Neizvjesna budućnost stripa u Hrvatskoj

Drobtinice

Priča dana

Neizvjesna budućnost stripa u Hrvatskoj

Iako su zlatne godine stripa u Hrvatskoj ostale u prošlom stoljeću, scena i dalje postoji. Dok su popularno zvani „crtani romani“ za većinu tek zabava i umjetnost, naši su sugovornici u stripu pronašli egzistenciju.

Za razliku od osamdesetih godina, mladi u Hrvatskoj danas ne opsjedaju kioske kako bi ugrabili primjerak omiljenog stripa. Nema čak ni nekad popularnog „đoranja“ – kvartovske razmjene u kojoj se je za pročitani strip mogao dobiti jedan slične vrijednosti ili dva manje popularna. No, kada bismo sudili prema podacima da glavni grad ima nekoliko striparnica, te da Hrvatska ima čak dva festivala stripa, moglo bi se zaključiti da strip scena cvijeta. No stanje je daleko od idealnog, uvjerava nas Raul Švarc, jedan od najpoznatijih zagrebačkih zaljubljenika u strip i vlasnik nadaleko poznate striparnice Stripovi na kvadrat koja već 21 godinu posluje u samom središtu grada.

U vrijeme otvaranja, ponosno kaže, bila je to prva striparnica na Balkanu koju je otvorio s dva partnera, a sada ju vodi sam. Budući da je Švarc s partnerima prodavao stripove na otvorenom, otvaranje striparnice je bio logičan nastavak posla i ostvarenje dječačkog sna. „Htjeli smo regulirati taj posao, jer smo do tada prodavali ‘na divlje’. Mi smo na Cvjetnom trgu zbilja ostavili mladost. Sve što me danas bole kosti vjerujem da je to od tadašnjih hladnoća, vrućina, kiše i snijega“, priča nam u maloj knjižari pretrpanoj stripovima.

Odlična izdanja…

Od tada je interes za strip narastao, tvrdi naš sugovornik. „Nakon ratnih devedesetih vratile su se te neke naše generacije koje su odrasle na stripu osamdesetih. Tu su i neki novi klinci“, objašnjava Švarc porast scene koja jako osjeća posljedice ekonomske krize. „Ljudi si ne mogu priuštiti ono što bi sve htjeli. Imamo nekoliko odličnih hrvatskih izdavača. Ponuda je takva da sve što u svijetu vrijedi, kod nas izađe prije ili kasnije. Američka škola, francuska, belgijska, talijanska… skoro ništa ne moramo uvoziti.“ I pri tome, kaže nam, najbolje se prodaje nostalgija pa su najtraženiji Zagor, Alan Ford, Modesty Blaise i Rip Kirby. „Ali i neke stvari koje su vječne poput Watchmena po kojem je kasnije snimljen film. Prodao sam hrpe američkog izdanja pa smo uvezli i srpsko, a sada prodajem hrvatsko izdanje. Takvi naslovi se kupuju za darove ili za ponovno čitanje.“

Hrvatska i dalje ima živo tržište i sa starim izdanjima stripova koji se prodaju na štandovima ili putem internetskih oglasnika, no Švarc kaže da je tome jako pala cijena. „Sve što je vrijedilo prije, izašlo je sada ponovno u nekom boljem izdanju u Hrvatskoj ili Srbiji“, objašnjava nam i dodaje da čitatelji, ako nema hrvatskog izdanja, rado posežu za srpskim i obrnuto. Od starih izdanja među čitateljima se preprodaju kultni naslovi poput Alan Forda i Lunov Magnus Strip – Zlatna serija. „To je ispalo jako zanimljivo. Ne može se više prodati loše očuvani strip. Kolekcionari žele kupiti savršene primjerke koji se među njima nazivaju mint, glanc, petica ili petica plus. Ti kolekcionari imaju novca i radije će dati stotine, ali i više, kuna za neki odlično sačuvani primjerak, nego da kupe nešto tek toliko.“

…i sve manja kupovna moć

Za svoje kupce Švarc kaže da pripadaju višoj srednjoj klasi koja je na tome odrasla. „Oni koji nemaju novca, nemaju ga. A da sam među kupcima primijetio neke ljude koji imaju puno novca – i nisam.“ Na pitanje je li više zarađivao u vrijeme otvaranja striparnice, Švarc odgovara da je veća zarada bila prije pet ili šest godina. „Sad je već svake godine sve gore. Čak su i izdavači malo stali na loptu pa smanjuju tiraže ili broj izdanja. Vidi se da se ta količina više ne može prodati. Nemaju ljudi novca.“

