Zagor

Kultura

Stripovski kult, ki noče v pozabo

Zagor, ki sta ga leta 1961 ustvarila scenarist Guido Nolitta in risar Gallieno Ferri, neprekinjeno izhaja že 53 let. Tudi v Sloveniji, ne pa tudi v slovenščini

Max Modic  |  4. 5. 2014

Zagor, po Alanu Fordu najpopularnejši stripovski lik na prostorih bivše skupne domovine.

Zagor, po Alanu Fordu najpopularnejši stripovski lik na prostorih bivše skupne domovine.
© sergiobonelli.it

Najbolj karizmatični lik špageti vesterna ni prišel iz filma, marveč iz stripovskih pasic ‘Made in Italy’, njegovo ime pa je: Zagor. Gospodar Darkwooda. Duh s sekiro. Ali preprosto Za-Gor-Te-Nay, kot ga imenujejo Indijanci v njegovem svetu. Ta bombastično eklektični kvazivestern strip je fenomen zase in zdaj, ko smo njegov izmišljeni svet že prerasli, videli prihodnost stripa in se z njo sprijaznili, se lahko delamo pametne in Zagorju oporekamo vse mogoče, ga zmerjamo s šundom, žuto štampo, ceneno avanturo in ga nasploh dajemo v nič. Toda, če se ozremo v svojo stripovsko dušo brez predsodkov, ne moremo mimo dejstva, da je bil Zagor eden prvih junakov, ki je nas, otroke socializma, popeljal prek meja resničnosti, kot smo jo takrat dojemali v prvih razredih osnovne šole.

Zagor, ki sta ga leta 1961 ustvarila scenarist Guido Nolitta (psevdonim legende italijanskega stripovskega založništva Sergia Bonellija) in risar Gallieno Ferri (marca letos je dopolnil 85 let in še vedno riše naslovnice za serial), neprekinjeno izhaja že 53 let, kar je vsekakor hudo častitljiva doba za strip, za katerega smo mislili, da so ga skupaj z nami že vsi pozabili. Pa ni tako. Zanimivo je, da ravno junaki, ki jih zelo hitro ‘zavržemo’ zgolj zato, ker so del naše mladosti, dočakajo spoštljive starosti: spomnite se na Miki Miško, Batmana, Supermana in konec koncev Texa. Založnik Sergio Bonelli (1932-2011) je med vrsticami večkrat povedal, da so Zagorja pri njihovi založniški hiši zanemarili zaradi navala novih stripovskih osebnosti, ki pod znamko Bonelli Comics zadnja desetletja osvajajo adolescenčno domišljijo: recimo Dylan Dog, Martin Mystere, Nathan Never in Magico Vento (slednji je vmes že ugasnil), če izpostavimo le najmarkantnejše. Ampak Zagor vztraja in kljubuje digitalnim časom.

Kje je potemtakem skrivnost Zagorjeve kontinuitete? Založniki so se nekoč odločili, da bodo Zagorja raje pustili umreti, kot da bi ga posodabljali na ameriški način. To se je izkazalo kot prednost in bržčas edini razlog, zakaj Zagor tudi v resnici ni umrl. Čeprav je bilo veliko možnosti, da se pojavi v filmu, do tega nikoli ni prišlo (če seveda zanemarimo dve turški, skrajno eksotični ekranizaciji in srbski nizkoproračunski ‘treš’ Poglavica bez plemena iz leta 2008), ker po Bonellijevem mnenju film omejuje domišljijo stripovskega bralca in stripovski heroji na filmu pogosto razočarajo svoje privržence, teh pa je neprimerno več kot tistih, ki jih film na novo pritegne v kino. Poleg tega pa bralci Zagorja najraje – in večkrat – segajo prav po starih, preverjenih epizodah Duha s sekiro. Avtor Zagorjeve najbolj prepoznavne podobe prav tako že 50 let ostaja Gallieno Ferri, čigar epizode med privrženci stripa veljajo za najboljše – navkljub risarjevemu skromnemu obvladovanju človeške anatomije in telesnih proporcev. Zagor je uspel zato, ker je prepoznavno žanrske konkurente presegal s fantazijskimi razsežnostmi, za katere so mladostniki najbolj dovzetni. Realnost in realizem v Zagorju nikoli nista bila pogoj za branost, kot denimo pri Texu. Zagor je namreč nekakšen amalgam prvotnih mladostniških junakov, kot so Robin Hood, Tarzan, Maskirani jezdec in Fantom, dogaja pa se na najbolj karizmatičnem prizorišču, na ameriškem Divjem zahodu, poligonu za konstantno idealiziranje boja med principi dobrega in zla.

