Prezrte mojstrovine iz bogatega opusa
Vir/Avtor: Ciril Gale
Nekatera najboljša dela “slovenskega Disneyja” ostajajo danes večjemu delu javnosti neznana; pri tem gre predvsem za “slikanice”, ki jih je Miki Muster risal za dnevnik Slovenski poročevalec.
Miki Muster med podpisovanjem svojih del v Stripartnici Buch pred nekaj leti (Foto: Matej Povše/dokumentacija Dnevnika)
Priljubljeni ilustrator, animator in stripovski avtor Nikolaj (Miki) Muster je novembra dopolnil 88 let, kar je prav gotovo primerna priložnost, da se znova kaj napiše o njem. Pustolovščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, po katerih je »slovenski Disney« najbolj znan, so izhajale v takratnem tedniku Tedenska tribuna od leta 1952 do leta 1973, pozneje pa so izšle še večkrat v različnih oblikah, vendar je to le del velikega opusa našega najpopularnejšega avtorja stripov. Drugi del je povezan z dnevnikom Slovenski poročevalec, za katerega je dobro desetletje Muster prav tako ustvarjal stripe. Tu moramo najprej omeniti naslednje: v Priročnem leksikonu Slovenskega knjižnega zavoda najdemo naslednjo »klasično« definicijo stripa: »Strip (angl.), publikacija s slikami, pod katerimi ali v katerih je besedilo…« To pa pomeni, da so tako imenovane časopisne slikanice prav tako – stripi. Vsaka omembe vredna svetovna teoretično-zgodovinska knjiga o deveti umetnosti vsebuje tudi dela, ki bi jih naši kulturniki opredelili s pojmom »slikanica«, vendar pa nikjer ni zaslediti trditve, da gre pri stripih z besedilom pod slikami za nekaj drugega kot strip.
Po tujih in izvirnih besedilih
In zakaj smo v naslovu tega prispevka omenili »prezrte mojstrovine«? Iz enega samega preprostega razloga: mojster je v Slovenskem poročevalcu narisal dela, ki v ničemer ne zaostajajo za njegovimi »pravimi« stripi (torej tistimi z oblački znotraj risb), ki jih je objavljal v Tedenski tribuni. Nekatere od teh »slikanic«, če je ta oznaka sploh ustrezna, spadajo med Mustrova najboljša dela. Večina teh stripov je nastala po priredbi svetovno znanih književnih del Jamesa Oliverja Curwooda, Jamesa Fenimora Cooperja, Rudyarda Kiplinga, Joan Keenan Rowglins, Samuela Scowilla in Wildemarja Bonselsa, namenjeni pa so bili predvsem otrokom in mladini. Besedila zanje je največkrat priredil novinar Tit Vidmar, nekatera pa so izvirno napisali slovenski avtorji – Vlado Firm, Janez Trnovc, Mimi Malenšek, Vera Albreht in tudi sam Muster. Med stripe, ki si zaslužijo posebno pozornost, bi glede na kvaliteto ilustratorskega prispevka Mikija Mustra lahko uvrstili vsaj dela Medvedek Neewa, Lupinica, Za očetom, Stezosledec, Ostrostrelec, Snežek, Kazan, Baree, Džungla, Tiki in Lučka na severu.
V drugo skupino stripov, nastalih po tujih literarnih predlogah, pa spadajo Mali Jody, Poslednji Mohikanec, Velika stava, V neznano in Čebelica Maja. Vsaka od obeh skupin ima svoje značilnosti, po katerih jih lahko razvrstimo. Medvedek Neewa je risarsko – po izjavi avtorja samega – njegovo najboljše delo, kar je v različnih intervjujih že sam poudaril. Na podobnem nivoju in v enakem risarskem slogu so ilustrirani še stripi Za očetom, Ostrostrelec, Stezosledec, Kazan, Baree in Džungla.
Če je Muster pri omenjenih stripih mojstrsko uporabljal tudi raster, ga je pri Lupinici, ki je nastala po istoimenskem delu Vere Albreht, povsem opustil, vendar kvaliteta tega dela prav nič ne zaostaja za predhodnicami. Nekaj posebnega sta Lučka na severu in Tiki. Za oba stripa je besedilo napisala slovenska pisateljica in prevajalka Mimi Malenšek. Medtem ko bi lahko rekli, da je risarsko Lučka zelo podobna na primer Kazanu ali Džungli, pa je Tiki nekaj posebnega. Avtor je Tikija ilustriral v – zanj – nenavadnem slogu. Zdi se, da je uporabljal slikarsko tehniko, vse ilustracije so v sivih tonih brez izrazitih mejnih črt, ki krasijo njegove druge stripe. Če bi poskusili primerjati omenjeno Mustrovo delo s sodobnimi ilustracijami na področju devete umetnosti, bi lahko rekli, da še najbolj spominja na 3D-tehniko. Oba stripa, tako Lučka kot Tiki, sta postala med takratnimi bralci izredno priljubljena.
Izvrstne, a raznolike ilustracije
Nekaj prostora v tem razmišljanju je treba posvetiti še dvema stripoma: Gozdnim prijateljem in Snežku. Prvo delo je nastalo po izvirnem besedilu slovenskega pisatelja Vlada Firma, dogaja se na naših tleh in nastopajo naši – slovenski – »junaki«. To so antropomorfizirane živali, ki živijo na naših tleh. Snežek je poglavje zase; dogajanje je avtor postavil v naše kraje, ilustriral pa ga je v slogu, ki nekoliko spominja na ilustracije Lupinice. Gre zgolj za črtne risbe brez sivih vmesnih tonov. Junaki, ki nastopajo v tej zgodbi, so narisani v realističnem slogu z rahlim karikiranjem, vse ilustracije pa so »obrtno« brezhibne.
Za drugo skupino Mustrovih stripov, ki so izhajali v Slovenskem poročevalcu, pa je značilen padec kvalitete ilustracij. Avtor se je v tistih letih že začel vzporedno ukvarjati z animiranim filmom in kasneje še z risanjem propagandnih filmov. Verjetno je prav zato poenostavil risbo, slednje je več kot očitno tudi pri ustvarjanju njegovih znamenitih stripov o pustolovščinah Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Mejnik v Tedenski tribuni je epizoda Na olimpijado, v Slovenskem poročevalcu pa Velika stava. Resnici na ljubo je treba zapisati, da tudi stripom druge skupine ni kaj očitati, le razlika v kakovosti risb je več kot očitna.
Ponatis njegovih »slikanic« v knjižni obliki bi verjetno slovenski javnosti predstavil Mikija Mustra v povsem novi, še lepši luči. Žal pa ta dela, razen redkih izjem, ostajajo širši javnosti povsem neznana. Seveda ni namen tega zapisa, čeprav omenja manj izstopajoče strani Mustrovega opusa, da bi omejil pomen najpopularnejšega slovenskega ilustratorja prejšnjega stoletja. Ravno nasprotno: radi bi naposled spodbudili umetnostne kritike k razmišljanju o dejanski vrednosti Mustrovih del.
Vir: http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/prezrte-mojstrovine-iz-bogatega-opusa