Alan Ford na radioprvi.rtvslo

Alan Ford

Razstava Alan Ford teče častni krog

Na ogled do 13. oktobra, z več spremljevalnimi dogodki.

Alan Ford, ki sta ga avtorja s pravima imenoma Roberto Raviola (risar Magnus) in Luciano Secchi (scenarist Max Bunker) v upanju na mednarodni uspeh poimenovala čim bolj mednarodno zveneče, je v italijanskem izvirniku prvič izšel leta 1969. Sprva so prodali bistveno manj izvodov, kot so pričakovali, obrat pa se je zgodil z avgustovsko, sicer 26. številko, v kateri se pojavi Superhik. Uspeh je torej prinesla vpeljava zlikovca, ki krade revnim in daje bogatim, torej lika z načinom delovanja, ki je danes kljub svoji morda nekdanji absurdnosti dodobra ukoreninjen v zavesti javnosti.

Prispevek “pridruženega tretjega člana”
Že v letu po izidu prve številke v Italiji pa so trafike po Jugoslaviji strip prodajale v hrvaškem prevodu Nenada Brixyja, kjer je hipno dosegel nepričakovani uspeh in ima še danes kultni status oziroma velja že kar za institucijo.

Brixyjevo delo je bilo bistveno več od prevoda, gre tako rekoč za transkreacijo, s katero se besedilo tako rekoč znova ustvari v domačem jeziku. Vendar se Brixy – sicer novinar in pisatelj presenetljivo striparsko zvenečega dejanskega priimka – ni odločil za pogovorno različico srbohrvaščine, temveč za visoko, krležijansko hrvaščino, ki je nedvomno prispevala k še bolj poudarjeni farsični dimenziji tega stripa.

Brixyjev prispevek je bil celo tolikšen, da ga imajo nekateri na ozemlju nekdanje skupne države za priključenega tretjega “očeta” tega stripa. Na nedavnem javnem vodstvu po razstavi pa nas je svetlolas, slok, visokorasel in dolgonog hrvaško govoreč obiskovalec pravilno izklesanih obličnih potez – da, nemara inkarnacija Alana Forda – opomnil, da gre za jezik, kakršnega so se učili v okviru hrvaškega osnovnošolskega sistema, vendar ga tam nihče ne uporablja v vsakodnevnem občevanju. V 90. letih je sicer začel izhajati še slovenski prevod Branka Gradišnika, glede katerega pa so mnenja zelo mešana.

Arhetipska naivna čista duša v svetu, ki je dno od dna
Magnus se je leta 1975 po 75 izdanih epizodah odcepil od dvojca Magnus-Bunker – sicer se je vrnil še za 200. izdajo –, vendar pa strip še zmeraj izhaja in je danes nekje pri 600. številki. In prav originalne table risb teh uvodnih jedrnih epizod prinaša razstava Alan Ford teče častni krog, ki je trenutno kot sploh prva razstava stripa pod njeno streho na ogled v Narodni galeriji.

Neugledna cvetličarna na 5. aveniji v New Yorku pa je nudila streho oziroma služila kot baza famozne skupine obubožanih in nefunkcionalnih tajnih agentov TNT, na čelu katerih je prastar in precej sadističen Številka 1. Naslovni lik Alan Ford, navdih za vizualno podobo katerega je bil hollywoodski igralec Peter O’Toole, pa je mlad brezposelni risar oglasov za marketinške agencije, ki predstavlja tako rekoč arhetip naivne čiste duše.

Tukaj so še razboriti Bob Rock (dejansko ustvarjen po vzoru svojega risarja Magnusa), vse bolj len pomočnik vodje Debeli Šef, obubožani član angleške aristokracije Sir Oliver, nekdanji nemški vojni pilot in izumitelj Grunf ter venomer bolehajoči Jeremija. Poleg drugih imajo še stalna živalska spremljevalca psa Nosonjo in morskega prašička Skvikija.

Dno od dna kapitalističnih ZDA
Kot je povedal sam scenarist Bunker, gre za staro umetniško formo commedie dell‘arte, ki jo je prenesel v svet hladne vojne. Strip, ustvarjen torej v sosednji postfašistični Italiji, postavljen na dno od dna kapitalističnih ZDA, natančneje v Brooklyn v New Yorku, je daleč največji uspeh oziroma nič manj kot kultni status dosegel prav v nekdanji socialistični Jugoslaviji. Tukajšnje bralstvo je tako zrlo iz socialističnega sveta v kapitalističnega, kjer so množice ljudi očitno tolkle popolno bedo in revščino. Predvsem pa strip ni prodajal osladne ideje, da je revščina nekaj plemenitega.

Na revščini ni prav nič plemenitega
Glede vprašanja, ali obstaja kakšna specifična karakteristika, skupna italijanski in jugoslovanski mentaliteti, ki je stripu prinesla tolikšen uspeh kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani Mitja Velikonja odgovarja: “Tisto, kar po moje učinkovito druži to troje, so strategije preživetja v modernem svetu, ki je hitrejši in učinkovitejši od njih. Inspirativni odbiteži iz Brooklyna imajo ogromno skupnega s hitro razvijajočima, a še vedno ne popolnoma modernima okoljema, italijanskim in jugoslovanskim. Vsi smo morali preživeti v svetu, determiniranim z racionalnostjo, uspešnostjo, napredkom, a na svoje načine: tudi z improvizacijo, nekonvencionalnostjo, “hvatanjem krivin”, kreativno uporabo svoje odmaknjenosti in zaostalosti.”

Bleščeči nebotičniki Manhattna in slumi nekdanjega Brooklyna
In seveda odločitev avtorjev stripa, da dogajanje stripa umestita v veliko jabolko 60. let preteklega stoletja, tako rekoč v samo srce kapitalizma, ni bila naključna. “New York je bil in ostaja “mesto prihodnosti”, mikrokozmos protislovij enostranskega napredka, ki ga je treba razumevati tako skozi bleščeče nebotičnike na Manhattnu kot skozi slume v – še v šestdesetih – Brooklynu. No, vmes se je Brooklyn gentrificiral, slumi so preselili, drugje so.

