Knjige, sol in Koper

1. Mednarodni sejem Knjige, sol in Koper 1

Dvodnevni dogodek vabi vse generacije v Koper, kjer bo na sejmu mogoče kupiti stare knjige, razglednice, tiske in sol. Svoje priljubljene knjige, tiske ali predmete si lahko priborite tudi na dražbi. Poleg tega vabljeni še na ogled razstave in predstave.

V petek, 26. septembra vabimo: 
– ob 14.00 na odprtje RAZSTAVE starih vedut Kopra; 
– ob 18.00 na DRAŽBO starih knjig, tiskov in zbirateljskih predmetov. Seznam predmetov si lahko ogledate v dražbenem katalogu na spletni strani Antikvariata Glavan (www.antikvariat-glavan.si). 
Oba dogodka bosta potekala v Antikvariatu Libris, Repičeva ulica 3, Koper. 

V soboto, 27. septembra:
– ob 11.00 vabljeni na ogled PREDSTAVE za otroke in odrasle, Gospod Kozamurnik. Vabljeni, da spoznate pri nas novo, tehniko predstavitve različnih vsebin, imenovano kamišibaj. Gre za posebno tehniko pripovedovanja pravljic, ob malem namiznem odrčku – kamišibaju, in ob ilustracijah, ki se izmenjujejo v okencu. Predstava bo prav tako v Antikvariatu Libris. 
– od 9.00 do 18.00 vabljeni še na Prešernov trg v Kopru, kjer pripravljamo SEJEM starih knjig, razglednic in tiskov. 

V poimenovanju sejma so namenoma na prvem mestu knjige. Za človeka, ki veliko bere pravimo, da “požira knjige”. Na jedilni mizi skorajda brez izjeme postrežemo sol in poper. Ker želimo le blago začiniti in ohraniti našo tiskano dediščino, smo soli namesto popra dodali Koper s prekrasnim Prešernovim trgom. Torej – Knjige, sol in Koper! V primeru dežja sta sobotna dogodka žal odpovedana. 

Antikvariat Glavan, Libris d.o.o in Zavod Koper – Otok vabimo, da tudi vi dodate “sol” tej prireditvi. Vreme bo.

Pogledi

Tomaž Lavrič: Evropa (Strip.art.nica Buch, Ljubljana 2014)

Med Evropo in Balkanom

.
Iztok Sitar                                                                                                          18.09.2014
.
.
Ali smo Slovenci ob vstopu v Evropo pričakovali preveč? Verjetno. Vsekakor pa je (pre)več pričakoval srbski kriminalec Žile v gangstersko gastarbajterski ljubezenski baladi, v kateri se balkanski črni humor nevsiljivo prepleta z bliščem in bedo stare Evrope.

Leta 2003, ko sva bila z Lavričem gosta prvega beograjskega Salona stripa, sem bil sploh prvič v bivši prestolnici. Stripovski festival se je odvijal v impozantni zgradbi Študentskega kulturnega centra (popularnega SKC), zgrajeni konec 19. stoletja, v kateri je bil do začetka druge svetovne vojne Oficirski dom, po osvoboditvi pa Dom UDBE, ki so ga v času študentskih demonstracij leta 1968, ko jih je podprl tudi Tito, pač poklonili študentom. Center stoji na elitni lokaciji ob glavni beograjski ulici, ki se danes imenuje po nekem, nam popolnoma neznanem kralju Milanu, nekoč pa se je seveda po Maršalu Titu, saj je poleg legendarne Knez Mihajlove najbolj reprezentativna ulica v mestu, ki sega od hotela Moskva na Terazijah do hotela Slavija na, jasno, Slaviji. Med hoteloma pa kar mrgoli raznoraznih trgovin, kafičev, gostiln in kioskov s pleskavicami, čevapčiči in ostalimi dobrotami z žara, ki sodijo v železni repertoar srbske turistične ponudbe. Lokali so bili vedno polno zasedeni, tako si zvečer zunaj le s težavo našel prostor, kar pa me kot kadilca ni toliko motilo, saj si tudi v notranjih prostorih restavracij in kavarn lahko kadil, kolikor si hotel. Tudi sama ulica je bila vedno nabito polna, pa naj je bil petek ali svetek, ob dveh popoldne ali ob dveh zjutraj, vedno je bilo enako živahno.

