Čarodej – Radio študent

Pia Nikolič                  5. 6. 2017 – 13:00              / Striptiz

Kot smo pri stripih Tomaža Lavriča že vajeni, je tudi Čarodej, 1. del Tolpe mladega Ješue, najprej pridobil vez z bralcem prek revije Mladina. Tam smo ga lahko brali v še ne izpopolnjeni črnobeli verziji. V albumsku obliki je barve med črne konture s slikarsko natančnostjo nanesel Gorazd Vahen in si s tem prislužil mesto ob boku Lavričevega imena celo na naslovnici. Verjetno gre za prvo tovrstno sodelovanje, ki ga je Lavrič priznal za enakomerno opravljeno delo in doprinos k stripu, saj imen koloristov drugače kot v kolofonu do sedaj pri nas nismo videli. Resda se stripar ne obrača pogosto k barvam, a če za primer vzamemo prispevek k zbirki Dekalog ali nedolgo nazaj prevedeni Lomm, bo tam videti le ime letošnjega prejemnika nagrade Prešernovega sklada Tomaža Lavriča.

Delo Gorazda Vahna se predvsem odlikuje v panelih, kjer se junaki premikajo pod senco dreves, kjer vsak žarek skozi listje sije po svoji točno določeni poti. Prav tako nobena bela barva v stripu ni ostala nepobarvana. Z natančnim senčenjem in uporabo organskih zemeljskih barv, je stripu resnično pridodal novo, tretjo dimenzijo. Kot smo lahko slišali ob predstavitvi stripa v Strip.art.nici Buch, pa je Vahen želel ostati avtentičen do te mere, da je želel rimskim legionarjem perjanice in obleke pobarvati v bež barvo, v katero so se večinoma resnično oblačili, ker je bila rdeča predraga. Zaradi boljše prepoznavnosti pa je nazadnje prevladala v pop kulturi večkrat uporabljena rdeča. Podrobnosti pogovora s Tomažem Lavričem, Gorazdom Vahnom in Aleksandrom Buhom lahko slišite v marčevski Stripofiliji na spletni strani Radia Študent.

Mladi Ješua, o katerem teče beseda, je verjetno bolj znan kot Jezus Kristus, božji sin, Marijin pankrt, “Jezusmarija!” ali kaj podobnega. Zgodba pa tokrat ne poveličuje dela in življenja mladega protagonista Nove zaveze, ampak predstavlja njeno alternativo. Lahko bi rekli, da gre za še en s strani Vatikana nepriznan – Lavričev evangelij. Avtor Ješuo vidi kot bolj človeškega, z mnogimi napakami in glavno željo najstnikov – delati nič in s tem še bajno zaslužiti ter se rešiti tegob nizkega družbenega sloja, v katerega so rojeni. Morda gre tudi Ješuevi mladosti pripisati mestoma naivne replike in direktno pripoved, ki skozi zgodbo ne pridobiva na plastnosti. Če izvzamemo, da že na začetku izvemo, da gre za zgodbo v zgodbi. Vseeno gre komaj za prvi del, zato nas morda nadaljevanje še preseneti. Iz stripa po pričakovanju kar seva ateizem, ki poskuša tudi Jezusove čudeže razložiti kar se da racionalno in s pomočjo zvijačništva. Ne gre torej za striparsko študijo Biblije, kot se je podobne tematike lotil Robert Crumb v Genezi, ampak za parodijo Nove zaveze.

Oblačila in okolje so zgodovinsko precej avtentični. Marsikdo bi se znal začuditi bujnemu rastju, ki ga danes v Palestini in okolici ni več. Dva tisoč let nazaj pa je bila zgodba, kot lahko vidimo v zgodovinskih knjigah in v stripu, precej drugačna. Še en simpatičen spodrsljaj se v albumu ni ohranil. Lavrič je na nekem mestu narisal purana, za katerega sta se kasneje z Vahnom spomnila, da ga na Bližnjem vzhodu tedaj še ni bilo. Tako kot nekateri drugi evangeliji – in vsaj nekaj čez dvajset tisoč posameznikov – je tudi ta puran kratkomalo doživel izbris.

Lavrič se je Tolpe Mladega Ješue, katere drugo nadaljevanje pričakujemo še letos, lotil na način realističnega žanrskega stripa. Za razliko od svetopisemskih del v stripu iz zadnjega časa se faktov iz krščanskega kanona ustvarjalca držita le delno. Pri tem mislimo na izdajo Družine – Zgodovina božjega ljudstva, v kateri so dobesedni citati iz Svetega pisma označeni kar z zvezdico, ali na strip Drugi don Bosko Mihaela Rua, ki se prav tako drži s strani papeža priznanih dejstev. Oba omenjena stripa pa sta izdana prav za interesne skupine katoliških vernikov. Na srečo se stereotipnim in ikonskim upodobitvam avtorja izogneta tudi do te mere, da za razliko od podob po slovenskih cerkvah in drugod Palestinci ne izgledajo kot idealnotipski produkt Mein Kampfa.