Če bi Magnus in Bunker danes risala ta strip, bi ga verjetno umestila na drugo obalo ZDA, v Los Angeles. Kakor koli: strip Alan Ford je skozi prizmo New Yorka v šestdesetih in sedemdesetih anticipiral vse tisto, kar se danes uresničuje kot komedija obenem in tragedija: prevlado ekonomskega in političnega neoliberalizma, ki gre vštric z nazorsko in kulturno retradicionalizacijo, razgradnjo javnega prostora, normalnost revščine in bogastva, slavljenje oportunizma, ponižnosti in mediokritete ter, v svetovnem merilu, perfidni neokolonializem,” razloži Velikonja.

Iz časa, ko se politična nekoreknost še ni pribijala na križ
“Prav politična nekorektnost je naredila ta strip tako priljubljen. Na svoje trnje nasadi tako revne, bogate, lepe, grde, debele in suhe. Politična korektnost naredi stvari medle. Tu lahko najbolje umestim citat iz besedila ravnokar umrlega Maxa Modica, ki je za katalog prispeval nosilni esej: “Si predstavljate Alana Forda v politično korektni verziji in brez samoironije? V knjigi Žižkovi vici se Slavoj Žižek spominja, kako so mu pred leti v campusu Kalifornijske univerze v Santa Cruzu, “ene od prestolnic politične korektnosti”, pripovedovali, da so razvili vice, ki so smešni, a nikogar ne prizadenejo, se iz nikogar ne norčujejo in nikogar ne ponižujejo – pač v slogu: “Kaj se zgodi, ko trikotnik sreča krog?” Žižek je kakopak takoj ustrelil nazaj: “Briga me, kaj se zgodi, ko trikotnik sreča krog; ves užitek vica je ravno v tem, da nekdo mora biti prizadet in ponižan …”

Skratka, politična korektnost, ki sta jo avtorja seriala Alan Ford v vseh 75 epizodah odkrito prezirala, pa ji nista bila niti približno tako izpostavljena, kot smo ji pod prisilo izpostavljeni dandanes, pomeni smrt za duha in domišljijo.” Max Modic je že od začetka podpiral našo “noro” zamisel o razstavi tega stripa v Narodni galeriji. Ko smo že postavljali razstavo in je bilo torej potrjeno, da bo, je izjavil: “To so Brižinski spomeniki slovenske stripovske scene”,” pove avtor razstave Rok Glavan, ki je tudi urednik zbornika, ki je izšel ob njej.

“Alan Ford ni strip, ki bi ga prebral, Alana Forda prebiraš.“
Glavan je v svojem besedilu, objavljenem v zborniku, zapisal, da “Alana Forda prebiraš“. In tako je po lastnih besedah tudi med pripravljanjem razstave spoznaval, da “svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem (slo. “Vsakega dne v vsakem pogledu vse bolj napredujem.” Znameniti navedek iz filma Se spomniš, Dolly Bell?, op. n.).

Pravzaprav pa je bil mejnik v njegovem spoznavanju stripa Alan Ford knjiga Lazarja Džamića, Cvetličarna v hiši cvetja. “Do srečanja z njo sem Alana Forda le bral, se smejal domislicam, bedi Grupe TNT in nerodnim lumpom. S knjigo se mi je odprla nova galaksija, v kateri vsak dan spoznavam, kako je Alan Ford realističen strip in da njegova karikiranost pri slikanju bede in socialnih nepravic sploh ni pretiravana, na žalost.

Ob tem pa sem tudi spoznal, da je Alan Ford lingua franca določene generacije, določene skupine ljudi,” pove Glavan. Omenimo, da se Džamićeva knjiga s polnim naslovom Cvetličarna v Hiši cvetja: Kako smo posvojili in živeli Alana Forda (v izvorniku: Cvjećarnica u Kući cveća: Kako smo usvojili i živeli Alana Forda) v Srbiji ponaša s petim ponatisom, v slovenskem prevodu je letos izšla že drugič.

Zagotovo pa ne more strip teh dimenzij biti brez nekega nauka, glede česar Mitja Velikonja pravi: “Na eni strani ta strip s svojim temnim humorjem razgalja pokvarjenosti oblasti, vsake oblasti, topoumnost kravatarjev, samoumevno surovost razvitega kapitalizma, zlaganost uradne zgodovine in stupidnost popularne kulture. Na vse to se da, če nismo budni, hitro navaditi. A po drugi strani, kar se mi zdi še pomembnejše od te kritike dejstvo, da ponuja načine, kako preživeti vse te absurde in krivice. Alanfordovski antijunaki s svojo večkrat dokazano nesposobnostjo, socialno neprilagojenostjo, inovativno nespretnostjo, prisrčnim neznanjem, s pikrim pogledom na svet in z marginalno držo v njem vedno nekako uspejo, vedno nekako “zmutijo”. Skratka, dokazujejo, da se vedno nekako da: ne zaradi sveta okoli nas, ki je pač tak, kot je, ampak kljub njemu. ​So avtsajderji, ne pa luzerji; izobčenci, ne pa poraženci.”

“Za Fordom vzdihujejo le še ostareli stripoholiki v usnjenih jaknah.”
Poznavalec striparske scene in tudi sam stripar Izar Lunaček pravi, da bi prek dela v striparni Pritličje ocenil, da mladi berejo bolj ali manj angleške stripe. “Nekateri so hudi “giki” in “friki”, ki se palijo na temačne, psevdointeligentne sodobne superjunaške eskapade, spet drugi na preprosto zrisane resnične zgodbe sodobnih grafičnih romanov. Potem so tu še tretji, ki jih zanimajo predvsem čim bolj luštkane zadeve, ki bi jih bilo mogoče prodati kakemu Cartoon Networku za hit risanko – ti sanjajo o delu za Outfit 7. Vsekakor je vse troje daleč od temačnega, grdega in fantazijskega Forda, za katerim vzdihujejo le še ostareli stripoholiki v usnjenih jaknah.”

Vzpostavitev alanfordovskega kozmosa
Vendar so ti danes ostareli stripoholiki bili v rosni mladosti del širše skupnosti mladeži, ki jo je prek privrženosti Alanu Fordu vzpostavila svoj specifičen alanfordovski kozmos. “Vrstniško prepoznavanje nekega objekta za vrstniški statusni simbol je izjemno pomembno za formiranje vrstniške subkulture, kot za ohranjanje tega objekta pri življenju. Kot sem že omenil, so izreki iz stripa prepoznavanje generacijsko in miselno enakega sogovornika ne da bi ga poguglal. To se danes rado dogaja, da pridejo ljudje na pogovore oboroženi z vsemi informacijami o tebi,” pravi Rok Glavan.

