Stripolis – Kino Šiška

Stripolis_www

  • Datum 20.5.2014
  • Ura 20:00
  • Prizorišče Komuna

STRIPOLIS (družabni večer za vse striporisce in stripoljubce)


Mesec ljubezni bomo obeležili z razburljivim sprehodom skozi seksi vidike stripovske zgodovine. Strip je bil z erotiko povezan že od svojih začetkov začenši s porno parodijami Popaja in drugih priljubljenih junakov, žanr pa se razcvetel v ameriškem podzemlju z brezsramnimi fantazijami Crumba in kompanije, dokler naposled ni dosegel novih vrhuncev v šik evropskih klasikah izpod peres Manare in Serpierija, ki še danes odzvanjajo tudi med slovenskimi ustvarjalci. O seksi stripih vam bo maja predaval Izar Lunaček.

Organizacija Kino Šiška.

Prva svetovna vojna, strip in popularna kultura

image

četrtek, 15.5. ob 19. uri | ATRIJ ZRC, Novi trg 2, Ljubljana

Strip nedvomno postaja pomemben medij za pripovedovanje zgodovine in stripi iz obdobja velike vojne pri tem niso izjema. Z zgodovinarji in stripovskimi avtorji se bomo pogovarjali o tem, kako je različnim stripom uspelo ujeti duha prve svetovne vojne, kakšna je specifika stripovske poetike in kako je združljiva z dokumentaristično in zgodovinopisno etiko.

Sodelujejo: dr. Petra SvoljšakDamijan Stepančič in Ciril Horjak.

Tintin

85 let od prve objave Tintina

Tintin za telebane

16. 04. 2014

Letos mineva 85 let, odkar je bil prvič objavljen strip Tintin, življenjsko delo Georgesa Remija – Hergéja (1907–83) in eden od najbolj znanih, cenjenih in prodajanih frankofonskih stripov nasploh. Pa si takšen status, namreč naziv nacionalnega junaka in stripovske ikone, Tintin tudi v resnici zasluži? Vprašanje je toliko bolj na mestu, ker smo s prevodom kronološko prvega Tintina v Sovjetski zvezi tudi v slovenščini zdaj izdali čisto vseh 23 epizod.
»Hergé: Tintin v Sovjetski zvezi. Učila International, Ljubljana 2014«

Ko je znameniti ameriški režiser Steven Spielberg nekoč v Parizu listal po francoskem časopisju, ki ga zaradi nepoznavanja jezika seveda ni mogel brati, je njegovo pozornost pritegnila beseda Tintin, ki se je konstantno pojavljala skoraj v vseh člankih, naj je šlo za politiko, kulturo ali šport – in ko je izvedel, da je to ime glavnega junaka stripa (za katerega ni še nikoli slišal), je bil tako fasciniran, da je o Tintinu posnel film. Najsi je ta anekdota resnična ali izmišljena, nam slikovito prikaže, kakšen odnos imajo vase zagledani Francozi do tega stripa, ki je povrhu vsega še – belgijski.

