Politikin Zabavnik: Najbolj vpliven medij socialistične mladosti
»Nadaljujete tam, kjer ste ostali!« Tako pravi oglasni slogan za slovensko izdajo Politikinega Zabavnika, ki bo vsak hip ponovno začel izhajati.
Aleksander Buh, lastnik Strip.art.nice Buch, s prvo številko Politikinega Zabavnika iz leta 1939. (Foto: Bojan Velikonja)
Obuditev slovenske izdaje legendarnega medija se bo zgodila 30 let od zadnjega slovenskega izvoda časopisa, ki ga nekaj generacij tistih, ki so kot otroci živeli v Jugoslaviji, brez zadržkov navede kot najbolj vpliven medij svoje mladosti.V tistih časih, ko je odraščala generacija sedanjih petdesetletnikov, je bila hierarhija dostopnosti medijev nekako takale: najprej so vam v roke potisnili Ciciban, ki je med slovenskimi bajkami prinašal tudi tiste o Titovih psih in Bošku Buhi. Potem, ko ste že prisegli kot Titov pionir, bi se morali preusmeriti na Kurirčka, toda zvedava otroška glava je odkrila Mikijev Zabavnik, prepoln stripov o Jaki Racmanu in Stricu Skopušniku. Približno takrat, ko ste dosegli starost, da so vas v sedmem razredu odpeljali na partizansko Kozaro in sprejeli v organizacijo Titove mladine, ste Mikijev Zabavnik že zdavnaj prerasli in bi morali brati Pionirski list, a kaj, ko ste videli Politikin Zabavnik, v katerem so avše iz sosednjega razreda v Mali pošti opisovale šolske simpatije. Ko pa ste ga prvič vzeli v roke, takrat, ko ste ga našli med kupi starega papirja, zbranega za šolsko udarniško akcijo, ste bili začarani: noro zanimive zgodbe o svetu, ta pravi stripi za odrasle, ljubezenske izpovedi vaših vrstnikov, vmes pa še Hogar Grozni. Politikin Zabavnik je ostal najljubše čtivo, dokler ni prišlo obdobje oboževanja tujih glasbenih skupin in varčevanja žepnine za nakup nemške mladinske revije Bravo, ki so jo v slovenskih kioskih imeli v omejenem številu izvodov.
A hip zatem ste že začeli razmišljati o svojem svetovnem nazoru in vaši reviji sta postali Teleks in Mladina, ker so v njej pisali vaši kasnejši novinarski vzorniki in ste si zamišljali, kako boste tudi vi tipkali zgodbe, ki bodo spreminjale svet in majale socialistično moralo. Ker vam je bila hrvaščina, no, srbohrvaščina, tako rekoč drugi materni jezik, ki ste ga posrkali skupaj z Odpisanimi, ste slovenskim revijam dodali še hrvaški Start, ki se je sicer kitil z nagicami, čeprav bi se moral z vrhunsko napisanimi članki, in za katerega hrvaški novinar Denis Kuljiš še vedno trdi, da je bil »najbolj uspešen in najbolj vpliven časopis, ki se je kdajkoli izdajal v Jugoslaviji«. Sanjarili ste, da boste nekoč pripadnik tega brbotajočega gibanja, a ker ste bili rojeni nekaj let prepozno, ste tako kot post hipiji zamudili najburnejše obdobje – ko ste odrasli, je večina vaših najljubših revij prenehala obstajati.
Tito je imel rad Jako Racmana
Razen Politikinega Zabavnika, ki je na območju bivše države pravi rekorder v izhajanju. Prvo številko so natisnili 28. februarja 1939, torej bo čez dober mesec publikacija stara 80 let. Urbana legenda pravi, da je nastal na Dedinju, na zabavi v vili urednika Politike Dušana Dude Timotijevića, na kateri je bil tudi sin ustanovitelja Politike Vladislav Ribnikar, sicer slovenskega rodu, katerega žena je na zabavi igrala namizni tenis s soprogo gostitelja; vse skupaj je z ilustracijo ovekovečil pesnik Rastko Petrović, za zabavo pa dodal še lik Miki Miške, tedaj desetletnega Disneyjevega lika. Zaiskrilo se je vprašanje, kaj pa če bi … in čez nekaj let je res nastal Politikin Zabavnik.