Tako je tudi v iskanju sodelavcev ali podpornikov razstave “po nekaj povedanih stavkih, v katerih je bila podzavestno vpletena fraza iz stripa spoznal ali ima moje iskanje smisla ali ne. In kot sem zapisal v katalogu, se je okoli Alana Forda ustvarilo celo “ozvezdje”, ki je popeljalo ta strip tako daleč, da je prišel celo v Narodno galerijo. In kot pravi moj prijatelj in svetovalec pri razstavi, Samo Pureber: ‘Kaj sploh še ostane velikim!?'”

In kdo obišče razstavo stripa, ki je tako zelo zaznamoval predvsem neko določeno generacijo nekega specifičnega kulturnega prostora? “Nekje globoko v sebi sem se začel v določenem trenutku spraševati, ali bo to sploh koga zanimalo. Generacija oziroma občinstvo, ki ji je to namenjeno, je danes prezaposlena z vsakdanjimi brzicami, da bi lahko odšla na razstavo. A izkazalo se je drugače. Vodstva, predavanja in razstava so dobro obiskani. Številke bodo najlažje povedali v Narodni galeriji. Srečal sem obiskovalce z vse Slovenije, Hrvaške, Srbije in Bosne. Tudi italijanski gostje so se spustili v razstavne prostore in bili zadovoljni,” je povedal Glavan, ki s Sonjo Juvanizmenjaje skrbi tudi za javna vodstva po razstavi. Predvsem so ga pri srečanjih z obiskovalci presenetili tisti, ki sploh ne poznajo stripa in želijo izvedeti, kaj je na njem takega, da ima to privlačnost, ki združuje njegove bralce.

Cvetličarna v Hiši cvetja, Alan Ford v Narodni galeriji
Da se je razstava stripa, ki ne spada prav zares med institucionalne oblike umetnosti, znašla pod streho Narodne galerije, je bilo povsem načrtovano. Kot pove njen avtor, “gre za prvo tako veliko razstavo mednarodnega stripa pri nas in ker je vsa likovna umetnost v bistvu strip, zakaj ne bi razstavili stripa, ki je zaznamoval celo generacijo. Poleg tega pa je odlična navezava na razstavo o Hinku Smrekarju, ki jo načrtuje Narodna galerija. Če bi lahko izbiral slovenskega Magnusa in Bunkerja, bi bila to Smrekar in Cankar.”

Pri tem poudari, da je kot pri vseh stvareh tudi pri tej pomembno, da tisti, ki odločajo, kaj kam sodi, prepoznajo trenutek in tvarino, ki je na voljo. Ravno to je po njegovem ključno pri teh odločitvah. In morda še kanček drznosti in daljnovidnosti, pogum stopiti iz okvirjev. Pravi ljudje na pravih mestih lahko naredijo čudeže. Sicer pa meni, da je “strip v zahodni Evropi že nekaj časa del institucionalne umetnosti. Tudi trg stripovskih originalov ali prvih izdaj je eden najhitreje rastočih umetniških trgov na svetu. Tudi pri nas smo ga že potegnili z obrobja s tem, ko je strokovna javnost podelila Prešernovo nagrado Mikiju Mustru in nagrado Prešernovega sklada Tomažu Lavriču.”

Največja svetovna razstava originalnih risb Alana Forda
Ni pa Narodna galerija edina, ki se poklanja temu večno mlademu zdaj že abrahamovcu, pri čemer Glavan ocenjuje, da je edini skupni imenovalec razstav, ki so se odprle v bližnji in daljni okolici, le strip Alan Ford. Na razstavah so namreč na ogled naslovnice stripa, originalne spominske figurice, plakati, povečave iz stripa …

“Vse pa so zanimive, saj so predstavljeni različni koncepti in pogledi na strip. Zagrebški Crtani romani Šou je za par dni v maju predstavil nekaj originalnih risb, povečav glavnih junakov, in reprodukcij iz stripa. Beograjska razstava v Domu kulture Studentski grad je na ogled od maja do konca junija, predstavlja različne izdaje prve številke Alana Forda iz vsega sveta, nekaj “piratskih” izdaj in pomembne prelomnice iz stripa. Milanske razstave, ki je na ogled od maja do septembra, še nisem obiskal, a po poročilih in ogledu fotografij so predstavljene originalne ilustracije, spominski predmeti, plakati, razglednice, različne izdaje stripa …”

Ljubljanska razstava se od navedenih razlikuje po tem, da je posvečena likovnosti stripa, pri čemer postavlja na ogled 162 originalnih risb, kar jo dela za nič manj kot največjo svetovno razstavo originalnih risb stripa Alan Ford. Vendar ne pozabite: “Vstop je prost, izstop se zaračunava.”

Nekaj nepozabnih alanfordizmov (v slovenskem prevodu Branka Gradišnika in v hrvaškem Nenada Brixyja)

– Če želiš zmagati, ne smeš izgubiti!
/ Ako želiš pobijediti, ne smiješ izgubiti!
– Za domovino je treba dati vse, še celo življenja drugih!
/ Za domovinu treba dati sve, čak i živote drugih! 
– Bolje je herojsko pobegniti kot strahopetno zmagati!
/ Bolje herojski ustuknuti, nego kukavički pobijediti!
– Kupite rože ljubljeni ženi, a ne pozabite na lastno!
/ Kupite cvijeće voljenoj ženi, ali ne zaboravite i na vlastitu!
– Mi imamo izkušnje, vi pa denar. Na koncu vam ostanejo izkušnje, nam pa denar.
/ Mi imamo iskustvo, a vi novac. Na kraju vama ostane iskustvo, a nama novac.
– Bole izdati knjigo kot prijatelja.
/ Bolje izdati knjigu nego prijatelja.
– Vstop je prost, izstop se zaračunava.
/ Ulaz slobodan, izlaz se naplaćuje. 
– Vstopnina: slepi 50 centov, gluhi 50 centov, slepi in gluhi 1 dolar!
/ Ulaz: slijepi 50 centi, gluhi 50 centi, slijepi i gluhi 1 dolar! (Napis na blagajni kinodvorane)
– Dol oni, živel jaz!
/ Dolje oni, živio ja!
– Mene bo najbolj prizadela lastna smrt!
/ Mene će najviše pogoditi moja vlastita smrt!
– Bolje je biti bogat kot ne biti.
/ Bolje biti bogat nego ne biti.
– Ena lastovka še ne prinese pomladi, kaj šele dve!
/ Jedna lasta ne čini proljeće, a kamoli dvije!Vir:

https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/o-alanu-fordu-ki-razgalja-zlaganost-uradne-zgodovine-in-stupidnost-popularne-kulture/491987?fbclid=IwAR18d86OShH0XSCjV4ClOT2K7liXk6bqgCMIIPrLd_J-Ry8AU9EdPyoEXuM

