Ribič, Igor (za otroke Pepe): Namesto besed zdaj govorijo slike
MMC-jev intervju z Igorjem Ribičem
7. oktober 2017 ob 06:10
Ljubljana – MMC RTV SLO
Če bi odraščal danes, bi verjetno otroštvo preživel ob igranju videoiger, Igor Ribič pa je svoj pobeg iz resničnosti našel v risanju. To ga je posredno vodilo tudi do lika ribiča Pepeja, s katerim je zadnjih deset let odraščalo na tisoče slovenskih otrok.
Kako je prišel do lika, je Ribič pojasnil v pogovoru za MMC. Z njim smo se sestali v njegovem biroju za grafično oblikovanje in založništvo v Dravljah. Ko na sebi nima mornarske kape in sivih brk, je Ribič ilustrator, grafični oblikovalec, profesor Kosinus v muzikalu Vesna, glasbenik, oče štirih otrok in dedek.
Čeprav zadnje desetletje zaznamuje odraščanje številnih otrok, je v 80. letih prejšnjega stoletja svoj pečat puščal na koncertnih odrih, ko je nastopal s skupino Gu-gu. Leta 1986 je skupina zmagala na festivalu Melodije morja in sonca s skladbo Mango banana. Toda to je bil le začetek ustvarjalnega obdobja, v katerem so postregli z zimzelenimi uspešnicami, kot so Sam po parku … (osamljen), Želim si na Jamajko, Mi ‘mamo se fajn, Ljubil bi se … Glasba ga spremlja še danes, toda doživlja jo drugače.
Več o možu, ki že deset let otroke spremlja kot ribič Pepe (spremljate ga lahko vsako soboto okoli 8.30 na 1. programu Televizije Slovenija), si lahko preberete spodaj.
Ena izmed vaših misli se mi je že pred časom vtisnila v spomin, in sicer da danes govorimo malo besed, ker nas nihče nima časa poslušati. Kako se vi znajdete v tem duhu časa?
Najprej o besedah: stari ljudje so se znali zelo ekonomično, smotrno izražati z besedami. Ovid je v svojih Metamorfozah v enem verzu znal izraziti univerzalno resnico. Mi smo se naučili pisati romane, pa ne moremo svojemu občinstvu sporočiti vsega tega. Potem so prišle oglaševalske agencije, ki so začele ustvarjati kratke slogane, ki pa ne izražajo resnic, ampak prodajne namene oziroma obljube.
Kljub vsemu je potreba po tem, da se izražaš čim bolj učinkovito, vedno večja, ker – to zelo težko priznam samemu sebi – iz civilizacije linearnega branja prehajamo v civilizacijo podob. Namesto besed zdaj govorijo slike. Te so vedno bolj cenene, dobri fotografi pa so nezaželena vrsta. Danes so nas preplavili sebki in banalni dokumentarni posnetki, ki nas za trenutek vznemirijo, nato pa jih takoj pozabimo. Malokdo opazi dobro fotografijo, ker je vse postalo instantno, hipno, pomembno le ta trenutek.
Ko sem se ukvarjal z glasbo, smo želeli ustvarjati pripovedno glasbo. Danes moji kolegi, ki igrajo v živo, govorijo o tem, da ne igrajo več celih skladb, ampak samo refrene, ker ljudje nimajo več časa, da bi poslušali kitice. Vse skupaj se dogaja samo še na površju, to pa ni tisto ekonomično izražanje misli, v katerem so bili vešči antični pesniki. To je banalizirano ceneno izražanje, in to me včasih moti.
Premikamo se iz ekonomije pomanjkanja v ekonomijo preobilja, toda sam sistem ni dovolj fleksibilen, da bi lahko izpeljali tranzicijo, o kateri pišejo že nekaj časa nekateri ekonomisti.
