Patricija Maličev
sob, 23.12.2017, 06:00
.

Izar Lunaček: Bralec mora imeti občutek, da skupaj z junakom odkriva nekaj neznanega, in se mora zanj tudi malo bati. Če je junak prepameten, bralec v njegovi zgodbi sploh ne najde prostora zase. Foto: Voranc Vogel
.
Nedavno je Izarju Lunačku in Nejcu Jurnu uspelo, da sta pri ameriški založbi IDW izdala strip Animal Noir in dobila vrsto navdušenih recenzij, predvsem pa bralcev po vsem svetu. Pri nas je kot Živalski krimič izšel pri Cankarjevi založbi. Avtor, ki se je rodil v petek poleti, vozi kolo, pije in je, ima nekaj brade in penis – njegove besede –, je sicer doktor filozofije, diplomirani komparativist in diplomirani slikar.Trenutno pripravlja predloge za nove serije in albume. Nesel jih bo na festivale v Francijo in Španijo, iščoč vlagatelje. »Še en živalski noir je vmes, tokrat s kukavico v glavni vlogi, pa strip o grških beštijah in predelava doktorata, da raznih avtobiografskih poskusov, osnovanih na blogu, ne omenjam. Eden naj bi govoril o očetovstvu, drugi o ljubezni. Potem pa je tu še en velik špas o vojni med Božičkom in dedkom Mrazom s primesmi hladnovojnega trilerja. Vsekakor se zabavam: pitche je fino delat, ker je tako, kot bi se kar naprej samo zaljubljal. Ko je treba reči zavezati in jih speljati do konca, pa postane bolj resno.«
.
Kako danes pisati in risati strip, ko pa se vsi bojijo vsega, češ da jih za vsakim vogalom čaka palica za izgovorjeno, neizgovorjeno, zapisano, nezapisano, narisano, opuščeno …
.
Zanimivo je, da ravno pri stripu tega problema niti ni. Lahko si privoščiš povedati precej drzne reči, pa zaradi smešnih risbic, ki vse skupaj spremljajo, stvar ne bo tako ogrožujoča, kot če bi bil to del filma ali knjige ali celo stand-upa, kjer besede govori človek iz mesa in krvi. Če utegnete, si poglejte pri nas prevedenega Arabca prihodnosti. Vsebuje kup scen, ki bi v katerem koli drugem žanru zagnale alarme politične nekorektnosti, tam pa gredo skozi kot otroško nedolžne. Razumem vprašanje, ampak dejansko imaš danes kot avtor stripa večji problem od cenzure – strah založnikov pred tveganjem s čimerkoli, kar štrli izven preverjenih formul prodajnih uspešnic.
.
.
Izar Lunaček Foto: Leon Vidic/Delo
.
Kako »pretentati« založnika?
.
Pri tem ima veliko zaslug Nejc Juren, soavtor pri Kosmatem krimiču, ker je znal zgodbi zelo trezno dodati ritemske tehnikalije in tematske vabe za urednike. Jaz sem za take posege preveč živčno intuitiven. Če berete kdaj moj blog na Delo.si: to sem nekakšen nefiltriran jaz.
.
Odkrila sem ga z zamudo, šele nedavno, ampak zdaj je v časopisu moje najljubše branje. Spominja me na Wattersonovega Calvina in Hobbsa. Svet tolmačite tako, kot ga jaz doživljam.
.
Me res veseli. V pisanju tega bloga strašno uživam. Vsakih štirinajst dni, ko pride na vrsto, mi je izziv izbrati pravi košček intime za predelavo v zgodbo, ki bo lahko zadržala bralčevo pozornost: kdaj je to življenjska anekdota; kdaj kaj, kar sem prebral; kdaj razmišljanje o psiholoških potezah sebe in drugih. In tudi risba skuša biti enako odprta kot vsebina. Prav pri tem blogu sem jo izjemno sprostil in si vrnil velik delež veselja do risanja, ki sem ga v rutini zadnja leta že malo izgubil. In to se mi zdaj pretaka tudi v druge projekte, kar je super. V teh zastonjskih, podarjenih rečeh se ti največkrat odpre.
.
Kaj dati v risbo in stavek, ko opazujete svet in žive reči na njem, ki se socializirajo?

