Risanka Zvitorepec

Film distribucije Cinemania group

Zvitorepec – Gusarji

Zvitorepec – Gusarji animirana komična pustolovščinaZvitorepec – Gusarji se predvaja kot predilm filma Mali princ

V slovenščiniNa sporedu od: 19.11.2015, Kolosej Ljubljana

Dolžina: 10min / 10min Leto: 2014Država: Slovenija Jezik: slovenščina Scenarij: po stripu Mikija MustraRežija: Matjaž Žbontar Producent: Ivana Jurkovič Igrajo: Janez Škof – Zvitorepec, Gojmir Lešnjak Gojc – Lakotnik, Brane Grubar – Trdonja

Na vroč poletni dan se Zvitorepec in Trdonja odpravita do Lakotnika. Ko prideta do njegove razmajane hiše Zvitorepec potrka in hiša se sesuje. Z muko izvlečeta Lakotnika izpod ruševin, a kmalu ugotovita da spi. Ko se zbudi, jima zaupa, da je ves denar za obnovo hiše zapravil za nov ribiški pribor, le za pot na morje mu je zmanjaklo denarja. Prijatelji se skupaj odpravijo na morje.

Produkcija

Kratki animirani film Zvitorepec- Gusarji je nastal v produkciji VPK in ko-produkciji z RTV Slovenija. Animirana risanka, v ritmu in v kadrih, sledi stripu Mikija Mustra Gusarji. Tudi glavno vodilo ustvarjalcev, je bilo, da enako emocijo, kot nam jo da strip, prenesejo v gibljive slike. Režijsko taktirko je prevzel izkušeni Matjaž Žbontar, glavni animator je Matic Perčič, sodelovali pa so še Miha Šubic, Igor Petan, Csik Zsolt, idr., glasbeno pa opremil Jože Potrebuješ.

Kratki animirani film je obenem napovednik dolgometražnega filma, ki bo zajel cel strip Gusarji, seveda tudi po predlogi Mikija Mustra.

S filmom bomo mlajšim generacijam, ki stripov ne poznajo, dali možnost spoznati te čudovite zgodbe in te legendarne risane junake. Za stare oboževalce pa bo to prav gotovo nadgradnja spominov iz njihove mladosti.

Liki

Zvitorepec je lisjak, kar povsem ustreza njegovemu značaju, saj je izmed trojice najbolj zvit in prebrisan. Podaja se v pustolovščine, kjer se bori na strani pravice in dobrega. Poln je ukan in vedno pripravljen na lumparije

Prav Zvitorepec je tisti junak, s katerim se Miki Muster najlažje identificiral. Lahko bi rekli, da ga je ustvaril po sebi in mu dal večino svojih človeških lastnosti. Zvitorepec je bil med bralci zelo priljubljen, kasneje pa ga je po priljubljenosti presegel njegov prijatelj Lakotnik.

Lakotnik je volk in je izmed trojice največji požeruh in lenuh, zelo preprost, marsikdaj neumen, zaradi česar se redno znajde v težavah. Ima nadnaravno sposobnost, ki mu omogoča sporazumevanje z živalmi. Nerad poizkuša nove stvari in je pogostokrat tarča posmeha drugih dveh prijateljev. Rad se hvali in rad je pohvaljen. Če ga kdo užali, zamero kuha dolgo časa.

Trdonja je želvak in je izmed trojice, po rasti najnižji, najstarejši, posledično najbolj moder, preudaren, trdoglav in prilagodljiv. Vedno se preudarno odloči in po karakterju mu bolj ustreza Zvitorepec kot Lakotnik. Vestno sledi prijatelju in je v trenutkih zelo nepopustljiv in trden, kot njegov oklep.




Vir:
 http://www.kolosej.si/filmi/film/zvitorepec-gusarji/

Razstava Tomaža Lavriča


Tomaž Lavrič: Čarobni jezik stripa, 18. november 2015 – 14. januar 2016 v Galeriji CD.

Razstava je pripravljena, samo osvetlitev še prilagodimo!
Vabljeni jutri, 17. novembra, ob 20. uri in od srede naprej!
Foto: Sunčan Stone

Vabilo za novinarje!