Georges Remi se je rodil leta 1907 v bruseljskem predmestju Etterbeek, očetu Valoncu in materi Flamki v tradicionalno konservativni in dokaj verni katoliški meščanski družini, kar je pozneje vplivalo tudi na njegov svetovni nazor in seveda stripe, ki jih je risal. Mali Georges je, kot pač vsi poznejši umetniki, rad risal že kot otrok in v osnovni šoli, ki jo je obiskoval ravno med »veliko vojno«, so bili njegovi zvezki po dolgem in počez porisani z bitkami francoskih in nemških vojakov, kar pa mu pri likovnemu pouku, kjer so risali predvsem tihožitja, ni veliko pomagalo, tako da je imel sicer odličnjak najslabšo oceno prav iz risanja. Po štiriletni osnovni šoli se je vpisal na katoliško gimnazijo Sv. Bonifacija, kjer profesorji, ki so bili sami duhovniki, ravno tako niso imeli razumevanja za njegovo strast do risanja bolj ali manj stiliziranih figuric, zato je imel tudi tu najslabšo oceno prav iz likovnega pouka. V prostem času, kadar že ni risal ali bral pustolovskih romanov, se je najraje udeleževal taborniških aktivnosti, kajti že v osnovni šoli se je pridružil katoliškim skavtom, ki jim je ostal zvest vse življenje. Tudi njegov prvi strip je bil, jasno, o skavtih, Tutorja, kot se je imenoval glavni junak istoimenskega stripa, je narisal leta 1925 za valonski desničarski katoliški časopis Le Vingtième Siècle, kjer se je po šoli zaposlil kot ilustrator. Takrat je tudi začel uporabljati umetniško ime Hergé, ki je nastalo po francoski izgovarjavi inicialk njegovega priimka in imena, RG (»er-že«), pod katerim je pozneje postal poznan po vsem svetu. Leta 1928, ko je prišel iz vojske, je matični časopis začel izdajati osemstransko otroško prilogo Le Petit Vingtième in glavni urednik, opat Norbert Wallez, goreč antikomunist, je Hergéju predlagal, naj nariše strip, v katerem bo mlade bralce posvaril pred grozečo pošastjo komunizma, ki lomasti po svetu. Tako se je rodil legendarni reporter Tintin, ki ga je Hergé narisal po liku svojega mlajšega brata Paula in ga poslal – kam drugam kot k Stalinu.

Tintin v deželi Sovjetov, kot je bil naslov prve od 23 epizod, je na dveh straneh izhajal od januarja 1929 do maja 1930. Najstniški reporter s svojim nerazdružljivim terierjem Švrkom odpotuje v Sovjetsko zvezo, kjer odkrije, da dežela ni tak proletarski raj, kot jo opisujejo njeni propagandisti, ampak ena sama velika Potemkinova vas. Ogromne tovarne, ki jih boljševiki razkazujejo delegacijam tujih novinarjev, iz katerih se noč in dan vali dim, so samo lesene kulise, za katerimi delavci kurijo seno, hrup strojev pa ustvarjajo z udarjanjem kovaških kladiv po zviti pločevini. Moskva je povsem razdejana in opustošena, GPU-jevci z bombami uničujejo ostanke carskega imperializma in nasprotnike komunizma, kdor na volitvah ne voli za partijo, ga ustrelijo, ljudje so apatični in lačni, po mestnih četrtih se potikajo shirani osiroteli otroci, ki jih je sama kost in koža, medtem pa Lenin, Trocki in Stalin v Sibiriji uživajo v naropanem bogastvu. Skratka, čisti propagandni antikomunistični strip, ki se ga ne bi sramoval niti zloglasni ameriški lovec na čarovnice Joe McCarthy, če bi ga seveda poznal. Pozneje se je tudi sam Hergé distanciral od tega stripa, saj vse do smrti ni dovolil ponatisa, niti ga ni redizajniral in pobarval, kot je naredil s svojimi drugimi zgodnjimi stripi, ki jih je narisal do leta 1940 in so izhajali v črno-beli tehniki. Po padcu berlinskega zidu in sesutju komunizma je strip spet postal aktualen in založbe ga bolj ali manj redno znova uvrščajo med Tintinova zbrana dela.

Spodrsljaji in izgovori

Tudi s svojim drugim stripom Tintin v Kongu Hergé ni imel sreče. Najprej je sicer hotel poslati mulca v Ameriko (kar je pozneje naredil v tretji epizodi), vendar ga je Wallez prepričal, da bodo belgijski malčki veliko raje brali pustolovščine iz divje Afrike kot z Divjega zahoda in mogoče se bo kateri celo odločil za poklic misijonarja, ki jih je bilo v takratni njihovi koloniji glede na število domorodcev odločno premalo. Strip se je sprevrgel v rasistično poveličevanje bele rase in belgijskega imperializma, črnci so prikazani kot sicer dobri, a izjemno naivni in neumni ljudje, ki nujno potrebujejo vodstvo superiornega belega človeka za svoj razvoj in obstoj, belgijski kolonizatorji pa kot nosilci civilizacije in rešitelji črne rase. Hergé se je pozneje zagovarjal, da je bila družbena klima v državi pač taka in da se ni dalo narediti drugačnega stripa, kar pa, seveda, sploh ne drži; po tej logiki, denimo, Marx ne bi nikoli napisal Kapitala ali Darwin Izvora vrst. Do leta 1940 je narisal še šest zgodb, v katerih pa se (z izjemo ameriške pustolovščine, kjer so Indijanci prikazani kot necivilizirani divjaki), ni več spuščal na spolzka tla aktualnega družbenopolitičnega dogajanja, ampak se je bolj posvetil avanturi sami, ki jo je začinil s humornimi vložki nesposobnih detektivskih dvojčkov Petka in Svetka (prvič se pojavita v sedmi epizodi Črni otok), ki sta postala sinonim za neumne policaje v stripovskem svetu.