S pogledom 21 godinu unatrag Švarc kaže da je sve iz entuzijazma preraslo u pravi veliki posao od kojeg živi, no pita se je li posao trebao bazirati isključivo na stripovima. Doduše, i sam opstanak u Hrvatskoj je veliki uspjeh. „Možda bi bilo dobro da država popusti u nekim stvarima. Nekada smo morali plaćati doprinose do 15. u mjesecu, a plaća bi se mogla isplatiti do kraja mjeseca. Dogovarao sam se s dečkima o tome, ali danas sve mora biti do 15. u mjesecu. Malo bi fleksibilnosti dobro došlo. Pri tome ne mislim da bi nekome plaća kasnila 3 tjedna, već da u dogovoru krpamo kraj s krajem. Jednostavno, jedan mjesec je dobar, drugi je loš pa ne možeš platiti sve na vrijeme. Čak i vlasnik prostora kojeg iznajmljujemo to razumije. Ali dobro, kako svima, tako i meni“, opisuje probleme gotovo svakog poduzetnika u državi.

Dobri poslovi za strane naručitelje

Da je strip scena u Hrvatskoj u poteškoćama potvrđuje i dizajner Miroslav Mrva koji također živi od stripova, no on je na onoj kreativnoj strani. Naime, Mrva je kolorist i to za velike strane naručitelje, mahom iz Sjedinjenih Država. U razgovoru za Deutsche Welle objašnjava da prema generalnim uputama i scenariju kojega dobije, daje boju nacrtanim tablama stripa. Nabraja nam dosadašnje projekte koje je radio i kaže da je upravo počeo raditi za Marvel što se u tom svijetu smatra sjajnom „gažom“. „Radim na serijalu koji se zove ‘Master of Kung Fu’. Nakon puno godina se dogodio hrvatski tim crtača – Dalibor Talajić crta, Goran Sudžuka tušira, a ja bojam. Scenarij je, naravno, američki.“

Kao dječak, kaže, nije bio zainteresiran za strip ništa više od prosječnog mladog čitatelja. „Bili su mi dostupni Mister No, Dylan Dog i Tarzan, to su mi bili favoriti. Pred kraj osnovne škole sam zaboravio na stripove. Tek sam na fakultetu otkrio cijeli taj svijet i da strip može biti vrlo ozbiljan“, priča nam. Stripom se je ozbiljno počeo baviti prije dvije godine, i to po preporuci.

„Nakon studija sam radio kao ilustrator i cijelo sam vrijeme u tom crtačkom poslu. Od toga živim već 10 godina. Preporučio me je crtač, jer bi mu inače bio dodijeljen neki nasumično odabrani kolorist s kojim bi se teže dogovorio oko posla. Napravili smo nekoliko proba koje smo poslali izdavačima i jedna je prošla. Dobili smo posao za Image comics. Trebali smo raditi pet epizoda Ghosted serijala, ali strip je uspio i napravljeno je ukupno 20 epizoda. Promijenila su se tri crtača, a ja sam ostao kolorist od prvog do zadnjeg broja.“ Dakako, svaki posao olakšava dobivanje onog idućeg, ako se dobro odradi. Sav posao se dogovara preko e-maila, dodaje, i nikada se s naručiteljima nije vidio ni čuo, pa čak ni putem Skypea. „Sve što sam trebao napraviti je popuniti obrazac za suradnju, riješiti administraciju oko poreza i to je to.“

Budućnost je teško planirati

Da radi za domaće naručitelje, Mrva bi, kaže, mogao od toga živjeti, no problem vidi u malom tržištu. „Čak i regionalno, jednostavno to nije to. Vremena su se promijenila. Stripovi više nisu zabava kao što su bili u osamdesetim godinama. Tada si imao televiziju, video, film, tiskane revije. Tada je u Jugoslaviji izlazilo tjedno barem pet revija posvećenih stripu uz stripove koji su izlazili zasebno. Sada je to pitanje umjetnosti, a pravi komercijalni strip ne postoji. U Americi su oni opstali, još uvijek zadržavaju popularnost.“ Mlađe generacije, misli Mrva, radije konzumiraju druge oblike zabave, a oni koji zavole strip, raspoređuju se u nišama unutar njega; pri čemu je zamjetan procvat japanskog manga stripa.

