Tomaž Lavrič – Delo

Diareja, TBC, Lovro Matič, Josip Visarionovič in še kdo
.
Tomaž Lavrič, legenda stripa Njegov čarobni jezik ustvarjanja od nocoj v osrednji galeriji Cankarjevega domaVojko Urbančič

Avtoportret Tomaža Lavriča.
Foto: Arhiv avtorja

Tomaž Lavrič ima priznane zasluge za narod. Minuli četrtek mu je predsednik očetnjave Borut Pahor podelil medaljo za zasluge, nocoj pa bodo njegovo delo z razstavo Čarobni jezik stripa predstavili v osrednji galeriji Cankarjevega doma. Deveto umetnost čara že zelo dolgo; doma riše in piše stripe domala tri desetletja, nekaj več kot polovico kariere objavlja tudi v mednarodnem, pretežno francoskem prostoru.

Lavrič, emblem tukajšnjega sodobnega stripa, karikature in tednika Mladina, tradicionalno velja za mojstra različnih risarskih in narativnih strategij, kakršne dopušča strip. Kot je znano, se je formiral v okviru Mladininega stripovskega kroga v »zlatih osemdesetih«, času urednikovanja osrednjega promotorja stripa pri tej reviji, Iva Štandekerja, osrednjo in občemu bralstvu najprepoznavnejšo »pezo« v njej, serijo pasic Diareja, pa riše in piše že od davnega leta 1988. Ta maraton še traja, Diareja je v smislu podpisovanja izdelkov tudi eden njegovih znanih alter egov (ob TBC, Lovru Matiču, Josipu Visarionoviču in še kom), iz natisnjene oblike pa se je brez težav razširila na medmrežje ali, denimo, gledališki oder Dejmo stisnt teatra. Tudi v obliki predstave, ki se je, citiramo, »na hitro posrala na petnajst let slovenske ­zgodovine«.

Število albumov, ki jih je objavil, presega število trideset – nazadnje je v založbi Buch izšla slovenska izdaja njegove francoske znanstvenofantastične trilogije Lomm izpred dobrega desetletja –, njegove stripov­ske zamisli pa so se preselile tudi v, denimo, animirani film Dušana Kastelica in Igorja Šinkovca, povzet po Ekstremnih športih, ali kratki igrani film Miha Knifica, ki je izšel iz Slepega sonca.

O Lavriču govori tudi dokumentarec Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič, ki ga je podpisal Dušan Moravec in bo dostopen na tokratni razstavi. Ta bo po petih sezonah, kar jih je minilo od pregledne razstave v Moderni galeriji, znova omogočila stik javnega pogleda z Lavričevimi originali, napovedana pa je kot drugačna, študijska. Njen avtor je umetnostni zgodovinar dr. Jure Mikuž, na njej pa bodo Lavričeva dela – okoli trideset izvirnikov iz njegovih najpomembnejših stripovskih albumov – soočili s primerjalnim gradivom iz različnih obdobij in področij vizualne kulture. Obljubljajo niz 18 slogovnih, motivnih ali pomenskih sklopov, ogromno bo tudi reprodukcij.

Aktualnega predsednika ste neštetokrat karikirali, v razponu od nazornih upodobitev seksualnih položajev v albumu Sokol in golobica do karikature njegovega gafa ‘Ajde, miška mala’ v Mladini, on pa vam podeli predsedniško medaljo za zasluge.

O našem predsedniku ne bom rekel nič žalega, ker sem mu obljubil, da ga v zahvalo za medaljo en mesec ne bom špikal. Recimo, da ima smisel za humor ali pa, kar je bolj verjetno, da marsičesa ni niti opazil.

Priznanje vam je podelil. Je naše okolje obljubljena dežela za ­karikaturo in politični strip?

V letih po osamosvojitvi in nekje do vstopa v Evropsko unijo sem se že resno ustrašil, da postajamo urejena, prijazna, dolgočasna država in bomo satiriki ob kruh. Ampak se je potem na srečo kmalu pokazalo, da so bili moji strahovi odveč. Zdaj je materiala več kot dovolj, skoraj ne dohajam ponudbe.

