slovenijo orbanizacija,« pišejo.

Naslovno temo iz aktualne Mladine Evropo damo, Orbána ne damo si lahko preberete na tej spletni povezavi, prisluhnete pa lahko tudi pogovoru na Radiu Mladina, v katerem novinar Borut Mekina pojasnjuje, zakaj je Janša raje žrtvoval Evropo kot Madžarsko.

Najnovejša naslovnica Mladine buri duhove na Madžarskem
Najnovejša naslovnica Mladine buri duhove na Madžarskem
© Tomaž Lavrič

Vir: https://www.mladina.si/190216/mladinina-naslovnica-je-hit-na-madzarskem?fbclid=IwAR0Jo3DMrJWlCzbMEE7yqmjfj8PIMIAy_hK3C7fYEn7CFDHPYiozew4UBlA