Tisto, kar me tisti hip fascinira ali se mi intenzivno dogaja. Včasih je povezano s prijatelji, včasih z otrokom, vedno pa je nekaj, kar prebije monotonijo in požgečka, razgali svet in mehanizme za njim.

Za kaj vam v blogu trenutno bije srce?

V zadnjem času veliko rišem in pišem o svojem triletnem sinu.

Psihoanalitično.

Recimo.

Ste v tem smislu sin svojega očeta, psihiatra in psihoanalitika dr. Matjaža Lunačka?

Ja, seveda.

Zdi se, da tvorno opazujete razvoj svojega malčka. Je bilo tako med odraščanjem tudi med vama?

Ja. Ker rad potujem in žuriram, sem se razploda dolgo branil. A že takrat sem se obenem veselil očetovstva, ker sem hotel še z druge strani izkusiti lušten odnos, ki sem ga imel z očetom. Sestra, ki je imela smolo biti prva, ni tako navdušena, pri meni pa je pokazal fin posluh za otroka: razumel je, kdaj mi je težko, kdaj kaj narediti z menoj in kdaj me pustiti na miru. In še zdaj veliko debatirava o vzgoji.

Kaj je bistveno pri vašem odnosu s sinom Tarasom?

Da se imava skupaj fino. Kar pomeni, da ne zatiram ne sebe ne njega. Da mu skušam obenem odpirati svet in mu postavljati meje. Mu ponuditi varno bazo za raziskovanje vsega. In v resnici nič posebnega ne počneva skupaj; visiva po kavah v mestu in na obiskih, hodiva po opravkih … Važno se mi zdi, da ve, da se svet ne vrti okrog otrok, da smo odrasli tu glavni in da je privilegij, če nas lahko spremljaš in se od nas učiš, obenem pa še vedno na polno uživaš v vseh prednostih otroštva. In starš s tabo, kadar se mu ljubi.

.

Ilustracija: Izar Lunaček

Ve, da ga rišete za časopis?

Ve, čeprav si zaradi mojega izrazitega antitalenta za karikaturo nobeden od naju ni niti približno podoben. S tem sem se zdaj že sprijaznil in pač rišem neke notranje esence ljudi, kot jih vidim jaz. Ampak zdaj že ve, kako sva videti v moji risbi, in se vedno navdušeno kaže, češ, to je pa Taras. Sicer pred njim nočem preveč dobro risati, da mu ne bi vzel poguma za lastne poskuse. Mislim, da je treba dati otroku prostor in čas, da se razmahne po svoje. Potem ga lahko presenetiš z neko zanimivostjo, mu pokažeš, kje je še omejen, in mu odpreš nova obzorja in se spet umakneš. Veliko tega sem se naučil od očeta.

Se razumeta?

Se, zelo. Pogosto se strinjava, ampak na določene stvari pa popolnoma različno gledava.

Katere?

Veliko da na urejenost in visoko kulturo. Tu sva kar na različnih bregovih. Pa pri zgodnjem vstajanju.

Če so vaši junaki, kot pravite, plod vaše podzavesti – kakšni so?

Vsi moji junaki so nekako del mene. Zelo raznoliki deli mene, a vendarle. Nekateri so samohodeči koncepti z živo psihologijo, ideje, ki so mi pri srcu. Šele pri delu z Nejcem sem ugotovil, da obstaja tudi drugačen pristop: dejansko ustvarjanje novih človeških bitij na podlagi opazovanja živih ljudi, ki ti niso niti malo podobni. Jaz tega ne znam, je pa kombinacija obeh pristopov vsekakor razlog za večjo bogatost likov v najinem skupnem stripu.