Za seboj imate že skoraj tridesetletno kilometrino doma, nekaj več kot polovico te hkrati v tujini, kjer objavljate pretežno v zahtevnem francoskem stripovskem prostoru. Kakšne so sorodnosti in razlike med obema?

Francija je epicenter evropskega stripa in številke so neprimerljive. Tam se ogromno stripa objavlja, prodaja pa tudi bere. Predvsem pa je dosti bolj cenjen kot pri nas, je del splošne frankofonske kulture. Doma pa dihamo bolj na škrge, ampak to velja za ustvarjalnost nasploh. In še za kaj drugega.

Doma večinoma rišete po lastnih scenarijih, avtorstvo ohranjate v eni osebi, v tujini pa je to bolj razpršeno.

Velike založbe z velikimi nakladami iščejo velike dobičke, zato zahtevajo hitro produkcijo in distribucijo. Isti strip v več delih ima tako lahko celo po več risarjev ali scenaristov. Tako postane komercialni strip timsko delo, podobno kot pri filmu. Meni to ne diši preveč, raje imam male, povsem avtorske projekte.

Na nedavni prodajni razstavi ilustratorjev in oblikovalcev v podporo beguncem v ljubljanski Mestni galeriji sem postal zadovoljen kupec ene vaših pasic Diareje in ko sem si jo doma bolje ogledal, sem opazil, da na njej ni sledi svinčnika, predstopenj, le kaka kapljica edigsa … Imate to maratonsko serijo tako v malem prstu, da jo rišete neposredno?

Diareja je res moje najstarejše dete, saj se kontinuirano objavlja že kakih 27 let. Najbrž bi jo lahko narisal tudi miže. No, nekoliko jo le naskiciram s svinčnikom in potem vestno poradiram. Dosti dlje se ukvarjam s tekstom, ki ga pilim in preobračam, dokler ga ne spravim v dva, tri koncizne stavke dialoga, ki morajo povedati, kaj se je važnega zgodilo, kako in zakaj je to smešno. In dovolj kratke, da jih lahko nekako stisnem v tistih par kvadratkov.

Diareja je tudi prvi pravi slovenski­ internetni strip. Ni edini, ki ga lahko prebiraš na računalniškem zaslonu namesto na papirju, a izkorišča bistvo tega medija, je interaktiven. Bralec ga lahko soustvarja.

Ja, rad imam Naredi si sam Diarejo, to je resnična demokracija na delu. Ljudje kar naprej ustvarjajo svoje štose, včasih bolj kilave, včasih pa strašno duhovite. Stvar deluje že osem let. Ko bo nekoč avtor omagal, bo, upam, virtualna Diareja živela naprej.

Slovenci kot volivci nimamo posebne domišljije in radi obkrožamo ista imena, iste politične opcije. Kateri vaš karikirani lik se je v desetletjih Diareje najlepše postaral?

Janez Janša, recimo, je večna in vedno znova aktualna inspiracija. Karikaturisti ga imamo radi. Ne daj se, Janez!

Znani ste po variiranju slogov, od izčiščenega, geometriziranega v Slepem soncu do bolj realističnih projektov. Kje vidite stično točko med njimi, rdečo nit svojega avtorstva?

Risarske stile prilagajam temam, pa tudi razpoloženju. Tako mi ni dolgčas. Kljub širokemu razponu vsebin in slogov sam vidim kar nekaj stičnih točk. Na primer humor, nekoliko črni.

Kdaj so Tomaž Lavrič, TBC, Lovro Matič, Josip Visarionovič ali Toto, kot se podpisujete, zadovoljni sami s sabo?

Nikdar povsem.

V Moderni galeriji so pred vami z razstavo predstavili Magno Purgo,­ klasični izlet Kostje ­Gatnika v stripovski svet, vi pa ste bili v tej hiši prvi ne tudi, ampak predvsem stripovski avtor z zajetno pregledno razstavo. Pet sezon zatem boste prvi, ki ga bodo samostojno predstavili v osrednji galeriji Cankarjevega doma. Kaj lahko pričakujemo tokrat?