Z izjemo vojnih in nekaj povojnih let pred informbirojem je ta revija preživela vse udare, spremembe, Miloševiće, sankcije, kapitaliste in vojne. Legendarna je zgodba o tem, kako je leta 1952 Vladislav Ribnikar za dovoljenje za ponovno izdajanje časopisa prosil Josipa Broza Tita, ki je bil navdušen nad idejo, češ da ima zelo rad Jaka Racmana, in se celo dal fotografirati ob tiskarskem stroju z revijo v rokah.
Politikih Zabavnik je torej ostal in obstal. V slovenščini je izhajal od 14. septembra 1973 do 10. novembra 1989, ko so ugotovili, da je 8000 prodanih izvodov premalo rentabilnih. Če bi v Sloveniji zdaj imeli toliko naklade, bi bili zmagovalci. Res pa je, da je imela slovenska izdaja v najboljših časih naklado 60.000 izvodov, skupno pa so v Jugoslaviji stiskali 400.000 izvodov revije. Dovolj, da nahrani celo generacijo otrok.
»Za nas, malo starejšo generacijo, sta Politikin Zabavnik in Mikijev Zabavnik prišla na tržišče malce prepozno, saj smo že brali druge stripe. Res pa je, da je prišel takoj, ko je ugasnil Zvitorepec. Z Zabavnikom nismo bili zadovoljni, ker je bilo v njem premalo stripov. Vsekakor pa je bil Politikin Zabavnik hibrid, ki ni prinašal le stripa. Bil je tedanji Google,« ga je slikovito opisal Aleksander Buh, lastnik Strip.art.nice Buch, ki hrani prvo številko Politikinega Zabavnika iz leta 1939, pa tudi nekaj kasnejših; a kot pravi, niso bile tiskane na dober papir in so slabo ohranjene. Stari izvodi se prodajajo po pol evra, največ evro, če so res posebni, kot recimo tisti ob Titovi smrti.
Jugo megarevijalna uspešnica je po razpadu države izhajala le še v Srbiji, kjer začuda še vedno prav dobro zažiga. »Ljudje imajo radi Zabavnik, ker je vsakdo v nekem trenutku svojega življenja povezan z njim in ga malo spominja na to, kako je bilo nekoč. Zdi se, da nostalgija zelo dobro opravlja svoje delo,« je v intervjuju za srbski Nedeljnik nedavno dejal Zafirino Grasi, dolgoletni urednik Politikinega Zabavnika in zdaj tudi generalni direktor podjetja Politika AD, ki izdaja tudi dnevni časopis Politika.
In res se zdi, da Politikin Zabavnik prodaja nostalgija. Ko so pred petimi leti korenito spremenili obliko časopisa in so redizajnirane strani ponudili v ogled svojim bralcem, so ti uredništvo zasuli z grozilnimi pismi, da bodo odpovedali časopis, če bodo posegli v njegov videz, vključno z ilustracijami, po katerih je slovel in ki so mu že v sedemdesetih letih dajale nekakšen starinski šarm z začetka 20. stoletja. Ilustracije na naslovnici so se ohranile vse do danes, ko ima revija v Srbiji naklado 37.000 izvodov. Ob tem, da je res zabavno to, da ima Politikin Zabavnik na Facebooku 375.000 sledilcev, kar je recimo trikrat več kot največji slovenski dnevnik in 100.000 več kot najbolj obljuden slovenski novičarski portal.
Kolaboracionist, srbski junak
Poleg nostalgije se je Politikin Zabavnik prodajal tudi z zgodbami, kakršne smo denimo v slovenščini brali tudi v Radarju, le da so bile malce prilagojene mlajši publiki, čeprav se revija še vedno oglašuje s sloganom, da je primerno čtivo od 7 do 107 let, in naj bi bila namenjena vsem članom družine. Bile so tako ljubezenske zgodbice kot članki o futurističnih hišah in vedno je bila tudi vsaj ena vojna zgodba. Kljub vsemu je bilo treba vzdrževati kontinuiteto partizanske indoktrinacije, čeprav je bil že nekaj listov od branja o Sutjeski z naslovom Mesec dni pekla zapis o tem, kako bo skupina Hazard tudi po neuspehu na evrovizijskem festivalu še naprej pospešeno koncertirala in da je Aleksander Mežek sodeloval pri snemanju nove plošče Zdravka Čolića, in to kot spremljevalni vokal.