Noir junak je navadno romantičen, kdo bo rekel, da tudi patetičen. Kdo je vaša žirafa Manny iz Kosmatega krimiča?

V tem smislu je res klasičen noir romantik: nad vsem ima pregled, vse razume, obenem pa je iz sveta izobčen. Zgodba ima do tega njegovega patetičnega imidža tudi distanco. Jasno je, da ni tako žilav, kot si misli, da je v veliki meri sam kriv za svojo odtujenost in da veliko reči doseže ravno zaradi svojih zvez v visoki družbi, nad katero sicer viha nos. Hec je, da imam sam ogromno teh trapastih romantičnih lastnosti. In čeprav vem, da je to v veliki meri bedasta poza, si ne morem pomagati, da teh likov ne bi risal in pisal iz tega dela sebe. Nejčev prispevek je bil tudi tu zelo pozitiven: če je bil Manny prej idealizirana verzija mene, ima zdaj več hinavskih in egoističnih potez.

Kako limitirani naj bodo junaki v zgodbah, da se jim sploh lahko kaj zgodi? Čudežna dežela bi verjetno bila pol manj zanimiva, če Alice ne bi bila takšna, kot je.

To drži, ja. Sem malo nagnjen k temu, da delam napako, ko dam liku skoraj vse svoje znanje, ko sem v njegovem svetu kot stvarnik pač bog. To ni fajn. Bralec mora imeti občutek, da skupaj z junakom odkriva nekaj neznanega, in se mora zanj tudi malo bati. Če je junak prepameten, bralec v njegovi zgodbi sploh ne najde prostora zase.

Vaš Manny bi brez težav lahko bil junak nekakšne distopijske prihodnosti.

Noir junaka lahko postaviš v vsako družbo, pa se bo lahko gibal med vsemi njenimi razredi in vsakega razgaljal v njegovi hipokriziji. Zato se Manny znajde enako dobro tako med levi kot med opicami.

Zanimivo pri vaših stripih je to, da se ne bojite avtobiografskega tako kot drugi.

Temu sem se kar dolgo izogibal, a zadnja leta mi strašno paše. Z razgaljanjem tistega deleža osebnih strahov, tesnob in navdušenj, ki jih delim v Delovem blogu, vsekakor nimam nobenega problema. A tudi sicer sem človek, ki le malokaj skriva. Osvobaja me, če čim več delim z ljudmi.

Od kod to pride?

Mislim, da so to čisto družinske zadeve, oba od staršev sta naju učila, da morava imeti stvari čim bolj prečiščene, čisti kanali, mirno življenje. Z nekdanjo ženo sem zadnji dve leti trpel predvsem zato, ker nisem mogel o tem, kar se nama je dogajalo, govoriti s prijatelji. Češ, kaj vsem govoriš o nama, potem me pa vsi čudno gledajo. Jaz pa sem to grozno potreboval! Ko sva šla narazen, sem pol leta samo nakladal (smeh).

So striparji nekakšni oprezuhi, ki vohunijo in potem edini naredijo stvari tako in takšne, kot v resnici so?

Vse v mojem delu pride bolj iz mene kot iz okoliškega sveta, je pa res, da je v meni kar precej sveta, ker imam tako porozno osebnost. Verjetno se ravno zato ogibam preučevanju neznancev. Že tako imam pod kožo preveč ljudi.

Kako vemo, da ima stripar intelektualno širino? Je sploh potrebna?

Po mojem bolj kot intelektualno širino potrebuje rahločutnost. Zmožen mora biti zaznati kompleksne, v različne smeri štrleče odtenke vsake situacije. Tudi skrajno intelektualni avtorji so lahko butasti, če svet zvedejo na svojo sicer sofisticirano, a enoplastno vizijo.

Ilustracija: Izar Lunaček

Kaj imate z živalmi in beštijami?