Lani septembra, spet na Salonu stripa, je bila slika popolnoma drugačna. Lokali na ulici so bili bolj ali manj prazni, zvečer so se zapirali že ob enajstih, ob vikendih pa uro pozneje. Evropske norme, mi je rekel natakar, ko sem ga začuden pobaral o novem obratovalnem času. Tudi življenje je po polnoči ugasnilo in le sem ter tja si srečal na ulici še kakšnega pijančka ali zaljubljen par, ki je bil sam sebi dovolj in seveda ni potreboval živopisne gneče okoli sebe. Jasno, da se v lokalih, kar jih je še ostalo, tudi ni več kadilo, kioske s srbskimi specialitetami pa je zamenjal McDonald’s. Evropa pač.

Naša in njihova Evropa

Istega leta, ko sva se z Lavričem mudila na Balkanu, pa je v Evropi, natančneje v Franciji, izšel prvi del njegove gangstersko gastarbajterske trilogije, naslovljene po, jasno, Evropi, in če bi glavni junak Žile že takrat vedel, kako se Balkan spreminja v Evropo, zagotovo ne bi s tako vnemo tiščal vanjo. Zgodba se začne, ko se bivši vojak Žile, sicer nepomemben kriminalec v srbskem mafijskem podzemlju, po koncu državljanske vojne v Jugoslaviji odloči, da ima dovolj pobijanja civilistov na Balkanu in da bi jih lahko pospravljal tudi na Zahodu, kjer bi, seveda, tudi več zaslužil. V Nemčiji je imel namreč strica Mileta, ki se je ukvarjal z bolj ali manj sumljivimi posli, pa bi mu lahko pomagal. Pot do obljubljene dežele ga prek Slovenije popelje najprej v polnočni Trst, ves razsvetljen in bleščeč, kot je za Žileta bleščeča vsa Evropa, kjer ga pričaka stričev uslužbenec Kugla, s katerim nadaljujeta pot na Zahod. Po raznovrstnih zgodah in nezgodah, v katerih menjata avtomobile kot gate in med drugim izgubita še pošiljko heroina, prispeta v Pariz, kjer se zapleteta v streljanje z jugoslovanskimi emigranti in francosko policijo ter jo jadrno odkurita v nemški Ruhr, kjer ju že nestrpno pričakuje stric Mile. Sprva se zdi, da je Žiletu življenje pri gangsterskem stricu pisano na kožo, vendar se njegove prave težave tu šele začnejo. Gazda Mile namreč le ni taka dobričina, kot se zdi na prvi pogled, in ko pade pri njem v nemilost, ga poleg nemške policije in jugoslovanskih udbovcev preganjata še ruska in srbska mafija, da bosanskih duhov preteklosti, ki se mu v flashbackih prikazujejo v sanjah (in v katerih izvemo, da Žiletova pot v Evropo le ni bila tako prostovoljna, kot se zdi na začetku), sploh ne omenjam.

Na koncu prvega dela Žile otožno reče: »Mislil sem, da sem ušel. Da bom začel od začetka. Pa ni tu nič drugače kot doma. Povsod je enako.«

»Kaj pa si pričakoval?« ga vpraša Kugla.

»Evropo. Deželo miru in blagostanja.«

»Eh, moj Žile … To je njihova Evropa, ne naša.«

Jugonoir

Kakor v svojem prvencu Rdeči alarm (1996), ki je, mimogrede, eden najboljših slovenskih stripov nasploh, je Lavrič tudi v Evropipravi mojster prikazovanja karakterjev različnih protagonistov ter sveta okoli njih. In če je bilo poznavanje ljubljanske žurerske scene v zgodnjih osemdesetih letih, v katerih je avtor odraščal ob razglašenih zvokih panka, toplem pivu in hladnih dekletih, povsem samoumevno, pa se je v Evropi enako suvereno lotil tudi jugoslovanskega kriminalnega podzemlja in gastarbajterskega melosa, s katerim pač ni imel neposrednih kontaktov. Liki so podani izjemno plastično in, čeprav v stripu nastopajo predvsem negativci, tudi večdimenzionalno.

Glavni junak Žile vsekakor ni človek, s katerim bi se lahko poistovetili ali ki bi ga želeli imeti za soseda, vendar se nam ne glede na zločine, ki jih je storil, proti koncu knjige prikaže v vsej svoji ranljivosti in človeškosti ter postane celo simpatičen. Ob zaključku drugega dela si prav želimo, da bi s prostitutko Snežano, Bosanko, ki jo je ugrabil iz stričevih zvodniških krempljev, zbežala pred zasledovalci in zaživela mirno življenje, ki si ga oba naenkrat tako želita, vendar se Lavrič izmakne holivudskim klišejem v slogu romantičnih happyendov in nadaljuje v najboljši maniri jugoslovanskega noir žanra. Tudi stranski liki so izrisani zelo naturalistično, kompanjon Kugla, stric Mile, telesni stražar Medved in drugi gangsterji so ljudje iz mesa in krvi (slednje v stripu nikakor ne primanjkuje).

