Zakaj ne maram Tomaža Lavriča
1. 12. 2017
Zakaj ne maram Tomaža Lavriča
Govor ob odprtju razstave Tomaža Lavriča v Kranju
Lavričeva razstava v Kranju
Tomaž Lavrič je naš kulturni prostor opustošil kot naravna nesreča, ali še bolje – kot neoliberalni kapitalizem. Nekako mu je uspelo, da si je prisvojil 99% talenta, vsem ostalim delujočim umetnikom pa je prepustil le skromen procent. Kot brezobzirni tajkun ima v lasti veliko večino finančnega portfelja in najbolj donosne delnice, ki se kažejo kot briljantno risarsko in scenaristično znanje, virtuozno menjavanje stilov, vsestranskost, lucidnost, pronicljivost, nepresahljivi vrelec idej, humor, angažiranost, bridka satira, komercialni in umetniški uspeh, za povrh pa je še pesniško nadarjen. Je torej popoln monopolist na tržišču.
Vendar to še ne pomeni, da je pokvarjen ali brezobziren. Nikakor, vse, kar ima, si je priboril z lastnim delom, trudom in talentom. Nikogar ni podkupil ali potunkal. Pri njem ni prevzetnosti ali pristranosti. Prejel je najvišja državna priznanja, okusil je mednarodno slavo, na voljo so mu bili kupi denarja in vreščeče oboževalke, a se ni spridil. Še več, ostal je navezan na rodno grudo ter čudežno ohranil pristne človeške lastnosti, kot so enostavnost, pridnost, skromnost, ljudskost in srčnost. Kot vestni uradnik se vsak teden redno štemplja na svoji matični reviji Mladina in s seboj vedno prinese šope neznosno kakovostnih ilustracij, naslovnic ali stripov, ki nezgrešljivo zadanejo bistvo in nad katerimi se krohotajo najprej na uredništvu, potem pa še na ulici in doma, na levi in desni, bolj ali manj pametni bralci. In tako že leta in desetletja …
Od kod ta neskončna ustvarjana erekcija, no ja, napon …? Se bo ejakulacija, no ja, erupcija ustvarjalne sle kdaj zmanjšala ali presahnila? Le kako zmore tako dolgo in tako dobro zadovoljevati vse Slovence po vrsti, no ja, razen mogoče našega someščana Branka Grimsa?
Tomaž Lavrič je eden redkih Slovencev, ki je še za časa življenja postal in ostal prerok v domači vasi. Res, kot ustvarjalec in kot človek ima toliko lepih lastnosti, da človeku preprosto mora iti na živce. Ni nam treba čakati da bo umrl, že zdaj mu lahko postavimo spomenik ali ga natisnemo na znamki za 1,50 centov. In tako kot nam gredo na jetra ljudje, ki imajo pomanjkljivosti, nas odbijajo tudi brezmadežni, vsemogočni in nezmotljivi. Le kdo bi jih prenašal?!
Zakaj Tomaž Lavrič ni lepo postal pijanec, kot so to storili naši največji pisatelji in pesniki? Kako to, da ni vsaj malce osebnostno moten, nepriljuden ali neprijazen – saj to se vendar spodobi za vsakega domačega kulturnika?! Če bi vsaj pretepal ženske, grdo ravnal z otroki, kradel ali se zapletel v kak škandal, bi ga imeli neprimerno raje. Tako pa … ena sam žalost od sposobnosti in spodobnosti. Ne maramo, če je nekdo tako prekleto popoln! Kot bi se ga izmislil kakšen vaški duhovnik v svoji pridigi o preprostem, pravičnem in delovnem človeku! In če bi mu bog poleg vseh njegovih razkošnih talentov podaril še lepoto, bi bila krivica popolna.
Lavričeva razstava v Kranju
Zato bom v 25 točkah povedal, zakaj ne maram Tomaža Lavriča. Gremo kar lepo po vrsti, po abecedi.
ALTER-EGO. Lavrič je sestavljen iz številnih osebnosti TBC, Ton-Ton, Toto, J. Visarjonovič, Lovro Matič, številni so poniknili, nekateri so ostali skrivnost. Kdo je torej Tomaž Lavrič, smo ga vprašali. “Po znanem razhodu 1998 nas je ostalo le še pet plus pridruženi član Lovro Matič, poet. To smo jaz,” je rekel sam Lavrič. Nam se bolj zdi kot kakšen Fritzl, ki v kleti protizakonito skriva nadarjeno mladino, ki mu noč in dan riše in riše, on pa kasira denar in slavo …
BOSANSKE BASNI: Glavni junaki so živali (pes, muha, mačka… ), kar lepo govori o tem, kako so ljudje v vojni poživinili. Najboljši strip o bosanski vojni, preprost, pretresljiv in oseben. S tem stripom je prodrl na izbirčni in zahtevni francoski trg, kar mu javno čestitamo, na skrivaj pa mu seveda zavidamo.
CANKAR: Lavrič razgalja senčne plati slovenske duše tako poglobljeno, temeljito in celovito, kot naš največji pisatelj. Za povrh je še bolj zabaven. Kar je neznosno: le kdo rabi tiste, ki nam tako brezobzirno razgaljajo resnico o nas samih, zraven se nam pa še posmehujejo?!
DIAREJA: najboljši slovenski satirični strip bo prihodne leto praznoval 30-letnico izhajanja. Ne morem razumeti, kako to, da mu nikoli ne izpade kaka povprečna ali celo slaba ideja, vedno so tako prekleto dobre ali celo nepozabne!