Strip album Tolpa mladega Ješue nas vodi po poti do želje po boljšem življenju, mimo majhnih barabij, velikih prevar in težkega egoizma. Od naveličanosti in rutinskega dela, ki se prenaša po generacijah, do razburjenja, po katerem hlepi skupina mladcev. Lahek način zaslužka nizkega sloja, ki vodi skozi kriminalna dejanja, vsekakor niso znane zgodbe o moralno čistem Jezusu. So pa prekleto bolj verjetne kot mit o nepokvarjenem božjem sinu, za katerega cerkveni veljaki ne vedo niti, kaj je delal vsaj 10 let svojega življenja.

 

Nadaljevanja zgodbe o tolpi mladega Ješue se nadejamo že čez nekaj mesecev. Do tedaj lahko svoje potrebe po Lavriču zadovoljite s kakšnim drugim albumom, ali pa se nam v ponedeljek, 19. junija, ob 20. uri pridružite v lokalu Pritličje na Mestnem trgu 2 v Ljubljani, kjer bojo ob projekciji stripa Rdeči alarm na platnu spikerji Radia Študent vloge interpretirali v živo in ob glasbeni podlagi.

Vir: http://radiostudent.si/kultura/striptiz/lavri%C4%8Dev-evangelij

Čarodej – Nedelo

 

Tomaž Lavrič – Jezus Kristus bi razumel

Barvni strip v knjigi Čarodej je prvi del trilogije o mladem tesarju, ki je končal na križu.

Zdenko Matoz                                                              tor, 06.06.2017, 12:00

Tomaž Lavrič - Jezus Kristus bi razumel

Eden najbolj zagnanih slovenskih striparjev, Tomaž Lavrič, je pri založbi Buch izdal stripov­ski album Čarodej, prvega od treh iz zbirke Tolpa mladega Ješue. Strip je bil objavljen v Mladini, zdaj pa je zažarel še v barvah Gorazda Vahna. Ta izjemni stripovski izdelek preizprašuje življenje, delo in vpliv mladega tesarja Jezusa Nazarečana, rojenega v Betlehemu, in njegove druščine, v zgodovini znane kot apostoli. Lavrič nam je zaupal svoj odnos do božjega sina in krščanstva.
Kako je prebirati svoj strip, ko končno izide v knjižni obliki, kot album z bogatimi barvami?

Vsako rojstvo je radosten dogodek. Ob tako lepo rdečeličnem detetu pa sploh.

Čarodej je prvi album iz trilogije, kako napredujeta drugi in tretji del?

Prvi del je zdaj torej izšel pri založbi Buch, drugi je bil po delih objavljan v reviji Mladina in bo, upajmo, izšel jeseni. Tretjega pa sem pravkar do konca zrisal in spisal, tako da je vse odvisno od kolorista. In založnika. In financ. In od božje volje, seveda.

Gotovo ni bila lahka odločitev, da se lotite avtorske stripizacije življenja Jezusa Kristusa, ki ga imajo nekateri za sina Boga, ki pa je hkrati enakovreden del božje trojice, v kateri je še nedoumljivi Sveti duh?

Prav ves ta hokuspokus boga človeka, pa matere device in očeta v nebesih in svetega duha, ki ga nihče ne razume, sem scela odrezal proč in naredil zgodbo iz tega, kar je ostalo – pripoved o mladem upornem sinu, ki je s tolpo ribičev pohajal po deželi, se preživljal s čarovniškimi triki in mu je šlo čisto dobro, dokler se ni zapletel v politiko.

Seveda je bilo narisanih že veliko agresivno propagandnih stripov o Jezusu, a medtem ko so drugi v njem iskali božanskost, ste vi iskali človeškost.

Ja, moj strip je izrazito antipropagandni (smeh). Tudi nekateri drugi avtorji so že raziskovali človeško plat božjega sina. Jaz sem ga mogoče prvi opisal kot povsem običajnega človeka, ki so mu šele pozneje navesili atribute božanskosti.

Na predstavitvi Čarodeja ste povedali, da je ilustrator Gorazd Vahen tako odlično opravil barvanje vašega stripa, da je to zdaj vajino skupno avtorsko delo.

Res, navadno se kot pisec in risec sam podpišem strip kot zaključeno avtorsko delo. Gorazd pa je bil več kot le rokodelec, zelo se je potrudil in s svojimi barvami dodal zgodbi povsem novo dimenzijo.

Ste bili deležni krščanske vzgoje in zakramentov? Prihajate iz vernega okolja?

Sem katolik, ne po svoji krivdi in želji, pomočili so me v sveto olje in si me prisvojili takoj po rojstvu. Hodil sem k verouku, bil sem krščen, obhajan in birman, preden sem dokončno padel. Prihajam iz formalno vernega okolja, kot večina Slovencev, ki imajo radi velikonočno šunko, pirhe in jaslice, nedeljske maše pa nekako potrpijo, ker se tako spodobi.

