Lomm
Vse do 14. januarja bo v Cankarjevem domu na ogled študijska razstava o stripih Tomaža Lavriča Čarobni jezik stripa, ki jo je kuriral dr. Jure Mikuž. Vanjo je vključil tudi fragmente iz trilogije Lomm, ki je pred kratkim izšla pri založbi Buch.
V dobrih starih časih, kot imamo navado reči – pa čeprav od dogodka, ki nam je ostal v spominu, sploh še ni minilo toliko časa – torej, v tistih časih, ko še ni bilo toliko stripovskih razstav, festivalov in predstavitev novih albumov kot danes, smo se maloštevilni risarski zanesenjaki prav radi zbrali na kakšni taki fešti. Tam smo se po dolgem času spet videli in potem po dolgem in počez prekrižarili stripovske novosti in trače. Ponavadi sva z Lavričem odšla med zadnjimi, seveda ne naravnost domov, ampak sva spotoma zavila še v kakšno oštarijo, ki je bila ravno na poti, ter ob hladnem pivu, ki pač sodi k stripu kot jajce na pico, še malce pokramljala o tem in onem.
Ob toplem pivu …
Tako sva nekega toplega pomladnega večera ob zadnjem, že precej mlačnem pivu, ob katerem človek postane kar malo melanholičen, sedela pred neko krčmo v Stari Ljubljani in se skorajda smilila samima sebi. Beseda je namreč nanesla na to, kakšni reveži smo striparji, ker moramo poleg figur, ki jih seveda z največjim veseljem in užitkom upodabljamo v vseh mogočih in nemogočih položajih, risati še avtomobile, letala, moderno arhitekturo, ulice v perspektivi in podobne duhamorne in nam popolnoma odvečne, večinoma tehnične stvari, ki pa šele dajo stripu popolno podobo. Ob tem se je Tomo navihano nasmehnil in iz lične mape, ki jo je vedno nosil s seboj, potegnil šop fotokopiranih listov, na katerih so bile deloma tuširane strani novega stripa, ki ga je ravnokar začel risati. Slike so kar prekipevale od kopice oblakov in napol golih hobbitovskih telesc obeh spolov, ki so poležavala ali se razposajeno prekopicevala drugo čez drugo ali na že omenjenih oblakih. Sicer pa so nemo odpirala usta, kajti besedilo v govorne oblačke še ni bilo vpisano, kar pa ni niti malo kvarilo vizualnega vtisa. Skratka, cel strip je bil samo iz oblakov in figur.
»Super!« sem bil navdušen. »To si se pa res dobro spomnil.«
»To delam za Francoze,« je skromno odvrnil, bilo je namreč ravno po tistem, ko je pri grenobelskem Glenatu izšel njegov nadvse uspešni album Zaobljuba (2001) iz Giroudove serije Dekalog, zavoljo česar je imel pri njih precej umetniške svobode, sicer pa so Lavriča imeli zelo v čislih že od nagrajenih Bosanskih basni (1999) naprej: »Upam, da bojo zagrabili!«
»Jasno, da bojo!« sem mu prepričano zatrdil.
Pa niso.
Ko sva se naslednjič srečala, sem ga seveda pobaral, kako so se oblaki odrezali pri Francozih.
»Niso ravno skakali od veselja,« je rekel malce poklapano, a takoj živahno nadaljeval: »Zdaj ta strip rišem na novo, drugačne figure in druga zgodba, pa namesto oblakov so veje.«
»Kakšne veje?«
»Veje, pač. Vse se bo dogajalo bolj ali manj v krošnjah dreves.«
Tako se je rodil Lomm.
… se rodi Lomm
Visoko v krošnji drevesa se je izvalil iz kukavičjega jajca. Nenavaden otrok v postapokaliptičnem svetu letečih mutantov, ki ima brez ostrih krempljev, nabrušenih čekanov, strupenih bodic in seveda kril kaj malo možnosti za preživetje. Lomm (ime je transkripcija francoske besede l’homme, kar pomeni človek) je človečnjak, ki se v iskanju lastne identitete in boju za obstanek sooča z najrazličnejšimi bitji. Tu so letači, skakači, prebivalci podrasti, volkovi in navsezadnje ljudje, od katerih vsakdo išče svoj prostor pod soncem v opustošeni pokrajini, kjer monumentalne skalnate gmote prekinjajo samo gozdovi suhih dreves. Še več, Lomm si mora najprej z bratomorom priboriti mesto, ki mu pripada pri samohranilski materi, ta pa pozneje nič kaj srečno konča v njegovem želodcu.