 

VABILO NA NOVINARSKO KONFERENCO

Tomaž Lavrič: ČAROBNI JEZIK STRIPA

Študijska razstava v Galeriji Cankarjevega doma od 18. 11. 2015 do 14. 1. 2016

V torek, 17. novembra 2015, ob 12. uri vas vabimo na novinarsko konferenco v Galerijo Cankarjevega doma, kjer bosta o razstavi Čarobni jezik stripa spregovorila kustos razstave, umetnostni zgodovinar dr. Jure Mikuž in vodja razstavnega programa Cankarjevega doma Nina Pirnat Spahić. Konference se bo udeležil tudi založnik Aleksander Buh, lastnik Strip.art.nice Buch, ki bo predstavil zadnjo Lavričevo integralno izdajo albuma Lomm.

Odprtje razstave bo na isti dan, v torek, 17. novembra 2015, ob 20. uri v Galeriji Cankarjevega doma.

SPOROČILO ZA JAVNOST

ČAROBNi jezik stripa: TOMAŽ LAVRIČ
Avtor študijske razstave in kataloga: dr. Jure Mikuž

Prizorišče: Galerija CD
Termin: 18. november 2015 –14. januar 2016
Odprtje: v torek, 17. novembra 2015, ob 20. uri
Tiskovna konferenca: torek, 17. novembra 2015, ob 12. uri
Projekt bosta predstavila Nina Pirnat Spahić, vodja razstavnega programa CD, in dr. Jure Mikuž, avtor razstave.
TK se bo udeležil tudi založnik Aleksander Buh, lastnik Strip.art.nice Buch, ki bo predstavil zadnjo Lavričevo integralno izdajo albuma Lomm.

Tomaž Lavrič lahko na morebitna novinarska vprašanja odgovori po elektronski pošti:
tomaz.lavric@guest.arnes.si
.
O projektu
Tomaž Lavrič, stripar, karikaturist, ilustrator, nedvomno vodilni avtor slovenske »devete umetnosti«, se z neverjetno lahkoto sprehaja med žanri ter nas vedno znova preseneča s slogovnimi preobrazbami in neizčrpno ustvarjalno domišljijo. Je tudi skrivnostni umetnik, ki se podpisuje s številnimi imeni in – razumljivo – ne mara soja žarometov. S svojimi bistroumnimi in do popolnosti izbrušenimi komentarji sveta se kaže kot rahločuten spremljevalec celovitega družbenega dogajanja. Le kdo ne pozna njegove Diareje in mnogih drugih risarskih (in besedilnih) izjav za Mladino, kjer že leta vsakič znova ostro zašili kritično pero? Med Lavričeve likovne vrhunce lahko uvrstimo nedavno ponatisnjen album Bosanske basni, avtorjev dar nekdanji državi in vojni v naši neposredni bližini, za katerega je v tujini prejel niz prestižnih nagrad. In končno, koga – celo tiste, ki stripu niso zavezani – med listanjem v tišini ne bi povsem prevzel skrajno asketski in stiliziran intimni svet zgodb iz Slepega sonca?
Izčrpen pregled Lavričevega obsežnega stripovskega opusa smo si pred leti lahko ogledali na razstavi v Moderni galeriji (besedilo z naslovom Tomaž Lavrič: slogovna in vsebinska raznolikost stripovskega izraza je tedaj prispevala Špela Štandeker), tokrat pa v Galeriji CD v sodelovanju z umetnostnim zgodovinarjem in antropologom likovnega Juretom Mikužem pripravljamo drugačen, poglobljen pogled na njegovo ustvarjanje. Izhodišče razstave je torej bogat Lavričev risarski opus, pri katerem črpa iz raznih elementov vizualne kulture od filma in slikarstva do risbe in videa, kar vse virtuozno vpelje v samo njemu lastno govorico stripa. Študijsko naravnana razstava z besedili, izbranimi Lavričevimi deli in primerjalnim gradivom z najrazličnejših področij in obdobij vizualne kulture izpostavlja 18 slogovnih, motivnih in pomenskih sklopov, ki uveljavljajo specifiko te govorice. Slikovno gradivo obsega skupaj približno štiristo reprodukcij.
Teme posameznih poglavij so: Pripoved s sliko in besedo, Kadriranje, Gibanje in dinamika, Ptičja perspektiva in prehodi, Črno in belo: silhuete in sence, Črno in belo: sence in silhuete, Črno in belo: neurejenost in urejenost, Črno in belo: proti abstrakciji, Upodobitev vid(e)nega kot vir in njegove parafraze, Hommage vzornikom, Slika v sliki in cameo, Close up: obraz, Udarni motivi, Prikrita erotika, Diareja, izjave in ekstremi ter Ilustracije za Mladino.
Poleg 19 študijskih panojev bo razstavljenih približno trideset izvirnikov iz najpomembnejših Lavričevih stripovskih albumov. Na razstavi bo na ogled tudi film Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič v režiji Dušana Moravca (2013). Večina domačih in tujih izdaj njegovih albumov bo na ogled v vitrinah, medtem ko jih bo nekaj na voljo za listanje v posebnem Diarejinem kotičku razstavišča.
Razstavo spremlja katalog v obliki stripovskega albuma (120 str., trde platnice, cena: 15 evrov).
Grafično oblikovanje razstave in kataloga je prispeval Brane Žalar.
Postavitev razstave sta opravila Jure Mikuž in Nina Pirnat Spahič.