Preobilnost ima veliko težavo: nekoč so jedli malo, ampak hrano visoke hranilne vrednosti. Danes se nažiramo in jemo hrano visokih energijskih vrednosti, a majhnih hranilnih. Kar se dogaja pri hrani, se dogaja skoraj povsod. Včasih znanje ni bilo tako dostopno kot danes, ko lahko z dvema klikoma prideš do česar koli. Nekoč so se ljudje učili na pamet, da so razvili tehniko pomnjenja. Danes to preziramo, ker nam tega ni treba več. Če česa ne vemo, gremo na splet. Toda ne zavedamo se, kako s tem ubijamo svojo kreativnost. Ustvarjalnost poenostavljeno pojmujem z naslednjim primerom: poznaš dejstvo a in dejstvo b. Ko ju spraviš v neki odnos, dobiš novo dejstvo c. Če moraš poiskati a in b v spletnem iskalniku, potem c-ja ne boš ustvaril. S tem ubijamo tisto bazično kreativnost. Ta potreba po iskanju novega mora biti v nas. Ne moremo je iskati na medmrežju.
Pravzaprav, če smem samo dodati: v Googlu ne bomo našli kreacije dejstva c, ampak tisto, kar želimo najti.
Tudi če vas zanima na primer nekaj v zvezi z nuklearno fiziko, boste v spletnem iskalniku Google našli nekaj površinskega v zvezi z njo. Če želite poiskati kaj pametnega, morate o nuklearni fiziki že precej vedeti.
Kako pa gledate na družbo, v kateri se uspeh enači s številkami – pozornost se vzbuja s številkami? Ne nazadnje tudi ribič Pepe praznuje deset let.
To je številka (smeh). Ampak ribič Pepe je blagovna znamka, ki jo produciramo v okviru nacionalne televizije, ki se razlikuje od drugih na medijskem trgu. Čeprav si zelo prizadevamo za visoko gledanost, k temu nismo tako močno zavezani, kot če bi nastopali na komercialni televiziji. Tam bi o naši usodi odločali pokrovitelji in oglasno trženje. Na Televiziji Slovenija še vedno lahko delamo oddaje, pri katerih naše otroke zabavamo, a jih medtem tudi kaj koristnega naučimo. Naša zaveza je, da delamo kakovostne oddaje za otroke – ne samo komercialno uspešne, ampak tudi takšne, skozi katere se lahko razvijajo v kvalificirane bralce in gledalce televizijskih programov.
Kaj vam predstavlja ribič Pepe – odmik od vsakdanjega življenja ali gre za vzporedni svet?
Ribič Pepe je v osnovi zelo drugačen od Igorja. Je umirjen, prijazen, medtem ko Igor živi v hektičnem svetu, polnem stresa. Na neki način Igor bolj govori skozi Kakaduduja, ampak ker je Igor bolj fizično podoben Pepetu, smo ga oblekli vanj (smeh). Ribič Pepe je dolgočasen lik, saj mora posredovati neke temeljne resnice in znanja, ki so v osnovi zelo suhoparna. Ne sme govoriti neumnosti, tisto, kar pove, mora biti resnično in za otroke koristno.
Verjetno ste opazili, da ribič Pepe nikoli ne vzpostavlja odnosa do ljudi ali pojavov. On jih predstavi, a jih vrednostno ne opredeljuje. To počne Kakadudu. On je tisti, ki se dela, da vse ve, podoben je otrokom in odigra vlogo Pepetovega alterega. Je vse, kar ribiču ni dovoljeno: živčen, neroden, neumen, častihlepen … Vse lastnosti, ki jih imajo običajni ljudje.
Kar je ribič Pepe za otroke danes, je bil radovedni Taček za drugo generacijo. Kdo pa je predstavljal ribiča Pepeta, ko ste vi odraščali?
Od slovenskih oddaj je bila to lutka Kljukec, od tujih pa Sezamova ulica.
Koliko so na vas vplivali televizijski junaki? Kako se je zgodil prehod od treniranja baleta do klavirja in na koncu do študija slikarstva?
Bil sem introvertiran otrok, in če bi živel v današnjem svetu, bi verjetno ves čas igral videoigre. Takrat jih ni bilo, zato sem se v svoj domišljijski svet preselil s svinčnikom in barvicami. V baletno šolo so me vpisali, ker sem bil precej bolehen. Mami so predlagali, da bi se ukvarjal s čim, kar bi razgibalo moje telo. Toda ne bi bila moja mama, če me ne bi vpisala k baletu. In pri njem je bil obvezni stranski predmet klavir. Bil sem edini deček med 40 deklicami in med vrstniki so imeli baletniki zelo slabšalni predznak. Celo življenje sem si zelo želel, da bi lahko nehal plesati, kar mi je uspelo nekje na začetku srednje šole. Mama se je vdala.