Kdaj so se poti nauka Rimskokatoliške cerkve razšle z vašim nazorom?

Prvič se mi je omajala vera, ko sem osupel ugotovil, da Miklavž in parkeljni niso resnični, da so me vlekli za nos. Dokončno pa nekega večera, ko so nas nedolžne otroke peljali v župnišče na tajno projekcijo razvpitega sadističnega dokumentarca o abortusu. To se mi zdi greh, za katerega ni odveze.

Zdaj se vaše delo, ki je najbolj prepoznavno v sodelovanju s tednikom Mladina, meri že v desetletjih, najtesneje pa ste povezani z Diarejo, ki je nekakšen vaš najljubši alter ego. Vaše drugo striparsko delo dokazuje, da v vas živi več striparjev, kajti ste velemojster različnih stilov risanja. Kako lahko tako preklapljate med njimi?

Mene ne moti, tako sem pač ožičen. Z lahkoto preklapljam med stili, da se prilagodim temi, ki jo obravnavam. Mogoče je bolj moteče za bralce, ki imajo raje predvidljivega avtorja.

Kako ste izbrali stil risanja Tolpe mladega Ješue?

Taka zgodovinska pripoved nekako zahteva realističen, dokumentarističen stil risbe, ki ji da avtentičnost. Veliko sem se ubadal z zgodovinskimi detajli, da bi pričaral duha tistega časa in prostora.

O božjem sinu je napisanih preveč knjig, da bi lahko vse predelali in se tako pripravili na risanje njegove zgodbe. Kako ste se vi lotili tega?

Najverodostojnejši vir so seveda sami svetopisemski evangeliji, a že med njimi so razlike in nedosled­nosti. Za njimi so pač brezštevilne bolj ali manj zveste reinterpretacije. Precej tega sem prebral in pregledal, a najbolj sem se bal, da je bila v tej masi tudi zgodba iz mojega zornega kota že napisana. Pa je nisem odkril.

Gotovo bo za nekatere vaša upodobitev Jezusa bogokletna, on pa bi se ob prebiranju stripa na marsikaterem mestu nasmehnil. Se tu poraja vprašanje, katera fikcija je bolj verodostojna?

Ja, res. Jezus bi razumel.

Vas je že kdo nadlegoval zaradi tega?

Niti ne. Cerkveni možje se najbrž nimajo časa ukvarjati s krivoverskimi stripi, imajo preveč nujnejšega dela s pedofilskimi škandali, cerkvenimi gozdovi, finančnim krahom in heretičnim papežem, ki Jezusov nauk jemlje preveč zares.

Gotovo bodo ti stripi pritegnili marsikaterega bralca, ki ima sicer odpor do cerkvene dogme o božjem sinu.

Upam. Biblijo je treba brati, ker je temelj zahodne civilizacije. Jo poznati, razumeti, ne pa seveda verjeti v pravljice. To je nevarno. Enako velja tudi za vse druge religije, da ne bo pomote.

Tomaž Lavrič - Jezus Kristus bi razumel

Bojan Šlegl – Razstava v Trubarjevi hiši literature

Fotografija osebe STRIP.ART.NICA BUCH.

Bojan Šlegl – Ilegalec (Strip – ob bok knjižnim klasikom)
8.–30. junij Trubarjeva hiša literatureBojan Šlegl se je rodil leta 1931 v Kamniku v družini z devetimi otroki. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in kasneje študiral na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete in leta 1968 diplomiral pri prof. Marjanu Mušiču. Kot mestni arhitekt, zaposlen na Občini Kamnik, se je lotil prenove kamniškega mestnega jedra z oblikovanjem dekorativnih kovinskih izveskov nad trgovinami ter obrtnimi in gostinskimi lokali. Potem, ko se je zaposlil na Zavodu za spomeniško varstvo je svoje delo razširil na ohranjanje zgodovinskih jeder gorenjskih mest Kranja, Radovljice in Tržiča. V mladih letih se je ukvarjal z risanjem stripov. Sodi v obdobje med prvo in drugo generacijo slovenskih risarjev stripa. Pri risanju se je zgledoval po Alexu Raymondu, avtorju stripov o Flashu Gordonu. Med njegovimi deli velja omeniti: Med kobrami Indrinega hrama, Skrivnost belega slona, Circ-I kliče zemljo, Zemeljska flota napada ter Ilegalec. Pri ustvarjanju stripov je največ sodeloval s scenaristom Markom Mihelčičem. Bil je tudi aktiven športnik in dolgoletni član kamniškega teniškega kluba, v katerem je deloval kot tekmovalec, trener in predsednik. Na razstavi si bomo lahko ogledali originale iz stripa Ilegalec.

Otvoritev razstave in pogovorni večer z avtorjevima sinovoma, ki ga bo vodil Aleksander Buh, bo v četrtek 8. junija, ob 20.00 v Trubarjevi hiši literature.