Predgovor dr. Jureta Mikuža k razstavi in katalogu:
Tomaž Lavrič je umetnik, ki obvlada vse elemente stripa, komične ilustracije, satirične karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti. Njegov izraz je včasih pripoveden, realističen, drugič konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen, drugič jedek in zafrkljiv. Črpa iz raznih elementov vizualne kulture od njenih začetkov v risbi, slikarstvu in grafičnem oblikovanju, prek fotografije in filma do sodobnega videa in raznih načinov izražanja virtualnih računalniških svetov. Iz vseh gradi samo zanj značilno virtuozno likovno govorico s številnimi spreminjajočimi se obrazi. Zato lahko razstava ob značilnih primerih, izbranih iz njegovega dela, poudarja problemske sklope, ki zaznamujejo slovar, sintakso in posebnosti stripovske govorice v svetu od njenih začetkov do danes. Z bogastvom podob, ki jih lahko gledalec tudi poljubno zamenjuje v svoji domišljiji, sooča glavna likovna načela slogovnih odločitev, kompozicijskih ureditev naslovnic albumov in strani v njih, kadriranja posameznih prizorov, motivike, izbire pravega trenutka upodobitve, jasnosti in neposredne sporočilnosti posamezne sličice in njenega vključevanja v celoto pripovedi. Samo svetovni mojstri stripa, kar Lavrič gotovo je, so sposobni predvidevati gledalčeve sposobnosti povezave med zaporednimi prizori in pomenskimi montažnimi cezurami med njimi, doseči z likovnimi sredstvi in besedilnim obrati pomensko gostoto, ki bralca drži v napetosti do konca. To lahko ustvarita brezhibna medsebojna odvisnost in sinergijsko sodelovanje med podobo in besedo: obe se trudita za isto idejo, ki je nobena izmed njiju sama ne bi mogla podati dovolj učinkovito. Razstavno gradivo, njegova ureditev in besedila zato niso zacementirani, so odprti, kakršno je tudi Lavričevo delo. O razvidnosti nekega dela in njegove interpretacije pa je režiser Douglas Sirk dejal: »Če začneš poučevati in pridigati gledalcem, boš naredil slab film.« Zato razstava in katalog samo vabita bralca in gledalca k vživetju, premisleku in soustvarjanju lastnih predstav o čarobnosti stripovskega jezika.

