PLANETE BD

Yeshua

La vie de Jésus, en plus plausible ! TBC explique les « astuces » du messie dans un contexte social et historique authentique, en contrepied total des Saintes Ecritures. Un point de vue culotté (et non anticlérical)… plutôt génial !

Yeshua, bd chez Mosquito de TBC
  • Notre note Yellow Star Yellow Star Yellow Star Yellow Star

    CHEF D’ŒUVRE   Green Star Green Star Green Star Green Star

    TRÈS BON   Green Star Green Star Green Star Dark Star

    BON   Green Star Green Star Dark Star Dark Star

    BOF. MOYEN   Green Star Dark Star Dark Star Dark Star

    BIDE   Dark Star Dark Star Dark Star Dark Star

  • Scénario Yellow Star Yellow Star Yellow Star Yellow Star

    CHEF D’ŒUVRE   Green Star Green Star Green Star Green Star

    TRÈS BON   Green Star Green Star Green Star Dark Star

    BON   Green Star Green Star Dark Star Dark Star

    BOF. MOYEN   Green Star Dark Star Dark Star Dark Star

    BIDE   Dark Star Dark Star Dark Star Dark Star

  • dessin Yellow Star Yellow Star Yellow Star Yellow Star

    CHEF D’ŒUVRE   Green Star Green Star Green Star Green Star

    TRÈS BON   Green Star Green Star Green Star Dark Star

    BON   Green Star Green Star Dark Star Dark Star

    BOF. MOYEN   Green Star Dark Star Dark Star Dark Star

    BIDE   Dark Star Dark Star Dark Star Dark Star

©Mosquito édition 2018

PAR Benoît Cassel

16 juillet 2018

L’histoire :

En l’an 64, Zacharie de Tyr, un jeune scribe, débarque dans un port animé de Silicie. Il traverse la ville en se faisant indiquer le quartier juif, où il cherche à rencontrer le vieux Aaron ben Godard, un marchand d’huile. Il le trouve et lui demande à mots couverts de lui raconter l’histoire d’un homme que le vieux juif a jadis bien connu : Yeshua de Nazareth, le messie, le fils de Dieu. Aaron se marre : « Le fils de Dieu ? N’importe quoi ! ». Le vieux mène alors le scribe dans un bar grec. Et contre la consommation de plusieurs pichets de bon vin, il se met à lui narrer, en araméen – une langue que personne ne comprend dans cette gargote – son témoignage sur Yeshua. Mais Aaron prévient le scribe : la vérité nue ne sera pas du goût de la majorité des gens qui se disputent en interprétant l’enseignement soi-disant prônée par Yeshua. Yeshua était donc le premier fils de Joseph, un vieux charpentier qui ne l’aimait pas trop. Et pour cause, ce père s’était marié contre une très forte dote avec Marie, une jeune femme issue d’une famille respectable de Nazareth, mais mise enceinte par un bonimenteur de passage. Yeshua était son bâtard, il le traitait donc comme un bâtard. En ce temps, la Galilée était déjà sous administration romaine. Les habitants se résignaient à cette occupation, en espérant qu’un messie viendrait les sauver. Yeshua allait alors rencontrer des gamins fortiches en système D. Jacques, Pierre, André, Philippe… Ensemble, ils allaient former une sacrée bande de potes et apprendre des tours intéressants auprès d’un gueux manchot, magicien de rue…

Ce qu’on en pense sur la planète BD :

Vous êtes allé au catéchisme et vous avez retenu la plupart des paraboles religieuses sur la vie de Jésus ? Hé bien accrochez-vous au cocotier, car l’auteur slovène TBC (de son vrai nom Tomaz Lavric) nous en offre ici une relecture sévèrement désacralisée, laïque et cartésienne. Malgré l’importante littérature sur le sujet, rarement un auteur en a en effet imaginé un contrepied aussi culotté et néanmoins pertinent. Et rien que ça, c’est énorme. Jésus est donc appelé Yoshua, ce qui atténue quelque peu le sentiment frontal de sacrilège. Il est présenté comme le fils bâtard d’un charpentier, un petit malin, magouilleur et manipulateur, parfois lâche et nonchalant, qui élabore avec une bande de potes (qui deviendront les apôtres) des tours de magie (marcher sur l’eau, changer l’eau en vin, guérir les aveugles…) pour faire croire qu’il est un thaumaturge, s’assurer rentes et égards, et grimper dans l’ascenseur social. Hélas pour lui, le manipulateur sera manipulé et finalement dépassé par ce rôle de composition. Sans doute, cette version de la vie de Jésus heurtera les croyants et les dévots, qui considèreront l’œuvre comme blasphématoire. Heureusement pour TBC et pour l’éditeur Mosquito, les fatwas n’ont plus trop cours dans la religion chrétienne. Or pour être honnête, cette vision des choses ne cherche pas précisément à être anticléricale. TBC cherche juste à se raccorder aux mœurs réelles de l’époque, à une interprétation plausible et factuelle de ce qui a pu se passer, « probablement ». Après tout, les Saintes Ecritures ont authentiquement été rédigées 380 ans après JC, soit au terme d’une transmission de plusieurs générations de conteurs, qui ont largement eu le temps d’en gonfler le potentiel légendaire. L’intention relativiste de TBC est réussie et méritoire, dans le sens où elle est mise en scène dans un décorum historique méticuleux, prenant forme d’un noir et blanc somptueux, et qu’elle s’appuie sur une psychologie de personnages cohérente et crédible. Les dialogues contemporains jouent pleinement leur rôle. Certaines larges cases animées sont virtuoses (les noces de Canaan, Judas le galiléen, les marchands du temple, les crucifiés sur le Golgotha…). Notre point de vue est vraiment enthousiaste sur cette œuvre, réunissant l’équivalent de 3 fois 46 planches (cela était semble-t-il prévu pour être édité en courte série de 3 tomes). Mais il se situe en amont de toute appréciation iconoclaste d’un côté, ou œcuménique de l’autre.

