Prezrte mojstrovine iz bogatega opusa

Vir/Avtor: Ciril Gale

Nekatera najboljša dela “slovenskega Disneyja” ostajajo danes večjemu delu javnosti neznana; pri tem gre predvsem za “slikanice”, ki jih je Miki Muster risal za dnevnik Slovenski poročevalec.


Miki Muster med podpisovanjem svojih del v Stripartnici Buch pred nekaj leti (Foto: Matej Povše/dokumentacija Dnevnika)

Priljubljeni ilustrator, animator in stripovski avtor Nikolaj (Miki) Muster je novembra dopolnil 88 let, kar je prav gotovo primerna priložnost, da se znova kaj napiše o njem. Pustolovščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, po katerih je »slovenski Disney« najbolj znan, so izhajale v takratnem tedniku Tedenska tribuna od leta 1952 do leta 1973, pozneje pa so izšle še večkrat v različnih oblikah, vendar je to le del velikega opusa našega najpopularnejšega avtorja stripov. Drugi del je povezan z dnevnikom Slovenski poročevalec, za katerega je dobro desetletje Muster prav tako ustvarjal stripe. Tu moramo najprej omeniti naslednje: v Priročnem leksikonu Slovenskega knjižnega zavoda najdemo naslednjo »klasično« definicijo stripa: »Strip (angl.), publikacija s slikami, pod katerimi ali v katerih je besedilo…« To pa pomeni, da so tako imenovane časopisne slikanice prav tako – stripi. Vsaka omembe vredna svetovna teoretično-zgodovinska knjiga o deveti umetnosti vsebuje tudi dela, ki bi jih naši kulturniki opredelili s pojmom »slikanica«, vendar pa nikjer ni zaslediti trditve, da gre pri stripih z besedilom pod slikami za nekaj drugega kot strip.

Po tujih in izvirnih besedilih

In zakaj smo v naslovu tega prispevka omenili »prezrte mojstrovine«? Iz enega samega preprostega razloga: mojster je v Slovenskem poročevalcu narisal dela, ki v ničemer ne zaostajajo za njegovimi »pravimi« stripi (torej tistimi z oblački znotraj risb), ki jih je objavljal v Tedenski tribuni. Nekatere od teh »slikanic«, če je ta oznaka sploh ustrezna, spadajo med Mustrova najboljša dela. Večina teh stripov je nastala po priredbi svetovno znanih književnih del Jamesa Oliverja Curwooda, Jamesa Fenimora Cooperja, Rudyarda Kiplinga, Joan Keenan Rowglins, Samuela Scowilla in Wildemarja Bonselsa, namenjeni pa so bili predvsem otrokom in mladini. Besedila zanje je največkrat priredil novinar Tit Vidmar, nekatera pa so izvirno napisali slovenski avtorji – Vlado Firm, Janez Trnovc, Mimi Malenšek, Vera Albreht in tudi sam Muster. Med stripe, ki si zaslužijo posebno pozornost, bi glede na kvaliteto ilustratorskega prispevka Mikija Mustra lahko uvrstili vsaj dela Medvedek Neewa, Lupinica, Za očetom, Stezosledec, Ostrostrelec, Snežek, Kazan, Baree, Džungla, Tiki in Lučka na severu.

V drugo skupino stripov, nastalih po tujih literarnih predlogah, pa spadajo Mali Jody, Poslednji Mohikanec, Velika stava, V neznano in Čebelica Maja. Vsaka od obeh skupin ima svoje značilnosti, po katerih jih lahko razvrstimo. Medvedek Neewa je risarsko – po izjavi avtorja samega – njegovo najboljše delo, kar je v različnih intervjujih že sam poudaril. Na podobnem nivoju in v enakem risarskem slogu so ilustrirani še stripi Za očetom, Ostrostrelec, Stezosledec, Kazan, Baree in Džungla.

