Stripovski poklon izjemni svetovljanki Almi Karlin

Ko je tiste davne sobote 14. januarja 1950 v hiši v Pečovniku pri Celju ugasnilo življenje Alme Karlin, to ni nikogar posebej prizadelo. Alma Karlin je umrla obubožana, bolna, zapuščena in zasmehovana.

Če ne bi bilo ob njej njene “sestre po duši”, življenjske prijateljice in sostanovalke Thee Schreiber Gammelin, bi umrla povsem sama. Pravzaprav tako, kot je živela. Sama. In kakor se v slovenščini naslavlja njena avtobiografija, njeni zapiski, ki jih je sicer sama naslovila Ein Mensch wird … aus Kidnheit und Jugend. Sama. In ravno na te zapiske, pa seveda tudi na njena druga besedila, se naslanja pripoved v stripu Alma M. Karlin, svetovljanka iz province, ki jo je pred kratkim izdal Stripburger.

Stripovsko pripoved je po besedilih glavne junakinje napisal in sestavil Marijan Pušavec, eden vodilnih poznavalcev njenega življenja in dela, narisal pa Jakob Klemenčič. Naključje? Niti ne! Poleg tega, da velja za izvrstnega poznavalca Alme M. Karlin, je Pušavec skozi stripovsko besedilo tukajšnjemu bralstvu približal (seveda skupaj z Zoranom Smiljaničem) zgodbo o Meksikajnarjih, ki so doživeli že svoje peto nadaljevanje, poleg tega pa je z Vittorijem de la Crocejem ustvaril tudi stripovski serial Hardfuckers 1-3. Klemenčič pa se je kot risar izkazal predvsem v stripovski mojstrovini Bratovščina sivega goloba, ki je pred sedmimi leti prav tako izšla pri Stripburgerju in velja za “nekaj med ilustriranim proznim delom in stripom”.

Tokrat sta Pušavec in Klemenčič združila moči in ustvarila strip o svetovljanki iz province, ki ga lahko beremo na tri načine: prvič, kot edukativno čtivo, iz katerega o Almi Karlin izvemo več kot iz katerega koli njenega dela, kajti gre za njeno biografijo, za popis njenega življenja od rojstva tam nekje na obrobju Avstrije, torej v Celju, leta 1889, pa do smrti leta 1950; drugič, kot priročnik za telebane o Almi Karlin; in tretjič, kot “vse, kar ste želeli vedeti, pa si niste upali vprašati o življenju in delu Alme Karlin”.

Kakšen človek moraš biti, da greš sam okrog sveta
To je morda še najbližje tistemu, kar si je želela tudi sama Alma. Namreč, ko je že opravila tisto devetletno potovanje, za katerega je sama sicer načrtovala od dve do tri leta (“Mislila sem postati Kolumb, pa sem kmalu ugotovila, da je bilo vse že odkrito.”) in na katerega se je odpravila popolnoma sama, brez denarja in s pisalnim strojem čez ramo, se vmes preživljala s poučevanjem jezikov in pisanjem potopisnih reportaž, se je odločila, da bo odgovore na vprašanja, ki so ji jih po vrnitvi domov vedno znova postavljali, kar zapisala. “Mojim Celjanom sem sporočila, da sem se vrnila domov. Vsak dan med tednom sem za dve uri odprla vrata svojega doma in sprejemala obiske ter govorila, govorila, govorila … in odgovarjala na mnoga vprašanja. Obiskovalci si niso radovedno ogledovali predmetov, ampak mene, kakor da bi se hoteli prepričati, ali sem to res jaz … vse drugo jih ni kaj prida zanimalo.” Toda ker provincialnega občestva niso zanimali južnoameriški Indijanci, ne ljudožerci, ne poševnooki Japonci, pač pa predvsem to, kakšen človek moraš biti, da greš sam okrog sveta in si poleg tega še ženskega spola, je začela pisati svojo avtobiografijo, v kateri je obračunala s svojo preteklostjo. “Gre za sarkastično obračunavanje z družbo, z družino in predvsem materjo,” je ob izdaji njenih zapiskov napisala francoska pisateljica, eksistencialistična filozofinja, politična aktivistka in feministka Simone de Beauvoir.