»Zagor je junak, ki živi v najglobljih predelih izmišljenega pragozda Darkwooda. Prebiva v kolibi, zgrajeni na otoku sredi živega peska v močvirju Mo-Hi-La, nekje na področju Velikih jezer, med Pennsylvanio, Ohiem in Zahodno Virginio,« beremo v lično opremljeni enciklopedični knjižici Zagor – 40 let na Hrvaškem (40 godina u Hrvatskoj), ki je leta 2007 izšla pri stripovski založbi Ludens. »Njegovo najljubše orožje je kamnita sekira, tomahavk nenavadne oblike, po katerem je Zagor dobil ime: Za-Gor-Te-Nay v izmišljenem algonkinskem dialektu pomeni Duh s sekiro. Oblečen je v rdečo usnjeno majico z velikim rumenim krogom, v katerem je stiliziran črn simbol orla.« Zagor je pravični zaščitnik Indijancev, preganjanih in nemočnih, borec za mir in nasprotnik vseh vrst krivic. Indijanci verjamejo, da je Manitujev sel in kot tak nesmrten. Čeprav odlično obvlada strelno orožje, v boju z nasprotniki največkrat uporablja svojo sekiro, ki je prikladnejša za pošten boj in v skladu z njegovimi načeli manj smrtonosna, saj meni, da sovražnika ni zmeraj nujno pokončati. Svoj tomahavk uporablja bolje kot Indijanci, zato je med darkwoodskimi plemeni deležen velikega spoštovanja.

Za humor oziroma comic relief je v serialu zadolžen Zagorjev zvesti spremljevalec, debelušni Mehičan z imenom Chico (v izvirniku Cico), značilni bonellijevski sidekick, ki naj bi ublažil dramatičnost dogajanja in akcije. Chicov humor ni ravno prefinjen ali zintelektualiziran, saj se opira na situacijsko komiko iz burlesk Stana in Olia ter na nezgrešljivi proletarski humor, značilen za italijanske socialne komedije iz obdobja šestdesetih in sedemdesetih let, kar stripovsko avanturo približa adolescenčni publiki. Če je Bonelliju pri ustvarjanju stripovskih serialov kdaj zmanjkalo idej, se je vedno rad zatekel h klasikom mladinske in pustolovske književnosti, kot so Zane Grey, Emilio Salgari, Karl May in Jules Verne ter iz njihove domišljijske zakladnice nabral situacije in včasih celo dialoge za nadaljnjo generacijsko reciklažo. Verjetno se je tudi zaradi teh vplivov Zagor takoj zavihtel med najbolj priljubljeno čtivo osnovnošolcev in otrok socializma nasploh.

Zagor že krepkih petdeset let ostaja zelo klasičen, linearen, vsebinsko in karakterno črno-bel strip, ki se od svojih ameriških podobnikov razlikuje ravno po progresivnem eklekticizmu, po umetnosti rip-offa, ki jo je nemogoče spregledati pri Bonellijevi stripovski produkciji. Zagor ni nikoli prodrl na ameriško tržišče, zato pa so ga s toliko večjim z užitkom požirali v Italiji, Franciji, Braziliji in seveda v bivši Jugoslaviji, kjer je svoj čas dosegal fantastične naklade severno od 50.000 izvodov. Fantastika, znanstvena ali ne, v Zagorjevih pustolovščinah ni nikoli presegala mej realnosti ali pa segala na področje metafizike. Šlo je za klasične grozljive zgodbe, predelave filmov o volkodlakih, vampirjih, Frankensteinovem stvoru, pošasti iz Črne lagune in blažjih variant zombijevske ikonografije. Prvi in glavni supernegativec v Zagorjevem univerzumu, iznakaženi profesor Hellingen, se je kot utelešenje zla takoj prijel med bralci.