Bolj skulpture kot risbe
Lomm je zgodba o odraščanju in neusmiljenem boju za obstanek. Predvsem pa je Lomm hvalnica telesu. Lavrič je izjemen risar, ki se ponaša z odličnim poznavanjem človeške anatomije in pretanjenim čutom za plastično ponazoritev človeškega telesa. Moški in ženski akt osvetljuje z več zornih kotov v različnih položajih in kretnjah s trdno kompozicijsko gradnjo in suvereno postavitvijo v prostor. Razkošno risane figure z vsemi anatomskimi podrobnostmi, ki vizualno bolj spominjajo na skulpture kot dvodimenzionalno podobo na papirju, odražajo avtorjevo ustvarjalno doživetje, hkrati pa od gledalca zahtevajo polno udeležbo s poglobljenim spremljanjem filmskega poteka dogajanja. Lavrič namreč ni samo polnokrven risar, ki je na stotine ur na akademiji pilil risanje večernega akta, da mu je prišlo v kri. Je tudi režiser, ki nam skozi zaporedje sličic nazorno prikaže figuro v gibanju v različnih filmskih planih, s čimer nam še poveča užitek vizualnega ugodja. Fascinantni so prizori boja med dvema protagonistoma na Drevesu letačev, kot je naslov prvega dela, kjer nas prepletenost mišičastih teles, ki tvorita neločljivo celoto, spominja na antično skulpturo Laokontova skupina. Na helensko umetnost še posebej asociira Pleme čistih ljudi iz istoimenskega tretjega dela, ki je s fiziognomijo in frizurami starogrških junakov videti kot oživeli antični kipi. Tudi eksterier je povsem povezan s figuraliko, saj so drevesna debla in veje v popolnem sozvočju z dinamiko likov. V drugem delu, Otrocih podrastja, pa se gomile plazečih in ležečih teles stapljajo z zemljo in oblikujejo svojevrsten relief mračne pokrajine.
Navzlic dinamični risbi pa je potek same zgodbe precej umirjen in počasen, že skorajda dolgočasen, kar so opazili tudi francoski uredniki. Predvsem pa bralci, ki stripa niso kupovali v takih količinah, kot je pričakovala založba od takšnega, povsem komercialnega projekta, ki bi v nasprotju z umetniškimi Bosanskimi basnimi pač moral prinašati denar. Zato so ga po treh albumih (od predvidenih sedmih) ustavili, kar jim je Lavrič (ki so mu istega leta iz istih razlogov odpovedali tudi že naročeni tretji del Evrope) kar malce zameril. Sodelovanje z njimi je tako obnovil šele po nekaj letih, in sicer s sijajno pedofilsko dramo Appoline (2009) po scenariju Jeana Davida Morvana, za katero ni čisto jasno, zakaj je v njegovem opusu tako zamolčana. Lavrič je namreč risarski kameleon, ki z lahkoto menja stile risanja glede na zvrst in žanr, od karikature prek delno stilizirane do povsem realistične risbe. Zato v njegovih stripih zasledimo tako različne vplive, kot so Miller, Hernandez, Baru, Reiser ali Edika, kar pa nikakor ne zmanjšuje njegovih risarskih sposobnosti. Ravno nasprotno, samo veliki mojstri si drznejo v svojo risbo vključiti grafizem drugih (velikih) avtorjev, ne da bi se to poznalo pri delu kot celoti. Verjetno največje razkošje Lavričevega talenta in menjavanja slogov najdemo v Ratmanu, zbirki kratkih satiričnih stripov o nerodnem antropomorfnem ljubljanskem superheroju, v kateri je vsaka zgodba narisana v drugačnem stilu različnih svetovnih stripovskih ustvarjalcev, s katerim jim je ustvaril svojevrsten likovni hommage. Poleg vseh tujih nagrad, ki jih je Lavrič dobil, s(m)o ga končno opazili tudi doma, saj mu je predsednik republike pred kratkim podelil državno priznanje »medaljo za zasluge« z utemeljitvijo, da se »rad poigrava in skače iz humorja v realizem, iz socialnih tem v znanstveno fantastiko, iz karikatur v abstrakcijo ali znakovno risbo. Vse to počne mojstrsko, z veliko humorja in očarljivosti, pa tudi provokativnosti.«
