Nekje med knjigo in filmom – čarobnost podob Tomaža Lavriča

Šest dni po tem, ko je predsednik Republike Borut Pahor Tomažu Lavriču podelil državno odlikovanje (medaljo za zasluge za izjemen prispevek na področju slovenske ilustracije in karikature), se nam odlikovanec predstavlja na študijski razstavi v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.

Čarobni jezik stripa, kakor se naslavlja razstava, ki jo je pripravil dr. Jure Mikuž, umetnostni zgodovinar in antropolog lepega, izpostavlja Lavriča kot izjemnega risarja in njegove stripe predstavi s primeri, vzetimi z različnih področij umetnosti.

Tomaž Lavrič, stripar, karikaturist, ilustrator, prihaja iz tako imenovane Štandekerjeve šole, je eden tistih avtorjev, ki jih je pokojni Ivo Štandeker sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja zbral v uredništvu Mladine in jim ponudil tako rekoč neomejen ustvarjalni prostor. In od takrat naprej je Lavrič nepogrešljivi del sleherne številke revije Mladina. Njegova Diareja je malodane ponarodela, ilustracije v rubriki Rolanje po sceni so že del tukajšnje medijske zgodovine, njegov Rdeči album, ki velja za prvi stripovski album v zgodovini slovenske striparske oziroma devete umetnosti, pa je najprej začel izhajati prav v Mladini. Sloves avtorja, ki se z neverjetno lahkotnostjo sprehaja med različnimi žanri ter nas vedno znova preseneča s slogovnimi preobrazbami in neizčrpno ustvarjalno domišljijo, pa se nadaljuje tudi danes, ko svoje albume izdaja tudi v striparski meki Franciji, kjer so izšle tudi Bosanske basni, v prevodu Le Mulet/Mula (hommage Ivu Štandekerju in nekdanji skupni državi), kjer je v milijonski nakladi izšel tudi njegov prvi daljši strip, za katerega ni sam napisal tudi scenarija – četrti del serije albumov Dekalog.

Tokratna razstava v Cankarjevem domu (Cankarjev dom v svojem velikem razstavnem prostoru sploh prvič gosti samostojno razstavo stripa) v nasprotju s tisto, ki se je pred petimi leti zgodila v Moderni galeriji v Ljubljani, ni retrospektivna, ne predstavlja njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa, se ne sprehaja ali kronološko med albumi ali jih v celoti predstavlja, marveč si za svoje izhodišče postavlja avtorjev bogati risarski opus, pri katerem črpa iz različnih elementov vizualne kulture od filma in slikarstva do risbe in videa, kar vse virtuozno vpelje v samo njemu lastno govorico stripa. Dr. Jure Mikuž je razstavo zastavil študijsko; z besedili, izbranimi Lavričevimi deli in primerjalnim gradivom z najrazličnejših področij in obdobij vizualne kulture izpostavlja 18 slogovnih, motivnih in pomenskih sklopov, ki uveljavljajo specifiko te govorice. Slikovno gradivo obsega skupaj približno štiristo reprodukcij.

Teme posameznih poglavij so: Pripoved s sliko in besedo, Kadriranje, Gibanje in dinamika, Ptičja perspektiva in prehodi, Črno in belo: silhuete in sence, Črno in belo: sence in silhuete, Črno in belo: neurejenost in urejenost, Črno in belo: proti abstrakciji, Upodobitev vid(e)nega kot vir in njegove parafraze, Hommage vzornikom, Slika v sliki in cameo, Close up: obraz, Udarni motivi, Prikrita erotika, Diareja, izjave in ekstremi ter Ilustracije za Mladino.

Poleg 19 študijskih panojev je razstavljenih še približno trideset izvirnikov iz najpomembnejših Lavričevih stripovskih albumov. Na razstavi je na ogled tudi film Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič v režiji Dušana Moravca iz leta 2013, v katerem pa avtor po svoji stari navadi in pregovornosti ne nastopa. Nekaj njegovih albumov pa je tudi na voljo za listanje v posebnem Diarejinem kotičku.

Lavrič skozi Mikuževo študijo nastopa kot umetnik, ki obvlada vse elemente stripa; od komične ilustracije do satirične karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti. “Njegov izraz je včasih pripoveden, realističen, drugič konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen, drugič jedek in zafrkljiv. Črpa iz raznih elementov vizualne kulture od njenih začetkov v risbi, slikarstvu in grafičnem oblikovanju, prek fotografije in filma do sodobnega videa in raznih načinov izražanja virtualnih računalniških svetov. Iz vseh gradi samo zanj značilno virtuozno likovno govorico s številnimi spreminjajočimi se obrazi,” pravi avtor razstave.

Mikuž dokazuje, da je njegove stripe mogoče tako brati kot knjige kot gledati kot filme: “Z bogastvom podob, ki jih lahko gledalec tudi poljubno zamenjuje v svoji domišljiji, sooča glavna likovna načela slogovnih odločitev, kompozicijskih ureditev naslovnic albumov in strani v njih, kadriranja posameznih prizorov, motivike, izbire pravega trenutka upodobitve, jasnosti in neposredne sporočilnosti posamezne sličice in njenega vključevanja v celoto pripovedi. Samo svetovni mojstri stripa, kar Lavrič gotovo je, so sposobni predvidevati gledalčeve sposobnosti povezave med zaporednimi prizori in pomenskimi montažnimi cezurami med njimi, doseči z likovnimi sredstvi in besedilnim obrati pomensko gostoto, ki bralca drži v napetosti do konca.”

Razstava, ki jo spremlja tudi obsežen katalog, torej vabi bralca in gledalca k vživetju, premisleku in soustvarjanju lastnih predstav o čarobnosti stripovskega jezika.

Tadej Čater

.

Lahko riše kogar koli, sposoben se je spreminjati kot kameleon, o Tomažu Lavriču pravi Jure Mikuž. Foto: Sunčan Stone
.

Kustos razstave Jure Mikuž si je postavitev zamislil kot predstavitev izjemno bogatega Lavričevega opusa ob primerjavah elementov iz vizualne kulture, od filma in slikarstva do risbe in videa, ki jih je stripar mojstrsko vpeljal v svojo likovno govorico. Foto: Sunčan Stone

.

Razstava Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič bo v Galeriji CD na odprta do 14. januarja. Foto: Sunčan Stone

.
Več na: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/nekje-med-knjigo-in-filmom-carobnost-podob-tomaza-lavrica/378932