Brodeckovo poročilo

Da je bolečina konstantna, vas ne bi smelo odvrniti od branja – z življenjem je enako

Brodeckovo poročilo Manuja Larceneta je odličen primer družbeno angažiranega stripa, ki nam skozi oči vaške skupnosti prikaže problem nacionalizma in ksenofobije z vizualno izjemno bogato kontrastno risbo

Izšel je slovenski prevod Brodeckovega poročila francoskega sodobnega stripovskega klasika Manuja Larceneta, ki velja za monumentalno delo v dveh delih. Slovenska različica pa obe združuje v eni (zelo konkretni) knjigi na kar 322 straneh. Gre za aktualno zgodbo, ki se odvija v neimenovani samotni vasi, kjer vsak pozna vsakogar, stiki z zunanjim svetom pa so skrajno redki. Po vojni, ki ni nikoli natančneje opredeljena, čeprav večkrat namiguje na drugo svetovno vojni, se moški vrnejo trajno zaznamovani. Tu pa se začnejo stvari zapletati. V vas pride nekdo, ki je drugačen, ki ostalim (po)kaže ogledalo.

Ksenofobija je ena od temeljnih tem Brodeckovega poročila – naslovni junak je pisar in je edini, ki ne sodeluje pri zločinu, zato ga vas pooblasti, da naj o tem, kar se je zgodilo, napiše poročilo, vendar naj v njem vas opere krivde. Ker je edini, ki pozna resnico in želi da ta ne ostane zamolčana, se odloči v tajnosti obenem pisati tudi ločeno poročilo oziroma Brodeckovo.

Iztok Sitar, ilustrator, stripar in karikaturist, pojasnjuje, da je strip, ki je nastal (in izšel v dveh delih v letih 2015 in 2016) kot priredba istoimenskega romana Philippea Claudela izpod čopiča Manuja Larceneta (1969), enega najboljših in najoriginalnejših sodobnih francoskih avtorjev, risan v realističnem slogu z manjšimi stilizacijami posameznih protagonistov. “Ti nam v dinamično kadriranih prizorih v kontrastnem črno-belem slogu s ploskovnim senčenjem in ostrimi potezami čopiča naturalistično prikažejo vso bedo vojne in revščine. Fascinantni so zlasti nočni prizori, ki s poigravanjem svetlobe in senc še potencirajo že tako mračno vzdušje in kafkovsko atmosfero, ter nakazujejo brezizhodnost položaja,” dodaja Sitar in poudarja, da je v stripu tudi veliko nemih prizorov, ki zaradi odlično vodene dramaturgije sploh ne potrebujejo teksta, hkrati pa delo v celoti zaradi razkošnih slik in nekonvencionalnega ležečega formata bolj spominja na umetniško grafično mapo kot običajen strip.

Brodeckovo poročilo Manuja Larceneta je odličen primer družbeno angažiranega stripa, ki nam skozi oči vaške skupnosti prikaže problem nacionalizma in ksenofobije z vizualno izjemno bogato kontrastno risbo.

Brodeckovo poročilo Manuja Larceneta označujejo za klasiko, kar pomeni, da bi jo moral prebrati vsak.

Slog risbe je realističen, risoroman je v celoti črno-bel, položni format knjige pa se premišljeno prilega nemim, večinoma zasneženim krajinam, nekakšni rdeči niti, ki s svojo tišino nadvse učinkovito komentira dogajanje.

Pesnica Anja Golob je zapisala, da so nekatere podobe v Brodecku tako boleče, da človek težko vzdrži spogled z njimi. “Pravzaprav je cela knjiga taka. Elementarno dejstvo je namreč, da to ni lahka knjiga. V nobenem oziru – tehta namreč slovenski prevod s srajčko in trdimi platnicami vred dobro kilo šestdeset. Poleg tega je format položen, kar pomeni, da meri, ko je odprta, knjiga dobrih šestdeset centimetrov. Kot taka je skrajno neprimerna za branje v postelji, recimo, skoraj treba jo je brati za mizo. Zahtevna knjiga je, skratka – pa sploh še nismo pri vsebini. Dosti zahteva. Naporno. Nenavadno. Sitno. In poleg tega tudi ni knjiga za lahko noč. Brodeck je težko čtivo, zajebano, pripoveduje o stvareh, ki bi jih gotovo raje, vsaj na prvi impulz, potisnili na stran ali pa pozabili. Samo, ko ne gre, ko se to ne da, ne sme, ko to niso stvari za spregled, marveč nasprotno, za kar najbolj neposreden, v oči bijoč neposreden prikaz. Da se ne bi ponovilo, morda, čeprav je to naivna pozicija, saj se že ponavlja, ravno zdaj – živimo v svetu, kjer je to, o čemer pripoveduje Brodeckovo poročilo, vsak dan na dnevnem redu in bi v tem smislu ne smelo biti nikakršno presenečenje,” meni Anja Golob, ki je zapisala, da so omenjeno knjigo pri zavodu VIGEVAGEKNJIGE (VVK), katerega vodilo je prevajanje izjemnih literarnih del v slovenski jezik, izdali, ker so prepričani, da je ena od najkakovostnejših, najbolj natančnih in dodelanih odslikav realnosti v literaturi, kar jih poznajo. V vsej literaturi, ne zgolj v mediju stripovske umetnosti.

Brodeckovo poročilo Manuja Larceneta označujejo za klasiko, kar pomeni, da bi jo moral prebrati vsak. “Da je bolečina konstantna, po naše ne bi smelo odvrniti od branja – z življenjem je enako. Da je lepota teh podob vseobsežna, domala sublimna, bi moralo samo po sebi zadostovati,” je v zapisu sklenila Anja Golob.

Izjava tedna, Mladina 50

Overkloking:

Diareja, Mladina 50

Mestna knjižnica Kranj

Striparski večeri

Vestern v stripu, drugič: BLUEBERRY

Divji zahod v Evropi.

Verjetno najboljši, zagotovo pa najvplivnejši evropski vestern serial Blueberry, je začel izhajati davnega leta 1963, zadnjo epizodo pa je legendarni risar Jean Giraud zrisal leta 2007. V dobrih 40. letih se je nabralo kar 28 albumov, strip je prehodil dolgo pot od Forda prek Leoneja in Peckinpaha, da bi se v zadnjem obdobju spet vrnil nazaj k Fordu. V več kot štirih desetletjih so se razvili in spremenili junak, strip, risba in avtor, pa tudi mi, bralci.

O tej nadvse zanimivi avtorski in bralsko/gledalski pustolovščini polni presežkov, bo skušal kaj zanimivega prispevati (že nekoliko praznično razpoloženi) Zoran Smiljanić.

Sreda, 20. december ob 19. uri v dvorani Mestne knjižnice Kranj.

Puščavsko vabljeni!