Tokrat je razstava v celoti kustosova zamisel in izvedba, jaz se namerno vpletam kolikor se le da malo. Za razliko od pregledne razstave originalov v Moderni je tokratna zastavljena bolj študiozno in na široko, nakazuje zanimive povezave in slične likovne rešitve mojih del in stripa nasploh z drugimi umetnostnimi zvrstmi. Pridite pogledat.

V zapisu kustosa dr. Jureta Mikuža,­ namenjenem sedmi sili pred odprtjem, ne manjka poklonov. Citiram: ‘svetovni mojster stripa’, ‘obvlada vse elemente stripa, komične ilustracije, satirične karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti’, ‘virtuozen’ … Kakšen se vam nasploh zdi odnos tukajšnje umetnostne zgodovine, kritike in institucij do stripa?

No ja, strip je v moji mladosti veljal za šund in morda tudi upravičeno, saj je bil velik del tistega, kar smo poznali iz kioskov, res pogrošna roba. Zdaj so drugi časi, vrhunski dosežki iz vsega sveta so nam na dosegu roke, pa tudi domači avtorji že leta z vztrajnostjo in kakovostjo dokazujejo njegovo vrednost. Počasi se premika na bolje, počasi. Ampak je že tako – nekdaj je med visoke umetnosti sodilo, recimo, urejanje parkov, opera in teater pa sta bila nekaj takega kot danes strip.

Pred podelitvijo predsedniške medalje je bila zadnja novica, za katero ste poskrbeli, predstavitev tukajšnje izdaje vaše francoske trilogije Lomm, najnovejše iz serije izdaj založb Buch ali Risar, s katerimi po ovinkih – s prevodi – spoznavamo vaš francoski opus. Kaj v tem času ustvarjate sicer?

Lomm je eden zadnjih stripov, ki še ni bil objavljen tudi v domovini. Zdaj bo res že čas, da naredim kaj novega. Veliko se ukvarjam z zgodovinskim stripom o Novi zavezi, prvi del je bil že objavljen v Mladini, ko bodo vsi trije, bo izdan tudi album. Čas bi bil tudi za nov zvezek nesramnih štosov Ekstremni športi. Mogoče za novo knjigo zbranih Izjav desetletja, če bodo na uredništvu za stvar. Pa še kaj bi se našlo.

Tomaža Lavriča je skorajda nemogoče fotografirati v javnosti. Zato tokrat njegovi trije avtoportreti …

Vir: http://www.delo.si/arhiv/diareja-tbc-lovro-matic-josip-visarionovic-in-se-kdo.html

Risanka Zvitorepec

Film distribucije Cinemania group

Zvitorepec – Gusarji

Zvitorepec – Gusarji animirana komična pustolovščinaZvitorepec – Gusarji se predvaja kot predilm filma Mali princ

V slovenščiniNa sporedu od: 19.11.2015, Kolosej Ljubljana

Dolžina: 10min / 10min Leto: 2014Država: Slovenija Jezik: slovenščina Scenarij: po stripu Mikija MustraRežija: Matjaž Žbontar Producent: Ivana Jurkovič Igrajo: Janez Škof – Zvitorepec, Gojmir Lešnjak Gojc – Lakotnik, Brane Grubar – Trdonja

Na vroč poletni dan se Zvitorepec in Trdonja odpravita do Lakotnika. Ko prideta do njegove razmajane hiše Zvitorepec potrka in hiša se sesuje. Z muko izvlečeta Lakotnika izpod ruševin, a kmalu ugotovita da spi. Ko se zbudi, jima zaupa, da je ves denar za obnovo hiše zapravil za nov ribiški pribor, le za pot na morje mu je zmanjaklo denarja. Prijatelji se skupaj odpravijo na morje.