O digitalnim izdanjima stripa uopće ne razmišlja. Kaže, u hrvatskoj se ne kupuje niti digitalna glazba, a kamoli strip. „Naviknuti smo na ilegalni sustav. Ja kupujem stripove i volim ih u papirnatom izdanju. Ionako previše vremena provodim za računalom.“ Ni Raul Švarc s početka naše priče nije ljubitelj digitalnog stripa. „Nisam se naviknuo na to. Možda moj sin neće gomilati na policama stripove, već će čitati elektronička izdanja. Vani je to sad već normalno, ali kod nas ipak ne“, dodaje.

Uz sve probleme s kojima se susreću poduzetnici i sve siromašnije kupce, budućnost i čekanje mirovine u prodaji stripa za Švarca su poprilično magloviti. „Zbilja ne znam. Trenutno je stanje da idemo godinu za godinu. Vidi se da ima ljudi koji vole strip, ima i izdavača, samo ih je sve teže spojiti.“ Mrva pak kaže da mu je mirovina predaleka za razmišljanje. „Crtat ću dok ne umrem“, riječi su s kojima završavamo razgovor.

Vir: http://www.dw.de/neizvjesna-budu%C4%87nost-stripa-u-hrvatskoj/a-18416474

Spomini in sanje Kristine B.

Drobtinice

V Spominih in sanje Kristine B. so se prepoznale številne Ljubljančanke

Razstava je na ogled do 17. maja
3. maj 2015 ob 11:28
Ljubljana – MMC RTV SLO/STA

Po izdaji stripa Spomini in sanje Kristine B., Ljubljana 1941-1945, se je pojavilo že več oseb, ki so se prepoznale v naslovnem liku, a avtor besedila za strip Blaž Vurnik poudarja, da je Kristina B. izmišljena oseba.

Omenjeni strip je Vurnik, sicer kustos Mestnega muzeja Ljubljana za novejšo zgodovino, pripravil v sodelovanju s striparjem Zoranom Smiljanićem, njun namen pa je bralcu na komunikativen način približati življenje v Ljubljani med 2. svetovno vojno. Ljubljana je bila edino mesto v Evropi, ki je bilo obdano z žico, Italijani pa so jo postavili v enem dnevu.

Zgodba v stripu spremlja štiri leta odraščanja Kristine B. in njene družine. Vurnik je ob razstavi zapisal:“Prave Kristine B. nikoli ni bilo. V njeni zgodbi so združena doživljanja otrok, ki so živeli Ljubljani v letih 1941-1945, tako kot jo doživlja naša stripovska junakinja. Čeprav bi svoja najstniška leta morala preživljati brezskrbno in sproščeno, se je v njeno življenje vrinil čas vojne, ki ji desetletja pozneje še vedno postavlja vprašanja.”

Ker pa Kristina pripoveduje neko občo zgodbo, deli občutja in usode, znane marsikomu, ni nenavadno, da so se s protagonistko identificirale številne gospe. Toda ključni namen tega dvodelnega projekta je, kot je na enem od vodstev po razstavi povedal Vurnik, da se to obdobje približa mlajšim, ki nimajo pravega uvida v tisti čas.

Žica, ki so jo italijanski okupatorji okoli mesta napeljali v enem dnevu, je povzročila čudne situacije. Ljudje niso mogli več do svojega vrta, bil je za žico, nenadoma so bila na oni strani tudi pokopališča. Avtorja v stripu ne pozabita niti na povsem običajno življenje v Ljubljani, obiskovanje bazena Ilirija, sprehode ob sladoledu, operne in kino predstave pod italijansko taktirko, ki so jo nekateri ignorirali, spet drugim pa zanjo ni bilo mar.

Na razstavi, ki je na ogled v Galeriji Vžigalica, so na ogled izseki iz stripa in informativna besedila, ki jih spremlja bogato muzejsko gradivo, od letakov OF, šahovskih figur, narejenih v taborišču, do čevljev z lesenim podplatom.

Vurnik je poudaril, da se s Smiljanićem v stripu nista želela opredeliti ali dodatno razdvajati Slovencev. “V naši družbi je tako normalno biti razdvojen, da je eksces, če temu ni tako,” je ob razstavi povedal Vurnik, ki bo imel še eno vodstvo po razstavi 14. maja ob 17. uri, razstava pa je na ogled do 17. maja.