O umetniku
Tomaž Lavrič (r. 1964 v Ljubljani) je po končani srednji Šoli za oblikovaje šolanje nadaljeval na oddelku za slikarstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Od leta 1987 je stalni sodelavec tednika Mladina, kjer je spomladi leta 1988 začel objavljati Diarejo družbeno-politično satiro v stripovskih pasicah. Ta časopisni strip kljub napovedanim samoukinitvam še vedno izhaja ter je zagotovo Lavričevo najbolj prepoznavno in znano delo. Zanj je prejel nagrado zlata ptica (1989) in nominacijo za nagrado Prešernovega sklada (2004).
Poleg Diareje je Lavrič večino svojih časopisnih stripov objavljal v Mladini, občasno pa tudi v drugih revijah. V devetdesetih letih je nekaj zgodb, ki jih je prej v nadaljevanih objavljala Mladina, izdal kot albume v samozaložbi: Prvenec Rdeči alarm – Črni dnevi (1996), Ratman (1997) ter Bosanske basni (1997) v francoski izdaji z naslovom Le Mulet / Mula. Fables de Bosnie (1999) pomenijo prvi slovenski stripovski album, ki mu je uspel prodor na evropski stripovski trg. Zanj je Lavrič prejel nagradi v Švici (Grand prix Sierre ’99) in Belgiji (Prix de Lion ’99, Bruselj). Sledile so nove izdaje albumov v francoščini pri založbi Glénat – kriminalka Glista na begu (1999) in zgodbe o življenju v (novo)kapitalističnih vzhodnoevropskih državah Novi časi (2001). Doma je Lavrič v novo tisočletje vstopil z zbirko črnohumornih zgodb (prej objavljenih v Mladini) pod skupnim naslovom Ekstremni športi (2001). V Franciji je leta 2001 izšel tudi njegov prvi daljši strip, za katerega ni sam napisal scenarija – četrti del serije albumov Dekalog. Leta 2004 je objavil stripovski album Slepo sonce, niz devetih kratkih, kataklizmičnih zgodb s poetičnimi besedili
Med izdajami v tujini so še znanstvenofantastična trilogija Lomm (2002–04) in balkanski triler serija Evropa (2003–04; 2009), med domačimi izdajami pa politično-parodični strip Sokol in golobica (2008). Zanj, za Diarejo in urednikovanje pri projektu Slovenski klasiki v stripu je leta 2009 prejel nagrado Milka Bambiča.
Poleg stripa se ukvarja s časopisno karikaturo in z raznimi zvrstmi ilustracije, piše pa tudi zbadljive pesmi v rubriki Mladinamit tednika Mladina.
Nekaj dni pred otvoritvijo razstave v CD, natančneje 12. 11. 2015, je Tomaž Lavrič prejel medaljo za zasluge predsednika RS Boruta Pahorja.

O avtorju razstave
Jure Mikuž je v slovensko umetnostno zgodovino vpeljal metodo zgodovinske antropologije likovnega ter kot mojster ubesedovanja umetniških del s svojskim celostnim izkustvenim pristopom odpira nove interpretativne poti na tem področju.
Po končanem študiju umetnostne zgodovine in zgodovine je bil med letoma 1972 in 1974 kustos likovne zbirke v Muzeju ljudske revolucije Slovenije, nato pa do leta 1986 kustos-raziskovalec v Moderni galeriji v Ljubljani. Leta 1975 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral z nalogo Nefiguralni elementi v slovenskem slikarstvu 16. stoletja, leta 1983 pa doktoriral z disertacijo Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost: od preloma s socialističnim realizmom do konceptualizma. Od leta 1986 do 1992 je bil direktor Moderne galerije v Ljubljani, nato pa leta 1992 habilitiran za izrednega profesorja na Univerzi v Ljubljani. V letih 1992–93 je bil krajši čas namestnik ministra za kulturo Republike Slovenije, v obdobju 1993–94 pa je študijsko bival v Parizu s pomočjo »Paul Getty Grant Programa«. Od leta 1996 naprej je profesor na ISH, od leta 2001 redni profesor in vodja programa Zgodovinska antropologija in smeri Zgodovinska antropologija likovnega. Leta 1998 je bil povabljen na »Getty’s Summer Institute for Visual and Cultural Studies« na Univerzi v Rochestru, New York, ZDA. Med letoma 1999 in 2005 je bil trikrat povabljen kot gostujoči profesor na EHESS v Parizu in leta 2001 na MSH prav tako v Parizu. Leta 2010 je bil habilitiran kot redni profesor UL, kjer na ALUO poučuje teoretične predmete. Objavil je okoli osemsto enot, od tega 15 knjig, med njimi velja izpostaviti knjige z izrazito antropološko naravnanostjo Podoba roke (1983), Nema zgovornost podobe – Telo in slovenska umetnost (1995), Zrcaljena podoba (1997), Kri in mleko – sugestivnost podobe (1999) in Pogledati – gledati, videti – uvideti (2011). Znanstvenoraziskovalni svet za humanistične vede ARRS je prepoznal delo Le sang et le lait kot enega izmed izjemnih znanstvenih dosežkov v letu 2013. Leta 2014 je prejel najvišjo stanovsko nagrado, nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo.

