Marko Kociper: Jazbec in otok mrtvih

Marko Kociper: Jazbec in otok mrtvih

album in razstava       

Posebna izdaja revije Stripburger /
Zbirka Republika Strip / Izdal Forum Ljubljana
64 čb str., A4-, 7 eur

Odprtje razstave: galerija Salsaverde,
Izola, sobota, 14. junij 2014, ob 20.00

Jazbečevim neverjetnim dogodivščinam še kar ni videti konca!

     Jazbec in otok mrtvih je drugi del trilogije Jazbec in ostali svet. Konec prvega dela je kar klical po nadaljevanju. Jazbec se namreč razočaran zaradi neuspeha, da bi si prilastil čudežno tehnologijo vesoljcev, z repom med nogami umakne v neznano, menda v eno od svojih jazbin, kjer najverjetneje pripravlja maščevanje in veliki comeback.

Drugi del nam tako postreže z nadaljevanjem njegove zgodbe, v kateri se Jazbec s svojim zvestim kompanjonom Orlom odpravi na prav posebno epsko pustolovščino, na otok mrtvih. Da vse ne bi šlo kot po maslu, se v zgodbi spet pojavijo vesoljci. Eksotične lokacije in slikovita okolja, brhke dekline in pravi desci, neverjetni zapleti in nenadni preobrati, vse skupaj pa začinjeno s ščepcem mitologije, filozofije in še česa – vse to najdete v drugem delu Jazbečevih vratolomnih peripetij.

Prva slovenska vulgarno-nekorektna saga se torej nadaljuje, Jazbečeve groupice že omedlevajo, feni pa zahtevajo premierni vpogled v zgodbo in risbo ter špekulirajo, ali bo drugi del trilogije vendarle pritegnil pozornost hollywoodskih studijev. Jazbečevanje tako gre naprej, mi pa še dodajamo, da »Jazbec ‘ma vas rad!«.

     Branje stripa odsvetujemo osebam, občutljivim na neposrednost, in otrokom, mlajšim od 16 let. Prikazane dogodke so izvedli strokovni profesionalci, ne poskušajte tega doma. Vsi dogodki so baje izmišljeni, vsaka podobnost je zgolj naključna.

jázbec  -a [bǝc] m (â̑)
1. čokata žival z dolgim ozkim gobcem, sive barve: jazbec lomi koruzo; spi kot jazbec trdno ♦ lov. jazbeca izkaditi spraviti ga iz brloga z dimom // samec te živali: jazbec in jazbečevka
2. slabš. čudaški, samotarski moški: le kaj je tega jazbeca prineslo k nam / šalj., kot nagovor glej ga, jazbeca, sploh nas ne poslušaš
3. evfemizem za preživelo žrtev prometne nezgode in/ali povoženo crkovino: ti si pa res jazbec, da si preživel
4. alegor. možakar, hrust, desc, pravi moški, prenes. zvezda, car, legenda

Marko Kociper je slovenskemu stripovskemu občestvu dobro znan po stripih, vedno polnih nenavadnih zgodb in slikovitih likov, ki so ravno prav bizarni in provokativni, da so obenem tudi duhoviti in družbeno kritični. Navdih zanje pogosto najde v vsakdanjem življenju in navadnih ljudeh, za katere se potem izkaže, da so vse drugo kot navadni.

Kociper se je stripovsko kalil pri Poletu, Delu, Dnevniku, reviji Mladina in še kje, njegovi stripi v knjižni obliki pa redno izhajajo pri naši založbi. Scenarije piše sam ali po literarnih predlogah, v stripovsko obliko je tako doslej spravil prozo Vinka Möderndorferja, poezijo Andreja Rozmana Roze in kratko zgodbo Mihe Mazzinija. Tokrat se je odločil razširiti sago o Jazbecu, za katero so ga navdihnile pripovedke severno ameriških Indijancev, ki jih je odel v sodobno preobleko v značilnem kociprovskem slogu.

Na razstavi v galeriji Salsaverde v Izoli bo Marko Kociper prikazal izsek iz najnovejših Jazbečevih dogodivščin ter z različnimi likovnimi sredstvi približal vzdušje nenavadne družbe prihodnosti. V proces se je vključil tudi Marko Kovačič, ki je oblikoval male skulpture, spomenike Jazbecu, ki so jih postavili v njemu najbolj naklonjenih časih. Mini spomenik boste lahko nabavili tudi za domov in podrobneje opazovali Jazbečevo veličastnost.