EKSTREMNI ŠPORTI in EVROPA: Če je Diareja klistiranje slovenskega duha, so Ekstremni športi njegova kolonoskopija.
Evropa pa tudi ni več tisto, kar je bila nekoč.
FRANCIJA: po prodoru na njihovo tržišče je po njihovih scenarijih zrisal abuma Appoline in Dekalog, po svojih pa Lomm in Evropa. Tudi Francozom je šlo v nos, da so njegovi scenariji boljši od njihovih.
GLISTA NA BEGU: grafično popolnoma prečiščen strip, ki operira le s črninami in z belinami. Česarkoli se loti, gre do konca. Mi pa le vemo, da je življenje pretežno sestavljeno iz sivin, mar ne?!
HUMANIZEM: skozi ves njegov opus se kljub cinizmu, provokaciji in gravžu skriva pristna humanistična nota, sicer dobro kamuflirana, a vendar očitna! Aha, pa smo ga začopatili, sentimentalnega naivneža in idealista!
IZJAVE TEDNA: rubrika v Mladini, ki je že več kot 20 let najbolj priljubljena med Slovenci. Zakaj? I, zakaj neki? Ker je opravljiva, preračunljiva, škodoželjna in ker imamo po branju občutek, da so vsi drugi neumni, mi pa pametni.
JE,BEN’T!: Prva stripovska objava leta 1988 v skupinskem albumu po pesmih Janija Kovačiča. Že takrat je bil najboljši!
KARIKATURIST: ne samo, da s svojimi karikaturami zadane portretiranca, pač pa odkrije tudi njegovo notranjo osebnost, njegove skrite in temne plati. Tako je “razkril” nečimrno samozadovoljstvo Boruta Pahorja, pa tisti večno jezni pogled Branka Grimsa, “odkril” je nekaj demoničnega v teologu Ivanu Štuhecu ter nekaj “satanističnega” v kardinalu Rodetu. Bog ga bo zagotovo kaznoval zaradi tega!
LOMM: trodelni distopični strip, hvalnica človeškemu telesu v gibanju, kjer spremljamo odraščanje človeka med drugimi bitji. Izkaže se, da je človek najšibkejši, a tudi najbolj pokvarjen, zato preživi! Lavrič kot negacija Darwina!
MLADINA: Lavrič je zaščitni znak te nizkonakladne revije, kot je izjavil nek opozicijski vodja. Lavrič pa je rekel, da Mladina njegov “varni pristan in prostor svobode”. Bajnih honorarjev in eksotičnih počitnic na rajskih otokih ne omenja.
NOVI ČASI: manj znana zbirka bolj ali manj trpkih zgodb iz naše tranzicije iz socializma v kapitalizem. Izšlo tudi v Franciji. Bolje bi bilo, če bi jim namesto naše bede in trpljenja prodajali Bled in Bohinj.
OP ART: Enostranski strip, tudi na tej razstavi, ki lepo ponazarja dejavnost Tomaža Lavriča. V njem je vse: obsedenost, predanost, vizija, iluzija, ščepec norosti, zavestno zanemarjanje logike, prečiščen prostor, ideja in brezhibna izvedba ter presenetljivi končni preobrat oziroma spoznanje: tisto, kar je bilo od daleč videti kot nekaj, je od blizu nekaj povsem drugega. Ali povedano drugače: Lavrič sam priznava, da je njegovo ustvarjanje zgolj iluzija.
PREŠERNOVA NAGRADA: Ja, saj zato smo se pa danes zbrali tu.
RDEČI ALARM: moram priznati, da gre za mojstrovino o odraščanju v pankovskih časih. Čeprav Lavrič tega pankovstva nikoli ni prerastel, še danes se skriva v njem mali anarhist. Dokaz za to je tudi strip RATMAN, kjer avtohtoni slovenski superheroj poskuša reševati naše aktualne probleme, a vedno zamoči.
SOKOL IN GOLOBICA in SLEPO SONCE: Prvi je ceneni ljubezenski šund roman o ljubezni med vodjo opozicije in brhko zdravnico, v naročju tisočletnih očakov. Na poštenega in moralnega slovenskega junaka se spravi vsa pokvarjena udbomafijska zalega, a pravica na koncu vendarle zmaga. Na koncu smo vsi jokali: eni zaradi ginjenosti, drugi zaradi besa. Drugi je oseben in poetičen projekt, ki ga je naredil za svojo dušo, kot pravi.
ŠTANDEKER, IVO: legendarni urednik na Mladini, ki je Lavriča in četico striparjev povabil na Mladino in naredil sceno, ki se ji danes reče tretja generacija. Štandeker je umrl junija 1992 v v Sarajevu. Slava mu.
TOLPA MLADEGA JEŠUE: Nov pogled na Jezusovo življenje. Le kdo je Tomaž Lavrič, da si drzne nanovo krojiti Sveto pismo in soditi o Jezusu Kristusu?! Kazen za grehe mu ne uide!
UMETNOST: Tomaž Lavrič je slovenski umetnik.
VELIČINA: Tomaž Lavrič je velik slovenski umetnik.
ZAVIST: …. (mogoče še Z … Zoran Smiljanić)
ŽLAHTNO ŽLEHTNI HUMOR: ob katerem bi se krohotala tudi Hinko Smrekar in Frane Milčinski-Ježek. Živel še na mnoga leta, Tomaž Lavrič, pa čeprav bomo ostali pocrkali od zavisti!