Produkcija

Kratki animirani film Zvitorepec- Gusarji je nastal v produkciji VPK in ko-produkciji z RTV Slovenija. Animirana risanka, v ritmu in v kadrih, sledi stripu Mikija Mustra Gusarji. Tudi glavno vodilo ustvarjalcev, je bilo, da enako emocijo, kot nam jo da strip, prenesejo v gibljive slike. Režijsko taktirko je prevzel izkušeni Matjaž Žbontar, glavni animator je Matic Perčič, sodelovali pa so še Miha Šubic, Igor Petan, Csik Zsolt, idr., glasbeno pa opremil Jože Potrebuješ.

Kratki animirani film je obenem napovednik dolgometražnega filma, ki bo zajel cel strip Gusarji, seveda tudi po predlogi Mikija Mustra.

S filmom bomo mlajšim generacijam, ki stripov ne poznajo, dali možnost spoznati te čudovite zgodbe in te legendarne risane junake. Za stare oboževalce pa bo to prav gotovo nadgradnja spominov iz njihove mladosti.

Liki

Zvitorepec je lisjak, kar povsem ustreza njegovemu značaju, saj je izmed trojice najbolj zvit in prebrisan. Podaja se v pustolovščine, kjer se bori na strani pravice in dobrega. Poln je ukan in vedno pripravljen na lumparije

Prav Zvitorepec je tisti junak, s katerim se Miki Muster najlažje identificiral. Lahko bi rekli, da ga je ustvaril po sebi in mu dal večino svojih človeških lastnosti. Zvitorepec je bil med bralci zelo priljubljen, kasneje pa ga je po priljubljenosti presegel njegov prijatelj Lakotnik.

Lakotnik je volk in je izmed trojice največji požeruh in lenuh, zelo preprost, marsikdaj neumen, zaradi česar se redno znajde v težavah. Ima nadnaravno sposobnost, ki mu omogoča sporazumevanje z živalmi. Nerad poizkuša nove stvari in je pogostokrat tarča posmeha drugih dveh prijateljev. Rad se hvali in rad je pohvaljen. Če ga kdo užali, zamero kuha dolgo časa.

Trdonja je želvak in je izmed trojice, po rasti najnižji, najstarejši, posledično najbolj moder, preudaren, trdoglav in prilagodljiv. Vedno se preudarno odloči in po karakterju mu bolj ustreza Zvitorepec kot Lakotnik. Vestno sledi prijatelju in je v trenutkih zelo nepopustljiv in trden, kot njegov oklep.




Vir:
 http://www.kolosej.si/filmi/film/zvitorepec-gusarji/

Razstava Tomaža Lavriča


Tomaž Lavrič: Čarobni jezik stripa, 18. november 2015 – 14. januar 2016 v Galeriji CD.

Razstava je pripravljena, samo osvetlitev še prilagodimo!
Vabljeni jutri, 17. novembra, ob 20. uri in od srede naprej!
Foto: Sunčan Stone

Vabilo za novinarje!

 

VABILO NA NOVINARSKO KONFERENCO

Tomaž Lavrič: ČAROBNI JEZIK STRIPA

Študijska razstava v Galeriji Cankarjevega doma od 18. 11. 2015 do 14. 1. 2016

V torek, 17. novembra 2015, ob 12. uri vas vabimo na novinarsko konferenco v Galerijo Cankarjevega doma, kjer bosta o razstavi Čarobni jezik stripa spregovorila kustos razstave, umetnostni zgodovinar dr. Jure Mikuž in vodja razstavnega programa Cankarjevega doma Nina Pirnat Spahić. Konference se bo udeležil tudi založnik Aleksander Buh, lastnik Strip.art.nice Buch, ki bo predstavil zadnjo Lavričevo integralno izdajo albuma Lomm.

Odprtje razstave bo na isti dan, v torek, 17. novembra 2015, ob 20. uri v Galeriji Cankarjevega doma.