Na živali sem bil nor že od majhnega. Čim sem se naučil brati, sem si izprosil nakup živalske enciklopedije in potem vse te zveri natančno preučeval in prerisoval. In še zdaj najraje berem knjige o evoluciji. Za strip so živali hvaležne, ker lahko prek tega ovinka zadeneš nekatere plati človeštva bolj v jedro, kot če bi risal ljudi. Beštije so druga kategorija: namišljene zobate zveri iz globin nezavednega. Tudi te sem vedno rad slikal in v mojem novem projektu imajo glavne vloge ravno grške pošasti. Mogoče je tudi ta fascinacija z naravo in pošastmi del moje osebnostne romantike, a s ključno razliko: jaz imam smisel za humor, ki je zgodovinski romantiki zloglasno manjkal.

Nedavno smo doma brali strip Martina Pitra z zgodbami grške mitologije; nabito s poltenostjo in »pavi, ki se ogledujejo«, veliko je sedenja in zaljubljanja v lastne refleksije. Pri sodobnih striparskih zgodbah tega ni – ali pač?

O, pa je, precej, sploh pri Francozih. Stripi Joanna Sfarja, ki je verjetno najbolj bran tamkajšnji avtorski stripar in eden mojih najljubših risarjev, so eno samo posedanje po kavah, debatiranje, žvaljenje in popivanje. V njegovih Vampirskih ljubeznih, recimo, se tako med sabo pecajo in razočaravajo živi mrliči, v Donjonu pa zmaji, race, škrati in mačke. Obožujem ga.

Ilustrirali in napisali, skupaj z Ireno Dušo, ste tudi Seksikon – priročnik o seksu, ljubezni za najstnike. Zanimiva reč. Če se prav spomnim, tudi zelo popularna.

Ja, vsak teden sva pisala za Pil in rubrika je bila precej popularna. Nekajkrat je prišlo sicer tudi do intervencij z višjih instanc, ker je imel Mladinsko knjigo takrat v lasti Zvon in so imeli par cerkvenih pomislekov.

Ob kakšnih temah?

Enkrat smo dali besedo orgazem na naslovnico in so nam za teden dni ukinili rubriko.

O, sveta pomagavka.

Hja, tako je bilo. Mislim, da žepno izdajo še vedno ponatiskujejo.

Škoda, da nimata več te rubrike. Kaj naj bi najstnik vedel o spolnosti?

Kaj pa vem. Sredi dvajsetih sem bil še dovolj blizu tem letom, da sem jim znal svetovati, zdaj mi je pa že malo predaleč. Mogoče me bo spet začelo zanimati, ko do tam prileze moja deca. Ampak ko sva z Ireno to pisala, je šlo predvsem v smer, da smo vsi ljudje, da drugi spol ni z drugega planeta in da naj se ljudje predvsem poskusijo sprostiti in se imeti skupaj luštno, ker tako hočejo, in ne iz tekmovanja z vrstniki. In da je vse super, če ti res paše, samo da ne stakneš kake bolezni ali prezgodnjega otroka.

Sami ste, še po slovesu iz najstniških let, na ALUO risali in slikali Disneyjeve junake z genitalijami. In sploh ne majhnimi.

Ja, ta kombinacija luštkano-komičnega in seksa mi je blazno všeč. Verjetno so mi zato blizu avtorji, kakršen je Sfar ali pa njegov idol, slavni oče ameriškega undergrounda, Robert Crumb. In zanimivo, tudi v starih plemenskih mitih vedno naletiš na ta preplet: obsceno, smešno in luštkano. V nekem indijanskem mitu recimo nastopa bogec, ki gre na sprehod, si odklopi lulka in ga kot raketo pošlje pecat punce, ki se kopajo v tolmunu.

Dobro se je tega domislil. V doktorski disertaciji z naslovom Ciklična vera popularne kulture ste preučevali smeh.