Za Maxa

Max Modic je del vseh nas, on nas povezuje, čeprav se vsi ne poznamo med seboj

Poslovilni govor s pogreba našega dolgoletnega sodelavca Maxa Modica objavljamo v celoti

Pozdravljeni. Moje ime je Zoran Smiljanić. Sem risar stripov in prijatelj Maxa Modica. Najprej pozdravljam Maxovo družino, ženo Radojko in sinove Adama, Abela in Arona, njegove starše, sorodnike, sodelavce, prijatelje, vse, ki ste danes tukaj. Ker nisem ravno dober govorec, bom raje prebral to, kar imam za povedati.

Ko me je Radojka prosila, če bi lahko kaj povedal na Maxovem pogrebu, sem seveda pristal. Prav je, da prijatelja ob slovesu pospremimo z nekaj toplimi besedami. Najprej sem nameraval natresti nekaj hudo pametnih misli o življenju, smrti in človekovi eksistenci, a to nekako ne gre skupaj z Maxom. Max ni maral pretencioznih, patetičnih in pocukranih čustvenih izlivov in bi nekako že našel način, da bi me za ušesa, če bi me slučajno zaneslo v to smer. Zato bom skušal ostati preprost in predstaviti tisto, kar poznam. V 12. slikah bom opisal najino skupno pot. Predstavljate si jih kot stripovske ali filmske prizore, kot mali delček velike zgodbe Maxovega življenja.

Slika prva: Videoteka Carnium v Kranju. Kraj, kjer sem Maxa spoznal pred več kot 30. leti, torej leta 1988, ko sva bila še oba v svojih dvajsetih letih. V videoteki so imeli lepo zbirko piratskih filmov na VHS kasetah in to je bil razlog, da sta z Radojko, s katero sta bila takrat že par, večkrat prišla iz Ljubljane v Kranj, nabrala nekaj filmov in spila kakšno pivo. Max Modic že takrat ni bilo neznano ime, jaz pa sem pa tudi že začel objavljati svoje stripe. Najprej sva se dva precej trapasta mladca nekoliko nezaupljivo gledala in glumila ravnodušnost, potem pa je med nama hitro kliknilo. Brez veliko besed sva se sporazumela, imela sva rada podobne stvari in tudi usoda naju je v prihodnosti večkrat nepričakovano združila.

Slika druga: Mladina. Max je bil novinar, jaz sem risal stripe. Velikokrat sva se srečevala v redakciji na Resljevi, večkrat sva sedla v kakšno gostilno in debatirala o filmih, stripih, tujih, mojih. Oba sva se navduševala nad trdimi, ostrimi, brezkompromisnimi stripi, ki so rušili meje. Max je znal biti do mojih stripov precej kritičen, a me je vedno podpiral in spodbujal. Mislim, da mu je bil še najbolj všeč moj strip Sonetni venec, kjer sem Franceta Prešerna spravil v ljubezenski objem s Primcovo Julijo. “Ta ti je pa ratal,” se je krohotal in me lopnil po ramenu.

Slika tretja: Barbariga, Peroj. Čeprav nikoli nisva hodila skupaj na morje, sva se nekajkrat čisto po naključju srečala tam doli, na jugu hrvaške Istre. Max in Radojka sta imela v Peroju kamp prikolico, Tanja in jaz pa sva hodila v apartma od moje nekdanje firme v Barbarigi. Hecno je bilo videti Maxa v kopalkah.

Slika četrta: Radio študent, Maksova oddaja Čudoviti svet zlobe in nasilja. V času, ko ni bilo posnetkov ali podcastov, si moral biti ob točno določeni uri ob radijskem sprejemniku in poslušati. In smo poslušali. In imeli smo kaj slišati.

Slika peta: Radio Kranj. Tudi jaz sem imel tam neko filmsko oddajo in na pomoč večkrat poklical Maxa. Vedno se je odzval. Z veseljem sva provocirala gorenjske poslušalce, ki so najraje poslušali Avsenike in Pop Design. Blebetala sva o filmih, ki jih nihče ni gledal in igralcih, ki jih niče ni poznal. Na koncu sta nama ostala le še dva poslušalca.

Slika peta: Oskar. Filmska revija, ki je izhajala ob koncu 90. let, urednik je bil Marcel Štefančič. Vsem ostalim nam je na veliko popravljal članke, le Maxu nikoli. Ko sem Marcela enkrat malce ljubosumno vprašal, kako to, da pa Maxu nič ne popravlja, je rekel le: “Max dobro piše.” V obdobju Oskarja, torej pred 20. leti, smo vsi trije igrali v nizkoproračunskem slovenskem filmu V petek zvečer. Marcel je bil barmen, jaz učitelj telovadbe južnjaškega porekla, Max pa pijani žurer, ki pobruha lepo negovano trato neke vile.

Slika šesta: Moje stanovanje, Max in fotograf Borut Krajnc iz Mladine sta prišla naredit intervju z menoj in me pofotkat ob začetku izhajanja prvega dela mojega stripa Meksikajnarji. Zabavamo se in veselo krohotamo ob fotografiranju. Max je ob izidu vsakega albuma naredil odlično napisan intervju z menoj, le pri petem, zadnjem delu mu ni več zneslo.

Slika sedma: Striparnica Buch v Murglah. Že 15 let traja druženje skupine pacientov, ki so se tam spoznali in ustvarili krožek prav posebne vrste. Tam so se skoraj vsak četrtek družili, popili pivo ali dve, dražili lastnika, debatirali o stripu, politiki in pornografiji (a ni to eno in isto?) in se nasploh fajn imeli. Sandi, David, Max, Samo, Aco, Damjan, Uroš, Mitja, Primož, Vid, Gašper, Miha, Boltežar in še veliko drugih čudnih patronov, ki so prihajali in odhajali. Še danes po hodnikih Murgle centra odmeva Maxov glasni smeh …

Slika osma: Striparnica Buch, predstavitev zadnjega dela Meksikajnarjev. Max mi čestita in podari cigaro. Ne pokadim je takoj, tudi pozneje ne. Odnesem jo domov.