Alma, kot se je videla sama
Strip je sestavljen iz štirih zaključenih poglavij: Cilli, London, Svet in Celje, v katerih sledimo življenju te nenavadne ženske od otroštva naprej skozi zdravstvene težave (rodila se je kot bolehen otrok, napol hroma, s poškodovanimi nogami, in nesimetrična, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet), zgodnjo smrt očeta, sicer upokojenega majorja avstro-ogrske vojske, ki je imel ob njenem rojstvu že šestdeset let (“Kljub temu, da naju je z očetom ločevalo več kot pol stoletja, sva se odlično razumela. Imela sva enak temperament in enak okus. Izogibala sva se ljudem in iskala samotne poti, čeprav so zaradi tega trpele moje oblekice.”), in mučni odnos z materjo, učiteljico na celjski dekliški šoli (“Sprehodi z mamo pa so bili grozljivi. Dokler nisem bila dovolj dobro umita, očiščena, podučena in ustrahovana, in dokler niso bile rokavice nataknjene, je preteklo na potoke solz.”). Poleg tega pa je strip, ki je napisan v prvi osebi ednine in ga pripoveduje Alma, zvesto in iskreno pričevanje z njenega potovanja, dogodkov, ki so se ji na poti pripetili, v prvi osebi ednine podaja vzroke svojih hotenj in želja, povode za potovanja in dejanja, ki jih je ali storila ali so jo privedla tja, kjer je pač pristala, pa si morda tega niti ni želela, razloži, zakaj je z moškimi tako redko našla skupen jezik in stike, predstavi odnos s prijateljico in življenjsko sopotnico zadnjih šestnajst let, Theo Schreiber Gammelin, Nemko s Pomorjanskega, ki je po drugi svetovni vojni prejela tudi jugoslovansko državljanstvo, razlaga dejstva o težavah z nacisti in Kulturbundom v Celju med drugo svetovno vojno in potem, ko se je pridružila partizanom, tudi z njimi, zlasti s Francem Leskoškom – Luko …

Veliko ostaja zavitega v tančico
Veliko pa seveda tudi zamolči in pušča zavito v tančico skrivnosti: ali je v Peruju, kjer se je moškim mešalo in bledlo zaradi ženske, ki je zase sicer pravila, da ni čedna, poleg tega pa še ženske svetle polti, doživela posilstvo (“Nobeni ženski ne bi svetovala, da gre sama okrog sveta – svet je preveč neciviliziran.”)? Ali sta imeli s Theo zgolj prijateljski ali morda tudi lezbični odnos? In še je tega, kar ostaja zavito v skrivnost. Za kar pa je seveda precej kriva sama Thea, ki so jo po prevodu in izdaji Samotnega potovanja, njene prve izdane knjige v slovenščini, novinarji zasipali z vprašanji, sama pa je številna dejstva prikrojila in tako prispevala k nepotrebni mitologizaciji življenja in dela svoje prijateljice.

Stripovsko potovanje po življenju, kakršnega si je izbrala sama, torej življenju brez varnega objema moža, brez otrok, življenju, polnem samodiscipline, vztrajnosti, odrekanja, upornosti in striktne usmerjenosti k ciljem, ki si jih je zastavila (navsezadnje je bila, čeprav slovenskega rodu, vzgojena v nemškem duhu), nam torej predstavlja Almo takšno, kakršno se je sama videla. Intervencije Marijana Pušavca in Jakoba Klemenčiča to zgolj nadgrajujejo. Predvsem pa strip zapolnjuje vrzel v njenem opusu; je prva biografija o Almi Karlin. In hkrati stripovski poklon njenemu življenju in delu.

Tadej Čater