Če je Muster pri omenjenih stripih mojstrsko uporabljal tudi raster, ga je pri Lupinici, ki je nastala po istoimenskem delu Vere Albreht, povsem opustil, vendar kvaliteta tega dela prav nič ne zaostaja za predhodnicami. Nekaj posebnega sta Lučka na severu in Tiki. Za oba stripa je besedilo napisala slovenska pisateljica in prevajalka Mimi Malenšek. Medtem ko bi lahko rekli, da je risarsko Lučka zelo podobna na primer Kazanu ali Džungli, pa je Tiki nekaj posebnega. Avtor je Tikija ilustriral v – zanj – nenavadnem slogu. Zdi se, da je uporabljal slikarsko tehniko, vse ilustracije so v sivih tonih brez izrazitih mejnih črt, ki krasijo njegove druge stripe. Če bi poskusili primerjati omenjeno Mustrovo delo s sodobnimi ilustracijami na področju devete umetnosti, bi lahko rekli, da še najbolj spominja na 3D-tehniko. Oba stripa, tako Lučka kot Tiki, sta postala med takratnimi bralci izredno priljubljena.

Izvrstne, a raznolike ilustracije

Nekaj prostora v tem razmišljanju je treba posvetiti še dvema stripoma: Gozdnim prijateljem in Snežku. Prvo delo je nastalo po izvirnem besedilu slovenskega pisatelja Vlada Firma, dogaja se na naših tleh in nastopajo naši – slovenski – »junaki«. To so antropomorfizirane živali, ki živijo na naših tleh. Snežek je poglavje zase; dogajanje je avtor postavil v naše kraje, ilustriral pa ga je v slogu, ki nekoliko spominja na ilustracije Lupinice. Gre zgolj za črtne risbe brez sivih vmesnih tonov. Junaki, ki nastopajo v tej zgodbi, so narisani v realističnem slogu z rahlim karikiranjem, vse ilustracije pa so »obrtno« brezhibne.

Za drugo skupino Mustrovih stripov, ki so izhajali v Slovenskem poročevalcu, pa je značilen padec kvalitete ilustracij. Avtor se je v tistih letih že začel vzporedno ukvarjati z animiranim filmom in kasneje še z risanjem propagandnih filmov. Verjetno je prav zato poenostavil risbo, slednje je več kot očitno tudi pri ustvarjanju njegovih znamenitih stripov o pustolovščinah Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Mejnik v Tedenski tribuni je epizoda Na olimpijado, v Slovenskem poročevalcu pa Velika stava. Resnici na ljubo je treba zapisati, da tudi stripom druge skupine ni kaj očitati, le razlika v kakovosti risb je več kot očitna.

Ponatis njegovih »slikanic« v knjižni obliki bi verjetno slovenski javnosti predstavil Mikija Mustra v povsem novi, še lepši luči. Žal pa ta dela, razen redkih izjem, ostajajo širši javnosti povsem neznana. Seveda ni namen tega zapisa, čeprav omenja manj izstopajoče strani Mustrovega opusa, da bi omejil pomen najpopularnejšega slovenskega ilustratorja prejšnjega stoletja. Ravno nasprotno: radi bi naposled spodbudili umetnostne kritike k razmišljanju o dejanski vrednosti Mustrovih del.

Vir: http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/prezrte-mojstrovine-iz-bogatega-opusa

Skupaj zmoremo

Skupaj zmoremo

1. Januar 2014 – 2:17

Alan Ford, legendarni strip, je bil dobro sprejet le v Jugoslaviji in Italiji, saj je bralcu postavil pred ogledalo zelo nazoren prikaz družbe, kakršna v resnici je. Cinična in razdeljena. Vrhovni izrek izmailcev »nič ni resnično, vse je dovoljeno« naj bi si Vladimir Bartol izposodil od Nietzscheja. Pa kaj potem, če pa še kako dobro opisuje trenutno stanje duha. »Moč sleherne ustanove je na pristaših, ki so zaslepljeni. (…) Zato delim človeštvo v dvoje bistveno razlikujočih se plasti. V peščico tistih, ki vedo, kaj je na stvari, in v velikanske množice onih, ki ne vedo. Prvi so poklicani, da vodijo, drugi, da so vodeni. Prvi vedo, da je resnica nedosežena, a drugi stegujejo roke po njej. Kaj preostane onim drugega, kot da pitajo te z bajkami in izmišljotinami?« (Hasan, vodja izmailcev, v romanu Alamut).