Razstavni program CD
10. 11. 2015

Generalna pokroviteljica razstavnega programa: Pivovarna Laško

Cesar je nag

 

Portret Tomaža Lavriča: Cesar je nag – in ima mozolj na riti

Špela Standeker
Dnevnik, 14. november 2015
.
Tomaž Lavrič je najboljši slovenski stripovski avtor, čigar delo je cenjeno doma in v tujini. Ta teden je prejel medaljo za zasluge, ki mu jo je predsednik republike Borut Pahor podelil za izjemen prispevek na področju slovenske ilustracije, karikature in stripa. Prihodnji teden pa bodo v Cankarjevem domu odprli tudi razstavo Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič.Tomaž Lavrič (1964) sodi v generacijo slovenskih stripovskih ustvarjalcev, ki so se začeli stripu resneje posvečati sredi 80. let prejšnjega stoletja, v okviru tako imenovanega Mladininega kroga. Avtorji so razvijali individualne likovne stile, skupno pa jim je bilo to, da so se ukvarjali z aktualnimi, družbeno političnimi temami.
Lavrič pojasnjuje: »Mladina je bila od nekdaj angažirana in kritična politična revija in tam se pač ni dalo objavljati plehkih superherojev. Tako nam je prešlo v kri, da je pravi strip pač tak – angažiran in kritičen.«
.
Aktualen, prodoren, duhovit
.
V tem duhu je začel Lavrič leta 1988 ustvarjati tudi časopisni strip Diareja, ki danes sodi med najbolj prepoznavne stripe pri nas. Diareja je v svoji zasnovi pasični strip (vsebuje niz zaporednih, med seboj povezanih kadrov), edini lik, ki se pojavlja v stripu, pa je po likovni zasnovi minimalističen in zreduciran na najosnovnešje poteze. Izrisan je z mehko črto, je vizualno asketski in izrazno dovršen. Kar zadeva likovno plat, Lavrič kot vir navdiha omenja Čarovnika iz Ida Branta Parkerja, Charlesa M. Schultza in njegov strip Peanuts ter italijansko animirano serijo La Linea Osvalda Cavandolija. Omenjene »reference« pa je Lavrič predelal na povsem
svoj način in tako ustvaril edinstven in samosvoj lik. Zanj je prejel nagrado zlata ptica (1989) in nominacijo za nagrado Prešernovega sklada (2004).Dober politični strip, pravi, mora biti »aktualen, prodoren, duhovit. Tudi nesramen. Z jasno poanto. Vedno na strani šibkih. Pokazati mora, da je cesar nag. In da ima mozolj na riti.« Na vprašanje, kako se po sedemindvajsetih letih še vedno ni naveličal tem, povezanih z domačo politično sceno, pa odgovarja: »To je nekakšna žajfnica, z vedno istimi zapleti na vedno nove načine. Saj nisem tako vpet v politiko, kot se morda zdi. Bolj se počutim kot kak ljubiteljski naravoslovec, ki od daleč spremlja vedenje ptic ali recimo pavijanov v naravnem okolju. Pa vendar, ne pozabimo, ti pavijani krojijo naše življenje.«
.
Prvega ne pozabiš nikoli
.
Poleg Diareje je Lavrič tudi avtor številnih stripovskih albumov, ki so raznoliki tako po likovni kot vsebinski plati. Avtor tokratne študijske razstave in kataloga dr. Jure Mikuž je zapisal, da je Lavričev »izraz včasih pripoveden, realističen, drugič konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen, drugič jedek in zafrkljiv«. Črpa iz raznih elementov vizualne kulture in »gradi samo zanj značilno virtuozno likovno govorico s številnimi spreminjajočimi se obrazi«.
Iz obširnega opusa je težko izbrati vrhunce, kljub temu pa je nemogoče zaobiti Lavričev stripovski album prvenec Rdeči alarm, ki ga je izdal leta 1996. Dopolnjen ponatis je sledil leta 2010, za katerega je avtor ustvaril tudi nov strip z naslovom P.S. Na Rdeči alarm je Lavrič še vedno čustveno navezan: »Prvega ne pozabiš nikoli, a ne? Poleg tega Rdeči alarm govori o moji mladosti, o časih in krajih in ljudeh, ki sem jih poznal. Uporni mulci v socialistični sivini odkrijejo punk, glasno in grobo muziko, ki odlično odrazi njihovo jezo in frustracije.« Čeprav je prepričan, da je zgodba končana, pa ima še nekaj drobnih idej, če bo še kak ponatis, nekakšen P.P.S., nekaj kratkih, enostranskih opomb pod črto. »Nujno bi bilo recimo omeniti še heavy metal subkulturo iz osemdesetih, ‘zaklete sovražnike’ punkerjev. Pa kakšno disko sceno.«

