Vir / Avtor: Špela Standeker
Revija Stripburger poleg drugih izdaj že skoraj dve desetletji ponuja v branje tudi mednarodne antologije, pri katerih k sodelovanju povabi avtorje z vsega sveta in na tak način predstavlja prerez sodobnega avtorskega stripa, zbranega okoli vsakokratne aktualne teme. Tudi zadnja tovrstna izdaja, Workburger, je po besedah članice uredništva Katerine Mirović skrbno sestavljena krpanka različnih stripovskih pripovedi, ki se vrtijo okoli tematike sodobnega dela. »Knjiga, ki lucidno odkriva in velikodušno razkazuje številne permutacije pomenov samega pojma delo, je tako dokument svojega časa, hkrati pa ostaja bodoča klasika, s tem ko pokriva eno že od vekomaj najbolj univerzalnih tem človeštva,« pojasni.
Katerina Mirović poudarja, da se bo stripovskemu jedru na razstavi Pozor, delo! pridružila še vrsta del v drugih medijih, s katerimi bodo njihovi avtorji tako na vsebinski kot oblikovni ravni »zaokrožili in dopolnili sporočilo celotnega projekta«. (Foto: Bojan Velikonja)
Kot vsako antologijo doslej bo tudi najnovejšo pospremila potujoča razstava, naslovljena Pozor, delo!, ki je bila že konec lanskega leta na ogled v Muzeju premogovništva v Velenju, ta teden pa bo predstavljena še v Slovenskem etnografskem muzeju. Razstava je posledica dejstva, da je strip primarno vizualni izraz in ga je mogoče na tak način predstaviti v galeriji oziroma muzeju, ob tem pa gre tudi za promocijo in nadgradnjo same antologije. Katerina Mirović je poudarila, da se bo stripovskemu jedru na razstavi pridružila še vrsta del v drugih medijih, s katerimi bodo njihovi avtorji tako na vsebinski kot oblikovni ravni »zaokrožili in dopolnili sporočilo celotnega projekta«.
Stripburgerjeve mednarodne antologije, ki se vežejo na aktualne teme, imajo kar dolgo tradicijo. Kaj je spodbudilo prvo od njih?
Začeli smo z Ekoburgerjem leta 1996, vendar je bila ta številka še revijalnega formata, prva izdaja, ki je oblikovno že sledila konceptu mednarodne izdaje, pa je bila tematska številka Anti-nazi calendar. Prve antologije smo izdajali v sodelovanju z različnimi organizacijami, ki so včasih tudi predlagale temo razpisa. Tako smo Ekoburger izdali v soorganizaciji z ekološko skupino Živo zeleni, Handyburger v sodelovanju z Društvom za teorijo in kulturo hendikapa YHD in tako naprej. Večino teh izdaj je sofinanciral Zavod za odprto družbo – Slovenija, ki je tudi sam spodbujal odpiranje družbenih tem.
Tematske številke so bile v glavnem zelo dobro sprejete in hitro razprodane.
Prva prava uspešnica je bila izdaja XXX(Strip)burger leta 1999, sledila pa sta Madburger in Warburger, od katerih je bil predvsem drugi zelo dobro sprejet, delno tudi zato, ker je sovpadal z vojno v Iraku oziroma s takratnim protivojnim razpoloženjem. Avtorji z vsega sveta so nam poslali več kot 400 stripov in bralci so številko takoj razgrabili. Prav tako dobro sprejeti pa sta bili tematski številki, posvečeni stripu iz tako imenovanega bivšega socialističnega bloka. Prvo številko Stripburek – Comics from behind the rusty iron curtain smo izdali leta 1997, leta 2001 pa je sledila še izdaja Stripburek – Comics from the other Europe. Glede na to, da v 90. letih še ni bilo takih povezav med različnimi stripovskimi scenami kot danes, sta antologiji mnogim našim bralcem v zahodni Evropi in ZDA ponudili prvo priložnost brati stripe iz vzhodne Evrope, se pravi avtorje, ki do tedaj svojih del niso izdajali v tujini.
Kako pa se po navadi v uredništvu odločite za temo antologije?
Kot sem že omenila, smo na začetku antologije izdajali v sodelovanju z različnimi skupinami in društvi, ki so včasih predlagali teme razpisa, sicer pa se v uredništvu odločimo za temo, ki je z določenega vidika bodisi marginalizirana bodisi spregledana, vendar je družbeno aktualna. Tako je bilo tudi s temo »delo«, ki se nam je zdela primerna glede na trenutno situacijo. Poleg tega je dotična tema po eni strani zelo splošna, po drugi strani pa tudi zelo specifična in kot taka primerna za različne avtorske pristope. Da je bila tema primerna, so dokazali zelo raznoliki stripi, ki smo jih prejeli od avtorjev z različnih koncev sveta. Nekateri avtorji so se teme lotili na zelo oseben način in izrisali zgodbe o »delu na sebi«, medtem ko so drugi k temi pristopili z bolj teoretskega vidika in izrisali družbeno kritične stripe, z močnimi političnimi toni.
Antologija dejansko pokaže raznolikost avtorskega stripa, zato bi bilo najbrž težko govoriti o kakršnih koli trendih v sodobnem avtorskem stripu. Ali pač?
