Umrl je Max Modic
https://www.24ur.com/popin/domaca-scena/po-tezki-bolezni-umrl-max-modic.html
https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/umrl-je-novinar-pisec-in-filmski-kritik-max-modic/491458
https://www.24ur.com/novice/svet/max-modic-je-bil-clovek-ki-ni-sel-neopazno-mimo.html
Preprost fant, ki je poslušal country
Max Modic: Poslovil se je novinar, režiser, podpornik stripovske kulture, mož, ki se je veselil življenja
Max Modic je bil nekaj svetlobnih let oddaljen od politične korektnosti. FOTO: Mediaspeed.net
Star je bil 55 let. Več let se je pogumno boril z rakom, a zahrbtna bolezen je bila močnejša. Ni skrival, da ga bolezen razžira. Pred tedni se je še zadnjič razveselil, ko je stripovski junak Alan Ford skozi velika vrata vstopil v Narodno galerijo.
Sem preprost fant iz Ilirske Bistrice, ki rad posluša country in gleda filme za odrasle. Tako nekako se je predstavil. Nekoč, ne vem več, kje. To, da posluša country, ni bilo čisto res. No, morda ga je res poslušal, a na sceni je imel predvsem status podpornika trše, metal glasbe. V svet medijev je najbrž vstopil v drugi polovici osemdesetih let, ko je prišel na Radio Študent in vstopil v glasbeno redakcijo skozi stranska vrata. Lotil se je namreč obdelave vseh plošč, shranjenih v bogati fonoteki Radia Študent; podatke, ki so bili v davnini vpisani na kataloške kartice, sta z Radojko prepisala v računalniško podatkovno zbirko. Ko so bili ti prepisani in urejeni, je začel še pisati. O metal glasbi, stripu, filmu. In rolal je muziko. Trdo muziko.
Z radia je šel k Mladini. Dobro je pisal. Sočno. Tematike z roba. Ko je umrl Ivo Štandeker, Mladinin prvak pisanja o stripih, je Max zasedel prazen prostor. Strip je bilo treba nekako podpreti. Pisal je o filmih za odrasle. Torej o pornografiji. In o razposajenih straneh življenja. Denimo o cigarah. Ali žganih pijačah.
Max Modic je bil nekaj svetlobnih let oddaljen od politične korektnosti. Bil je visok in videti je bil kot medved. A hkrati je bil dobrosrčen medo. Ni bil grizli. Prej panda. Znal se je znebiti kakšne pikre. A se je ob tem dobrodušno smejal.
Režiser
O filmih za odrasle ni le pisal. Nekaj jih je tudi posnel. Slovenski pari intimno, Zajtrk petelinov, Gremo mi po svoje, Hiša nasprot’ sonca so nekateri naslovi, pod katere se je podpisal. Potrudil se je, da so naslovi njegovih filmov za odrasle spominjali na filmske klasike ali glasbene uspešnice. Če je kdo preveč moraliziral, je odvrnil, da je pornografija neškodljiva; v vsakem TV-dnevniku je človek soočen z brutalnimi prizori nasilja. Nasilje, ki ga prikazujejo mediji, je bil prepričan, je gotovo bolj škodljivo od pornografije.
V skupnosti potrošnikov filmov za odrasle si je pridobil poseben status tudi z dejavnostjo na celjskem sejmu erotike. Tja je vabil svetovne zvezde, da so svoje bolj ali manj brezhibne vragolije predstavili še na sejemskem odru. Fotografi so bili veseli prizorov, ki jih je organiziral.
Enigmatik, bojevnik
A bil bi globok nesporazum, če bi Maxa Modica povezovali samo s svetom mehke, trde in še trše erotike. Max je bil predvsem novinar. Na straneh Mladine je naredil marsikaj za detabuizacijo seksualnosti. To je počel v časih, ko so se sence socialističnega puritanstva počasi umikale, nadomeščala pa jih je še bolj čistunska katoliška moralka. Marsikaj je storil za širjenje mej svobode. Napisal je marsikak dober tekst o filmu. In predvsem o stripih. V letih, ko je redno delal za Mladino, je na Radiu Študent tezgaril z oddajo Čudoviti svet zlobe in nasilja, ki je, kakopak, razpravljala o stripih. Da je človek številnih talentov, je pokazal z urejanjem Mladininih enigmatičnih rubrik.
Potem je zbolel. Maxov boj brez upa zmage je bil dolg, ni popustil. Ko se je zdelo, da zmaguje, je na družabnem omrežju objavil sličico pošasti, ki najbolj spominja na prikazen iz filma Osmi potnik. Kuzla se je vrnila, je pripisal. In obljubil, da se ne bo dal. Spletna skupnost ga je bodrila in trepljala po ramenih: Ne daj se, Max.
Zadnjič se je oglasil marca, ko se je iskreno razveselil, da bo Narodna galerija sprejela pod streho stripovskega junaka Alana Forda. Če je bilo širjenje stripovske kulture njegov življenjski projekt, ima njegov kratki življenjski cikel neki smisel. Mladinina stripovska avtorja Tomaž Lavrič in Dušan Kastelic sta v leksikonih nacionalne kulture zavedena kot nagrajenca Prešernovega sklada, Zoran Smiljanić je za strip o Cankarju dobil priznanje knjiga leta 2018. Alan Ford pa je učakal kanonizacijo z razstavo v Narodni galeriji.
Vir: https://www.delo.si/novice/slovenija/preprost-fant-ki-je-poslusal-country-193655.html
