Stvaritve Kostje Gatnika, ki se upirajo težnosti

Drobtinice

V Bežigrajski galeriji 2 retrospektiva Kostje Gatnika
13. januar 2014 ob 16:45,
zadnji poseg: 13. januar 2014 ob 17:13
Ljubljana – MMC RTV SLO/STA

Magna Purga, Jure Kvak kvak in Gal iz galerije so najbrž besedne zveze, ki jih v hipu povežemo z ustvarjanjem Prešernovega nagrajenca Kostje Gatnika. A vendar vsestranski umetnik največjo naklonjenost čuti prav do slikarstva.

V Bežigrajski galeriji 2 bodo v sredo odprli razstavo Lebdenja Kostje Gatnika. Na prvi pregledni razstavi vsestranskega likovnega ustvarjalca bodo na ogled dela – risbe, slike in akvareli -, nastala med letoma 1968 in 2014. Za razstavljena dela je značilno lebdenje oblakov, kamnov in človeških figur, ki so najpogostejši umetnikovi simboli.

Uprizarjanje lebdenja in breztežnega v prostoru je pogosta motivika v Gatnikovi likovni umetnosti. Zaradi občutja lebdenja in tudi dejanskega vidnega lebdenja elementov na slikah se zdi, da je vse na slikah v brezzračnem prostoru ali pa se upira zakonu težnosti, je ob razstavi zapisal likovni kritik Miloš Bašin.

Enako bistvena umetnikova prvina je po Bašinovem mnenju podoba neskončnosti. Arhitektura prostora v podobah je iz človeškega vidika nedoločna. Stene so prazne, pogled lahko sega v neskončno, skozi sobe, ki se nizajo naprej v nedogled. Človeška figura je označena s svetlobo in “svetloba je označena sama s seboj”.

Daljšanje sence
Leta 1990 se v umetnikovih delih pojavijo človeške figure. Največkrat so povsem brez razločnih obraznih potez. Narisane in naslikane so kot silhuete, tako so naslikane tudi sence. Te so dolge, zaradi česar je čas teme pomenljivo blizu. Prav tu se dogaja resničnost navideznosti. “Vse je ista podoba in vse je spomin. Vse bolj postajajo njegove slikarske podobe spomin spominov,” je še zapisal Bašin, ki meni, da dela prikazujejo svetove vizij bivanja zavesti avtorja in njegovega časa, v katerih prestopa onkraj človeških skušenj.

Kostja Gatnik se je rodil leta 1945 v Ljubljani. Po študiju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Mariju Preglju in Maksimu Sedeju je opravil še slikarsko specialko pri Sedeju in Zoranu Didku.

Več o ustvarjanju Kostje Gatnika

Vsa ključna priznanja že ima
Postavil je več kot 20 samostojnih razstav in se udeležil številnih skupinskih tako doma kot v tujini. Ilustriral in opremil je več kot 80 knjig, izdal zbirko stripov, oblikoval lutke in gledališke kostume. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, tako na področju slikarstva, stripa in ilustracije kot tudi grafičnega oblikovanja. Prejel je Levstikovo nagrado, nagrado Hinka Smrekarja in veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

A. J.


“Na nebu ni ničesar trajnega. Vse je v neprestanem spreminjanju barv, svetlobe in oblik. Vse je neskončno oddaljeno, čeprav se nebo včasih zdi povsem blizu,” je o razstavi zapisal kustos Miloš Bašin. Foto: MGML

Vir:
http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/stvaritve-kostje-gatnika-ki-se-upirajo-teznosti/327251

Prezrte mojstrovine iz bogatega opusa

Drobtinice

Vir/Avtor: Ciril Gale

Nekatera najboljša dela “slovenskega Disneyja” ostajajo danes večjemu delu javnosti neznana; pri tem gre predvsem za “slikanice”, ki jih je Miki Muster risal za dnevnik Slovenski poročevalec.


Miki Muster med podpisovanjem svojih del v Stripartnici Buch pred nekaj leti (Foto: Matej Povše/dokumentacija Dnevnika)

Priljubljeni ilustrator, animator in stripovski avtor Nikolaj (Miki) Muster je novembra dopolnil 88 let, kar je prav gotovo primerna priložnost, da se znova kaj napiše o njem. Pustolovščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, po katerih je »slovenski Disney« najbolj znan, so izhajale v takratnem tedniku Tedenska tribuna od leta 1952 do leta 1973, pozneje pa so izšle še večkrat v različnih oblikah, vendar je to le del velikega opusa našega najpopularnejšega avtorja stripov. Drugi del je povezan z dnevnikom Slovenski poročevalec, za katerega je dobro desetletje Muster prav tako ustvarjal stripe. Tu moramo najprej omeniti naslednje: v Priročnem leksikonu Slovenskega knjižnega zavoda najdemo naslednjo »klasično« definicijo stripa: »Strip (angl.), publikacija s slikami, pod katerimi ali v katerih je besedilo…« To pa pomeni, da so tako imenovane časopisne slikanice prav tako – stripi. Vsaka omembe vredna svetovna teoretično-zgodovinska knjiga o deveti umetnosti vsebuje tudi dela, ki bi jih naši kulturniki opredelili s pojmom »slikanica«, vendar pa nikjer ni zaslediti trditve, da gre pri stripih z besedilom pod slikami za nekaj drugega kot strip.