V Jazbečev svet in dogodivščine nas bo na odprtju vpeljal dr. Savčenko, ki je znan po svojih razkritjih Plastosov, raziskovanju Utopie Porcine, v zadnjem času pa se je razkril kot izjemen poznavalec Jazbečevega življenja, ostalega sveta in otoka mrtvih. V kulinarčni aspekt Jazbečevega sveta pa vas bo popeljala Kaja Avberšek.

Racman Jaka: 8 križev in še vedno kvaka

Eden od Disneyjevih likov z najdaljšo tradicijo

.
9. junij 2014 ob 12:34,
zadnji poseg: 9. junij 2014 ob 12:56
Ljubljana – MMC RTV SLO

Najslavnejši racak brez hlač na svetu je obenem tudi najstarejši in verjetno najbolj tečen. Jaka Racman praznuje 80 let.

Godrnjavi in nerodni Disneyjev junak Racman Jaka danes praznuje 80. rojstni dan. Ideja zanj se je znamenitemu ilustratorju Waltu Disneyju porodila, ko je želel ustvariti nasprotje prijaznega in veselega Miška Mikija, odrasel in zapleten lik. Sodeč po visoki starosti, ki jo je dočakal beli racak Racman Jaka, mu je uspelo.

“Ena od največjih radosti našega dela v studiu so topli odnosi, ki vladajo v naši animirani družini. Mickey, Pluto, Goofy in ostala tolpa so bili vedno zabavni sodelavci. Ampak tako kot druge velike družine imamo tudi mi problematičnega otroka. Prav imate, to je Racman Jaka,” je nekoč izjavil Disney.

Walt Disney, ki ni bil le sposoben poslovnež in neverjeten garač, ampak tudi mož s silno intuicijo za to, kaj bo otrokom všeč, je začutil, da njegov repertoar junakov potrebuje tudi robateža. Disneyju se je ideja utrnila, ko je leta 1931 slišal Clarenca Nasha, kako z glasom, ki je pozneje postal Jakov zaščitni znak, poje znano otroško uspavanko Mary Had A Little Lamb (Nash je Jaku, mimogrede, glas posojal vse do leta 1984). Celoten Racmanov značaj sloni na njegovem vzkipljivem značaju, ki se pokaže ob vsaki najmanjši, še tako neizogibni življenjski spremembi.

Večna zguba, ki pa ne vrže puške v koruzo
Racman Jaka se je v javnosti prvič pojavil 9. junija 1934. V 80 letih svojega obstoja se je preizkusil v več kot sto poklicih, vendar v vseh neuspešno.

Racman Jaka je med drugim dobil svojo zvezdo na znamenitem hollywoodskem pločniku slavnih in se pojavil v številnih filmih oz. risankah.

Jaka je na veliko platno prvič zakorakal leta 1941, v risanki The Wise Little Hen (Pametna kokoška), v kateri igra ne ravno dobronamernega prijatelja. Njegova oprava je bila presenetljivo podobna sedanji – mornarska majica in kapica sta z njim že od začetka. Že v naslednji risanki, Orphan’s Benefit (Podpora siroti), je pokazal svoj pravi značaj (ob živce ga je spravilo, da so mu sirote kradle pite).

Leta 1936 je Jaka dočakal prvo stilsko preobrazbo: postal je malce bolj zavaljen in “srčkan”; dve leti pozneje je v anketah javnega mnenja po priljubljenosti že prehitel svojega naglavnega sovražnika Mikija (ki pa se je nazaj v vodstvo zavihtel, potem ko so – za film Fantasia – leta 1938 posodobili tudi njega).

Uprl se je Hitlerju
V 40. letih prejšnjega stoletja je celo “sodeloval” v drugi svetovni vojni, saj je bil glavni junak risanega filma Der Fuehrer’s Face iz leta 1943. Ta protinacistični propagandni film, v katerem Jaka Racman večkrat uporabi nacistični pozdrav ter izdeluje bombe za naciste, nato pa se zbudi iz nočne more in objame Kip svobode, je bil med drugim nagrajen z oskarjem.