Moja država, moja generacija

Posebno mesto v Lavričevem opusu ima tudi stripovski album Bosanske basni, s katerim je ustvaril ostro kritiko dogajanja med vojno v Bosni in Hercegovini ter s temtudi enega redkih stripovskih albumov, ki je na verodostojen način izrisal tragiko vojne na Balkanu. Album je bil preveden v italijanščino, španščino in hrvaščino, Lavrič pa je zanj prejel številne pomembne nagrade, med drugim grand prix na mednarodnem festivalu Comics Festival v Sierri (Švica) in srebrnega leva, ki ga podeljuje Comic
Strip centre v Bruslju – gre za najpomembnejšo belgijsko stripovsko nagrado. »To je bila moja država, moja generacija, in vojna, posebno tako okrutna vojna, tako blizu, me je pretresla. In to zlo, ki se je prebudilo v ljudeh, me je fasciniralo. Pa fantje pri nas na Mladini so drveli po bojiščih, pisali, fotkali, se vračali z neverjetnimi zgodbami. In potem so v Sarajevu ubili našega Iva Štandekerja. Rad je imel stripe, bil je naš mentor in prijatelj in največji fen in brez njega smo se potem počutili kot sirote.Vse to je sprožilo risanje tega albuma. Najbolj Ivo. Ta strip je bil posvečen njemu.«

Za ljudi, ki ne berejo stripov

V tem nepopolnem izboru Lavričevih stripovskih albumov je treba omeniti vsaj še album Slepo sonce, ki izstopa tako po vsebinski kot likovni plati. Z jasno, ekspresivno risbo, ki je zreducirana na črno-bel kontrast, je avtor brez odvečnih potez poustvaril svet teme in luči in hkrati osvetlil celo mavrico človeških značajev. Neizbežna apokalipsa mu je služila zgolj kot ozadje, na katerem se odigrajo intimne drame junakov, veličasten opis konca sveta pa dopolnjuje tudi poetični jezik. Slepo sonce je bil zelo oseben, intimen projekt: »Vanj sem vložil veliko dela, veliko sebe. To je strip, ki bi ga rad ponudil tudi ljudem, ki sicer ne berejo stripov. Da jim pokažem, da je strip lahko tudi drugačen, da lahko sodi med resne umetniške prakse.«

Avtor, uganka

Ne glede na prepoznavnost Diareje in dejstvo, da je Lavrič eden najbolj dejavnih slovenskih stripovskih ustvarjalcev, pa avtor sam ostaja uganka. Ne mara soja žarometov, nerad daje intervjuje, ob tem pa svoja dela podpisuje z različnimi imeni. Njegova distanca do medijev je očitna tudi v dokumentarnem filmu Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič Dušana Moravca, ki ga bo mogoče videti tudi na razstavi. V njem se Lavrič sploh ne pojavi, namesto njega pa spregovorijo ljudje, ki poznajo njegovo delo. »Samoljuben sem toliko kot vsi ustvarjalci in potihoma me veseli, če se govori o meni in mojem delu. Tako smo za film našli kompromis, ki mi ustreza – da sem, a me ni,« pove Lavrič in v smehu doda: »V filmu me sicer preveč hvalijo. Morali bi poiskati še kakšnega užaljenega politika ali kakšne nevoščljive kolege, ki me skrivaj obrekujejo.«

Od torka razstava Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič

Študijsko naravnana razstava Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič, ki jo bodo odprli v torek, 17. novembra, v Galeriji Cankarjevega doma, bo predstavila vsebinske sklope, ki uveljavljajo specifiko Lavričevega stripovskega jezika. Po besedah avtorja razstave dr. Jureta Mikuža so le mojstri stripa, kot je Lavrič, sposobni ustvariti brezhibno medsebojno odvisnost in sodelovanje med podobo in besedo: obe se trudita za isto idejo, ki je nobena od njiju sama ne bi mogla podati tako učinkovito.

Vir: https://www.dnevnik.si/1042724765/kultura/vizualna-umetnost/portret-tomaza-lavrica-cesar-je-nag-in-ima-mozolj-na-riti