Striparski večer

Nepremagljivi dvojec brez krmarja, da o psu niti ne govorimo

Matej de Cecco, Boštjan Gorenc – Pižama


!cid_image003_jpg@01D075C2

 

Prvi prihaja iz Stripburgerjeve kovnice talentov, kjer je urednikoval, prevajal in risal.
Drugi, komik, raper, igralec, prevajalec nam trenutno trenira trebušne mišice s predstavo 50 odtenkov njive.
Skupaj sta v PIL-u ustvarila strip uspešnico za mlade o psu Šnofiju. Pa še kaj.

Zaslišal, nadzoroval in nadlegoval ju bo Zoran Smiljanić.

Mestna knjižnica Kranj, sreda, 15. 4., ob 19.00, dvorana.
Zadnjič v tej sezoni – naslednji odmerek stripa, dobre družbe in iskrivih ustvarjalcev šele jeseni 2015.

Težko vabljeni!

Alan Ford

Lazar Džamić: Cvetličarna v hiši cvetja

.
Študija uspeha Alana Forda v Jugoslaviji
.
9. april 2015 ob 06:20
Ljubljana – MMC RTV SLO

Zakaj je kultni italijanski strip Alan Ford zares zaživel le v Jugoslaviji, kjer je za številne generacije postal eden odločilnih gradnikov identitete? Odgovor ponuja Lazar Džamić.

Ljudje se delijo na dve vrsti: tiste, ki so odraščali ob Alanu Fordu, in nesrečneže, ki tega privilegija niso imeli. Zvesti bralci stripa avtorjev Maxa Bunkerja in Magnusa (psevdonima) bodo namreč za vselej zaznamovani z biseri cinizma, resnicami tipa “bolje živeti sto let kot milijonar kot sedem dni v bedi” in specifičnimi ilustracijami na pol poti med realizmom in karikaturo. Da je bil to res privilegij, priča dejstvo, da so ta strip spoznali le Italijani in Jugoslovani. Resda je Alan Ford, kot v svoji analizi njegovega uspeha v Jugoslaviji piše avtor Džamić, izven Jugoslavije in Italije izšel tudi v Franciji, Braziliji in na Danskem, a so bile tamkajšnje izdaje kratkega daha. V domači Italiji je užival Alan Ford sicer precejšnjo priljubljenost, v Jugoslaviji pa je postal po Džamićevih besedah del kulturne dediščine, nepresahljiv vir refereriranja, pa naj gre za vsakodnevne situacije ali kritično družbeno refleksijo. “Alan Ford je velikanski citatološki aparat,”piše Džamić.

Alan Ford ni bil nikoli preveden v angleščino, kar je njegove možnosti globalne popularizacije dodatno zožilo, a vendarle se postavlja vprašanje, zakaj je naletel na plodna tla le v nekdanji Jugi? To ni naključje, pravi Džamić. Kot je zapisal, si Italija in nekdanja Jugoslavija “delita nekatere mentalne značilnosti, ki nudijo plodna tla prav humorju in pogledu na življenje, kakršna opredeljujeta ‘fordovsko poetiko'”. Džamić v knjižici izpostavi šest glavnih razlogov za uspeh v Jugoslaviji, ki je bil še večji kot tisti, ki ga je bil strip deležen v Italiji.

Nadrealnost kot način življenja
Pomemben razlog za priljubljenost stripa v naših krajih je po mnenju Džamića njihova specifika, da ljudje tukaj nadrealnost živijo. Anglosaksonski svet kratko malo ne premore mentalnega modela za procesiranje takšnega življenja, meni avtor. Zveni kot tolažba, a Džamić vztraja in pravi, da je naš naravni družbeni red “nadrealna burka, pa ne kot meglena umetniška oblika, marveč kot trda resničnost.”

Medtem ko je teza o nekakšni ekskluzivni predisponiranosti jugoslovanskih narodov za alanfordovski humor morda nezadostna, jo Džamić z izdatnimi anekdotami v njen prid vendarle prepričljivo brani. In gotovo je nekaj resnice v avtorjevem zapisu, da “sta se v tej deželi nadrealnost in burkaštvo življenjskega vsakdana srečno zlepila s satiro kot prevladujočo subverzivno politično zvrstjo”.