SPOROČILO ZA JAVNOST

ČAROBNi jezik stripa: TOMAŽ LAVRIČ
Avtor študijske razstave in kataloga: dr. Jure Mikuž

Prizorišče: Galerija CD
Termin: 18. november 2015 –14. januar 2016
Odprtje: v torek, 17. novembra 2015, ob 20. uri
Tiskovna konferenca: torek, 17. novembra 2015, ob 12. uri
Projekt bosta predstavila Nina Pirnat Spahić, vodja razstavnega programa CD, in dr. Jure Mikuž, avtor razstave.
TK se bo udeležil tudi založnik Aleksander Buh, lastnik Strip.art.nice Buch, ki bo predstavil zadnjo Lavričevo integralno izdajo albuma Lomm.

Tomaž Lavrič lahko na morebitna novinarska vprašanja odgovori po elektronski pošti:
tomaz.lavric@guest.arnes.si
.
O projektu
Tomaž Lavrič, stripar, karikaturist, ilustrator, nedvomno vodilni avtor slovenske »devete umetnosti«, se z neverjetno lahkoto sprehaja med žanri ter nas vedno znova preseneča s slogovnimi preobrazbami in neizčrpno ustvarjalno domišljijo. Je tudi skrivnostni umetnik, ki se podpisuje s številnimi imeni in – razumljivo – ne mara soja žarometov. S svojimi bistroumnimi in do popolnosti izbrušenimi komentarji sveta se kaže kot rahločuten spremljevalec celovitega družbenega dogajanja. Le kdo ne pozna njegove Diareje in mnogih drugih risarskih (in besedilnih) izjav za Mladino, kjer že leta vsakič znova ostro zašili kritično pero? Med Lavričeve likovne vrhunce lahko uvrstimo nedavno ponatisnjen album Bosanske basni, avtorjev dar nekdanji državi in vojni v naši neposredni bližini, za katerega je v tujini prejel niz prestižnih nagrad. In končno, koga – celo tiste, ki stripu niso zavezani – med listanjem v tišini ne bi povsem prevzel skrajno asketski in stiliziran intimni svet zgodb iz Slepega sonca?
Izčrpen pregled Lavričevega obsežnega stripovskega opusa smo si pred leti lahko ogledali na razstavi v Moderni galeriji (besedilo z naslovom Tomaž Lavrič: slogovna in vsebinska raznolikost stripovskega izraza je tedaj prispevala Špela Štandeker), tokrat pa v Galeriji CD v sodelovanju z umetnostnim zgodovinarjem in antropologom likovnega Juretom Mikužem pripravljamo drugačen, poglobljen pogled na njegovo ustvarjanje. Izhodišče razstave je torej bogat Lavričev risarski opus, pri katerem črpa iz raznih elementov vizualne kulture od filma in slikarstva do risbe in videa, kar vse virtuozno vpelje v samo njemu lastno govorico stripa. Študijsko naravnana razstava z besedili, izbranimi Lavričevimi deli in primerjalnim gradivom z najrazličnejših področij in obdobij vizualne kulture izpostavlja 18 slogovnih, motivnih in pomenskih sklopov, ki uveljavljajo specifiko te govorice. Slikovno gradivo obsega skupaj približno štiristo reprodukcij.
Teme posameznih poglavij so: Pripoved s sliko in besedo, Kadriranje, Gibanje in dinamika, Ptičja perspektiva in prehodi, Črno in belo: silhuete in sence, Črno in belo: sence in silhuete, Črno in belo: neurejenost in urejenost, Črno in belo: proti abstrakciji, Upodobitev vid(e)nega kot vir in njegove parafraze, Hommage vzornikom, Slika v sliki in cameo, Close up: obraz, Udarni motivi, Prikrita erotika, Diareja, izjave in ekstremi ter Ilustracije za Mladino.
Poleg 19 študijskih panojev bo razstavljenih približno trideset izvirnikov iz najpomembnejših Lavričevih stripovskih albumov. Na razstavi bo na ogled tudi film Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič v režiji Dušana Moravca (2013). Večina domačih in tujih izdaj njegovih albumov bo na ogled v vitrinah, medtem ko jih bo nekaj na voljo za listanje v posebnem Diarejinem kotičku razstavišča.
Razstavo spremlja katalog v obliki stripovskega albuma (120 str., trde platnice, cena: 15 evrov).
Grafično oblikovanje razstave in kataloga je prispeval Brane Žalar.
Postavitev razstave sta opravila Jure Mikuž in Nina Pirnat Spahič.

