Zoran Smiljanić – Dnevnikov Objektiv
Zoran Smiljanić: Strip je zahtevna ljubica, ki terja celega človeka, vedno pripravljenega na akcijo
Stripar, ilustrator, karikaturist, oblikovalec. Letnik 1961. Leta 1981 je objavil prvi strip Folk Against Rock. Sledili so Slava vojvodine Kranjske, Hiša Metoda Trobca, Balada o treh baletkah in vojakih. Leta 1986 je izšel partizanski strip 1945, »neprimeren, ker partizani v njem cepajo kot zajci«, kot je menil neki politik. Pravijo, da od takrat tudi politiki berejo stripe. Začel je objavljati v Mladini, njegovi Hardfuckers so bili za slovenski strip prelomni. Pa ne samo za strip, dogodki, ki jih je napovedal v stripu, so se potem res zgodili. Sledila sta 1991, oda malemu človeku, ki je verjel v bratstvo in enotnost, in 1943, slovenska parafraza kultnega vesterna Divja banda.
Bojana Leskovar
Fotografija: Luka Cjuha
V letih 2006–2016 je s koscenaristom Marijanom Pušavcem izdal Meksikajnarje, strip o slovenskih prostovoljcih, ki so se v 19. stoletju borili v Mehiki. Obsega 350 ročno pobarvanih strani in je najdaljši slovenski strip. Leta 2011 je po naročilu državnega zbora in ustavnega sodišča narisal Ustavo v stripu, namenjeno mlajšim in starejšim otrokom, izšla je v nakladi 40.000 izvodov. Zadnji let Tonija Mrlaka, strip o pilotu, ki so ga leta 1991 sestrelili v Rožni dolini, je bil vrnitev k aktualnim političnim temam. Potem je narisal stripe o Cankarju, Kajuhu in Plečniku. Pri stripu Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu je sodeloval s sinom Ivanom, zgodovinarjem. Njegove stripe so prevedli v nemščino, italijanščino, angleščino, češčino in srbščino. Letos je izšel njegov strip, tudi besedilo je njegovo, o Fritzu Langu, kultnem nemškem filmskem režiserju, ki je delal v Hollywoodu.
Zanimivo, strip o Fritzu Langu berejo tudi tisti, ki stripov niso nikoli brali.
To me veseli. Strip je okupiral še nezasedena področja in strumno prodira naprej.
Pogovarjava se v lokalu, kjer morava poslušati glasbo enega od številnih lokalnih radiev, ki so v zadnjih letih v Sloveniji zrasli kot gobe po dežju. Nedoločljiva glasba. Sosedje bi rekli svesaroštilja. To me je spomnilo na vaš prvi strip Folk against rock, ki je izšel pri KLG.
KLG je Klub ljubiteljev glasbe iz Kranja. Takrat, leta 1981, ko sem prišel iz vojske, sem poskušal objaviti svoj prvi strip. Trkal sem na različna vrata in ponujal svoje začetniške izdelke, a jih nihče ni hotel. Zavrnil me je tudi stripovski impresarij Igor Vidmar, češ ni dobro, še bo treba delati. Skoraj bi že obupal, potem pa se mi je prikazala Marija: v Kranju sem pred nosom odkril klub KLG, ki je izdajal tudi Glasilo KLG. Glasilo! Marko Jenšterle, ki je bil takrat urednik, mi je dal proste roke in že za naslednjo številko sem hlastno zrisal štiristranski strip Folk Against Rock. Prvega ne pozabiš nikoli.
Je to opredelilo vaš odnos do vsebin, ki ste se jih lotevali v stripih? Folk against rock napoveduje, kar se je potem res zgodilo, rock je potonil v folk glasbi.
Pravzaprav ne. Nimam sposobnosti niti namena napovedovati prihodnosti. Strip je mešanica vplivov ljubljanske alternativne scene, Laibachkunsta, stripov hrvaške skupine Novi kvadrat, še posebej glasbenih stripov mojega vzornika Igorja Kordeja. Folk against rock govori o skupini narodnjaških fundamentalistov, ki neusmiljeno iztreblja rockerje in alternativce. No, čez nekaj desetletij se je to v resnici zgodilo, ne sicer tako krvavo, a na glasbeni sceni so zavladali narodnjaki. In ne samo na glasbeni. Izgubili smo kulturni boj.
V svojih stripih ste kar nekajkrat napovedovali prihodnost.
Tega nisem počel zavestno. Nisem prerok. Je pa res, da so me znanci opozorili, da je v mojih stripih veliko pesimističnih napovedi, ki so se uresničile. Res, poleg prevlade turbofolka sem napovedal državni udar JLA, vzpon desnice, državljansko vojno, naval beguncev in še kaj. Zato sem postal previden. Razmišljam, da bi v prihodnje risal samo še lepe stvari, rožice, naravo, srečo in … spravo.
Kdaj ste začeli risati?
Ko še nisem govoril, sem že čečkal. Tisto, kar je bilo v meni, je šlo najlažje ven skozi svinčnik na papir.