Po vojni se je njegov lik počasi spreminjal: postajal je tarča šal drugih junakov, še največkrat kar svojih treh nagajivih nečakov, Žaka, Paka in Maka (Huey, Dewey in Louie). V svojih 75 letih se je Racman Jaka preizkusil v več kot sto različnih poklicih, a v vseh neuspešno. Vedno brez denarja se iz ene neuspešne pustolovščine opoteka v drugo – a preda se ne, in v tem je najbrž velik del njegovega šarma.

Vsak jezik ima svoje metonimično ime
V Evropi je Racman Jaka ponekod celo bolj priljubljen od najslavnejšega Disneyjevega lika Miška Mikija. Racak, ki mu je njegov “oče” v izvirniku nadel ime Donald Duck, je v različnih državah znan pod različnimi imeni. Na Danskem ga denimo imenujejo Anders And, v Italiji Paperino in v Indoneziji Donal Bebek.

Tečka, ki jo moraš imeti rad
Jakovo najpomembnejše tržišče je, zanimivo, Nemčija, kjer se vsak strip, v katerem nastopi, prodaja v izjemnih nakladah. Nemci so precej prosto, a dobro priredili izvirni ameriški strip, ki ga je ustvaril legendarni Carl Barks; ta si je Jako zamislil kot utrujenega Slehernika v boju proti nadlegam vsakdana. “Med vsakdanom mojih bralcev in Jakovim življenjem ni smelo biti razlike,” je nekoč razložil Barks. “Namesto da bi iz njega naredil samo majhnega tečneža, sem hotel, da bi bil všečen. Včasih je bil sicer zlobec, velikokrat pa dobričina in vedno samo neroda, kot pač povprečen smrtnik – in to je eden od razlogov, da ga imajo ljudje radi.”

A. J.

Če ga ne bereš kot otrok, ga tudi pozneje ne boš

avtor

06.06.2014  00:01  /  Finance 109/2014

Kultni junaki, obvezno berilo, navodila za uporabo, besedila skladb, pripomoček za učenje … slovenski avtorji so v stripu dobri, a preživljati se z njim ne morejo.

Bruselj, srce Evrope, je tudi eno od najpomembnejših evropskih središč stripa. V ponedeljek so na tamkajšnjem slovenskem veleposlaništvu odprli razstavo slovenskih stripov. Obiskovalci lahko…
.
Vir – celoten članek: http://www.finance.si/8803811/%C4%8Ce-ga-ne-bere%C5%A1-kot-otrok-ga-tudi-pozneje-ne-bo%C5%A1

Slovenski strip v srcu Evrope

Slovenski strip se predstavlja v domovini evropskega stripa

5. 6. 2014

V bruseljskem muzeju stripa so ob stoletnici prve svetovne vojne odprli razstavo 100 let Balkana, na kateri se predstavlja strip iz bivše Jugoslavije, ki je bila v zlatih časih med desetimi stripovskimi velesilami. Med zvenečimi imeni so tudi slovenski avtorji Miki Muster, Iztok Sitar, Zoran Smiljanić in Kostja Gatnik. Razstava bo na ogled do 16. novembra. “Ponosen sem, da je razstava na ogled v največjem in najboljšem muzeju stripa v Evropi, Belgijskem centru stripa,” je ob odprtju poudaril kustos razstave Štefan Simončič iz združenja EpeKa. VEČ>>

Belgija namreč ni le dežela čokolade, Smrkcev in pomfrita, ampak tudi domovina evropskega stripa – najbolj znan stripovski junak je Hergejev Tintin – ter poleg Francije še vedno evropska stripovska velesila, tako da si organizatorji razstave štejejo v čast, da jih je Belgijski center stripa povabil k sodelovanju. Povod za vabilo je bila po Simončičevih besedah razstava v sklopu evropske prestolnice kulture leta 2012 z imenom Stripovski junaki rešujejo Evropo, ko je bilo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled 140 evropskih avtorjev. V bruseljskem muzeju je na ogled več kot 80 avtorjev, od tridesetih let minulega stoletja naprej, največ iz Hrvaške in Srbije, ki imata tudi najmočnejšo produkcijo in sta najbolj prodrli na tuje trge, Srbi predvsem v frankofonsko okolje, Hrvati pa v Ameriko.