K. T.
.

“Opozoriti želimo, da je otroštvo v vojni ranljivo tudi v primerih, ko otroci preživljajo na videz običajne dneve, a so prikrajšani za svoje otroštvo. Zanje se s koncem vojne njihova vojna zgodba ne konča. Čaka jih vračanje v mirni čas in soočanje z različnimi vprašanji lastne identitete,” je o projektu dejal Vurnik.
Foto: Galerija Vžigalica
.
Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/v-spominih-in-sanje-kristine-b-so-se-prepoznale-stevilne-ljubljancanke/364194

Izjava tedna

Drobtinice

»Tukaj ne bo kakega velikega poka. Ker tisti veliki pok iz Murgel se počasi končuje in se bo razblinil, to je mogoče neki žalostni prdec iz Murgel.«
.
Predsednik SDS Janez Janša na novinarski konferenci o vprašanju izvora njegovega premoženja

Mladina 10/2017-18

…………………………………………………………………………………………………………

Ljubitelji stripa!

Čim prej nabavite stripe v Strip.art.nici Buch v Murglah, ker nam po velikem poku Janša napoveduje še veliki smrad.
Danes smo, jutri, kdo ve!?
(Mogoče pa ni slišal za piknik Strip.art.nice Buch, kjer smo pozobali 100 porcij pasulja in ga spustili v zrak.)

Spomini in sanje Kristine B.

Drobtinice

Dr. Blaž Vurnik, zgodovinar in kustos: Spomini in sanje iz okupirane Ljubljane | Dnevnik

Dr. Blaž Vurnik, zgodovinar in kustos: Spomini in sanje iz okupirane Ljubljane

Špela Standeker
25. april 2015 25. april 2015 9:14

Evropski projekt Skriti otroci 2. svetovne vojne je Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML) začel februarja lani, ko so se na pobudo dr. Blaža Vurnika, kustosa za obdobje novejše zgodovine, lotili raziskovanja medvojnega in povojnega življenja skupine otrok, ki so drugo svetovno vojno preživeli v Ljubljani brez staršev in se jih je že pred desetletji prijelo ime ilegalčki. Po Vurnikovih besedah je namen projekta zbrati dokumente, fotografije, pričevanja in druga gradiva, povezana z usodami teh skritih otrok. Rezultati so delno že predstavljeni na spletni strani www.skritiotroci.si, v sodelovanju z RTV Slovenija so v režiji Marka Cafnika pripravili dokumentarni film, v MGML pa so nedavno gostili tudi mednarodno konferenco Otroci in 2. svetovna vojna, ki se je osredotočila na raziskovanje najmlajših žrtev totalitarnih režimov med 2. svetovno vojno in po njej.


»Strip ponuja popolnoma drugačen pristop k tematiki in povsem drugo vrsto vizualizacije, kot je tista, s katero zgodovinarji običajno delamo,« poudarja dr. Blaž Vurnik. (Foto: Tomaž Skale)

V okviru projekta sta nastala tudi  Spomini in sanje Kristine B. – Ljubljana 1941–1945, pod katerega se podpisujeta Vurnik in znani stripovski ustvarjalec Zoran Smiljanić, ter istoimenska razstava v Galeriji Vžigalica, ki jo je soustvarila Metka Dariš. Kot pojasni Vurnik, zgodba v stripu spremlja štiri leta odraščanja Kristine Babnik in njene družine. Prave Kristine B. sicer nikoli ni bilo. »V njeni zgodbi so združena doživljanja otrok, ki so živeli v Ljubljani v letih 1941–1945. Čeprav bi morala naša stripovska junakinja svoja najstniška leta preživljati brezskrbno in sproščeno, se je v njeno življenje vrinil čas vojne, ki ji desetletja kasneje še vedno postavlja vprašanja.«

Zakaj ste se odločili zgodbo otroka, ki je vojna leta preživel v Ljubljani, podati skozi medij stripa?Strip ponuja popolnoma drugačen pristop k tematiki in povsem drugo vrsto vizualizacije, kot je tista, s katero zgodovinarji običajno delamo. Zgodovinarji imamo večinoma opravka z dokumenti, fotografijami, predmeti in dokumentarnimi posnetki, v stripu pa lahko ta realnost zaživi na novo, saj medij omogoča prenos realnosti v fikcijo na zelo posrečen način. Drugi razlog je bil fokus projekta, ki je seveda na otrocih, zato sem želel zgodbo vojne Ljubljane povedati skozi otroške oči. In stripovski medij se mi je zdel za to nalogo najbolj primeren.