Slika deveta: Striparnica Buch: delovni sestanki projekta Zavod za kulturo pornografije 69 so eno samo veselje, zabava in smeh. Toliko se nisem presmejal še od srednje šole. Max je v formi, kot po tekočem traku stresa šale, domislice, ideje, ki bodo kmalu meso postale. S skupnimi močmi ustvarimo lik in delo Stojana Trdine.

Slika deseta: Onkološki inštitut. Še nikoli nisem bil tam in upam, da tudi nikoli ne bom. Sem pa včasih mislil na Maxa tam. Predstavljam si ga kako hodi po tistih hodnikih, ordinacijah, kako prenaša kemoterapijo, operacije. Poskušam si predstavljati, kako se počuti na tem groznem kraju, kaj vse mora prestajati njegov duh in telo.

Slika enajsta: Narodna galerija, otvoritev razstave Alana Forda. Ogromno ljudi, res neverjetno, velik dogodek za stripovske zanesenjake. Strip je končno dobil svojo državljansko pravico. Vem, da Max to razume, saj je sledil njegovi poti od kilavih začetkov do tega sijajnega dogodka. Poleg tega je napisal odličen in obsežen tekst za katalog razstave. Gledam, če bo slučajno prišel, če je kje med množico. Ni ga. “Ne bo ga,” je rekel prijatelj Samo, ki je bil z njim na zvezi in ga obveščal o dogajanju.

Zadnja, dvanajsta slika: miza pred mojim računalnikom, danes zgodaj zjutraj, ko tole pišem. Opazim, da se pred menoj nekaj premika. List odprtega notesnika na mizi, nalahno, komaj opazno poplesuje. Za milimeter gor in dol, v ritmu. Čudno, saj ni prepiha. Pogledam bolj natančno in vidim, da je pajek na sosednji steni napel eno samo nit do roba zgornjega lista in jo narahlo cuka, da se list premika sem in tja. Kot bi mi hotel pritegniti pozornost …

To so moje slike. Vsakdo med vami ima z Maxom svoje slike, svoj strip, svojo zgodbo. In toliko, kot vas tukaj stoji, toliko je zgodb. Vse te zgodbe so silno različne, v njih nastopa naš Max v različnih vlogah, kot mož, oče, sin, poslovni partner, sodelavec, režiser, novinar, prijatelj … Na žalost pa imajo vse te zgodbe isti konec … če je to res konec … kajti v stripih namreč pogosto piše: “se nadaljuje” …

Ne vem ali se bo in kako se bo ta zgodba nadaljevala. Ne vem, ali nas Max zdaj posluša in si misli svoje. Ni mi dano vedeti. Vem pa, da je živel polno in izpolnjeno življenje. Vem, da je z vsakim izmed nas ustvaril dobro zgodbo, kvaliteten odnos, ki ga bomo pomnili dokler bomo živi. Max Modic je del vseh nas, on nas povezuje, čeprav se vsi ne poznamo med seboj.

Maxo moj, na koncu bi se ti rad zahvalil za tvoje prijateljstvo, za to, da sem te lahko poznal in preživel nekaj časa s teboj.

Hvala ti za tole najino zgodbo. Dobra je bila.

Pa še to … tvojo cigaro še vedno hranim, ne vem, kdaj jo bom pokadil.

Hvala vam.

Za Maxa

In memoriam: Max Modic!

.
V legendo je odjezdil novinar Mladine, publicist, poznavalec stripa, filmski in stripovski kritik, enigmatik, kolekcionar, producent in režiser trdoerotičnih filmov in še mnogo, mnogo tega … Predvsem pa neskončno ustvarjalen, zabaven in pogumen možakar, ki je znal uživati v življenju. Prijatelj. Naš človek. In eden zadnjih kavbojev starega kova.
.

Vedno se mi je zdelo malce trapasto, ko govorec ali pisec nekoga, ki je umrl, naslavlja s ti. Kaj zdaj, človek je umrl, kakšen smisel ima, da o njem govorimo, kot da je še vedno med nami? Zdelo se mi je umetno, patetično in del predstave, namenjene bolj živim kot pokojniku. Vse dokler tega nisem doživel na lastni koži. Ko izgubiš nekoga, ki ga imaš rad, je drugače. Merila se spremenijo, nič več te ne skrbi, kako boš izpadel. Pozabiš na predsodke in se oklepaš ostankov tistega, kar ti polzi med prsti. Naenkrat postane povsem normalno, če namesto »on« še kar uporabljaš besedo »ti«. Druga oseba ednine pomeni nepripravljenost, da čez noč odpišeš nekoga, ki je bil še včeraj tu, del tvojega življenja. Ponuja ščepec tolažbe, ki lajša bolečino. In ustvarja blagodejno, čeprav kratkotrajno iluzijo, da se ni treba še čisto zares posloviti.

Zato se bova danes, dragi moj Maxo, pogovarjala na ti. Tako se mi zdi prav. Občasno me bo zaneslo v bolj cmeravo razpoloženje, ampak jebat ga, tako to gre. Ker si še vedno tu nekje, za vogalom, glasen, velik, večno dobre volje, s cigaro v eni in pivom v drugi roki, z gromkim krohotom, ki odmeva po hodnikih striparnice Buch.

Ja, včeraj, dan po tvoji smrti, sem bil tam, v Buchovem pajzlu, kot ga ljubkovalno imenuješ, na psihiatričnem oddelku za neozdravljive odvisnike od stripov, imenovane pacienti, med katere sodiš tudi sam. K Buchu si hodil redno vsak četrtek že 15 let, vsaj dokler se ti zdravstveno stanje ni poslabšalo. Potem si hodil vse redkeje. In redkeje. Nazadnje si nehal prihajati. Vedeli smo, pričakovali smo, a je bilo vseeno hudo, ko se je zgodilo. Včeraj se je k Buchu kot v azil (Arkham Asylum, heh) zateklo nekaj pacientov, ne pomnim, da bi bilo vzdušje tam že kdaj tako turobno in poklapano.