Ampak klavir je ostal. In risanje. Ko sem maturiral na gimnaziji, je bila moja želja, da bi se ukvarjal samo še z risanjem. Edina šola, ki mi je to omogočala, je bila likovna akademija v Ljubljani. Ta ugledna inštitucija, do katere gojim zelo visoko spoštovanje, pa mi ni bila najbolj pisana na kožo, ker je vzgajala umetnike. Sam tega umetniškega naboja v sebi nisem čutil. Hotel sem le čim bolje risati. Kljub vsemu sem se med kolegi in profesorji dobro počutil in sem tudi diplomiral na oddelku za grafiko, toda čutil sem, da to ni to. Zato sem se pozneje vpisal tudi na visoko šolo za grafično oblikovanje. Večino svoje delovne kariere sem se ukvarjal z grafičnim oblikovanjem in ilustracijami, in to sem prenesel v ribiča Pepeta.
Kot zanimivost: prvotna ideja pri ribiču Pepetu je bila, da ga upodobi profesionalni igralec, ki bi mu samo posodil roko, s katero modeliram in rišem. Ampak na koncu se je izkazalo, da bo bistveno bolj učinkovito, če sam začnem igrati. To me je spremenilo v ribiča Pepeta.
Koliko pa je pripomoglo k nastopanju kot ribič Pepe dejstvo, da ste že imeli za sabo nastopaško izkušnjo, in sicer še iz dni, ko ste nastopali s skupino Gu-gu?
Če si ‘frontman’, je to nekaj popolnoma drugačnega kot biti igralec. Ta se mora vživeti v psihologijo svojega lika. Nikoli nisem naredil poglobljenega psihološkega profila ribiča Pepeta. Ostal sem na ravni blagovne znamke – lika iz risanke. Torej nisem igralec, ampak televizijski voditelj, ki je oblečen v ribiča Pepeta. To poudarjam zaradi velikega spoštovanja do igralcev, ki delujejo v zelo kompleksni dejavnosti, za katero se sam ne čutim dovolj kvalificiranega.
Vas pa lahko vidimo v muzikalu Vesna. Kaj vas je pripeljalo do vloge v njem?
Muzikal Vesna je vseeno nekaj drugega, ker tam ne igram zelo veliko. Malo moram zaplesati in prepričljivo zapeti dve skladbi. Pri tem je prišlo na plan moje glasbeno predznanje in nekaj plesnega. Res je, da sem fizično zdaj precej podoben Stanetu Severju, glede na to, da sem se zadnja leta malce zredil, ampak ne morem reči, da sem se postavil ob bok velikemu gledališkemu umetniku. Znam pa verjetno bolje risati kot on (smeh).
Ko ste stopili pred mikrofon, ko ste nastopali še z Gu-guji, ste morali kdaj preklopiti v miselnosti in se vživeti v neko drugo vlogo?
Ne. Morate razumeti našo rokersko generacijo – to smo bili mi. Mi smo živeli na odru. Tam se nam ni bilo treba pretvarjati. Nikoli nisem stopil na oder, da bi igral za denar. Čeprav sem pred Gu-gujem igral v baru – spremljal striptiz in ljudi pri večerji ob klavirju. Ampak takrat sem bil toliko star, da mi je bila glasba daleč najbolj pomembna. Če samo navedem primer: v tretjem letniku sem bil od osmih zjutraj do dveh popoldne dijak Šubičeve gimnazije. Po koncu pouka sem od tam šel peš do avtobusne postaje in se z avtobusom peljal do Pirana, kamor sem prišel ob šestih zvečer – ker takrat še ni bilo takšne avtoceste, kot je danes. Iz Pirana sem šel peš do Bernardina, kamor sem prišel ob sedmih zvečer. Tam smo imeli kratko vajo, ob osmih smo začeli igrati v nočnem lokalu in igrali do treh. Takrat sem se preoblekel in šel peš v Piran. Ob pol petih sem bil na avtobusni postaji, zato da sem lahko ob pol osmih prišel v šolo nazaj v Ljubljano.