Kako pa je potekalo sodelovanje z Zoranom Smiljanićem?Scenarij sem napisal že pred približno šestimi leti, projekt Skriti otroci 2. svetovne vojne pa se je pokazal kot primerna priložnost, da smo zamisel lahko uresničili. K sodelovanju sem povabil Zorana Smiljanića, ki je bil s prvim scenarijem zadovoljen, nato pa sva začela s predelavami. Čeprav sem sam bolj težil k dokumentarnemu načinu podajanja zgodbe, je Smiljanić hitro ugotovil, da je pomembna tudi osebna plat, ki je na koncu veliko dodala k dramaturgiji zgodbe in loku naracije.

V stripu je najti veliko detajlov, Smiljanićeva risba pa je, tako kot je pri njem v navadi, zelo natančna in dodelana. Kje vse sta iskala vire, podatke in dokumente, ki sta jih vključila v strip?Eden glavnih razlogov, da sem želel sodelovati prav s Smiljanićem, je bil ta, da zna izredno natančno poustvariti določeno časovno obdobje in geografsko okolje, ob tem pa so njegovi liki tudi psihološko zelo dodelani. Z zbiranjem materiala sva se ukvarjala oba, nekaj predmetov pa sva izbrala tudi iz fonda Mestnega muzeja Ljubljana. Prav te predmete je Smiljanić nato vključil v samo risbo, zato sva stripu dodala še fotografski katalog teh predmetov, ki poleg njihovega opisa pove tudi, kje v stripu so uporabljeni.

Ali je bil ta muzejski material razlog, da ste strip nadgradili z istoimensko razstavo?Strip sem želel predstaviti še v muzejski govorici, muzejski predmeti, ki sva jih s Smiljanićem vključila v strip, pa so tudi sami ponujali možnost muzejske postavitve. Razstava je tako nastala kot zanimiv eksperiment združevanja naracije stripa in muzejskega gradiva v galerijskem okolju. Ob tem pa je bila razstava dobra priložnost, da obeležimo 70. obletnico konca 2. svetovne vojne.

Na spletni strani www.skritiotroci.si je za zdaj zbranih enajst zgodb ilegalčkov. Kako ste prišli v stik s temi ljudmi in kako ste sodelovali?Po vojni je Ana Ziherl, ki je organizirala pomoč otrokom med vojno, sestavila dva seznama. Na prvem so imena otrok, ki so se zaradi vojne znašli brez staršev, to so bili otroci aktivistov, podpornikov odporniškega gibanja, partizanov, ubitih talcev, internirancev in taboriščnikov. Na drugem seznamu so imena otrok, ki so v Ljubljani živeli z materami, a so potrebovali pomoč. Na obeh seznamih je 184 imen, trenutno pa sem v kontaktu z okoli 40 nekdanjimi ilegalčki. Velika večina je bila takoj pripravljena sodelovati, želeli so deliti svoje zgodbe, nekateri pa so sodelovanje zavrnili in njihove odločitve seveda spoštujem. Na splošno sem z odzivom zelo zadovoljen, saj me je na začetku skrbelo, v kolikšni meri bodo ti ljudje sploh še pripravljeni govoriti o svojem otroštvu. Stike smo iskali zelo različno, tudi s pomočjo podatkov, ki smo jih dobili od ustvarjalcev knjige iz leta 2004, v kateri so popisane zgodbe teh ljudi.

V stripu med drugim izvemo, da so okupatorji med vojno našli samo enega izmed ilegalčkov. Kakšna je bila usoda tega otroka?Konspiracija v tem delu osvobodilnega gibanja je bila izjemna. Teh otrok preprosto ni bilo mogoče najti. Odkrili pa so Lučko Kocbek, hčerko Edvarda Kocbeka, za katero se je za nekaj časa izgubila vsaka sled, starša pa sta jo našla šele po vojni v zelo slabem stanju.