Iztok Sitar, ki je opravil širšo selekcijo stripov za razstavo, obžaluje, da med avtorji ni nobene ženske. Sam jih je sicer predlagal, a niso dobili originalov, ki jih je v glavnem prispeval največji zbiratelj originalov stripov iz bivše Jugoslavije, Hrvat Mladen Novaković. Iz enakega razloga med razstavljenimi avtorji ni najstarejšega stripa oziroma protostripa Hinka Smrekarja. Za očeta slovenskega stripa sicer z zamorčkom Bu-ci-bujem iz leta 1927 velja Milko Bambič. Domovina svetovnega stripa pa je Amerika z Yellow Kidom Richarda Feltona Outcaulta iz leta 1895. Osnovni namen stripa je bil pospešiti prodajo časopisov. Strip in film sta se rodila hkrati, prvi v Ameriki, drugi v Franciji, nato pa se je obrnilo – najboljši stripi so evropski, predvsem francoski, film pa je šel delat velik biznis čez lužo, je pojasnil Sitar.

Včasih v Ameriki ni noben časopis izhajal brez stripa, zdaj je manj priljubljen tudi v Ameriki, pri nas ga pa sploh mečejo ven, odkar je kriza, medtem ko je bilo po osamosvojitvi Slovenije drugače, saj je takrat skoraj vsaj medij objavljal strip ali vsaj karikaturo, je še povedal Sitar. Zlati časi jugoslovanskega stripa so bila sedemdeseta in osemdeseta leta minulega stoletja. “Jugoslavija je bila med desetimi najbolj razvitimi stripovskimi državami, to je fascinanten podatek,” poudarja Sitar.

Avtor razstavljenih Meksikajnarjev Zoran Smiljanić pa je pojasnil, da so na ogled stripi, ki se na nek način dotikajo vojne. “Moj strip Meksikajnarji govori o drugi vojni iz drugih časov iz 19. stoletja, ampak je tudi povezan s Habsburžani in Avstro-Ogrsko ter tako posredno tudi s prvo svetovno vojno, ” je pojasnil. “Belgija je res velesila v svetu stripa. Strip je na vsakem koraku, javno življenje je prežeto s stripom … To je Meka za strip, o kateri lahko mi, par entuziastov iz Slovenije, le sanjamo,” meni Smiljanič, ki je prepričan, da strip, čeprav izgublja dirko z računalniškimi igricami in čudesi elektronike, ne bo izumrl, saj ima svoje občinstvo in prihodnost, o čemer priča tudi ta razstava.

Aleksander Buh, stripovski svetovalec združenja EpeKa in založnik, ki je bil, kot je pojasnil, do nedavnega lastnik edine specializirane trgovine s stripi v Sloveniji, pravi, da take razstave še ni bilo. “Slovenci še nikoli nismo bili na tako močni razstavi, tako da lahko rečem, da je ta razstava velika čast za nas,” je poudaril. Buh upa, da bo razstava v Bruslju odskočna deska za naprej, in pravi, da že imajo nekaj vabil. Na vprašanje, kam bi na svetovni stripovski sceni umestil Slovenijo, pravi: “Na Luno … malce v šali. Delamo po svojih zmogljivosti, ne moremo reči, da je pri nas razširjen, morda pa nekoč bo.”

Vzporedno z razstavo v bruseljskem stripovskem središču je na ogled tudi razstava slovenskih stripov na slovenskem veleposlaništvu, ki poleg prej omenjenih vključuje tudi druge avtorje – Tomaža Lavriča, Marjana Amaliettija, Bernarda Kolleja, Marka Kocipra, Izarja Lunačka in Jakoba Klemenčiča. Slovenski veleposlanik v Belgiji Matjaž Šinkovec je v nagovoru ob odprtju slovenske razstave razkril, da je bil navdušenec nad Trdonjo, Lakotnikom in Zvitorepcem ter da je v poznih sedemdesetih letih minulega stoletja tudi sam narisal kakšen manjši strip ali dva, ki pa “na srečo slovenskega naroda nista dosegla širšega občinstva”. (STA, mm)