Malo imam obsesivno težavo s tem, da moram reči, v katerih uživam, razumeti. Na smešne reči sem bil vedno nor in razlage, zakaj je nekaj smešno, so me strašno zanimale. Tako sem najprej naredil diplomo iz treh velikih filozofskih teorij smeha v dvajsetem stoletju, Bergsona, Freuda in Bahtina, potem pa zasnoval doktorat, ki se je bolj ukvarjal s smešnim v religiji – temo, do katere sem prišel prek Bahtinove obsesije s karnevalom kot komičnim ritualom.

Kaj je smešno in kaj je smešno v svetem?

O tem se pišejo cele knjige, ampak recimo, da je zame smešno to, kar ti na en nenaden, nepričakovan način spodmakne tla pod nogami in ti svet pokaže v čisto novi luči, ne da bi te – in to je najtežje – ob tem pahnil v grozo. Že tu vidiš to njegovo dvoumno povezavo s svetim: kjer je sveto ideologija, je seveda njegov največji sovražnik, če lahko vse svetinje razgali kot nične. Ampak obenem pa je ravno ta njegova poza vedrega razgaljanja in uničevanja vsega zelo blizu neki preroškosti. Klovn in sveti mož sta si na neki način zelo podobna. In lokalne, politeistične religije to običajno zelo dobro vejo. V številnih poleg glavnega, resnega, vsemogočnega božanstva stoji še neki enako vpliven, a obenem klošarski bog, ki prvega kar naprej heca. Kot kak dvorni norček z dejansko močjo, če si lahko predstavljate.

Ilustracija: Izar Lunaček

Zakaj je komični lik v religioznem vedno moški ali pa nekdo brez spola?

Nimam dokončnega odgovora. Dejansko je bilo veliko razprav o tem, ali je komično prvenstveno moška domena. Celo Julija Kristeva se je postavila na to stran. V nekem tekstu trdi, da je komedija prikaz začasne odložljivosti falosa in da se to lahko greš, le če si prepričan, da ga imaš. Tudi naša Alenka Zupančič gre v to smer, le da je zanjo falos v bistvu enako usoden in enako nedosegljiv za oba spola. Fakti pa so tu: grška komedija se je razvila iz sprevodov ljudi, ki so naokrog nosili ogromne lulke, in še danes lahko večino komičnih junakov interpretiramo kot obsedene like, ki jih naokrog goni ali pa jim uhaja neki butast, srečen in brezspolen objekt. Kojot in Cestni dirkač iz znane risanke sta najbolj v oči bodeč primer, a formulo najdemo povsod.

Kako pa je s komičnim in žensko v religijah?

V vseh primerih, ki jih poznam jaz, so zgoraj omenjeni nosilci comic reliefa v verskih sistemih moški liki, in to celo tam, kjer je glavno božanstvo ženska. Ženske se sicer pojavljajo kot prevratniški liki, a običajno brez komičnega podtona. Iz bibličnih apokrifov je tako na primer znana Adamova prva žena Lilit, ki ni bila iz rebra, ampak iz blata, in ki jo je bilo nazadnje treba nagnati, ker je hotela biti med seksom vedno zgoraj.

S stripom Založeni raj ste z risbo in na kratko storili to, o čemer ste po filozofsko razmišljali v diplomski nalogi Zagate smeha v filozofiji in potem v povezavi smešnega v religiji še v doktoratu?

Mogoče res, ja. Založeni raj je bil sicer čisto intuitiven projekt, pač fetiš sem imel na nadrobne verske risbice, sploh iz poznega srednjega veka, in sem začel potem v tem duhu risati strip. Osnovni koncept je bil, kaj bi se zgodilo, če bi Adamu in Evi v raju namesto kače z jabolkom kaka druga žival ponudila kaj drugega: recimo lenivec posteljo ali kamela zavojček cigaret. Potem je šlo od tod naprej, vse do špekulacij o družinskih odnosih med bogom in hudičem pa o angelih kot božjih robotih. Strašno sem se zabaval. Kar se tiče dejanske stripovske predelave doktorata, pa se eden mojih novih projektov ukvarja točno s tem.