Kako pa so izbirali družine, pri katerih so bili nastanjeni ilegalčki?Prva, ki je organizirala pomoč za ogrožene otroke, je bila Ada Krivic, po njeni aretaciji in odhodu v partizane pa je organizacijo prevzela Ana Ziherl. Pri delu so ji pomagale aktivistke Osvobodilne fronte, ki so v okviru organizacije Slovenske narodne pomoči otrokom poiskale rejniške družine, materam z majhnimi otroki, ki so se skrivale, pa možnost nastanitve. Organizacija je prek svojih članic za otroke zbirala pomoč v denarju, hrani, oblačilih, nakaznicah in drugih življenjskih potrebščinah. Sistem pomoči in skrbi za otroke je vključeval ljubljanske zdravnike, odvetnike, trgovce in druge, ki so po potrebi priskočili na pomoč. Nekatere otroke je bilo treba skrivati, večkrat menjati rejniške družine in kraj bivanja, saj so jih okupacijske oblasti iskale. Družine, ki so skrbele za ilegalčke, so bile seveda preverjene družine, nekateri so bili sodelavci OF že prej, drugi pa so to postali, ko so sprejeli ilegalčke. Tudi s tem se je med Ljubljančani potegnila ločnica.

Kristini starši se sicer pogovarjajo o sosedi, ki skriva enega teh ilegalčkov, vendar pa o njih skozi strip ne izvemo prav veliko. Zakaj se jim niste bolj posvetili?Fokus zgodbe je na Kristini, na njenem opazovanju, dojemanju in doživljanju vojnega časa, ki ga je z družino preživela v okupirani Ljubljani. Bralec vojno tako spremlja skozi njene oči, se pravi skozi oči odraščajoče deklice. Ta del stripa je fikcija. Kristina bi lahko bila kateri koli najstnik, ki je vojno preživel v Ljubljani in ki ga skrbi, kaj je z očetom v italijanskem zaporu, ki mora v dolgih vrstah čakati na kruh in tako naprej. Po drugi strani pa je v to njeno doživljanje vpleten tudi močan dokumentaristični pristop, ki govori tako o vsem dobro znanih kot tudi manj znanih dogodkih. Ta drugi del stripa je v celoti resničen in temelji na zgodovinskih virih. Ilegalčki so del zgodbe o vojni Ljubljani in tako so vključeni tudi v strip. Če bi središče zgodbe prenesli na njih, bi bila to povsem druga zgodba.

V stripu se precej posvečate bratomorni vojni, s katero je povezana tudi povsem intimna Kristinina odločitev. Zakaj ste želeli izpostaviti tudi to temo?Strip kot medij je lahko zelo provokativen oziroma aktiven v smislu postavljanja vprašanj in bolj drznih interpretacij dogodkov. Vendar pa v primeru našega stripa teh potreb ni bilo. V segmentu, ki ga omenjate, vidim zgodbo v stripu kot povsem korektno. Mislim, da bi bilo danes skrajno neodgovorno pri teh temah izvajati kar koli, kar bi razburjalo strasti. Diskurz na tem področju je pri nas tako konflikten, da je že skoraj ekscesno, če se človek ne drži teh smernic interpretiranja 2. svetovne vojne. Strip se loteva različnih tem, povezanih z vojno, ena od teh je nastanek odpora, druga je razvoj kolaboracije, obe pa sta soočeni v Ljubljani.

Glede na to, kako je strip napisan in narisan, se zdi, da je namenjen mlajšim bralcem. Kaj želite s stripom ponuditi mladi generaciji?S Smiljanićem se nisva omejevala na ciljno skupino, dejstvo, da je fokus na otrocih in da zgodbo vidimo skozi otroške oči, pa napeljuje na misel, da ga bodo razumeli tudi otroci oziroma mladi Kristinine starosti. Mislim, da strip omogoča vpogled v to, kako je vojna vplivala na življenje ljudi, predvsem tistih, s katerimi se najstniki lahko identificirajo. Kristinina zgodba vsaj v majhnem segmentu predstavi, kakšno je življenje v vojni situaciji. Biti lačen, živeti v pomanjkanju tako niso zgolj fraze, ki jih ponavljajo pri pouku, ampak lahko bralci te zgodbe tudi podoživijo. Druga stvar, ki jo strip lahko ponudi vsem bralcem, pa je dokumentarni del, ki z mnogimi podrobnostmi ponudi natančno sliko o dogajanju v okupirani Ljubljani.

Vir: https://www.dnevnik.si/1042711968/kultura/vizualna-umetnost/dr-blaz-vurnik-zgodovinar-in-kustos-spomini-in-sanje-iz-okupirane-ljubljane