Vem, da nisi nikoli maral sentimentalne navlake, da te je odbijala pretenciozna nabuhlost čustvenih izlivov in da ne bi hotel, da te ob tej priložnosti obkladamo z vznesenimi panegiriki. Ti prvi bi zamahnil z roko, češ, okanite se gluposti, in kakšno žaltavo razdrl na to temo. Ampak nekako ne gre, tu črni humor, ki ga sicer zelo obrajtamo, ne pali. Iz tega se ne da zajebavat. Maybe later.

Ves čas tvoje bolezni smo te občudovali, kako pogumno se držiš. Kako prenašaš breme zavedanja, da ti je ostalo še toliko in toliko časa. Kako lahko praktično do zadnjega neobvezno klepetaš o stripih, filmih in aktualnih zadevah, kot bi imel pred seboj ves čas tega sveta. Kako prenašaš bolečino, svojo stalno spremljevalko. Če te je kdo kaj vprašal o bolezni, si trezno in realno odgovoril, a nikoli nisi vztrajal pri tej temi. Ko se ti je bolezen vrnila, si nas na Facebooku obvestil, da »The bitch is back«, a nisi dovolil, da bi postala center tvojega življenja. Nisi hotel zbujati sočutja ali usmiljenja. Nisi se dal. Ta tvoja drža, kot da se ne dogaja nič posebnega, se mi zdi nekaj najtežjega, kar lahko človek v tvoji situaciji naredi. Kajti spomnim se, da sem te nekoč vprašal, kako to zgleda, kako doživljaš kemoterapije in zdravljenje in vse to … Kar si mi povedal, me je zmrazilo: »Vsakič, ko stopiš na hodnik onkološkega inštituta, razločno začutiš smrad po strahu in smrti. Tudi po upanju, ampak tam vladata strah in smrt.«

Toda najprej je bilo življenje. Otroštvo si preživel v Ilirski Bistrici, kjer si se že zgodaj okužil s stripi, prek njih si se sam naučil italijanščine, še posebej so ti legli Bonellijevi stripi (Zagor, Tex, Komandant Mark, Dylan Dog in še kup drugih junakov …). V nasprotju s številnimi bralci, ki smo Bonellija v najstniških letih prerasli in pustili za sabo, pa se ti romanci z njim nisi nikoli odrekel. Ostal si mu zvest do konca, slišim, da si z veseljem prebral novega Mister Noja, ki ti ga je Aco nedavno prinesel iz Mafesta v Makarski. Tudi tvoj zadnji strip, Marti Misterija z naslovom Fermijev paradoks (ki je ostal neprebran), je produkt založbe Bonelli. Dasiravno si bil intelektualec, ki je z lahkoto razumel zahtevne in kompleksne pripovedne procese ter se znal za povrh še odlično verbalno in pisno izražati, je tvoje srce ostalo pri trashu, kiču, šundu, kultnih smeteh, žanrski eksploataciji, špageti vesternih, giallu, hororjih, b-akcionerjih, porničih, skratka vsem, kar je skregano z dobrim okusom lepih umetnosti. Ta zavezanost »slabemu okusu« je tvoja stalnica, zavestna izbira. Z njo si kljuboval pretencioznosti, vzvišenosti in akademskemu napuhu visoke umetnosti, ki ni le dolgočasna, ampak tudi oropana kakršnegakoli humorja. Trash estetika pa je premogla kot katran črn humor, samoironijo, užitek ekscesa, lepoto groteske in kršenje pravil politične in vsakršne korektnosti.

Tovrstno estetiko si veselo razpečeval na Radiu Študent v kultni oddaji Čudoviti svet zlobe in nasilja, ki je na stripovska »kriva pota« zapeljala marsikaterega perspektivnega mladca. Oddaja je bila podložena z glasbo Kraftwerkov, v avizu pa je imela sloviti dialog iz vesterna Sergia Leoneja Dober, grd, hudoben, ko Clint Eastwood pouči Elija Wallacha: »You see, in this world there’s two kinds of people, my friend. Those with loaded guns and those who dig. You dig.« (Na tem svetu obstajata dve vrsti ljudi. Tisti s polnimi pištolami in tisti, ki kopljejo. Ti koplješ.) Zadnji konec oddaje je zasedala strip borza, kjer je prišla do izraza tvoja podjetniška žilica.

Naslednji logični karierni korak je bil služba na Mladini. Tu si se izkazal s serijo dobro zamišljenih in še bolje napisanih člankov in intervjujev, kjer si se odpravil na bizarna in obskurna področja slovenskega vsakdana. Tvoje članke sem rad bral, saj so bili drugačni, tekoče napisani, originalni, provokativni in fino ironični. Po smrti Ivota Štandekerja si prevzel urejanje in pisanje o stripu, nekaj časa si bil moj urednik. Sodelovala sva tudi pri filmski reviji Oskar, ki je izhajala konec 90. let prejšnjega stoletja. Spomnim se, da je glavni urednik Marcel Štefančič skoraj vsem piscem na veliko krajšal ali drugačil tekste, tebi pa nikoli niti besedice. Na moje (slabo prikrito zavistno) vprašanje, češ, zakaj pa Maxu ne popravljaš tekstov, je Marcel dahnil le: »Max dobro piše.«

Iz tistega obdobja mi je v spominu ostal skupni nastop v domačem neodvisnem filmu V petek zvečer (2000) scenarista in producenta Aleša Blatnika, kjer je Marcel igral točaja, jaz učitelja telovadbe, ti pa pijanega žurerja, ki pokozla lepo urejen vrt. Si avtor številnih skovank in domislic, le kdo bi se vseh spomnil, ena zadnjih se je nanašala na Sandija Buha, lastnika že omenjene striparne, ki je postal »Buh sa sekirom« (kar se seveda nanaša na Zagorja, ki mu Indijanci pravijo Duh sa sekirom). Pospremljeno s tvojim huronskim smehom.

Znal si uživati v življenju in ga užiti s polno žlico (in kozarcem). V Mladini si poznavalsko pisal o raznih vrstah piva, viskija, cigar … Bil si pred svojim časom: takrat se je to nemara zdelo kot šminkerska kaprica, danes pa je ocenjevanje izdelkov železni repertoar vsake revije, ki kaj da nase in teh, kaj so že … influencerjev. Manj znano je, da si bil gurman in odličen kuhar, ki je z veseljem kuhal izbrane jedi.

