Greva na začetek. Predvidevam, da se je vse začelo z branjem stripov.

Kot mulc sem bil, tako kot veliko mularije v Zasavju, precej bolehen, tako da sem doma veliko bral in risal stripe. Sanjal sem, da bom nekoč velik stripar. Nato sem se skoraj dvajset let trudil, da bi uresničil to željo. A pri nas je tako rekoč nemogoče živeti od stripa. Ko sem risal stripe za Mladino, sem bil zaposlen v neki tovarni. Kasneje se je pojavila možnost, da bi živel od risanja stripov za tuji trg. Neki agent je iskal balkanske avtorje in našel tudi mene in Tomaža Lavriča iz Mladine. Takrat sem omahoval. Ponudba iz tujine ni bila tako bajna, kot sem upal, po drugi strani pa me je zanimalo ogromno drugih stvari. Tudi 3D-animacija, ki je takrat nastajala. Lavrič je takrat podpisal pogodbo in šel risat h Glénatu, kjer je zaslovel.

Kdaj so pa vas zasrbeli prsti, da ste se lotili bolj kompleksnega risanja, takega, s katerim ­pripovedujete zgodbe?

Stripe sem začel risati že v osnovni šoli. Tudi daljše. Bili so precej naivni, pustolovski. Potem sem šel na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kamor je prišlo veliko talentiranih otrok iz cele Slovenije. Tam se je ogromno dogajalo. Izmenjevali smo si ideje, saj so bili člani Laibacha, Videosexa, Martina Krpana in drugih glasbenih zasedb naši sošolci.
Nato mi je neki sošolec prvič pokazal avantgardne stripe skupine Novi kvadrat iz Zagreba. Ko sem videl njihove izdelke, sem bil čisto iz sebe. Nisem si mislil, da je mogoče delati tudi take stripe. Potem sem zelo hitro napredoval.

Zakaj ste se tako zgodaj odločili za računalniško animacijo?

Najprej so me navdušile računalniške igre, saj so edini medij, pri katerem nisi pasiven opazovalec. Si glavni junak, ki lahko spreminja potek zgodbe. To je verjetno največja revolucija v zgodovini pripovedništva.
Čeprav so bile tiste igre še zelo preproste in primitivne, so bile tako privlačne, da smo jih igrali dneve in noči. Začel sem tudi malo programirati. Na Pedagoški akademiji sem diplomiral z izobraževalno računalniško igro. Vanjo sem vložil več kot dva tisoč ur dela. Sem jo pa delal tako dolgo, da sem jo končal takrat, ko že ­nihče več ni uporabljal zx spectruma.

Perkmandeljc, ki ste ga naredili za skladbo skupine Orlek, je čudovit, duhovit in poseben. Kako je ­nastal ta animirani videospot?

Z Orleki smo sosedje in prijatelji.­ Prosili so me, če bi naredil video­spot zanje. Dali so mi demo posnetke. Perkmadeljca, ki je inštrumental, sem si izbral zato, ker je bil najkrajši. Ko sem začel delati, nisem imel pojma o 3D-animaciji. Pri tem projektu sem se ogromno naučil. Od nekdaj se držim načela, da uporabljam samo legalne programe. Tudi v času, ko sem zaradi tega bil videti kot čudak, ko so piratske programe prodajali kar na ljubljanski tržnici, kot solato. Zdi se mi, da moram kot avtor spoštovati dela drugih avtorjev, drugače ne morem pričakovati, da bodo drugi spoštovali moje delo.
No, pa sem šel na internet pogledat, koliko sploh stanejo programi za 3D-animacijo. Cene so bile ogromne, od 10.000 evrov navzgor. Skoraj sem že obupal, nato pa naletel na hecen program, ki je (vsaj na papirju) ponujal vse, kar naj bi ponujali veliki, za samo 70 evrov. No, kasneje se je pokazalo, da ima program veliko omejitev in je to bil razlog za tako nizko ceno. Kljub temu sem z njim naredil Perkmandeljca in kasneje Čikorjo an’ kafe. Zadnja leta ga ne uporabljam več. Zdaj uporabljam program, ki je celo brezplačen … (Smeh.)

To je bila odskočna deska v svet?

Takrat je bilo računalništvo še v povojih. Tudi internet se je šele začel in je bil strašno počasen. Youtuba še ni bilo. Če je kdo hotel pogledati Perkmandeljcaprek interneta, ga je moral najprej sneti, kar je pogosto trajalo nekaj ur, šele potem si lahko pogledal nekaj minut dolg filmček v zelo nizki ločljivosti. Kljub temu je Perkmandeljc ena izmed prvih ‘viralnih’ uspešnic. Odkrili so ga tudi producenti festivala Sundance­ in me povabili v tekmovalni program online filmov. Potem se je začelo kar samo od sebe. Film so vabili na festivale. To mi je bilo všeč in sem se odločil, da naredim en film posebej za festivale. Odločil sem se za Čikorjo an’ kafe Iztoka Mlakarja.

V tem filmčku so liki premogli celo paleto čustvenih stanj. To gotovo ni bilo preprosto doseči.