Naj se vrneva k ženskam; če primerjava stripovska lika Modesty Blaise in Beppo Joseph, prva nikoli ne more biti tako smešna kot Beppa – zato ker je grdo vedno bliže smešnemu kot lepo?

Meni se že zdi. Verjetno tudi zato sebe v blogu vedno rišem gršega, kot sem zares – tako mi vsaj pravijo! Zadnje čase se sicer v ameriški dramediji uveljavlja tudi komika lepih ljudi, ki pa mi ni blizu. Vedno sem imel v smehu rad grotesko, kjer reči štrlijo, zevajo in špricajo. Lepo je bolj neprebojno: trda, steklena fasada, ki vse gomazenje skriva pod površino. Zato je manj hvaležen poligon za komedijo – je pa res, da je lahko ravno zato toliko večji izziv.

Zanimivo, kako imajo stand-up komiki pri nas polna usta Monty Pythonov, to, kar počnejo, pa je strašno daleč od tega. Kakšen aboten humor.

Se strinjam. Slovenski sit comi so vsaj zame res težko prebavljivi. Potem berem v intervjujih z njihovimi avtorji, kako govorijo, ja, veste, saj jaz bi delal Monty Pythone, samo to pri nas »ne bi šlo«. Zakaj ne? Navsezadnje so tudi Pythoni šokirali le na začetku, potem pa so jih sprejele tudi širše množice … Pri nas je stand-up pogosto zreduciran na to, da se komik malce sprosti, govori reči, ki jih menda vsi vemo, pa si jih ne upamo naglas povedati, navadno kaj o seksu, debelosti in odnosih med spoloma. Dalo bi se delati veliko boljši stand-up in boljše nadaljevanke, tudi pri nas, samo nehati bi morali z logiko spuščanja na raven menda butastega občinstva in mu raje vsakič malo zvišati standard, dokler ne bi bilo zmožno prebavljati česa boljšega. Če bi rad boljšo publiko, si jo moraš pač vzgojiti.

Kaj je pripovedovanje vicev? Obstaja v konverzaciji kaj bolj dolgočasnega?

Serijski vici za omizjem so slovenska posebnost, in to kar zoprna. Navadno delujejo kot obsceno mašilo za tišino, v kateri bi se bilo treba pogovarjati o tistih pravih problemih, zaradi katerih se zapijamo in zaletavamo z avti. Sami po sebi so vici sicer zanimiv žanr. Sam imam problem, da mi vsakič, ko se znajdem za omizjem serijskih vicarjev, na pamet vsiljivo pade en sam. Vam ga povem?

Lahko, a brez zamere, če ne bo primerne reakcije.

Jezus hodi po puščavi, štirideseti dan, tri preizkušnje hudega duha so za njim. Na lepem v daljavi zagleda postavo. Ko se lik bliža, vidi, da gre za starega moža, dolgih belih las in bele brade, ki joče, solze mu polzijo po zgubanih licih. Ko se končno srečata, ga Jezus vpraša, kaj ga teži, starec pa odgovori: »Sina iščem.« »Kakšen pa je ta vaš sin?« sprašuje Jezus, »mogoče sem ga kje srečal.« Starec: »Suh je, pa žeblje ima v rokah in nogah.« Jezus sprva ne more verjeti svojim očem, potem pa se mu obraz razjasni in razširjenih rok radosten vzklikne: »Očka!« Starec pa nazaj: »Ostržek!«

Gre v tej zgodbi verjeti, da so zgrešena srečanja potem tista prava srečanja?

