Na spletu najdemo kar nekaj slovenskih strani, ki se ukvarjajo z mangami in animeji, na papirju pa je edinstvena revija MAGnet. Čeprav je v njej mogoče prebrati stripe, prevedene v slovenščino, se drži japonske tradicije, po kateri tok zgodbe teče z desne proti levi, je eno od posebnosti predstavila urednica Katarina Kunstelj.

V zgodbah se pogosto zgodi, da glavni junak po naključju naleti na nekaj, kar mu spremeni življenje. Za Alico je bil to padec v zajčjo luknjo, ki jo je pripeljala v čudežno deželo, za Petra Parkerja ugriz pajka, po katerem se je spremenil v Spidermana. Tudi Katarina Kunstelj je po naključju prišla v čudežno deželo japonskih stripov. Še kot srednješolka je prelistavala revijo Smrklja in v njej opazila kratko razlago besede animé (japonski slog animiranega filma). Ker jo je pritegnila, je začela po spletu iskati podrobnejše informacije in odkrila še eno besedo: manga (japonska zvrst stripa). Zanimanje za to zvrst stripa in za japonsko kulturo jo je pripeljalo na oddelek za azijske študije ljubljanske filozofske fakultete, kjer je nato diplomirala iz japonologije. Vseskozi je tudi aktivna v društvu Animov, ki prireja najrazličnejše dogodke, povezane z animeji, mangami in širšo japonsko pop kulturo. Pod okriljem društva izhaja MAGnet.

Zanimanje za mange in japonsko kulturo na splošno je Katarino Kunstelj privedlo do študija japonologije. Zdaj je urednica revije MAGnet.
Foto Bojan Planinc

Branje na dva načina

Zamisel o reviji, namenjeni japonski popularni kulturi, se je med slovenskimi ljubitelji te kulture porodila že pred časom. Predsednik društva Bojan Planinc, ki je animeje in mange spoznaval prek široke ponudbe italijanskega trga, jo je podpiral in tudi Katarina se je ogrela zanjo, saj je med enoletnim študijem na Japonskem bolje spoznala tamkajšnjo stripovsko sceno. Kot poudari, so na internetu že prej delovale slovenske strani, ki so objavljale članke, povezane z mangami in animeji. Vendar pa je MAGnet – prva številka je izšla decembra 2016 – prva tovrstna revija na papirju.

Njena posebnost je, da jo je mogoče brati na dva načina. Če začnemo od (naše) zadnje strani naprej, smo v delu revije, ki je namenjen mangam, prevedenim v slovenščino. Takšna ureditev je v skladu z japonsko tradicijo izdajanja stripov. Tudi tok zgodbe sledi japonskemu vzoru, saj teče z desne proti levi, po tem pravilu so razporejeni teksti v okvirčkih in oblačkih. Če pa revijo začnemo brati od (japonske) zadnje strani, se pravi naše prednje, si lahko preberemo članke o japonski popularni kulturi ter dogodkih v Sloveniji in soseščini, namenjenih ljubiteljem animejev, mang in cosplayja (maskiranje v junake iz animejev in mang).

Prefinjen okus bralcev

Za zdaj objavljajo mange samozaložniških avtorjev, ki so redko prevedene v tuje jezike. Prav tako so se osredotočili na japonske avtorje in tudi pri teh naredijo skrben izbor, saj imajo bralci revije prefinjen okus. V Sloveniji pozna Katarina Kunstelj, kot pravi, zelo malo ustvarjalcev, ki bi bili zmožni narisati dobro mango. Razlog za objavljanje izključno japonskih avtorjev tiči tudi v tem, da se na tem področju krešejo mnenja, kaj je prava manga in kaj ne. Nekateri menijo, da je to slog, ki ga lahko vsakdo posnema, drugi pa so prepričani, da je zgolj japonska manga prava manga. Katarina z nasmeškom pove, da so slednji nemalokrat presenečeni, ko izvedo, da veliko animejev nastane v sodelovanju s kitajskimi in korejskimi avtorji in da je marsikateri azijski avtor mang aktiven na japonskem trgu. Slovenski risarji sodelujejo pri reviji kot ilustratorji naslovnic in priloženih razglednic.

Po drugi strani pa pišejo članke slovenski avtorji, tudi sami ljubitelji japonske kulture. Največji izziv, pravi Katarina, je voditi avtorje, da znajo ustrezno podajati vsebino in da imajo ves čas v mislih občinstvo, za katero pišejo določen članek.
MAGnet, ki izide štirikrat na leto, so ljubitelji mang in animejev dobro sprejeli. V uredništvu so se zato po letu dni odločili, da ga bodo izdajali vsaj še dve leti. Po besedah sogovornice je težava, da vsi sodelavci revije delajo prostovoljno, saj z denarjem od prodaje pokrijejo zgolj stroške izdajanja.

Malce manj navdušenja nad revijo je med ljubitelji zahodnega stripa. Dolgoletni ljubitelji in založniki stripa jih sicer podpirajo, a splošna stripovska publika jim ni preveč naklonjena. Nekako drži, pravi Katarina, da če si zrasel s stripi, so tvoja izbira stripi, če pa z mangami, so tvoja izbira mange. Mešanja med tema dvema skupinama je po njenih izkušnjah bolj malo.

Spodbuda za domače ustvarjalce

Omenjeni problem povezuje s splošnim sprejemanjem mang v slovenskem prostoru, ki v preteklosti ni bil najbolj prijazen do ustvarjalcev mang oziroma ilustracij, povezanih z japonskim načinom risanja stripov. Založniki so jih zavračali, češ da nimajo razvitega lastnega stila risanja. Marsikdo je zato ustvarjanje opustil. Na podlagi tega je sogovornica ugotovila, da za slovenske ustvarjalce, ki jih navdihuje japonski stil risanja, kritično manjka ustvarjalni prostor, kjer bi lahko izrazili svojo nadarjenost. Z revijo so po njenem mnenju zapolnili to vrzel.

O načrtih pove, da si prizadevajo, da bi postal proces nastajanja revije bolj stabilen in utečen, saj se tudi sami šele učijo posla. V prihodnje bi radi popestrili digitalno ponudbo, kajti okoli sto strani mang vsake tri mesece je vendarle premalo, sama pa je v poplavi kakovostnih del pred težko izbiro, kaj objaviti in kaj ne. Predvsem pa si želijo, da bi se slovenski ljubitelji mang, ki radi rišejo, opogumili in se tudi sami lotili ustvarjanja in piljenja svojih veščin.

Vir: https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/kako-je-japonski-strip-zazivel-v-slovenskem-jeziku-72034.html