Ni bilo. To je tudi razlog, zakaj imam tako rad 3D grafiko. Končni izgled animacije je zelo podoben stop motion animaciji. Vendar pa imaš v 3D animaciji bistveno več možnosti, da liku prikažeš različna čustva kot pri stop motion animaciji. Poleg tega mi 3D animacija omogoča, da imam vse v majhnem računalniku na svoji mizi. Če bi hotel Čikorjo narediti v stop motion animaciji, bi potreboval velik studio, drago tehniko, več ljudi… več denarja.

Pred leti ste mi tudi povedali, da ste od nekaterih studijev za animacijo dobivali ponudbe, da se jim pridružite, pa vas to ni očitno premamilo.

Po Perkmadeljcu sem dobil precej ponudb. Takrat je 3D šele nastajal. Bil je velik hit, vsi studiji so hoteli delat 3D filme, bilo pa je zelo malo 3D animatorjev, ki so to znali početi. Tudi plače so ponujali precej visoke. Danes je stanje precej drugačno- 3D animatorjev je veliko, cena jim je precej padla… Takrat sem imel tudi težave z zdravjem. Poleg tega sem videl kako se dela v velikih studijih. Imenujejo jih galeje. Tam si zelo majhen delček velike mašine. Raje imam popolno kontrolo nad svojim majhnim filmom, kot pa biti sam majhen delčkov velikega filma. Tukaj v svoji sobi lahko delam tisto kar želim. Ni sicer na hollywoodski ravni, je pa moje.

Radi ustvarjate avtorske animacije, kjer sami naredite večino osnovnih zadev.

Ne bi dejal, da to rad delam, tako pač moram delati. Proračuni naših filmov so zelo majhni in težko je najti vrhunske sodelavce, ki bi bili pripravljeni delati za tako malo denarja kot delam jaz. Sicer imamo Filmski center in RTV, ki pomagata pri financiranju, ampak denarja ni dovolj, da lahko skočil na nek višji nivo produkcije. Če bi bilo denarja dovolj bi z veseljem delal z ekipo talentiranih sodelavcev, jaz pa bi samo špilal šefa, namesto da delam vse sam…

Uspešnica je tudi vaša animacija Celica, ki je skorajda serijsko nagrajevana. Ste na tekočem s festivalskimi nagradami, ki jih prejema?

Obvestijo me, ko dobim nagrado. Doslej sem jih prejel že več kot petdeset. Sicer bi lahko film pošiljal na festivale še kakšno leto, preden bi bil ‘prestar’, vendar sem se odločil, da počasi neham. Festivalov je na tisoče, ampak dobre sem nekako obdelal. Dosegel sem, kar sem hotel. Celico sem poslal na približno dvesto festivalov, sprejelo ga je približno sto petdeset in od teh sem prejel petdeset nagrad.

V kolikšni meri je to tudi avtobiografska izpoved?

Vsaka stvar, ki jo delam, mora biti vsaj malo avtobiografska. V Celici pa je ogromno mene. Animiran film nastaja tako dolgo, da preprosto moraš v njem najti tudi nekaj osebnega.

Celica lepo prikaže trmastega posameznika, morebiti celo umetnika, ki noče biti tak, kot je njegova zaspana okolica.

Ljudje Celico različno razumejo. Vedno uživam, ko poslušam, kaj drugi vidijo v mojih filmih. Za nekatere je to politični pamflet, za druge zgodba o zavisti … Moj zelo verni prijatelj je dejal, da je to film o Mesiji, Kristusu, ki se je rodil v zelo neprijaznem okolju, njegovi ljudje so ga zatolkli, pa se je kljub temu dvignil in na koncu je sledilo vnebovzetje. Kar je odlično. Moja mama je rekla, da je to film o ugrabitvah vesoljcev. (Smeh.)
Film so videli tudi psihiatri iz Švice in se odločili, da ga uvrstijo v program posebnega festivala z otroke v psihiatričnih ustanovah. To so bili predvsem s samomorilnimi težnjami. Malo sem dvomil ali je moj film res primeren za take otroke. Ampak psihiatri verjetno vedo kaj delajo… Celica je na vseh treh festivalih zmagala. Otroci so o filmu morali napisati spise, ki so mi jih kasneje poslali. Bile so pretresljive zgodbe. Večinoma so se otroci poosebili z glavnim junakom filma, ki se jim je sicer zdel bistveno bolj »normalen« kot ploskoglavci, ki so bili v večini… Tako deluje ta svet – mi smo »normalni« samo zato, ker smo v večini.

Nagrada Prešernovega sklada je priznanje vašemu ustvarjanju. Zdi se mi, da je nagrad v ­kulturi precej, vendar jih je nekaj ­posebnih.

Nagrada Prešernovega sklada izstopa. Je bistveno bolj opažena. Ljudje in ustvarjalci jo jemljejo zelo resno in upam, da mi bo to odprlo kakšna vrata. To nagrado dojemam predvsem kot priznanje animiranemu filmu v Sloveniji, ki je že nekaj let v vzponu. Nisem edini avtor, ki mu je uspelo prodreti v tujino. Zunaj počasi že uporabljajo termin slovenska animacija, kar je super.
Upam, da nam bo v prihodnjih letih uspelo dobiti podoben status, kot ga imajo recimo Estonci. Estonska animacija je svetovno znana, čeprav jih je še bistveno manj kot Slovencev. Za to si prizadevamo v našem društvu animatorjev. Upam, da nam bo uspelo.