V smešnem se vedno nekaj narobe poklopi in iz tega praviloma dobimo še več veselja, kot smo si ga obetali, a na napačnem mestu. Komedija je kombinacija razočaranja in zadetka v polno, preveč v polno. Tu si tako zlahka predstavljam konec vica, kjer Jezus nazaj odvrne, ja, očka, to sem jaz, tvoj Ostržek, in oba gresta vesela skupaj domov, neodzivnega nebeškega fotra in razvajenega lesenega paglavca, ki sta ju toliko časa zaman iskala, pa pustita lepo na hladnem.

Ilustracija: Izar Lunaček

Ste doktor filozofije, diplomirani slikar, diplomirani komparativist prevajalec in stripar. Kakšna je geneza zlaganja vsega tega na kup?

Najprej sem hotel na akademijo. Ko nisem bil sprejet, sem šel vedrit na primerjalno in filozofijo. Tam se mi je študij tako prikupil, da sem se šel naslednje leto na sprejemce samo malo zabavat in bil ravno zato takoj sprejet. Potem sem par let malo žongliral z obema faksoma in ju končal, ker pa se mi je zdelo, da s filozofijo še nisem opravil, sem študij kar podaljšal v doktorat. Pa še redno službo asistenta za tri leta sem dobil iz tega naslova, tako da se je čisto splačalo. Prevajanje je noter prišlo po strani; na primerjalni sem diplomiral iz Johna Bartha in ob tem prevedel par odlomkov iz njegovih romanov. Navdušeni mentor me je spodbujal, naj prevedem več, a sem imel preveč dela že s filozofijo in stripom. Ko se mi je staž na faksu iztekel, sem se na lepem znašel v službeni luknji in Cankarjevi založbi kar predlagal, da jim v enem letu za Moderne klasike prevedem Trgovca s tobakom. Začuda so rekli ja.

John Barth, zanimiva izbira.

Tega pisca imam strašno rad. Taka sorodna duša je. Erudit z veseljem do gostega, baročnega blebetanja, v temah pa meša najbolj visokoleteče koncepte z brozganjem po čistem blatu seksa in futra. In vsaj Trgovca res priporočam v branje. Ta knjiga je bila leta 1960 ena največjih ameriških uspešnic, obenem pa delo, ki je sploh sprožilo trend oponašanja starih stilov v postmodernizmu. Parfum in Ime rože danes vsi poznajo, Trgovca pa malokdo, a je čudovit. Dogaja se med Anglijo in ameriškimi kolonijami v osemnajstem stoletju, glavna junaka pa sta neroden, deviški pesnik in njegov poliseksualni, eruditski učitelj, ki išče izgubljene korenine. In ta par spremljamo na pustolovščini, ki vodi vse od gusarjev do Indijancev. Noro špasna in obenem pametno tragična knjiga.

Če se prav spomnim, si je vedno dal dosti opravka s tem, da morajo njegovi junaki, če je le mogoče, precej dokončno opraviti s preteklostjo. Živite, odkar ste ga nadrobno analizirali, drugače?

Ne. Rad imam svojo preteklost.

Koliko je današnji čas nabit s stripom?

V bistvu je svetovno gledano strip zadnje desetletje kar v porastu. Kot vsi tiskani mediji se lovi v konkurenci z virtualnim svetom, ampak ker premore več fetišistov, se dejansko drži bolje od knjige. V nekaterih vidikih je celo malo zasedel mesto knjige: »resni« grafični romani se uvrščajo na liste prodajnih uspešnic tja, kjer so bili nekoč romani, ker so stripi vendarle bliže migajočemu spletu kot leposlovje. Plus, hipsterski rivajval treš kulture jih je prav tako prinesel na površje v butični preobleki, skupaj s pivom in burgerji. Slovenija kot povsod za kako dekado zamuja in le upam lahko, da bo ta trend kmalu ulovila.

Kako bi primerjali kulturo stripa v ZDA in Franciji s tisto v Sloveniji?