Fascinantni so tudi avtentični prikazi dogajanja, denimo pivsko-pevsko razpoloženje v Miletovem klubu s ciganskimi muzikanti in ovenelo turbo folk pevačico je narisano tako doživeto, da imamo občutek, kot da smo skupaj z njimi v kakšni beograjski kafani na Skadarliji ali na tradicionalni srbski ohceti v kakšni podeželski oštariji in ne le opazovalci dotičnega žura. Seveda k balkanski atmosferi levji delež prispeva ekspresivna kontrastna risba s filmsko montažo in razgibanim kadriranjem, pri katerem Lavrič uporablja večje število kadrov z različnimi perspektivami, kar še povečuje dinamičnost in raznolikost risbe. V tem stripu se je tako kot v Bosanskih basnih (1997) likovno najbolj približal realizmu z manjšimi stilizacijami posameznih protagonistov.

K naturalističnemu prikazu dogajanja veliko pripomore tudi sočen in duhovit jezik, ki v slovenskem prevodu (Lavrič je originalno napisal scenarij v srbščini) sicer izgubi delček sočnosti, vendar je to pač cena, ki smo jo morali plačati, da imamo strip končno tudi v domačem jeziku (sicer pa je tudi Francozi niso odnesli nič bolje). Evropa je bila namreč narisana za francoskega založniškega giganta Glenat, v katerega je skozi na stežaj odprta vrata vstopil z Bosanskimi basnimi leta 1999. Francozi so bili navdušeni nad Lavričevo interpretacijo bratomorne vojne v Bosni (strip je pobral kar nekaj prestižnih evropskih nagrad, bil pa je preveden tudi v več drugih jezikov), tako da so z odprtimi rokami sprejeli tudi postjugoslovanski gangstersko gastarbajterski road comic, ki pa žal ni doživel tako navdušenega sprejema pri občinstvu, saj sta v barvnih albumih izšla samo prva dva dela, Arrivées, (Prihodi, 2003) in Circuit(Obhodi, 2004), zadnji, Povratki, pa je v črno-belem tisku leta 2006 izhajal v nadaljevanjih v domači Mladini. Francoski založniki so pač realisti: če se kakšna serija ne prodaja dovolj dobro, se pravi, če ne prinaša dovolj dobička, jo brez slabe vesti ustavijo, pa če je strip še tako dober.

Zdaj imamo končno celotno trilogijo v integralni barvni izdaji, in če zadnjega vikenda v septembru slučajno ne boste preživeli na Salonu stripa v Beogradu, kjer bi lahko doživeli del balkanske atmosfere iz Evrope, si lahko privoščite Balkan v Evropi na predstavitvi v Strip.art.nici Buch 11. septembra in spoznate tudi samega avtorja.

Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014

Vir: http://www.pogledi.si/knjiga/med-evropo-balkanom

Recenzija Evrope v novi Mladini

Kultura

»To je njihova Evropa, ne naša«

Stripovska trilogija Evropa, avtorski presežek Tomaža Lavriča, je včeraj doživela drugo svetovno premiero

Max Modic  |  Mladina 37  |  12. 9. 2014

Drži, nekatere stvari so tako zanimive, da jih je domu in svetu vredno predstaviti dvakrat, ne da bi se pri tem ponavljali. Naj pojasnim. Prvi del stripovskega seriala Evropa s podnaslovom Prihodi je sicer prvič izšel leta 2003 pri francoski založbi Glénat in na od stripovskih dobrot razvajenem frankobelgijskem trgu požel nemalo hvalnic v slogu: »Še eno vrhunsko delo, ampak tega smo pri TBC-ju (psevdonim Tomaža Lavriča) že navajeni.« Po zaslugi res ekskluzivnega Lavričevega dogovora s francoskim založnikom smo Evropo lahko brali tudi v Sloveniji, in sicer na stripovskih straneh našega nizkonakladnega lista. Mimogrede, prav tu lahko od prejšnje številke uživate v novem Lavričevem kontroverznem serialu Tolpa mladega Ješue.

Več v novi Mladini.