“Dober” za kapitalizem, “dober” za komunizem
V prid široki jugoslovanski priljubljenosti Alana Forda je bila tudi njegova ustreznost dvema takratnima antagonističnima družbenopolitičnima kontekstoma, kapitalizmu in komunizmu. Čeprav je strip umeščen v srce kapitalizma, New York v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, smo se lahko, kot pravi Džamić, prek posmehovanja debelim kapitalistom posmehovali tudi domačim nekompetentnim politikom. Debeli mestni svetniki s prašičjim licem pač presegajo nacionalnosti in politične ureditve.

Brez Brixyja ni jugoslovanskega Alana Forda
Med vsemi Džamićevimi argumenti pa je eden gotovo neovrgljiv. Prevod, namreč. Nenad Brixy, prvi prevajalec Alana Forda v hrvaščino, je bil tudi tisti, ki je, kot zatrjujejo viri, strip odkril in ga pripeljal v Jugoslavijo. Brixy, urednik v Vjesniku, je namreč poskrbel, da je strip postal del hišnega založniškega programa. Drugo je zgodovino, pravijo. A tudi ta zgodovina bi bila kratka kot v drugih državah, če bi se prevajanja lotil kdo drug. To navsezadnje pričajo neuspešni in v primerjavi z Brixyjevim delom precej žalostni poskusi prevodov v srbščino ali slovenščino. Resno, bi lahko večni diletant Grunf po slovensko rekel: “Ako želiš pobijediti, ne smiješ izgubiti”? Hrvaščina je tako postala, piše Džamić, “nehotni organski amplifikator ‘fordovske’ poetike”.

Alan Ford je groteskna satira, vendar tak ne bi bil, če se ob Bunkerju pod njega ne bi podpisal tudi risar Magnus (umrl leta 1996). Gre za mešanico realizma in karikature, izpostavlja Džamić. Ste vedeli, da temelji lik Alana Forda na podobi igralca Petra O’Toola? Magnusove izkušnje s scenografijo so vplivale tudi na strukturo Alana Forda. Kadriranje je konservativno, nič kaj eksperimentalno, opaža Džamić. V Alanu Fordu se “nadrealna burka odigrava na preprostem odru”. Kot ugotavlja avtor, pomeni odhod Magnusa (1975) tudi konec zlate dobe stripa, ki je začel izhajati leta 1969. Njegovi nasledniki takšne ustvarjalne kakovosti preprosto niso dosegali.

Džamić se je lotil analize stripa resno in precej široko, pri čemer pa v njegovem jeziku odzvanja poklic, ki ga opravlja v Londonu na področju marketinga. Cela knjižica je namreč polna udarnih enovrstičnic v funkciji povzetkov posameznih analiz.

20 odstotkov od 0
Pa je poetika Alana Forda danes še tako aplikativna, kot je bila pred desetletji? Morda to v kontekstu večnega razrednega boja najlepše ponazori scena iz ene od epizod, ko vodja Grupe TNT Broj jedan (žal mi je, po slovensko se tega ne da zapisati) le privoli v 20-odstoten povišek plač svojih “agentov”. Bob Rock pa v naslednji sličici zamišljeno reče: “Ampak 20 odstotkov od nič je še vedno nič.” Morda ste opazili, da se v pričujočem prispevku na nobenem mestu ne predstavijo liki iz Alana Forda. Če želite bolje spoznati radikalno zagrenjenost Boba Rocka ali uglajeno nepoštenost Sira Oliverja, boste morali vzeti v roke kakšen izvod. Takšnega z Magnusovimi risbami v Brixyjevem prevodu.

Boris Vasev 

“Zdaj je trenutek velikih odločitev! Bolje živeti sto let kot milijonar kot sedem dni v bedi!” – Bob

Slovenski prevod sicer leta 2012 izdane Cvetličarne v hiši cvetja je izdala založba Maska, za prevod pa je poskrbel Branko Gradišnik, isti, ki je v slovenščino prevajal tudi Alana Forda.

Vir: 
http://www.rtvslo.si/kultura/beremo/lazar-dzamic-cvetlicarna-v-hisi-cvetja/362282