Cankar v stripu

 

Tudi v Pavlovi hiši na avstrijskem Štajerskem so sinoči zaznamovali 100. obletnico smrti Ivana Cankarja. Odprli so razstavo o projektu založbe Škrateljc Cankar v stripu. V sklopu projekta so, kot smo že poročali, nastali trije stripi, ki po svoje interpretirajo Cankarjeva dela. Na ogled so stripovske table in video izjave avtorjev o ustvarjanju stripov in njihovem odnosu do Cankarja.

Zbirko Cankar v stripu so ustvarile tri avtorske dvojice: Andrej Rozman – Roza in Damijan Stepančič sta premlevala Hlapce in ustvarila strip Hlapci – ko angeli omagajo. Boštjan Gorenc – Pižama in Tanja Komadina sta pretresala Moje življenje ter spisala in izrisala Moj lajf. Žiga X Gombač in Igor Šinkovec sta pravičniško premišljevala Hlapca Jerneja in njegovo pravico in ustvarila stripovsko basen Hlapec Jernej in pasja pravica. Avtorji so se vsak na svoj način lotili interpretacije Cankarjevih del, a z enim skupnim ciljem – ohraniti duh Cankarja oziroma sporočilo obravnavanega dela.

S to razstavo pa se čezmejno sodelovanje ne bo končalo. Pavlova hiša bo v sodelovanju z založbo Škrateljc in Inštitutom za teoretično in uporabno prevodoslovje Univerze Karla in Franca v Gradcu izdala in predstavila prevod stripa Hlapec Jernej in pasja pravica. Prevod je nastal pod vodstvom Karin Almasy. Cankarjevo originalno besedilo je hkrati njegovo največkrat prevedeno in vedno aktualno delo. Stripu bosta dodana tudi nov prevod povesti v nemščino in spremno besedilo poznavalca in prevajalca Cankarjevih del Erwina Köstlerja.

Vir: https://www.vecer.com/cankar-v-stripu-in-preko-meje-6526058

MAGnet

Kako je japonski strip zaživel v slovenskem jeziku

Revija MAGnet nastaja po vzoru japonske tradicije izdajanja stripov. Pri nas malo ustreznih ustvarjalcev, zato objavljajo japonske avtorje.

Matic Urbanija

18. julij 2018 10.43

Kako je japonski strip zaživel v slovenskem jeziku
MAGnet izhaja štirikrat na leto in temelji na prostovoljnem delu.
Foto Bojan Planinc

Na spletu najdemo kar nekaj slovenskih strani, ki se ukvarjajo z mangami in animeji, na papirju pa je edinstvena revija MAGnet. Čeprav je v njej mogoče prebrati stripe, prevedene v slovenščino, se drži japonske tradicije, po kateri tok zgodbe teče z desne proti levi, je eno od posebnosti predstavila urednica Katarina Kunstelj.

V zgodbah se pogosto zgodi, da glavni junak po naključju naleti na nekaj, kar mu spremeni življenje. Za Alico je bil to padec v zajčjo luknjo, ki jo je pripeljala v čudežno deželo, za Petra Parkerja ugriz pajka, po katerem se je spremenil v Spidermana. Tudi Katarina Kunstelj je po naključju prišla v čudežno deželo japonskih stripov. Še kot srednješolka je prelistavala revijo Smrklja in v njej opazila kratko razlago besede animé (japonski slog animiranega filma). Ker jo je pritegnila, je začela po spletu iskati podrobnejše informacije in odkrila še eno besedo: manga (japonska zvrst stripa). Zanimanje za to zvrst stripa in za japonsko kulturo jo je pripeljalo na oddelek za azijske študije ljubljanske filozofske fakultete, kjer je nato diplomirala iz japonologije. Vseskozi je tudi aktivna v društvu Animov, ki prireja najrazličnejše dogodke, povezane z animeji, mangami in širšo japonsko pop kulturo. Pod okriljem društva izhaja MAGnet.

imageZanimanje za mange in japonsko kulturo na splošno je Katarino Kunstelj privedlo do študija japonologije. Zdaj je urednica revije MAGnet.
Foto Bojan Planinc

Branje na dva načina

Zamisel o reviji, namenjeni japonski popularni kulturi, se je med slovenskimi ljubitelji te kulture porodila že pred časom. Predsednik društva Bojan Planinc, ki je animeje in mange spoznaval prek široke ponudbe italijanskega trga, jo je podpiral in tudi Katarina se je ogrela zanjo, saj je med enoletnim študijem na Japonskem bolje spoznala tamkajšnjo stripovsko sceno. Kot poudari, so na internetu že prej delovale slovenske strani, ki so objavljale članke, povezane z mangami in animeji. Vendar pa je MAGnet – prva številka je izšla decembra 2016 – prva tovrstna revija na papirju.