Pri pisanju te je vse bolj zanašalo v erotične vode, raziskoval si fenomen prostitucije pri nas, pa svingerstva, pornografije … Na podlagi verodostojnih podatkov s terena si prišel do zaključka, da vsa prostitucija ni nujno povezana s kriminalom, izsiljevanjem, zvodništvom, pač pa da se določen odstotek žensk svobodno odloči za ta poklic, si z njim izboljša proračun in zagotovi neodvisnost. Kar ni nujno slabo. O temi, kjer je prevladovalo senzacionalistično pisanje, si spregovoril racionalno, argumentirano in podprto s fakti, širil si nam obzorja in sesuval predsodke. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bo tvoj interes razvil v kaj bolj konkretnega in tako rekoč iz nič si postal režiser in producent in promotor. Nastali so pravi slovenski porno filmi Slovenski pari intimno, Zajtrk petelinov, Gremo mi po svojo … zadnji je bil Hiša nasprot’ sonca, ki je imel že zvezdniško zasedbo, še kar spodoben proračun in je primerljiv z evropskimi izdelki tega žanra. Evo, vsaj pri porničih si nas popeljal v Evropo. Kaj vse si pri snemanju teh filmov doživel in prestal, bi bila dobra tema za knjigo, ki pa ne bo nikoli napisana.

Bil si med ustanovitelji pionirskega projekta Zavod za kulturo pornografije 69, ki je živel nekaj kratkih, a žmohtnih let, potem pa šel v franže. Škoda, bil je obetaven projekt, drugačen in odbit, ki je presegal žanrovske omejitve. Pri vizualni zasnovi sem imel tudi sam prste vmes in ne bom pozabil, koliko smo se prekrohotali na kreativnih sestankih, kjer smo pilili in drgnili lik Stojana Trdine (tudi tvoja domislica). Bil si tudi eden glavnih obrazov in nosilnih stebrov celjskega sejma erotike, pred kamerami si o njej govoril tako naravno in sproščeno, kot bi na radgonskem kmetijskem sejmu predstavljal traktorje.

A ker živimo v Sloveniji, je kmalu prišel račun za tovrstno početje. Postal si objekt in tarča rumenega tiska, vrstili so se nizki udarci, namenjeni tebi in tvoji družini, nate so se lepile etikete, kot so »razvpiti«, »zloglasni« in – tale je še posebej prefrigana – »apologet pornografije«. Zveni, kot bi opravičeval nekaj hudo zavržnega, kot so perverzije, kriminal ali pedofilija. Senzacionalno! Škandalozno! Šokantno! Populistični mediji so te prodajali kot nekaj najbolj pohujšljivega in spotakljivega, kar je zadelo našo moralno neoporečno deželico (in si mimogrede nabijali naklado). Vse to je bilo treba zdržati. Eden tvojih bolj duhovitih odgovorov je bila majica z napisom »Porno tajkun«.

Vsa rumena gonja je v lovu na senzacije spregledala bistvo. To pa je, da si s svojim delovanjem prvi naredil to, česar si ni še nihče upal. Slovenci imamo namreč silno radi seks, stalno namigujemo nanj, na veliko konzumiramo pornografijo, se gremo takšne in drugačne spolne prakse, o sebi menimo, kako da smo silno liberalni in odprti, a le, dokler tega nihče ne ve, dokler nam tega ni treba povedati javno, jasno in glasno. Ti pa si z naravnost nesramno lahkoto premagal stoletne strahove, zavrtost, tabuje, stopil pred javnost, pokazal svoj obraz in rekel bobu bob. Ne vem, kako ti je to uspelo. Kot bi bil čudežno odrešen nelagodja, sramu in krivde, teh obveznih slovenskih spremljevalcev, ko gre za javno govorjenje o seksu in sorodnih mesenih rečeh. S tem si razširil polje svobode, presegel našo tipično zadrtost in dokazal, da se globoko vcepljena krščanska dvojna morala lahko preseže s preprosto iskrenostjo, odprtostjo, argumenti in ščepcem humorja … Postal si naš Charles Bukowski, Henry Miller, Kinsey … skratka nekdo, ki goni svojo, ne glede na zgražanje, pritiske, podtikanja …

Svoj zadnji tekst z naslovom Komedija kapitalističnega tkiva si spisal za potrebe kataloga ob razstavi Alana Forda v Narodni galeriji. Obsežno, poglobljeno in poznavalsko besedilo je nastalo po tem, ko si še enkrat natančno prebral in analiziral prvih 75 številk Alana Forda. Kljub bolezni, ki ti je jemala moči, si napisal vrhunski tekst o kultnem stripu, ki bo aktualen »tudi takrat, ko nikogar od nas ne bo več«, kot se je delikatno izrazil Samo Pureber, soorganizator razstave in tvoj prijatelj. V svoj tekst si bil tako prepričan, da si Samotu ob oddaji zabičal, da ne smejo spremeniti niti besedice, niti črke, kvečjemu kakšno vejico. Bila je ponudba, ki je niso mogli zavrniti. Na fantastično uspelo otvoritev razstave, kjer se je zbrala nekajstoglava množica alanfordovcev, na žalost nisi mogel priti, saj si bil preveč slaboten. So te pa obveščali o poteku in bil si vesel, da je razstava naletela na tako topel sprejem. Ni pa ti uspelo dokončati križanke za tole številko Mladine. Pripravljal si jih do zadnjega, tale pa nekako ni šla skozi.

Slabe lastnosti? Seveda si jih imel, saj si bil vendar človek. A danes tudi te pogrešam.

V svojem prekratkem življenju bi lahko še marsikaj naredil, povedal, napisal. A vseeno si naredil veliko, toliko, da si pustil svojo sled. In kar je najpomembnejše, »you did it your way« (to si storil na svoj način), kot bi rekel še en bonvivan, Frankie Boy. Ko sem tvojo Radojko vprašal, na kaj si bil v svojem življenju (poleg družine) najbolj ponosen, je brez razmišljanja ustrelila, da si bil ponosen na to, da si ohranil svojo svobodo in neodvisnost. Da nisi padel v kolesje, postal novodobni suženj, kot mnogi, ki za drobtinice pišejo, govorijo in počnejo tisto, kar jim naročajo drugi. Ponosen si, da lahko delaš tisto, kar imaš rad. Da se boriš proti hinavščini, tabujem, predsodkom, cenzuri, neumnostim in krivicam. In da živiš tako, kot se ti zdi prav, ne glede na to, kaj bodo rekli drugi.