Ameriška scena je močna, ampak zelo nišna: tam je strip predvsem eskapistično čtivo za ostarele najstnike, na festivale pa hodijo v superjunake oblečeni giki. Tam od stripa dejansko živijo le risarji superjev, vse drugo pa je bolj ali manj ljubiteljsko. Meni je daleč najljubša francoska scena, kjer stripe berejo vsi; kjer festivalska publika ni razločljiva od povprečne populacije, no, vsaj srednjega razreda, reciva, in kjer je mogoče živeti tudi od avtorskega stripa. Pri njih so celo komercialni projekti zabavni in osebni! Se je pa v to sceno veliko težje prebiti: zgradili so si tako šarmanten vrtiček, da jih je zdaj po mojem upravičeno strah nepovabljenih tacalcev.

Ne moreva mimo tega, kateri strip in zakaj?

Kot otrok sem bil največji fen časopisnega stripa – Calvina in Hobbsa, Snoopyja, Krazy Kata … – in sem se tudi karierno najbolj videl v tem. Zadnja leta pa so me povsem očarali Francozi: od Sfarja do Blaina, Pozle in Winshlussa. To so res ljudje, ki znajo nezateženo kombinirati tehtne teme z lahkotno risbo in humorjem, ta produkcija je en sam šarm, poln življenja, ljubezni in razmišljanja. Obenem sem na novo z veliko zamudo odkril tudi Mika Mignolo, avtorja slavnega Hellboya, ki je vsebinsko čisti šund, likovno in pripovedno pa eden najbolj čistih primerov stripovske umetnosti sploh. To lahko gledam ure in ure.

Ilustracija: Izar Lunaček

Kaj pa junak?

Še vedno imam toplo srce za Krazy Kata, ta biser iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, kjer je glavni lik spolno in rasno dvoumen črn maček, obenem naiven, neskončno dober in nekako nepredvidljiv, skoraj strašljiv v svoji vilinskosti. Od Francozov pa moram glasovati za Marvina, zmaja iz serije Donjon, ki ga skozi sago spremljamo vse od dolgolasega malčka prek versko strogega bojevnika do na vsa pravila požvižgajočega se slepega starca, ki se v razpadajočem svetu bori za lastno zabavo in srečen konec. No, pa Moorov Stvor iz močvirja ni od muh, ta kup rastlinja, ki prepozno odkrije, da nikoli ni bil človek, in se po dolgi krizi zlivanja z naravo sooči z vsemi močmi, ki mu jih ta izobčenost omogoča. Romantika, saj pravim.

Bi si želeli videti Kosmati krimič v animaciji?

Ja! Ne vem. Sugestija nekega agenta z zadnjega ameriškega sejma je bila, da je IDW ta strip pobral prav, ker so računali, da bi ga lahko prodali v animacijo. Če bi bila reč dobro narejena, bi se mi zdelo super. Malo pa mi gre v nos, ker mora biti strip vedno spremenjen v film ali animacijo, da se ga šteje za uspešnega. In sam animacije ne bi nikoli delal. Že izdelava stripa se mi vleče, tisto je pa neskončna rabota za nekaj minut efekta.

Imate pri sebi repliko z risbo katerega koli avtorja, ki je za potrebe življenja pogosto v vaših mislih?

To je še slabše kot z vici. Ko pride čas, da vsak pove svoj moto, ti nikoli nič ne pade na pamet.

Je mogoče živeti samo od stripa?

Več let sem živel od filozofije kot edine redne službe, ki sem jo kdaj premogel. Zdaj že deset let kujem novce izključno iz ilustracij, zadnji dve leti pa sem imel dovolj in sem vse bolj ali manj pustil, da bi lahko ves čas posvetil le stripu. Kosmati krimič je prvi plod tega, upam, da jih bo v naslednjih letih še več. Sanje so, da bi lahko živel le od stripa, pa četudi skromno. Držite pesti, da mi uspe!

Vir: http://www.delo.si/sobotna/tudi-skrajno-intelektualni-avtorji-so-lahko-butasti.html