To sem delal dva meseca. Toliko mi je pomenila glasba. Na avtobusu sem sicer spal, ampak to so bili tisti avtobusi, na katerih si si lahko zlomil tilnik, če si kdaj preveč zakinkal. Junija sem se že tresel kot šiba na vodi od neprespanosti, čeprav je bilo lepo vreme. Današnji glasbeniki težje razumejo našo predanost glasbi.
Koliko je na vas vplivalo, da ste bili deset let mlajši od vseh drugih članov v skupini?
Super je bilo. Oni so bili vsi po vrsti moji veliki vzorniki. Ko sem začel kot najstnik igrati s Čarlijem Novakom, je bil sedemkratni najboljši baskitarist v Jugoslaviji po izboru kritikov. In on je bil zame živa legenda. Da sem lahko z njim sploh igral v isti skupini, je bila zame velika reč. V družbi drugih članov benda sem se iz dečka spremenil v moža.
Izjemno pomembno je bilo tudi to, da so bili bolj izkušeni od mene. Opozorili so me, da je popularnost zelo začasna in da se bo nekega dne zgodil padec, ne da bi bili mi zanj krivi ali odgovorni. Ko se je to zgodilo, je bilo zame stresno, toda iz te situacije sem prišel manj prizadet, kot če bi bil član neke deške skupine. Ob dejstvu, da se nam je to zgodilo po šestih letih. Nekaterim pa se to zgodi po eni sezoni.
Kdaj ste pri sebi občutili, da se zgodba z Gu-guji končuje?
Roko na srce – v nekem določenem trenutku sem ugotovil, da bi kot glasbenik prehitro izgoreval. Zato sem občutil, da bi moral biti res 150-odstotno predan glasbi še naslednjih deset let, da bi se lahko realiziral kot glasbenik. Po določenem obdobju sem začel držati fige v žepu in se vse bolj ukvarjati z oblikovanjem, slikarstvom in grafiko. Potem so tudi glasbeni uspehi začeli izostajati, kar je razumljivo.
Pozneje sem igral z Damjano Golavšek, s Sašem Vrtnarjem, s Hazardi … Zelo sem užival, ko sem igral z njimi, toda tiste prve zgodbe z Gu-gujem nisem mogel nikoli več ponoviti. Zato sem se začel počasi poslavljati. Prišla je družina, otroci … Moral sem postati odgovoren član naše družbe in družine. Začel sem tudi ilustrirati za tujino – za Schneider Verlag iz Münchna, kar je bil zame velik izziv. Lahko sem se uveljavil na mednarodnem trgu, kar se kot glasbenik verjetno ne bi mogel. Na neki način pa je glasbena sla v meni še vedno tlela. Eksplodirala je, ko sem več desetletij pozneje dobil priložnost, da se vživim v ribiča Pepeta. Z njim podoživljam stare občutke. Še posebej, ko nastopam v živo in ko dele oddaje snemamo na terenu z otroki, ki jih moram animirati, da dobimo ustrezne reakcije. To je zame velik izziv. Spet čutim tiste metulje v trebuhu, kot sem jih, ko sem stopil pred občinstvo in zaklical: “How are you doing? Are you feeling all right?*” In če mi uspe, si rečem: “Yes!**”
Si še zavrtite kakšno kaseto Gu-gujev ali ostajajo zaprašene nekje v kotu?
Fantje iz Gu-guja smo imeli pred enim letom ponovno koncert. Pomemben je bil, ker so me videli in slišali moji otroci. Oni so se rodili, ko je moja glasbena pot ugašala, in nikoli me niso spoznali kot člana glasbene skupine. Vsi hodijo v glasbeno šolo, fanta sta odlična pianista in veliko mi je pomenilo, ko sta rekla: »Ej, fotr, dobro žgete.« Kar pa se tiče samega Gu-guja, je tako, da živimo v svetu, v katerem moraš imeti reference. Zelo dobro je imeti dobre, malo manj dobro je, če imaš slabe, in najslabše je, če imaš reference, ki se jih nihče ne spomni. In to se je na žalost zgodilo Gu-guju. Kljub vsemu je naša glasba v takšni pozabi, da moraš vsem nekaj razlagati, kdo smo bili.