Da bi našega junaka in njegovo humano naravnanost spoznali do obisti, so poskrbele vrhunske epizode iz njegove mladost, misteriozni dvojniki in pretendenti na Zagorjev prestol v Darkwoodu. Takrat bralcev sploh ni motilo, da so se na serialu poleg Galliena Ferrija vrstili mnogi raznorodni risarji kot denimo Franco Donatelli, Michele Pepe, pokojni Franco Bignotti in mnogi drugi. Izmenjavanje risarjev, ki ima za posledico nihanja v kakovosti seriala, je tisto, kar dandanes mnogi najbolj očitajo junakom iz Bonellijevega stripovskega vsemirja. Zagorjeva prihodnost zaenkrat ni vprašljiva. Njegova oboževalska baza ostaja trdna in zanesljiva. V deželah bivše Jugoslavije še posebej. Hm, morda celo najbolj.

Damijan Stepančič – Vse je en strip!

Image

Knjižnica Prežihov Voranc

Vse je en strip! – Damijan Stepančič

Ilustrator Damijan Stepančič (1969) je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer oblikovanje. Ob spoznanju, da mu pri soočanju s temeljnimi likovnimi problemi bolj ustreza klasični pristop, se je leta 1991, po zaključenih dveh letnikih oblikovanja, odločil za študij na slikarskem oddelku, kjer je leta 1996 diplomiral pri prof. Gustavu Gnamušu ter prof. Marku Uršiču.

Od takrat se posebej aktivno posveča mladinski knjižni ilustraciji, vse več sodeluje tudi s periodičnim tiskom, tako mladinskim (PIL, PILplus) kot ostalim (Albert, Playboy, Nova). Poleg slikarstva goji še sorodne zvrsti: strip, animacijo in lutke ter na samosvoj in prepoznaven način povezuje slikarstvo in ilustracijo.

Je avtor številnih samostojnih razstav in dobitnik pomembnih nagrad: 1999 nagrado za izvirne zamisli na Bienalu ilustracije v Ljubljani, 2000 in 2002 Smrekarjevo plaketo na Bienalu ilustracije v Ljubljani, 2003 in 2011 Levstikovo nagrado, 2010 uvrstitev na častno listo IBBY, 2010 Priznanje Hinka Smrekarja, 2011 priznanje zlata hruška kar za dve knjigi (za izvirno literarno in za poučno delo), 2012 nagrada Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico.

Odprtje razstave in pogovorni večer, ki ga bo vodil Aleksander Buh, bo v četrtek, 24. aprila, ob 19.30 uri.

Odprtje razstave bosta glasbeno obogatila saksofonist Jaka Birsa in kitarist Aleksander Kuzmič.

Marx, Engels, Lenin, bog in … Iztok Sitar

Kultura

Marx, Engels, Lenin, bog in … Iztok Sitar

Max Modic  |  23. 4. 2014

Od desne proti levi: Zoran Smiljanić, Tomaž Lavrič in ... Iztok Sitar, trije železobetonski stebri slovenskega stripa.

Od desne proti levi: Zoran Smiljanić, Tomaž Lavrič in … Iztok Sitar, trije železobetonski stebri slovenskega stripa.
© Max Modic

Danes, 23. aprila, bo v Mestni knjižnici Kranj ob 19. uri stekel pogovor z enim izmed najvztrajnejših slovenskih avtorjev stripa Iztokom Sitarjem. Pogovor bo moderiral nič manj zagrizen stripoljub, stripar, filmolog in ilustrator Zoran Smiljanić, ki bo zbrane popeljal skozi opus Iztoka Sitarja, kontroverznega strip avtorja iz Poljanske doline, ki je sila raznovrsten in sega od začetnega avangardnega stripa Sperma in kri prek naključnemu bralcu prijaznih Bučmanovih, fantazijsko erotične Ženske, ki se ljubi z mačkom, družbenopolitičnih Črnih mož, belih kosti, mitske interpretacije Biblije v Zgodbi o Bogu, politične melodrame 4000, vse tja do konceptualnih Glav in najstniške sage Dnevnik Ane Tank.