V obdobju velike depresije leta 1932 je ameriški borzni posrednik in trgovec z nepremičninami Bernard London kot izhod iz krize predlagal načrtovano zastarelost izdelkov. Ugotovil je, zgodovina pa se ponavlja (a se morda motim?), da ko so ljudje prestrašeni in panični, svoje imetje uporabljajo dlje kot po navadi. V obdobju razcveta niso čakali, da njihova naprava postane neuporabna. Zamenjali so jo prej, ker ni bila več moderna, tehnično napredna. London je tedaj Rooseveltovi vladi predlagal, naj vlada določi rok trajanja za vsak izdelek, po preteku katerega bo ta uradno mrtev. To umiranje naj vlada nadzira, in če je treba, izdelke s pretečenim rokom uniči. Bernard je še predlagal, naj vlada obdavči tiste, ki uporabljajo stare stvari in s tem zavirajo gospodarstvo.

Zdaj pa združimo oboje skupaj. Poklicani, da vodijo, nas prepričujejo, da je treba napravo zamenjati na vsakih nekaj let, načrtovane zastarelosti sicer niso uzakonili, dosegli pa so jo s tehničnimi prijemi. Je naključje, da se veliko naprav pokvari kmalu po pretečenem obdobju, zavedenem kot njena življenjska doba, oziroma začne »čudno« delovati, ko je na trgu nov, izpopolnjen model? Kaj pa je drugega kot pitanje z »bajkami in izmišljotinami« vsakoletni »pomp« predstavljanja novih telefonov, tablic? Verniki v vesoljno cerkev »velikega jabolčnika« stojijo v vrsti za»s-ko«, ko njihova »petica« še ni stara eno leto, potem pa se postavijo v novo vrsto za »zrak«.

Vidim še tretjo, zelo majhno skupino človeštva, »alanfordovce«, ampak v skrajno dobrem smislu. V »cvetličarni« tajne skupine TNT so člani lepili cvetne lističe na ovenele peclje, da so naredili novo »rožo«. Moji »alanfordovci« želijo svet spremeniti od spodaj navzgor, pa čeprav se zavedajo, da se borijo z mlini na veter. Na žalost si veliko ljudi računalnika ne more privoščiti. Zato prosijo, da jim star računalnik, namesto odvoza na odpad, podarijo, ne prodajo, da iz njega lahko naredijo novo »rožo«, ki jo podarijo vsem, ki si je ne morejo privoščiti. Za to je dovolj skok na spletno stran društva Duh časa (www.duh-casa.si). V skupino, poklicano, da vodi, je težko vstopiti, lažje je postati novodobni Alan Ford in se po svojih močeh truditi, da se družba spremeni.

Moj mikro, november december 2013 | Marjan Kodelja |

Vir: http://www.mojmikro.si/center/v_precepu/skupaj_zmoremo

Na pijači z Bogom

Anonymous Gosh/Izar Lunaček, Izgubljeni raj. Ljubljana: Forum, 2013.

Domen Finžgar

Izar Lunaček je, če citiram najbolj poznanega slovenskega stripotržca Aleksandra Buha, trenutno »vroč avtor«. Tako zelo vroč, da je letos poleti izdal kar dva stripovska albuma. Metamorphose Antropomorphice je založil pri Buchu in Založeni raj pod okriljem Foruma Ljubljana. Pardon, slednji podatek sem zapisal nekoliko prehitro. Pravi avtor stripa Založeni raj je namreč Anonymus Gosh, Lunaček pa njegov producent. Kdo je ta Gosh? Obskurni avtor, ki ga ni niti v zbirki stripov Slovenski klasiki (Forum Ljubljana), kamor bi nedvomno sodil!

O njem je znanega bore malo. Menda se ponoči opijanjen potika po ljubljanskih ulicah in hrepeni po objavi svojih risarij. Življenska zgodba slovenskega striparja? Niti ne. Anonymoush Gosh je namreč sosed najbolj slavne osebe na svetu in onkraj njega. Poznanega pod različnimi imeni ga bom za namen te recenzije poimenoval kar – Bog. Si želite izvedeti, kaj počne ta skrivnostna oseba? Navsezadnje se že vsaj 6000 let spretno izogiba vsakršnim paparacom. Razen tistim, ki so svoje pisarije objavljali v veleuspešnici z naslovom Biblija.

