V Strip.art.nici Buch v Murglah, ki je po besedah sogovornika najbolj založena striparnica v državah nekdanje Jugoslavije, prodaja več kot 5000 naslovov, nekateri serijali imajo tudi preko tisoč številk: Lunov magnus strip, Zlatna serija, Stripoteka. V stripih najdemo vse, od matematike do fizike, filozofije do ljubezenskih prigod, nadnaravnih moči in trdega seksa, tu vsi lahko pridejo na svoj račun. Trenutno gredo najbolj v prodajo stripi, ki obravnavajo resnične ali družbeno aktualne tematike, kot je, recimo, Arabec prihodnosti. Žal je dobrih zgodb premalo, tako kot tudi v filmu. No, pa tudi strip ni za vsakega. »Kdor se s stripom ni srečal že kot otrok, ga bo pri tridesetih letih le s težavo bral, ker ga preprosto ne more razumeti. Sliko je treba ves čas povezovati z besedilom in obratno, česar dosti ljudi ni sposobnih, če tega ne usvojijo dovolj zgodaj. Strip je pravzaprav film v mirujočih slikah, ki pa se vseeno premikajo,« razlaga Buh. »Zanimivo je tudi, da je bolj zaželen pri moških kot pri ženskah, čeprav gospodične, da me ne boste napačno razumele, tudi bralk ni malo, najraje pa berejo grozljivke. Verjetno zaradi krvi. Žensk kri ne moti toliko kot moških.«
Zakaj Miki Muster ni uspešen na tujem? Lahko bi bil, odgovarja Buh.
»Že dalj časa razmišljam, da bi ga poslal Disneyju, a pred tem ga moram prevesti, posodobiti tekst in nujno pobarvati. Črno-belo za otroke ni več primerno. Seveda, pri nas je drugače, ker gre iz roda v rod, še danes ga namreč dedki in babice kupujejo vnukom. Muster je po mojem mnenju najverjetneje najbolj prodajan slovenski avtor nasploh. Ocenjujem, da je bilo do danes prodanih 900.000 del, številko pa še preverjam. Veste, težko je ugotoviti uradne številke, saj ob njegovih začetkih naklade niso bile objavljene.«
Dolgo časa je veljalo, da je strip nekakšen šund v umetnosti, primeren morda le za otroke. A dejstvo je, da se ga več kot osemdeset odstotkov ustvari za odrasle, me poduči Buh.
Kdaj je strip pri nas spet postal priljubljen? »Po koncu vojne na Balkanu. Med vojno osem do deset let ni izšel skoraj noben nov strip. Tudi filmi in glasba so skoraj prenehali izhajati, če niso bili namenjeni vojni propagandi. Po vojni smo se na kulturnem področju prav striparji prvi začeli povezovati. Potem se je začelo stanje izboljševati, ljubitelji stripa so ostali ljubitelji.« Danes v tujini visoke cene dosegajo originalne table, torej na roko narisane posamične strani stripa v različnih velikostih, ki so postale zaželene, ko se je začelo risati računalniško. »Stari mački, ki so iz stripa naredili umetnost, imajo danes več kot osemdeset let, kar pomeni, da jih počasi izgubljamo, in zato cene njihovih del letijo proti nebu,« pravi sogovornik. Recimo ilustracija dečka Tintina, stvaritve belgijskega umetnika Hergéja, s pravim imenom Georges Remi, je bila prodana za 2,6 milijona evrov. Celotna zbirka Jugoslovanskega ponatisa Alana Forda, če je fantastično ohranjena, doseže ceno do pet tisoč evrov.
Kako je z zbirateljstvom v naši okolici? »Pri nas redek strip doseže ceno od 600 do 800 evrov na izvod, v sosednjih državah pa tudi več. V naši bližini za največjega zbiratelja originalov velja Zagrebčan Mladen Novaković, ki ima po mojem mnenju zbirko z največjo umetniško in finančno vrednostjo, prizadeva pa si tudi za odprtje muzeja stripa.« Veliki striparski originali so danes prodajna stalnica največjih dražbenih hiš, kjer dosegajo nore cene, zbiratelji pa nanje gledajo kot na naložbe.
»Pri nas tega ni. Ah, saj niti spoštovanja do umetnosti ni. Kakšna stranka pri meni včasih kupi original in ji omogočim, da se sreča z avtorjem, da ji podpiše stran, pa sploh ne pride, ampak želi, da ji strip pošljem po pošti. Kupec z obiskom počasti avtorja, avtor pa z risbo in podpisom kupca, če ne prideš, podpisa ni. Žal pri nas umetniki veljajo za lenuhe, pa vam rečem, noben risar, ki ga poznam, ne dela manj kot deset ur dnevno. Izključno od stripov živi pri nas le Bernard Kolle, ki trenutno po naročilu dela za francoski trg. Tomaž Lavrič je na srečo zaposlen pri Mladini in vprostem času tako lahko ustvarja avtorski strip. Pri nas gre precej bolje kakšnim ilustratorjem, ki so vsaj približno dobri. Je pa razumljivo, da je risanje stripov popolnoma druga zgodba, ki ne more biti tako široko uporabljena kot ilustracija, pa še več časa za izdelavo potrebuje. Da je potreb po stripih in karikaturah vse manj, so krivi tudi medijski lastniki, ki ta dela umikajo iz časopisja, striparji pa zato bežijo v ilustratorje. Vam povem zanimivost? Striparji, ko dosežejo visoko starost, začnejo vsi risati prevelike glave in prevelike okončine.« Buh je tudi predlagatelj Tomaža Lavriča za nagrado Prešernovega sklada, ki je bila Lavriču podeljena v sredo. »Nagrada mu bo pripadla za delo zadnjih dveh let. V stripovski zvrsti Lavrič zelo pozitivno izstopa in prepričan sem, da si jo zasluži. Je kronist slovenske zgodovine, že leta se ukvarja s karikaturo, s katero neusmiljeno biča človeške neumnosti. Ali upravičeno ali ne, pa naj upodobljeni – predvsem politiki – razmislijo sami. Lavrič je tudi sicer umetniško izrazno zelo močna osebnost, poleg risanja se izraža še s pesmimi, in zaradi vsega tega sem prepričan, da bo čez leta prejel tudi veliko Prešernovo nagrado.« S tem je Buh, tudi predlagatelj Mustra za Prešernovo nagrado, politično uravnotežil strip. »Zdaj razmišljam, da bi naslednjič nominiral žensko, da izpolnim še to kvoto,« v šali pristavi iskrivi sogovornik. Izredno je dejaven tudi kot založnik. Konec lanskega leta so izšle Lavričeve Izjave 10-letja in njegov strip Glista na begu, pred kratkim strip Antarktika Bernarda Kolleja, v tisku pa je že tudi prvi del Lavričeve trilogije Tolpa mladega Ješue, ki bo v nasprotju z objavami v Mladini v barvah.
Preberite več na: http://svetkapitala.delo.si/trendi/ce-stripa-niste-brali-kot-otrok-ga-tezko-razumete-1156 – svetkapitala.si