Pozor, delo!

Stripburgerjeva razstava Pozor, delo!/Attention, work! nadaljuje svojo mednarodno popotovanje – od 4. do 29. aprila 2014 bo na ogled v Le Garage L. v Forcalquieru, Francija.

Le Garage L. je generator nove umetniške produkcije, vezane na grafiko in strip. Je umetniški kolektiv in produkcijski studio. Povezujejo se z drugimi avtorskimi skupinami in lokalnimi institucijami, razkrivajo in soustvarjajo nove umetniške smernice ter organizirajo raznovrstne dogodke, kot so razstave, delavnice in predstavitve, ukvarjajo  pa se tudi z založništvom. V svoje projekte aktivno vključujejo tudi publiko. Že osmo leto zapored svoj delovni prostor namenjajo prezentaciji projektov sorodnih producentov in samostojnih avtorjev.

Stripburgerjeve barve bosta na jugu Francije zastopala stripovska avtorja David Krančanin Jakob Klemenčič. Med svojim obiskom bosta ustvarjala v grafičnem studiu Le Garage L., ki omogoča uporabo različnih grafičnih tehnik. Družbo jima bo delala Stripburgerjeva stara znanka in redna sodelavka, hrvaška stripovska avtorica Dunja Janković. Delovno sodelovanje se bo nadaljevalo tudi v mesecu maju, ko bo bo v Le Garage L. ustvarjal in razstavljal še en Stripburgerjev dolgoletni sodelavec, priznani finski stripovski ustvarjalec Jyrki Heikkinen.

Marko Kociper in Katerina Mirović v Knjižnici Kranj

V sredo, 19. Marca ob 19. uri bo v Mestni knjižnici Kranj pogovor z dvema pomembnima protagonistoma slovenske stripovske scene, ki bosta na drugačen način spregovorila o svojem delu:

Marko Kociper in Katerina Mirović,
neuničljivi strip-avtor in neumorna kulturna animatorka

Image

Marko Kociper, brezkompromisni ustvarjalec, ki je zagrešil številne angažirane, satirične, trde, ostre, surove, sočne in žmohtne stripe, ki pa niso brez kančka poetike. Pogosto riše stripe po zgodbah Vinka Möderndorferja (Podgana, Dika, Deveta soba, Sveta jeza) in Andreja Rozmana – Roze (Strip je že vredu mama, 2010). Kociper se najbolj izkaže v daljših zgodbah ali serijah, v katerih pride do izraza avtorjev smisel za oblikovanje karakterjev, ki skozi zgodbo bralcu dobesedno zlezejo pod kožo.

Katerina Mirović, kustosinja, producentka in urednica, je odgovorna za številne umetniške skupine, dogodke in publikacije. Je umetniški vodja avtorske multimedijske skupine Strip Core, soustanoviteljica in članica uredništva revije Stripburger, soustanoviteljica festivala Svetlobna gverila, urednica stripovskih zbirk Republika Strip, Ambasada Strip in O. Samo v zadnjih treh letih realizirala preko 100 umetniških projektov, nekateri so tudi mednarodni, za kar je (s soavtorji) prejela številne prestižne nacionalne in mednarodne nagrade in priznanja.

Pogovor bo vodil Zoran Smiljanić.

Vabljeni!

Vdajanje seksu, risanju in alkoholu

Delo, 18.03.2014 00:00:00
Vdajanje seksu, risanju in alkoholu
Slikar z Montmartra Izmišljena stripovska biografija o slikarju Juliusu Mordecaiu Pinkasu

Sfarova pripoved o slikarju­ ­Juliusu Pinkasu – Pascinu (1885–1930) je prepojena s seksom, cigaretnim dimom in ­alkoholom. Pascin se namreč večino časa – z značilnim »kaf­kovskim« polcilindrom, pod katerim naj bi vedno nosil črnilnik in peresa – ležerno vlači po pariških bordelih in beznicah, ali pa v revni sobici – praviloma brez hlač – riše katero od ljubic.

Maša Ogrizek

Pod to izvrstno izrisano zgodbo,­ ki ujame migetavo bohemsko vzdušje pariškega Montmartra v začetku 20. stoletja, teče pripoved o paradoksni naravi želje, kompulzivnem ustvarjalnem gonu in antisemitizmu, vse skupaj pa uokvirja ojdipska drama.

Strip, ki je izvorno izšel v šestih knjigah, sestavlja več zgodb; v televizijskem žargonu bi lahko rekli, da gre za nanizanko. Pripoved se večinoma dogaja v Parizu, kjer je Pascin – bolgarski Jud z ameriškim državljanstvom – živel od leta 1905. Posamezne zgodbe, ki imajo različne tematske poudarke, tečejo linearno, le tu in tam asociativno odplavajo v otroštvo, vedno na en in isti (travmatičen) kraj – v bordel, kjer so se za vedno staknili transgresija očetove prepovedi, (seksualna) želja in ustvarjalni gon.