Nekih očitnih trendov pravzaprav ni in to je pokazala tudi naša antologija. Pri avtorskem stripu je bistvenega pomena to, da avtorji iščejo nove ideje in nove načine pripovedovanja, ki se seveda razlikujejo od avtorja do avtorja. Nekateri avtorji so bolj tipični, drugi manj, nekateri uporabljajo klasične stripovske elemente, drugi jih zavržejo in na tak način tudi sam medij stripa vseskozi na novo definirajo. Po mojem mnenju sicer obstajajo določene kulturne preference, saj na primer pri latvijskem stripu opažam uporabo barv na načine, ki jih ne opazim nikjer drugje, finski avtorji se mi zdijo dosti bolj nagnjeni k eksperimentu kot avtorji iz drugih držav, na Švedskem dajejo avtorji dosti večji poudarek zgodbi kot pa vizualnemu delu in tako naprej. Vendar pa so to zgolj posplošitve, saj povsod obstajajo avtorji, ki delajo stvari na povsem svoj način.
Antologijo spremlja tudi razstava – kakšne so specifike stripovske razstave oziroma kakšen izziv predstavlja njeno snovanje?
Meni se zdi pri stripovski razstavi bistveno, da razstaviš originalne strani, saj obiskovalce zanima predvsem to, kako je strip nastal oziroma na kakšen način določen avtor ustvarja svoje stripe. Povsem samoumevno je, da se na slikarskih razstavah razstavijo originali in enak odnos bi morali imeti tudi pri stripovskih razstavah. Pri nas se je na žalost že kar nekajkrat zgodilo, da so namesto originalov razstavili printe, kot na primer na lanskoletni razstavi comiXconnection v Kinu Šiška, ko je Muzej evropskih kultur iz Berlina pripravil stripovsko razstavo. Iz printov pač ne moreš razbrati, kako se je avtor lotil dela in kakšne postopke je pri tem uporabljal. Pri tisku se namreč izgubijo določene podrobnosti oziroma značilnosti, ki pridejo do izraza šele, ko vidiš original.
Včasih se kustosi pritožujejo, da stripovske razstave ne morejo biti zanimive, vendar prav strip nudi možnost, da poleg originalnih tabel, ki visijo na steni, v razstavo vključiš tudi druge elemente, s katerimi ponazoriš zgodbo razstavljenega stripa. Odličen primer tovrstnega pristopa je bila razstava finske avtorice Katje Tukiainen v KUD Franceta Prešerna pred nekaj leti, ko je avtorica ustvarila ambientalno razstavo, s katero je poustvarila celoten svet svoje stripovske junakinje.
Ali so te specifike razlog, da v svoje razstave poleg stripa pogosto vključujete tudi druge medije?
To je eden od razlogov, vendar pa so tudi dela v drugih medijih vedno vezana na glavno temo antologije, v tokratnem primeru na temo dela. Razstava Pozor, delo! poleg originalnih stripovskih tabel tako vključuje tudi grafike avtorjev z različnih koncev Evrope, ki smo jih producirali v sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom in v sodelovanju z avtorsko skupino Arara iz Portugalske, ki se posveča sitotisku. Na razstavo pa smo vključili tudi dela slovenskih avtorjev, ki so ustvarili instalacije, videoinstalacije in ready-made objekte. Večino del so avtorji naredili prav za to razstavo, med starejšimi pa je na primer videodelo Mojce Marije Pungerčar z naslovom Bratstvo in enotnost, ki ponazarja bistven vidik teme naše razstave. Gre namreč za zgodbo o gradnji ceste bratstva in enotnosti ter ljudeh, ki so jo zgradili, avtorica pa tematizira razliko, kako so delo vrednotili takrat, ko je imelo udarniško delo smisel in višji cilj, in danes, ko delavce druži usoda, ki jih je pognala v svet zaradi pomanjkanja dela in zaslužka v domačem okolju. Prav tako bodo na razstavi s svojimi deli v različnih medijih sodelovali nekateri naši stalni sodelavci, kot so Matej Stupica, Marko A. Kovačič in Andrej Štular.
Kam pa bo razstava potovala po zaključku v Slovenskem etnografskem muzeju?
Razstava bo najprej potovala v Leipzig, kjer se bo predstavila v okviru mednarodnega projekta Millionaires Club. Gre za neodvisni grafični in stripovski festival, ki poteka v času velikega leipziškega književnega sejma in predstavlja kontrapunkt, na katerem se zbere stripovska scena in avtorji, povezani z grafiko. Nato bo razstava potovala v mesto Forcalquier v Franciji, kjer avtorska skupina Le Garage L., ki se ukvarja s sitotiskom, organizira dogodke, povezane s stripom. Od tam bo razstava nadaljevala svojo pot v Treviso na stripovski festival in nato v Prago na festival Comix Fest, kjer smo v preteklosti že gostovali.
Za leto 2015 sta potrjeni gostovanji v Linzu in Helsinkih, dogovarjamo pa se še za dve razstavi, saj načrtujemo, da bi imeli v naslednjih dveh letih vsaj po štiri mednarodna gostovanja na leto. Nato pa bo že čas za novo antologijo in novo razstavo.
Pri avtorskem stripu je bistvenega pomena to, da avtorji iščejo nove ideje in nove načine
pripovedovanja, ki se seveda razlikujejo od avtorja do avtorja.
Včasih se kustosi pritožujejo, da stripovske razstave ne morejo biti zanimive, vendar prav strip
ponuja možnost, da poleg originalnih tabel, ki visijo na steni, v razstavo vključiš tudi druge
elemente, s katerimi ponazoriš zgodbo razstavljenega stripa.
Vir: http://www.dnevnik.si/kultura/stripovske-permutacije-pojma-delo