Vir: http://www.mladina.si/157226/slovenski-strip-v-srcu-evrope/

Razstava jugoslovanskega stripa v Bruslju

Zvitorepec in drugi bodo v Bruslju do 16. novembra.

 sre, 04.06.2014, 21:00

Bruselj – Belgija velja za ­domovino in meko stripa. V Bruslju podobe stripovskih junakov­ na čelu s Hergéjevim Tintinom krasijo postaje podzemne železnice, s prizori iz stripov so polepšana pročelja­ hiš, del vsakega časopisa je tudi stripovska rubrika …

Središče stripovske umetnosti je že četrt stoletja Belgijski center stripa, ki kot muzej na 4200 kvadratnih metrih deluje v art nouveau palači nedaleč od bruseljskega Grand Placea. Na leto ima več kot dvesto tisoč obiskovalcev, okoli tisoč je obiskov organiziranih skupin. V njem je od danes na ogled posebna razstava Sto let na Balkanu, na kateri predstavljajo dela okoli petdeset avtorjev iz nekdanje Jugoslavije, od stripov ruskih emigrantov v Srbiji iz tridesetih let in dela iz časa NDH do legendarnega Zvitorepca in Meksikajnarjev Zorana Smiljanića.

Stilna in tematska raznovrstnost

Razstava je povezana s stoto obletnico začetka prve svetovne vojne, ki se je po sarajevskem atentatu začela na Balkanu. Belgija je bila eno od najbolj krvavih prizorišč vojne in zanimanje za dogajanje pred stoletjem je veliko. Prvi strip v regiji je narisal Hinko Smrekar. »Našega stripa sicer ne poznajo, a se zanimajo zanj, predvsem v kontekstu vojne,« je pojasnil kurator razstave Štefan Simončič. Belgijci so se za slovenski in nekdanji jugoslovanski strip začeli zanimati po razstavi evropskega stripa, ki je bila pripravljena v Umetnostni galeriji Maribor v okviru EPK.

Za jugoslovanski strip sta značilni stilna in tematska raznovrstnost. V njem so razvidni politični premiki, denimo njegova renesansa po razkolu Jugoslavije s Sovjetsko zvezo. V desetletjih po vojni je bil še posebno razširjen partizanski strip, pozneje se je pojavil tudi punkovski. »Regija ima bogato tradicijo. Ko smo odkrili kakovost stripov, smo jih hoteli pokazati obiskovalcem. Zanimive so vzporednice. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil v Jugoslaviji, tako kot na Zahodu, razširjen bolj psihedeličen slog,« je povedal direktor stripovskega muzeja ­Willem De Graeve.

Na razstavi so predstavljena dela Kostje Gatnika, Mikija Mustra, Tomaža Lavriča, Iztoka Sitarja, Zorana Smiljanića. Razstava stripov več slovenskih avtorjev je bila odprta še na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju. »Jugoslavija je bila med desetimi državami z najbolj razvitim stripom. Danes sta na Zahodu iz Slovenije uveljavljena Gatnik in Lavrič. Na Hrvaškem in Srbiji je ‘malo morje’ avtorjev, ki so uspešni v Franciji in drugod,« je povedal Iztok Sitar. Kot slovenski avtor je opozoril, da je v Sloveniji čedalje manj posluha za strip in da so avtorji ena prvih žrtev krize.

»Vsak drugi, ki pride v mojo trgovino, pove, da se je srbohrvaščino naučil iz stripov. Stripovski jezik, drugače kot jezik leposlovja, uporablja besede, ki so res v obtoku,« je na še eno razsežnost »devete umetnosti« opozoril ­Aleksander Buh, lastnik ljubljanske trgovine s stripi Strip.art.nica Buch. Sam je eden od zaslužnih, da slovenski šolarji lahko berejo stripe v okviru bralne značke. Buh je ponosen, da se slovenski strip lahko predstavlja na najboljši lokaciji in da ga cenijo najboljši poznavalci na svetu. »Upam, da ga bodo podobno začeli ceniti tudi doma,« je povedal.

Vir – slike: http://www.delo.si/kultura/dediscina/razstava-jugoslovanskega-stripa-v-bruslju.html