Goshevo poznanstvo z Bogom je dosti prijaznejše od tistega, ki ga je imel Abraham. Ravno zaradi tega se zdi, da so kratke zgodbe, zbrane v obliki stripa z naslovom Založeni raj, zabavnejše in otiplivejše. Gosh jih je na papir prelil tako razumljivo, da tolmačev ne boste potrebovali. V času, ko strip ponovno pridobiva na veljavi, smo tako dobili še dodatno funkcijo tega medija – strip kot posrednik med nami in Bogom.

Risba v stripu je nič manj kot božanska. Baročno ornamentalna zapolni vsak kotiček na strani in le površen bralec bo trdil, da je v prvem branju lahko zaobjel vse podrobnosti. Včasih je teh podrobnosti že toliko, da se bralec lahko zmede, strip pa nekoliko izgubi na jasnosti. Drobne šrafurne linije in malo kontrastov dostikrat prispevajo svoj delež k tej zmedi, a producent Lunaček zatrjuje, da je takšna risba Goshev zaščitni znak, ki ga je zaznamoval na obskurni stripovski sceni. Predvsem v humorju, pa tudi v risbi strip spominja na znanega Tonyja Millionaira (ZDA), zato se v tem trenutku upravičeno sprašujem, ali ni Anonymous Gosh le psevdonim, ki bi si ga nadel ta avtor?

Humor v stripu je po mojem mnenju glavna odlika Založenega raja. Vidi se, da si Gosh v svojem delu prizadeva obravnavanje Boga popeljati na lahkotnejšo raven. Pri tem ne mislim, da boga relativizira ali smeši, temveč ga zgolj predstavlja kot zabavnega upravnika Raja z vsemi prednostmi in slabostmi. Glede na to, kako zahteven je tak poklic, mu napadov besa ne moremo zameriti, hkrati pa vsakdo občuduje ljudi, ki so sposobni sprejeti kakšno šalo na svoj račun. In Bog jih sprejme brez zadržkov. V paradižu je vedno pestro. Bogu v raju družbo tradicionalno delata še Sveti duh in J. K. ter njim podložni Adam, Eva, Arhangel, tiger, jagnje, ostale Beštije in Miniji.

Založeni raj poleg tega služi kot edinstven vpogled v življenje Anonymousa Gosha. Producent Lunaček se je namreč spretno odločil v dodatku h knjigi priložiti transkripte intervjujev, dodatne skice in fotografije tega misterioznega umetnika. Goshu očitno vsi delamo krivico. Je prezrti del slovenske umetnosti, ki bi si zaslužil vsaj svojo spletno stran. Tudi tega podviga se je, ne bodi ga len, lotil Lunaček in njegovo delo že pred časom predstavil na strani www.paradisemisplaced.si, kjer lahko preberete kak strip ali dva. Nedvomno vas bodo tako prepričali, da si boste želeli zagotoviti še tiskani izvod.

Omeniti velja, da je tiskana izdaja Založenega raja lično oblikovan izdelek izpod oblikovalskega studia IlovarStritar. Forum Ljubljana pa se je izprsil in izdaji namenil trde platnice, ki bi jih lahko v prihodnosti pri svojih izdajah uporabil še večkrat. Oblikovanje je za strip morda nekoliko netipično, a je prav, da se te predolgo zakoreninjene poglede na to, kako bi strip moral izgledati, končno izruva. To je spoznala tudi komisija na letošnjem Knjižnem sejmu, ki je stripu Založeni raj podelila nagrado najlepše knjige v kategoriji strip.

Skrajni čas je torej, da pograbite za ta edinstven strip in se potopite v Goshevo vesolje. Svoj del k prepoznavnosti avtorja sem prispeval tudi sam s to recenzijo, zdaj pa apeliram na producenta Izarja Lunačka, naj avtorja končno izbeza iz sence in ga povabi na Stripolis. Družabni dogodek pod Lunačkovo organizacijo, ki mesečno skrbi za srečevanje slovenskih stripovskih avtorjev. Zares aktiven je tale Izar.

Vir: http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/na-pijaci-z-bogom/?fb_action_ids=10152080127154407&fb_action_types=og.likes&fb_ref=.UsVyb45ohBc.like&fb_source=other_multiline&action_object_map=%5B648157911889920%5D&action_type_map=%5B%22og.likes%22%5D&action_ref_map=%5B%22.UsVyb45ohBc.like%22%5D