Svoje politično prepričanje pa je Hergé nazorno pokazal ob nacistični okupaciji Francije in Belgije. V nasprotju s kolegi se ni priključil Odporu ali vsaj skrivaj simpatiziral z njim, ampak je lojalno sodeloval s profašističnim časopisom Le Soir, v katerem je navkljub kulturnemu molku objavil štiri epizode Tintinovih dogodivščin. Je pa res, da stripi niso bili politično motivirani, niti niso vsebovali kakršnihkoli rasističnih ali nacionalističnih elementov, kar je bil svojevrsten paradoks. Po vojni je zaradi obtožbe sodelovanja z okupatorjem najprej hotel s peščico ideoloških somišljenikov emigrirati v Argentino, vendar so se zanj zavzeli njegovi stanovski kolegi, predvsem pa založnik Raymond Leblanc, med vojno član odporniškega gibanja, ki je leta 1946 na hitro sklepal stripovsko revijo z zvenečim imenom Tintin, rekoč da magazin pač ne more izhajati brez naslovnega stripa, s tem Hergéja rešil zapora, sebi pa omogočil dobiček, kajti Tintinovi stripi so se vedno zelo dobro prodajali.

Že v medvojnih epizodah je Hergé v zgodbe vnesel tudi elemente fantastike, s katerimi je še razširil žanrski okvir Tintinovih pustolovščin, dodal pa mu je še stranska junaka, kapitana Haddocka (9. epizoda Zlati rakci), vročekrvnega, a dobrodušnega starega morskega volka in ljubitelja dobre kapljice, ter naglušnega profesorja Sončnico (12. epizoda Zaklad Rackhama Rdečega), ki mu sicer povzročata več sitnosti kot koristi, hkrati pa dokaj sterilnega glavnega junaka naredita bolj življenjskega in s svojo simpatično nespretnostjo poskrbita za situacijsko komiko, kar je pozneje postala stalna praksa v avanturističnem stripu. Po vojni je Hergé narisal še deset albumov klasičnih dogodivščin, v katerih je Tintin obredel pol sveta, od iskanja naftnih vrelcev na Bližnjem vzhodu do iskanja Jetija v Tibetu, za nameček pa skočil še na Luno. V poslednjih zgodbah je celo čutiti rahlo Hergéjevo simpatiziranje z levico; v Primadoninih draguljih (21. epizoda iz leta 1961) se postavi na stran stigmatiziranih potujočih Ciganov, ki jih obdolžijo kraje, v zadnjem stripu Tintin in gverilci (23. epizoda iz leta 1975) pa se bojuje proti južnoameriškemu diktatorju skupaj s skupino gverilcev, ki po videzu spominjajo na kubanske revolucionarje. Konec sedemdesetih let je začel Hergé delati na novi epizodi Tintin in Alph-Art, v kateri se glavni junak sreča z moderno umetnostjo in ponarejevalci umetnin, vendar ga je po krajši bolezni leta 1983 prehitela smrt, tako da je strip ostal nedokončan.