A ne gre le za to, da so bili njegovi modeli večinoma prostitutke in ljubice. Pascinu je bilo risanja in seksa nenehno obenem preveč in premalo. Vedno znova se je zatikal v ustvarjalne zastoje, saj se mu je zdelo, da ne napreduje več oziroma ga je ustvarjanje začelo dolgočasiti. A vendarle je kompulzivno risal, čeprav je hkrati zatrjeval, da je »risba zgolj komunikativni in tržni podaljšek intimnega občutja« in bi se risanju lahko odpovedal. Po drugi strani so mu ljubice očitale, da raje riše kot seksa, in sam jim je resignirano pritrjeval: »Ko jo narišem, mi punce ni treba ­nabrisat.«

Chagall kot umirjen družinski človek

Pascinu se na nočnih potikanjih in razpredanjih o umetnosti pogosto pridružijo slikarski kolegi – predvsem Chaïm Soutine in Marc ­Chagall, v »epizodnih vlogah« se pojavita tudi Oskar Kokoschka in Kiki. Sfar jih portretira neprizanesljivo, z ostrim psihoanalitskim uvidom in obilico humorja; razne (ne)znane biografske drobce vstavlja v bizarne, živahne, malodane filmske dogodivščine. Chagalla predstavi kot umirjenega družinskega moškega, ki »hodi zgodaj spat, ker sta oba z ženo ­bogaboječa«.

Kokoschka – ki naj bi po koncu viharnega razmerja ljubico Almo Mahler nadomestil z lutko v naravni velikosti – se v stripu pojavi kot gost v Pascinovem stanovanju, kjer paranoično pazi, da njegova Molčeča ženska ne bi bila ljubosumna. Kiki moški nimajo za umetnico, ampak za cipo, zaradi česar sklene, da so vsi moški – tudi umetniki – kreteni. Soutin pa Pascina zvleče v klavnico, da bi mu plačal vola, od koder za las pobegneta pred antisemitskim ruskim mesarjem.

Judovski slikarji in prepoved upodabljanja

Antisemitizem je sploh eden osrednjih podtonov stripa. Tako malemu Pascinu eden od gostov bordela zabrusi: »Židek je, ja /…/ Zavoham jih na kilometre.« To se v različnih variacijah kot refren vleče skozi ves strip. V povezavi z judovstvom Sfar odpira še eno zanimivo temo: umetniško ustvarjanje kot trans­gresijo prepovedi upodabljanja. Trije judovski slikarji – Chagall, Soutine in Pascin – tako nekega­ večera, zbrani na jam kipurju, razpredajo o svojih ustvarjalnih začetkih.

Chagall ni nikoli resno jemal verskih prepovedi in je začel risati že kot otrok, a se za to ni nihče zmenil – mama je z njegovimi poslikanimi platni ribala pod. Soutina so sinovi rabina, čigar portret je naredil, skoraj ubili, a je potem z odškodnino, ki jo je iztožila mati, odšel v Minsk na likovno akademijo. Pascinu se kot otroku risanje ni zdelo pomembno, saj si je želel le, da bi odšel v bordel.

Ojdipski boj z očetom

To mu je slednjič uspelo, ko je kot osemletni deček ukradel očetov denar iz sefa, za kar je oče obdolžil uslužbenca, ki je nato naredil samomor. S tem se je simbolna očetovska avtoriteta – in z njo povezana transgresija – zgostila v sinov odnos do denarja in seksa. Pascin je vse življenje bojeval (nezavedni) ojdipski boj z očetom prav na teh dveh frontah. Kar zadeva denar, je obrnil očetovo paradigmo, saj ga ni kopičil, ampak ga je pognal za pijačo in zabave ali pa razdal številnim znancem. Pri spolnosti je hotel prekositi očeta. Tako ni naključje, da se strip sklene s sliko zadovoljno zleknjenega golega Pascina in napisom »fukam bolje kot moj oče«.

S tem vseprisotnim, podtalnim rivalstvom z očetom je povezana tudi Pascinova popolna ravnodušnost do (slikarskega) uspeha; kot bi se vsa tekmovalnost iztrošila v razmerju z očetom. Ko se, denimo, Soutine in Antanas pomerita v slikarskem »dvoboju na soncu«, se Pascin drži ob strani in si cinično misli svoje. Tudi slikanje po naročilu za ameriške kupce mu je skrajno zoprno, saj se požvižga na njihovo mnenje. Ta samozadostnost je jedrnato zajeta v njegovi misli: »Treba si je nehati želeti, da bi vse po vrsti očaral.« Potem se zaveš, da je življenje neskončno dolgo, pravi Pascin.

Joann Sfar

Pascin

Založba Forum, zbirka ­Ambasada strip, prevajalka Maja Meh, Ljubljana 2013, 188 str., 15 evrov.

Joann Sfar (1971) je francoski stripovski avtor in filmski režiser. Velja za enega najbolj priznanih evropskih­ sodobnih stripovskih avtorjev. Slovenskim bralcem je znan predvsem po stripovski predelavi Saint-Exupéryjevega­ Malega princa; Pascin velja za njegovo najbolj osebno in najpomembnejše delo.