Saj se spomnijo poslušalci, ko zaslišijo kakšno skladbo …
Se spomnijo. Ampak spomnijo se tudi, da so imeli pri štirih letih ošpice. Kakšnega posebnega navdušenja nad tem ni. Zato mi je toliko več pomenilo, da sem se lani po 27 letih vrnil na oder s fanti iz Gu-guja in videl, da so še vedno blazno dobri glasbeniki in da sem z užitkom zaigral vsak ton z njimi. Druženje z njimi pa je bilo sploh nekaj nepozabnega. Še vedno so neukrotljivi, nedisciplinirani, popolnoma neodgovorni rokerji, kar jim iskreno zavidam in jih obenem neskončno občudujem.
Kako pravzaprav doživljate glasbo? Tudi vizualno?
Moje doživljanje glasbe je zelo povezano s tem, v kakšnem smislu se ukvarjam z njo. Določeno glasbo še vedno poslušam aranžmajsko – poslušam baslinijo posebej in klaviature posebej. Tega se ne bom nikoli mogel čisto znebiti. Ta obrtniška glasbena komponenta v meni še živi in včasih prevlada. Zelo mi je pomembno, da doživljam glasbo tako, kot so me naučili moji sinovi. Sam nisem imel rad glasbene šole. Sovražil sem klasiko. Komaj sem čakal, da sem lahko konec 70. let zaigral v pank skupini, kar pa ni trajalo dolgo, ker so drugi člani kmalu ugotovili, da pank skupine nimajo klaviaturista. V času, ko sem ustanavljal skupino, so jih tovrstne skupine imele. Blondie ga je imela, Stranglersi so ga imeli … Potem pa so prišli Sex Pistols, Clash, Ramones, ki so bili brez. In potem so me fantje odslovili. Zato sem šel iz protesta igrat v bar in sem dve leti spremljal striptiz (smeh).
Tiste čase čas nisem maral klasike. To sem ponovno začel intenzivno doživljati šele s svojimi otroki, ki jo igrajo. Dvojčka sta klasična pianista. In zdaj nam ni žal zapraviti kar precejšnje količine denarja za vstopnice za drage predstave. Hodimo tudi v tujino. In uspe mi sprejemati to glasbo na veliko bolj čustvenem, primarnem nivoju. Ne poslušam partitur, ampak se prepustim zvoku v prostoru in času.
Tretja stvar pa je glasba, ki jo potrebujem za svoje delo. To je projektiranje zvočne slike, ki mora biti v sozvočju s proizvodom ali storitvijo, ko na primer delam za oglaševalsko industrijo. Mora biti v skladu s televizijskim oziroma filmskim dogajanjem in celostno podobo.
Ste med svojim delom kot oglaševalec že naleteli na raziskave s področja nevroznanosti? Torej raziskave, pri katerih s skeniranjem lahko raziskovalci ugotovijo potencialno popularnost izpostavljenega proizvoda ali storitve – celo oglasa. Kakšen je vaš odnos do znanosti v glasbi?
To regresijo v glasbi doživljam zelo travmatično. V moji mladosti so glasbo delali glasbeniki. Glasbe, ki jo je delal Hendrix, danes ne bi ‘požegnal’ noben producent. Takrat pa nam je predstavljala popolno doživetje. V 80. letih prejšnjega stoletja so primat ustvarjanja glasbe glasbenikom odvzeli glasbeni producenti, ki so projektirali glasbo in imeli glasbenike za orodje. Ustvarili so umetne skupine, ki so izvajale njihovo glasbo. Kar je slabo – glasbeni producenti so za ustvarjanje glasbe manj kvalificirani kot glasbeniki sami, a vendar se še vedno razumejo na glasbo. Današnjo glasbeno produkcijo pa delajo poslovneži, ki se ukvarjajo z merjenji, statistiko in nimajo pojma o glasbi in potrebe po izražanju.
Zato generacija mojih otrok, ki so zdaj stari 20 let, nima svoje lastne glasbe. Narobe je, če je njim všeč glasba njihovega fotra. Ko sem bil mlad, sem bil namreč upornik proti glasbi svojega očeta. Oni pa so začutili ta inženiring, projektiranje, pomanjkanje čustev v sodobni glasbeni produkciji in so se raje naslonili na staro glasbo, ki to še ima. In to se mi zdi narobe. Mogoče bom zvenel kot dinozaver, ampak nad temi procesi v razvoju človeške ustvarjalnosti nisem navdušen.