Disneyjev kolega in somišljenik

Tintin je bil (po nekaterih podatkih) objavljen v skupni nakladi prek 250 milijonov izvodov in v več kot sedemdesetih jezikih, pred nedavnim smo z zadnjimi tremi albumi (pravzaprav zadnjima dvema in prvim, Tintinom v Sovjetski zvezi) celotno serijo dobili tudi v slovenščini, posnetih je bilo pol ducata celovečercev, izšlo je nešteto člankov, različnih publikacij in knjig – o Tintinu se je razvila celo posebna veda, tintinologija, v Bruslju so mu leta 1976 postavili spomenik, dobrih trideset let pozneje pa še muzej, po Hergéju pa poimenovali tudi asteroid št. 1652, ki so ga leta 1953 odkrili nekje med Marsom in Jupitrom, ko je Tintin ravno vandral po Luni. Georges Remi je vsekakor klasik evropskega in svetovnega stripa, razvil je nov slog risanja čiste linije, ligne claire, ki je imel pozneje predvsem v francosko-belgijski produkciji kup posnemovalcev, pri nas pa je bil najbolj izrazit predstavnik Božo Kos s Kavbojem Pipcem in Rdečo peso. Zanimiva je tudi primerjava z njegovim ameriškim sodobnikom Waltom Disneyjem (1901–66): oba sta bila politično izjemno konservativna, pristaša tradicionalnih družinskih vrednot (kar Hergéja ni motilo, da ne bi imel številnih zunajzakonskih ljubezenskih zvez) in prepričana antikomunista, v določenem obdobju pa sta se spogledovala tudi s fašizmom (Disney pred in Hergé med drugo svetovno vojno) in oba sta bila začetnika novega sloga risanja, ki je imel velik vpliv na poznejše generacije. Tudi njuna glavna junaka sta se pojavila skorajda hkrati, Miki miška leta 1928, Tintin pa leto pozneje. Pri obeh avtorjih je bil več kot očiten tudi moški šovinizem, v Disneyjevih stripih so ženske predstavljene kot večne zaročenke, ki samo nakupujejo in pomerjajo obleke ter kuhajo in pospravljajo, njihov največji intelektualni domet pa je, da se jim posreči speči jabolčno pito, ne da bi se prismodila; v Tintinovih dogodivščinah pa ženske, z redkimi izjemami, kot je ekscentrična operna pevka Bianca, sploh ne nastopajo. Po scenaristični plati so zgodbe enostavne, brez velikih zapletov in dramaturških obratov, liki so izrazito črno-beli, jezik v stripu je preprost, skorajda siromašen, opazna pa je tudi prenasičenost teksta v sličicah, kar neredko moti vizualni tok zgodbe. Skratka, Tintin sicer je stripovska klasika, vendar povsem povprečno delo brez kakršnihkoli presežkov.

Pri nas se je za objavo Tintina pred dobrimi desetimi leti odločila založba Učila s prvimi štirimi knjigami, vendar ne povsem kronološko, saj so v slovenski izdaji prve tri in tudi najbolj sporne epizode, Sovjetsko zvezo, Kongo in Ameriko, preskočili in začeli s četrtim albumom Faraonove cigare. Kot kaže, pa so se stripi dobro prodajali, zato je profit pretehtal nad etiko in v naslednji turi leta 2004 so že objavili tudi drugo in tretjo knjigo, letos pa še prvo. Ker so Tintinove dogodivščine namenjene predvsem otrokom (lahko si jih izposodijo v šolskih knjižnicah, nekatere šole pa so jih uvrstile tudi na sezname za domače branje), se poraja vprašanje, ali je bila odločitev o natisu prvih treh stripov zaradi ideoloških, predvsem pa rasističnih elementov sploh smiselna. Zanimivo je tudi dejstvo, da imamo predstavljen celoten Tintinov opus, po drugi strani pa neprimerno boljša dela francosko belgijske šole, kot so Asteriks, Srečni Luka ali Iznogud, ki dejansko spadajo med vrhunce mladinskega humorističnega stripa, navkljub več poskusom različnih založnikov pa tudi subvencioniranim izdajam nikakor ne morejo prav zaživeti na slovenskem trgu.

Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014

Vir: http://www.pogledi.si/knjiga/tintin-za-telebane