Brez skrbi, Maxo, vse to si dosegel. In še veliko več. Lahko si ponosen. In mi smo ponosni nate. Zame si bil in ostal pravi kavboj, eden zadnjih svobodnih in neodvisnih jezdecev, ki počasi odhaja v sončni zahod. Dobro potuj, amigo.

ZORAN SMILJANIĆ / 13. 6. 2019

Vir: https://www.mladina.si/191586/in-memoriam–max-modic?fbclid=IwAR2h-_cQxZxOm3OwceeF44Z0vKRxkWZOymsKe_9l3saZqyIGILgLHbEd_0o

Umrl je Max Modic

https://www.24ur.com/popin/domaca-scena/po-tezki-bolezni-umrl-max-modic.html

https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/umrl-je-novinar-pisec-in-filmski-kritik-max-modic/491458

https://www.24ur.com/novice/svet/max-modic-je-bil-clovek-ki-ni-sel-neopazno-mimo.html

Ali Žerdin

Max Modic je bil nekaj svetlobnih let oddaljen od politične korektnosti. FOTO: Mediaspeed.net

Star je bil 55 let. Več let se je pogumno boril z rakom, a zahrbtna bolezen je bila močnejša. Ni skrival, da ga bolezen razžira. Pred tedni se je še zadnjič razveselil, ko je stripovski junak Alan Ford skozi velika vrata vstopil v ­Narodno galerijo.

Sem preprost fant iz Ilirske Bistrice, ki rad posluša country in gleda filme za odrasle. Tako nekako se je predstavil. Nekoč, ne vem več, kje. To, da posluša country, ni bilo čisto res. No, morda ga je res poslušal, a na sceni je imel predvsem status podpornika trše, metal glasbe. V svet medijev je najbrž vstopil v drugi polovici osemdesetih let, ko je prišel na Radio Študent in vstopil v glasbeno redakcijo skozi stranska vrata. Lotil se je namreč obdelave vseh plošč, shranjenih v bogati fonoteki Radia Študent; podatke, ki so bili v davnini vpisani na kataloške kartice, sta z Radojko prepisala v računalniško podatkovno zbirko. Ko so bili ti prepisani in urejeni, je začel še pisati. O metal glasbi, stripu, filmu. In rolal je muziko. Trdo muziko.

Z radia je šel k Mladini. Dobro je pisal. Sočno. Tematike z roba. Ko je umrl Ivo Štandeker, Mladinin prvak pisanja o stripih, je Max zasedel prazen prostor. Strip je bilo treba nekako podpreti. Pisal je o filmih za odrasle. Torej o pornografiji. In o razposajenih straneh življenja. Denimo o cigarah. Ali žganih pijačah.

Max Modic je bil nekaj svetlobnih let oddaljen od politične korektnosti. Bil je visok in videti je bil kot medved. A hkrati je bil dobrosrčen medo. Ni bil grizli. Prej panda. Znal se je znebiti kakšne pikre. A se je ob tem dobrodušno smejal.

Režiser

O filmih za odrasle ni le pisal. Nekaj jih je tudi posnel. Slovenski pari intimno, Zajtrk petelinov, Gremo mi po svoje, Hiša nasprot’ sonca so nekateri naslovi, pod katere se je podpisal. Potrudil se je, da so naslovi njegovih filmov za odrasle spominjali na filmske klasike ali glasbene uspešnice. Če je kdo preveč moraliziral, je odvrnil, da je pornografija neškodljiva; v vsakem TV-dnevniku je človek soočen z brutalnimi prizori nasilja. Nasilje, ki ga prikazujejo mediji, je bil prepričan, je gotovo bolj škodljivo od pornografije.

V skupnosti potrošnikov filmov za odrasle si je pridobil poseben status tudi z dejavnostjo na celjskem sejmu erotike. Tja je vabil svetovne zvezde, da so svoje bolj ali manj brezhibne vragolije predstavili še na sejemskem odru. Fotografi so bili veseli prizorov, ki jih je organiziral.

Enigmatik, bojevnik

A bil bi globok nesporazum, če bi Maxa Modica povezovali samo s svetom mehke, trde in še trše erotike. Max je bil predvsem novinar. Na straneh Mladine je naredil marsikaj za detabuizacijo seksualnosti. To je počel v časih, ko so se sence socialističnega puritanstva počasi umikale, nadomeščala pa jih je še bolj čistunska katoliška moralka. Marsikaj je storil za širjenje mej svobode. Napisal je marsikak dober tekst o filmu. In predvsem o stripih. V letih, ko je redno delal za Mladino, je na Radiu Študent tezgaril z oddajo Čudoviti svet zlobe in nasilja, ki je, kakopak, razpravljala o stripih. Da je človek številnih talentov, je pokazal z urejanjem Mladininih enigmatičnih rubrik.

Potem je zbolel. Maxov boj brez upa zmage je bil dolg, ni popustil. Ko se je zdelo, da zmaguje, je na družabnem omrežju objavil sličico pošasti, ki najbolj spominja na prikazen iz filma Osmi potnik. Kuzla se je vrnila, je pripisal. In obljubil, da se ne bo dal. Spletna skupnost ga je bodrila in trepljala po ramenih: Ne daj se, Max.

Zadnjič se je oglasil marca, ko se je iskreno razveselil, da bo Narodna galerija sprejela pod streho stripovskega junaka Alana Forda. Če je bilo širjenje stripov­ske kulture njegov življenjski projekt, ima njegov kratki življenjski cikel neki smisel. Mladinina stripovska avtorja Tomaž Lavrič in Dušan Kastelic sta v leksikonih nacionalne kulture zavedena kot nagrajenca Prešernovega sklada, Zoran Smiljanić je za strip o Cankarju dobil priznanje knjiga leta 2018. Alan Ford pa je učakal kanonizacijo z razstavo v ­Narodni galeriji.

Vir: https://www.delo.si/novice/slovenija/preprost-fant-ki-je-poslusal-country-193655.html