Tih, vztrajen in trdoživ stripovski avtor Iztok Sitar je leta 1999 zasnoval stripovski cikel Svobodna Slovenija in ga otvoril z zbirko kratkih zgodb Črni možje, bele kosti, posvečeno Petru Kupljeniku, prvemu Slovencu, sežganemu na grmadi, in vsem drugim, ki jih je pobila katoliška cerkev. Sitar si je za moto angažiranega opusa izbral nasvet Frana Levstika mlajšim kolegom, naj pišejo tako, “da se bo Slovenec videl v knjigi kot v ogledalu”, pri čemer je pač knjigo nadomestil s stripom. Gre za stripovski venec petdesetih tabel oziroma likov iz psihopatologije slovenske vsakdanjosti, ki svarijo, da pod svetilnikom Evrope nikoli ne bomo največji ali najmočnejši, lahko pa smo najbolj zajebani.

Iztok Sitar je namreč neomajni borec proti konzervativnosti, zaplankanosti in zatohlosti ter ob tem tudi avtor odmevne in zdavnaj razprodane Zgodovine slovenskega stripa 1927-2007. »Sicer pa sta bila strip in film že od rojstva večna tekmeca, ki pa vseeno nista mogla eden brez drugega in sta si ves čas izmenjevala (ali bolje rečeno kradla) ideje,« v uvodnem delu omenjene antologije piše Iztok Sitar. V razvitem svetu se je film marsičesa naučil od stripa (in obratno), v slovenskem mikrokozmosu pa stvari niso tako linearne. Podobnost med slovenskim stripom in slovenskim filmom je v tem, da sta v okviru najkomunikativnejših medijskih form pogosto skrajno nekomunikativna, kar se navzven manifestira tako, da avtorji slovenskih stripov in filmov svoje izdelke hvalijo neprimerno bolj kot publika (in kritika), za katero naj bi konec koncev ustvarjali. Razlika je v tem, da slovenski striparji to počnejo za svoj denar, domnevno genialnost slovenskih filmarjev pa neprostovoljno podpiramo vsi davkoplačevalci. In kdo bi bil primernejši za popis slovenske stripovske ustvarjalnosti od avtorja, ki si je upal zrisati neavtorizirano biografijo Boga in jo nato tudi izdati?

Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007 na velikem formatu prinaša več kot 160 strani poljudnega stripovskega branja, več kot 200 ilustracij, več kot 80 stripovskih ustvarjalcev s podrobnimi stripografijami – ter naslovnico, ki je delo srbskega avtorja, kar naj bi reflektiralo nadnacionalnost publikacije in bržčas tudi to, da smo bili slovenski stripoljubci od pamtiveka odvisni od srbo(hrvaškega) založništva. Po abecedi knjiga pomeni striparje od Žige Aljaža do Mikija Živadinovića, kronološko pa stripe od Zamorčka Bu-ci-bu, prvega slovenskega stripa, ki je šel v nos Mussoliniju, do Strip Bumeranga, po tridesetih letih prve osrednje slovenske stripovske revije, ki na prostem časopisnem trgu že enajsti mesec bije krvavi boj za obstoj.

Skrajni čas je bil, da smo slovenski stripoljubi dobili tako knjigo. Čas je tudi, da bi dobili njen dopolnjen ponatis. Ampak kdo ve, ali bi jo sploh kdaj dobili, če bi se Iztokova ljubezen do slovenskega stripa omejila samo na ustvarjanje stripovskih tabel. V Zgodovini slovenskega stripa 1927-2007 najdemo tako rekoč vse, kar smo vedno želeli vedeti o slovenskem stripu, pa nismo imeli kje najti.

Vir: http://www.mladina.si/155961/marx-engels-lenin-bog-in-iztok-sitar/