Politikin Zabavnik je občasno tudi razburkal javnost. Recimo konec osemdesetih so objavili rubriki o moškem in ženskem spolnem organu z nazornimi ilustracijami in tedaj so v uredništvu menda skoraj pregoreli telefoni. Večkrat kot v socializmu se je to zgodilo zdaj, ko revija izhaja le v Srbiji. Lani avgusta se je v stripu Barakuda pojavila sličica zelo eksplicitne seksi scene in povzročila vihar, češ ali ni to otroška revija. Dve leti poprej pa je v srbski javnosti završalo, ko sta se v stripu objemali ter poljubljali dve ženski. Skrajne desničarske srbske stranke so časopis obtožile, da z nemoralnostmi kvari srbske otroke.
V zadnjo afero pa se je Politikin Zabavnik zapletel prav zdaj, tik pred izdajo slovenskega prevoda. V predzadnji januarski številki so namreč objavili članek o Dimitriju Ljotiću, predvojnem srbskem politiku, ki je med vojno sodeloval z Nemci in ustanovil Srbski prostovoljni korpus. Srbska javnost, predvsem judovske skupnosti, novinarji in celo srbski kulturni minister, članku pripisuje najmanj nepravilno obravnavo zgodovinskih dejstev in Zabavniku očitajo, da je revizionističen ter da Ljotića opisuje kot rešitelja Srbov.
To sploh ni prvič, da so Politikin Zabavnik označili za srbofilen hujškaški medij, ki rad objavlja slavospeve srbski zgodovini. Nenazadnje izhaja v založniški hiši, ki je v državni lasti, izhaja pa le v cirilici, kar je za srbske medije relativno nenavadno, saj si s tem zožujejo trg. A za cirilico menda obstaja dober razlog: mladina se tako srečuje s pisavo, ki jo sicer izpodriva latinica. Za nameček pa mediji za izdaje v cirilici dobijo tudi državno subvencijo. Kakorkoli: uredništvo Politikinega Zabavnika se je vsem, ki so članek o Ljotiću razumeli kot spreminjanje zgodovine, opravičilo.
Kot rečeno, je prav nostalgija tisto, na kar ciljajo ob obuditvi slovenske izdaje Politikinega Zabavnika. Češ da bodo starši kupili revijo in jo nato pokazali otrokom, ki jo bodo seveda z veseljem pograbili. Vsak starš ve, da pri sodobnih otrocih zanimanje za branje ne funkcionira tako – še tako vztrajno jim lahko ponujate Jako Racmana, ob katerem ste zrasli vi, oni pa še vedno kričijo, da želijo Pasjega moža, ob katerem bodo zrasli oni.
»Upam, da so naredili kakšno raziskavo tržišča in se bo Politikin Zabavnik v slovenščini obdržal. Priljubljenost stripa je vsekakor v porastu, tudi otroci se zanimajo za stripe, zato bi res morali ciljati na mlade. Otroci sami pa ne bodo šli enkrat na mesec v trafiko kupit Politikinega Zabavnika,« meni Buh. In dodaja, da bi zaradi nostalgije starejši kupili to revijo morebiti enkrat, dvakrat, več pa je že vprašanje. Kar pa zadeva strip – že zdavnaj se je iz trafik preselil v knjigarne in knjižnice, iz mehke v trdo vezavo in iz tedenskih nadaljevanj v knjige s celotnim snopičem stripa. Nihče več ne želi ves teden, kaj šele ves mesec, tako kot bo to v primeru slovenske izdaje Politikinega Zabavnika, čakati na nadaljevanje stripa.
Gotovo pa bo na zadnji januarski dan v trafiko zavil kakšen nostalgičen petdesetletnik in za hip obudil spomine, nato pa obupano zavzdihnil, češ kakšna škoda, da se ni kdo spomnil obuditi Teleksa ali Starta.