Predgovor dr. Jureta Mikuža k razstavi in katalogu:
Tomaž Lavrič je umetnik, ki obvlada vse elemente stripa, komične ilustracije, satirične karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti. Njegov izraz je včasih pripoveden, realističen, drugič konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen, drugič jedek in zafrkljiv. Črpa iz raznih elementov vizualne kulture od njenih začetkov v risbi, slikarstvu in grafičnem oblikovanju, prek fotografije in filma do sodobnega videa in raznih načinov izražanja virtualnih računalniških svetov. Iz vseh gradi samo zanj značilno virtuozno likovno govorico s številnimi spreminjajočimi se obrazi. Zato lahko razstava ob značilnih primerih, izbranih iz njegovega dela, poudarja problemske sklope, ki zaznamujejo slovar, sintakso in posebnosti stripovske govorice v svetu od njenih začetkov do danes. Z bogastvom podob, ki jih lahko gledalec tudi poljubno zamenjuje v svoji domišljiji, sooča glavna likovna načela slogovnih odločitev, kompozicijskih ureditev naslovnic albumov in strani v njih, kadriranja posameznih prizorov, motivike, izbire pravega trenutka upodobitve, jasnosti in neposredne sporočilnosti posamezne sličice in njenega vključevanja v celoto pripovedi. Samo svetovni mojstri stripa, kar Lavrič gotovo je, so sposobni predvidevati gledalčeve sposobnosti povezave med zaporednimi prizori in pomenskimi montažnimi cezurami med njimi, doseči z likovnimi sredstvi in besedilnim obrati pomensko gostoto, ki bralca drži v napetosti do konca. To lahko ustvarita brezhibna medsebojna odvisnost in sinergijsko sodelovanje med podobo in besedo: obe se trudita za isto idejo, ki je nobena izmed njiju sama ne bi mogla podati dovolj učinkovito. Razstavno gradivo, njegova ureditev in besedila zato niso zacementirani, so odprti, kakršno je tudi Lavričevo delo. O razvidnosti nekega dela in njegove interpretacije pa je režiser Douglas Sirk dejal: »Če začneš poučevati in pridigati gledalcem, boš naredil slab film.« Zato razstava in katalog samo vabita bralca in gledalca k vživetju, premisleku in soustvarjanju lastnih predstav o čarobnosti stripovskega jezika.