Njena posebnost je, da jo je mogoče brati na dva načina. Če začnemo od (naše) zadnje strani naprej, smo v delu revije, ki je namenjen mangam, prevedenim v slovenščino. Takšna ureditev je v skladu z japonsko tradicijo izdajanja stripov. Tudi tok zgodbe sledi japonskemu vzoru, saj teče z desne proti levi, po tem pravilu so razporejeni teksti v okvirčkih in oblačkih. Če pa revijo začnemo brati od (japonske) zadnje strani, se pravi naše prednje, si lahko preberemo članke o japonski popularni kulturi ter dogodkih v Sloveniji in soseščini, namenjenih ljubiteljem animejev, mang in cosplayja (maskiranje v junake iz animejev in mang).

image

 Med bralci revije so zaželene reportaže z raznih dogodkov, povezanih z japonsko pop kulturo. Med njimi je tudi cosplay, maskiranje v junake iz animejev in mang.
Foto
Aleksandra Rajković

Prefinjen okus bralcev

Za zdaj objavljajo mange samozaložniških avtorjev, ki so redko prevedene v tuje jezike. Prav tako so se osredotočili na japonske avtorje in tudi pri teh naredijo skrben izbor, saj imajo bralci revije prefinjen okus. V Sloveniji pozna Katarina Kunstelj, kot pravi, zelo malo ustvarjalcev, ki bi bili zmožni narisati dobro mango. Razlog za objavljanje izključno japonskih avtorjev tiči tudi v tem, da se na tem področju krešejo mnenja, kaj je prava manga in kaj ne. Nekateri menijo, da je to slog, ki ga lahko vsakdo posnema, drugi pa so prepričani, da je zgolj japonska manga prava manga. Katarina z nasmeškom pove, da so slednji nemalokrat presenečeni, ko izvedo, da veliko animejev nastane v sodelovanju s kitajskimi in korejskimi avtorji in da je marsikateri azijski avtor mang aktiven na japonskem trgu. Slovenski risarji sodelujejo pri reviji kot ilustratorji naslovnic in priloženih razglednic.

Po drugi strani pa pišejo članke slovenski avtorji, tudi sami ljubitelji japonske kulture. Največji izziv, pravi Katarina, je voditi avtorje, da znajo ustrezno podajati vsebino in da imajo ves čas v mislih občinstvo, za katero pišejo določen članek.
MAGnet, ki izide štirikrat na leto, so ljubitelji mang in animejev dobro sprejeli. V uredništvu so se zato po letu dni odločili, da ga bodo izdajali vsaj še dve leti. Po besedah sogovornice je težava, da vsi sodelavci revije delajo prostovoljno, saj z denarjem od prodaje pokrijejo zgolj stroške izdajanja.

Malce manj navdušenja nad revijo je med ljubitelji zahodnega stripa. Dolgoletni ljubitelji in založniki stripa jih sicer podpirajo, a splošna stripovska publika jim ni preveč naklonjena. Nekako drži, pravi Katarina, da če si zrasel s stripi, so tvoja izbira stripi, če pa z mangami, so tvoja izbira mange. Mešanja med tema dvema skupinama je po njenih izkušnjah bolj malo.

Spodbuda za domače ustvarjalce

Omenjeni problem povezuje s splošnim sprejemanjem mang v slovenskem prostoru, ki v preteklosti ni bil najbolj prijazen do ustvarjalcev mang oziroma ilustracij, povezanih z japonskim načinom risanja stripov. Založniki so jih zavračali, češ da nimajo razvitega lastnega stila risanja. Marsikdo je zato ustvarjanje opustil. Na podlagi tega je sogovornica ugotovila, da za slovenske ustvarjalce, ki jih navdihuje japonski stil risanja, kritično manjka ustvarjalni prostor, kjer bi lahko izrazili svojo nadarjenost. Z revijo so po njenem mnenju zapolnili to vrzel.

O načrtih pove, da si prizadevajo, da bi postal proces nastajanja revije bolj stabilen in utečen, saj se tudi sami šele učijo posla. V prihodnje bi radi popestrili digitalno ponudbo, kajti okoli sto strani mang vsake tri mesece je vendarle premalo, sama pa je v poplavi kakovostnih del pred težko izbiro, kaj objaviti in kaj ne. Predvsem pa si želijo, da bi se slovenski ljubitelji mang, ki radi rišejo, opogumili in se tudi sami lotili ustvarjanja in piljenja svojih veščin.

Vir: https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/kako-je-japonski-strip-zazivel-v-slovenskem-jeziku-72034.html