Po tujih in izvirnih besedilih

In zakaj smo v naslovu tega prispevka omenili »prezrte mojstrovine«? Iz enega samega preprostega razloga: mojster je v Slovenskem poročevalcu narisal dela, ki v ničemer ne zaostajajo za njegovimi »pravimi« stripi (torej tistimi z oblački znotraj risb), ki jih je objavljal v Tedenski tribuni. Nekatere od teh »slikanic«, če je ta oznaka sploh ustrezna, spadajo med Mustrova najboljša dela. Večina teh stripov je nastala po priredbi svetovno znanih književnih del Jamesa Oliverja Curwooda, Jamesa Fenimora Cooperja, Rudyarda Kiplinga, Joan Keenan Rowglins, Samuela Scowilla in Wildemarja Bonselsa, namenjeni pa so bili predvsem otrokom in mladini. Besedila zanje je največkrat priredil novinar Tit Vidmar, nekatera pa so izvirno napisali slovenski avtorji – Vlado Firm, Janez Trnovc, Mimi Malenšek, Vera Albreht in tudi sam Muster. Med stripe, ki si zaslužijo posebno pozornost, bi glede na kvaliteto ilustratorskega prispevka Mikija Mustra lahko uvrstili vsaj dela Medvedek Neewa, Lupinica, Za očetom, Stezosledec, Ostrostrelec, Snežek, Kazan, Baree, Džungla, Tiki in Lučka na severu.

V drugo skupino stripov, nastalih po tujih literarnih predlogah, pa spadajo Mali Jody, Poslednji Mohikanec, Velika stava, V neznano in Čebelica Maja. Vsaka od obeh skupin ima svoje značilnosti, po katerih jih lahko razvrstimo. Medvedek Neewa je risarsko – po izjavi avtorja samega – njegovo najboljše delo, kar je v različnih intervjujih že sam poudaril. Na podobnem nivoju in v enakem risarskem slogu so ilustrirani še stripi Za očetom, Ostrostrelec, Stezosledec, Kazan, Baree in Džungla.

Če je Muster pri omenjenih stripih mojstrsko uporabljal tudi raster, ga je pri Lupinici, ki je nastala po istoimenskem delu Vere Albreht, povsem opustil, vendar kvaliteta tega dela prav nič ne zaostaja za predhodnicami. Nekaj posebnega sta Lučka na severu in Tiki. Za oba stripa je besedilo napisala slovenska pisateljica in prevajalka Mimi Malenšek. Medtem ko bi lahko rekli, da je risarsko Lučka zelo podobna na primer Kazanu ali Džungli, pa je Tiki nekaj posebnega. Avtor je Tikija ilustriral v – zanj – nenavadnem slogu. Zdi se, da je uporabljal slikarsko tehniko, vse ilustracije so v sivih tonih brez izrazitih mejnih črt, ki krasijo njegove druge stripe. Če bi poskusili primerjati omenjeno Mustrovo delo s sodobnimi ilustracijami na področju devete umetnosti, bi lahko rekli, da še najbolj spominja na 3D-tehniko. Oba stripa, tako Lučka kot Tiki, sta postala med takratnimi bralci izredno priljubljena.

Izvrstne, a raznolike ilustracije

Nekaj prostora v tem razmišljanju je treba posvetiti še dvema stripoma: Gozdnim prijateljem in Snežku. Prvo delo je nastalo po izvirnem besedilu slovenskega pisatelja Vlada Firma, dogaja se na naših tleh in nastopajo naši – slovenski – »junaki«. To so antropomorfizirane živali, ki živijo na naših tleh. Snežek je poglavje zase; dogajanje je avtor postavil v naše kraje, ilustriral pa ga je v slogu, ki nekoliko spominja na ilustracije Lupinice. Gre zgolj za črtne risbe brez sivih vmesnih tonov. Junaki, ki nastopajo v tej zgodbi, so narisani v realističnem slogu z rahlim karikiranjem, vse ilustracije pa so »obrtno« brezhibne.

Za drugo skupino Mustrovih stripov, ki so izhajali v Slovenskem poročevalcu, pa je značilen padec kvalitete ilustracij. Avtor se je v tistih letih že začel vzporedno ukvarjati z animiranim filmom in kasneje še z risanjem propagandnih filmov. Verjetno je prav zato poenostavil risbo, slednje je več kot očitno tudi pri ustvarjanju njegovih znamenitih stripov o pustolovščinah Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Mejnik v Tedenski tribuni je epizoda Na olimpijado, v Slovenskem poročevalcu pa Velika stava. Resnici na ljubo je treba zapisati, da tudi stripom druge skupine ni kaj očitati, le razlika v kakovosti risb je več kot očitna.

Ponatis njegovih »slikanic« v knjižni obliki bi verjetno slovenski javnosti predstavil Mikija Mustra v povsem novi, še lepši luči. Žal pa ta dela, razen redkih izjem, ostajajo širši javnosti povsem neznana. Seveda ni namen tega zapisa, čeprav omenja manj izstopajoče strani Mustrovega opusa, da bi omejil pomen najpopularnejšega slovenskega ilustratorja prejšnjega stoletja. Ravno nasprotno: radi bi naposled spodbudili umetnostne kritike k razmišljanju o dejanski vrednosti Mustrovih del.

Vir: http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/prezrte-mojstrovine-iz-bogatega-opusa