O umetniku
Tomaž Lavrič (r. 1964 v Ljubljani) je po končani srednji Šoli za oblikovaje šolanje nadaljeval na oddelku za slikarstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Od leta 1987 je stalni sodelavec tednika Mladina, kjer je spomladi leta 1988 začel objavljati Diarejo družbeno-politično satiro v stripovskih pasicah. Ta časopisni strip kljub napovedanim samoukinitvam še vedno izhaja ter je zagotovo Lavričevo najbolj prepoznavno in znano delo. Zanj je prejel nagrado zlata ptica (1989) in nominacijo za nagrado Prešernovega sklada (2004).
Poleg Diareje je Lavrič večino svojih časopisnih stripov objavljal v Mladini, občasno pa tudi v drugih revijah. V devetdesetih letih je nekaj zgodb, ki jih je prej v nadaljevanih objavljala Mladina, izdal kot albume v samozaložbi: Prvenec Rdeči alarm – Črni dnevi (1996), Ratman (1997) ter Bosanske basni (1997) v francoski izdaji z naslovom Le Mulet / Mula. Fables de Bosnie (1999) pomenijo prvi slovenski stripovski album, ki mu je uspel prodor na evropski stripovski trg. Zanj je Lavrič prejel nagradi v Švici (Grand prix Sierre ’99) in Belgiji (Prix de Lion ’99, Bruselj). Sledile so nove izdaje albumov v francoščini pri založbi Glénat – kriminalka Glista na begu (1999) in zgodbe o življenju v (novo)kapitalističnih vzhodnoevropskih državah Novi časi (2001). Doma je Lavrič v novo tisočletje vstopil z zbirko črnohumornih zgodb (prej objavljenih v Mladini) pod skupnim naslovom Ekstremni športi (2001). V Franciji je leta 2001 izšel tudi njegov prvi daljši strip, za katerega ni sam napisal scenarija – četrti del serije albumov Dekalog. Leta 2004 je objavil stripovski album Slepo sonce, niz devetih kratkih, kataklizmičnih zgodb s poetičnimi besedili
Med izdajami v tujini so še znanstvenofantastična trilogija Lomm (2002–04) in balkanski triler serija Evropa (2003–04; 2009), med domačimi izdajami pa politično-parodični strip Sokol in golobica (2008). Zanj, za Diarejo in urednikovanje pri projektu Slovenski klasiki v stripu je leta 2009 prejel nagrado Milka Bambiča.
Poleg stripa se ukvarja s časopisno karikaturo in z raznimi zvrstmi ilustracije, piše pa tudi zbadljive pesmi v rubriki Mladinamit tednika Mladina.
Nekaj dni pred otvoritvijo razstave v CD, natančneje 12. 11. 2015, je Tomaž Lavrič prejel medaljo za zasluge predsednika RS Boruta Pahorja.

O avtorju razstave
Jure Mikuž je v slovensko umetnostno zgodovino vpeljal metodo zgodovinske antropologije likovnega ter kot mojster ubesedovanja umetniških del s svojskim celostnim izkustvenim pristopom odpira nove interpretativne poti na tem področju.
Po končanem študiju umetnostne zgodovine in zgodovine je bil med letoma 1972 in 1974 kustos likovne zbirke v Muzeju ljudske revolucije Slovenije, nato pa do leta 1986 kustos-raziskovalec v Moderni galeriji v Ljubljani. Leta 1975 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral z nalogo Nefiguralni elementi v slovenskem slikarstvu 16. stoletja, leta 1983 pa doktoriral z disertacijo Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost: od preloma s socialističnim realizmom do konceptualizma. Od leta 1986 do 1992 je bil direktor Moderne galerije v Ljubljani, nato pa leta 1992 habilitiran za izrednega profesorja na Univerzi v Ljubljani. V letih 1992–93 je bil krajši čas namestnik ministra za kulturo Republike Slovenije, v obdobju 1993–94 pa je študijsko bival v Parizu s pomočjo »Paul Getty Grant Programa«. Od leta 1996 naprej je profesor na ISH, od leta 2001 redni profesor in vodja programa Zgodovinska antropologija in smeri Zgodovinska antropologija likovnega. Leta 1998 je bil povabljen na »Getty’s Summer Institute for Visual and Cultural Studies« na Univerzi v Rochestru, New York, ZDA. Med letoma 1999 in 2005 je bil trikrat povabljen kot gostujoči profesor na EHESS v Parizu in leta 2001 na MSH prav tako v Parizu. Leta 2010 je bil habilitiran kot redni profesor UL, kjer na ALUO poučuje teoretične predmete. Objavil je okoli osemsto enot, od tega 15 knjig, med njimi velja izpostaviti knjige z izrazito antropološko naravnanostjo Podoba roke (1983), Nema zgovornost podobe – Telo in slovenska umetnost (1995), Zrcaljena podoba (1997), Kri in mleko – sugestivnost podobe (1999) in Pogledati – gledati, videti – uvideti (2011). Znanstvenoraziskovalni svet za humanistične vede ARRS je prepoznal delo Le sang et le lait kot enega izmed izjemnih znanstvenih dosežkov v letu 2013. Leta 2014 je prejel najvišjo stanovsko nagrado, nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo.

Razstavni program CD
10. 11. 2015

Generalna pokroviteljica razstavnega programa: Pivovarna Laško