Glede na to, da veliko delate z otroki, bi lahko rekli, da so najbolj iskreno občinstvo?
Otroci nimajo zavor. Ko nekaj začutijo, tudi jasno pokažejo. Pokažejo s svojim interesom. In ignoranco. Delo na tem področju je zelo enostavno, ker točno veš, pri čem si. Je pa dejstvo, da otroci morajo biti zraven. Organizirati sto otrok v en celovit prizor je zelo naporno in nepredvidljivo, zato se moramo na terenu prilagajati, čeprav imamo scenarije zelo skrbno napisane. Žrtvujemo marsikatero dobro foro iz scenarija, da ujamemo pravi trenutek.
Lahko rečemo, da ima ribič Pepe življenje zunaj oddaje?
Ne. Ena od prednosti ribiča Pepeta je ta, da si sname kapo, odlepi brke in je popolnoma neprepoznaven siv, pust, siten star gospod, ki odide do mesnice in ga nihče ne prepozna. Če me že kdo, je to bolj zaradi melodije govora. Ampak se zgodi zelo redko. S te plati imam kar srečo. In tudi otroci so zelo razočarani, ko me vidijo in rečejo: »Tole pa že ni ribič Pepe?« To je tako, kot da bi jim rekli, da dedek Mraz ne obstaja (smeh). Zgodilo se mi je, da smo imeli snemanje in sem obljubil tistim, ki prinesejo svoj izdelek, darilce. Prišla je tudi mamica s hčerko, a z zamudo. Mi smo že pospravljali. Bil sem že brez šminke in brkov. Imel sem darilce za deklico, ki je prinesla papirnato barčico, ampak jo je stiskala k sebi in mi je ni hotela dati, čeprav smo jo prepričevali, da sem ribič Igor – Pepetov bratranec. Vseeno smo ji dali darilo, ampak barčico je obdržala, ker jo je hotela vseeno poslati pravemu ribiču Pepetu.
* “How are you doing? Are you feeling all right?” = Kako ste? Se dobro počutite?
** “Yes!” – Da.
Slikar, ilustrator, stripar, igralec, klaviaturist in pevec velja med svojimi prijatelji in znanci za fantastičnega pripovedovalca zgodb. V zadnjih letih je najbolj prepoznaven kot televizijski otroški lik, ribič Pepe. Foto: Sandi Fišer
Prisrčni mornar, ki ob sobotnih jutrih na nacionalni televiziji male gledalce razveseljuje že deset let. Foto: Sandi Fišer
Kot zanimivost: v latinščini zna recitirati Ovidove Metamorfoze. Foto: Sandi Fišer
Že desetletja je zadovoljen družinski človek, mož in oče štirih otrok. Foto: Sandi Fišer
V otroštvu je treniral balet. Ob baletu so ga starši vpisali tudi na klavir, ki ga je v nadaljevanju življenja veliko bolj zaznamoval. Foto: Sandi Fišer
Oblikovanje je ves čas kombiniral z oglaševanjem in se pri tem tudi marsikaj naučil. V oglaševanju se je od guruja Lea Burnetta naučil, da ima vsaka stvar vgrajeno neko dobro zgodbo, dramatični moment, nekaj, zaradi česar izdelovalci tisti predmet kar naprej izdelujejo, kupci pa kupujejo. Foto: Sandi Fišer
On je tisti, ki je oblikoval že 25 let stare etikete za Fructalove sirupe, ki pa so še vedno v uporabi. Oglas za Lekovo domačo lekarno, za katerega so v Domžalah posadili celo polje melise. Najbolj je ponosen na liker Belle de jour. Steklenica ima rožnato pentljico. Foto: Sandi Fišer
Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Foto: Sandi Fišer
Zase pravi, da je v vlogi ribiča Pepeta bolj voditelj kot pa igralec. Foto: Sandi Fišer
Klavdija Kopina, foto: Sandi Fišer
Vir: http://www.rtvslo.si/zabava/druzabna-kronika/ribic-igor-za-otroke-pepe-namesto-besed-zdaj-govorijo-slike/434158
