Drobtinice

Racman Jaka: 8 križev in še vedno kvaka

Eden od Disneyjevih likov z najdaljšo tradicijo

Najslavnejši racak brez hlač na svetu je obenem tudi najstarejši in verjetno najbolj tečen. Jaka Racman praznuje 80 let.

Godrnjavi in nerodni Disneyjev junak Racman Jaka danes praznuje 80. rojstni dan. Ideja zanj se je znamenitemu ilustratorju Waltu Disneyju porodila, ko je želel ustvariti nasprotje prijaznega in veselega Miška Mikija, odrasel in zapleten lik. Sodeč po visoki starosti, ki jo je dočakal beli racak Racman Jaka, mu je uspelo.

“Ena od največjih radosti našega dela v studiu so topli odnosi, ki vladajo v naši animirani družini. Mickey, Pluto, Goofy in ostala tolpa so bili vedno zabavni sodelavci. Ampak tako kot druge velike družine imamo tudi mi problematičnega otroka. Prav imate, to je Racman Jaka,” je nekoč izjavil Disney.

Walt Disney, ki ni bil le sposoben poslovnež in neverjeten garač, ampak tudi mož s silno intuicijo za to, kaj bo otrokom všeč, je začutil, da njegov repertoar junakov potrebuje tudi robateža. Disneyju se je ideja utrnila, ko je leta 1931 slišal Clarenca Nasha, kako z glasom, ki je pozneje postal Jakov zaščitni znak, poje znano otroško uspavanko Mary Had A Little Lamb (Nash je Jaku, mimogrede, glas posojal vse do leta 1984). Celoten Racmanov značaj sloni na njegovem vzkipljivem značaju, ki se pokaže ob vsaki najmanjši, še tako neizogibni življenjski spremembi.

Večna zguba, ki pa ne vrže puške v koruzo
Racman Jaka se je v javnosti prvič pojavil 9. junija 1934. V 80 letih svojega obstoja se je preizkusil v več kot sto poklicih, vendar v vseh neuspešno.

Racman Jaka je med drugim dobil svojo zvezdo na znamenitem hollywoodskem pločniku slavnih in se pojavil v številnih filmih oz. risankah.

Jaka je na veliko platno prvič zakorakal leta 1941, v risanki The Wise Little Hen (Pametna kokoška), v kateri igra ne ravno dobronamernega prijatelja. Njegova oprava je bila presenetljivo podobna sedanji – mornarska majica in kapica sta z njim že od začetka. Že v naslednji risanki, Orphan’s Benefit (Podpora siroti), je pokazal svoj pravi značaj (ob živce ga je spravilo, da so mu sirote kradle pite).

Leta 1936 je Jaka dočakal prvo stilsko preobrazbo: postal je malce bolj zavaljen in “srčkan”; dve leti pozneje je v anketah javnega mnenja po priljubljenosti že prehitel svojega naglavnega sovražnika Mikija (ki pa se je nazaj v vodstvo zavihtel, potem ko so – za film Fantasia – leta 1938 posodobili tudi njega).

Uprl se je Hitlerju
V 40. letih prejšnjega stoletja je celo “sodeloval” v drugi svetovni vojni, saj je bil glavni junak risanega filma Der Fuehrer’s Face iz leta 1943. Ta protinacistični propagandni film, v katerem Jaka Racman večkrat uporabi nacistični pozdrav ter izdeluje bombe za naciste, nato pa se zbudi iz nočne more in objame Kip svobode, je bil med drugim nagrajen z oskarjem.

Po vojni se je njegov lik počasi spreminjal: postajal je tarča šal drugih junakov, še največkrat kar svojih treh nagajivih nečakov, Žaka, Paka in Maka (Huey, Dewey in Louie). V svojih 75 letih se je Racman Jaka preizkusil v več kot sto različnih poklicih, a v vseh neuspešno. Vedno brez denarja se iz ene neuspešne pustolovščine opoteka v drugo – a preda se ne, in v tem je najbrž velik del njegovega šarma.

Vsak jezik ima svoje metonimično ime
V Evropi je Racman Jaka ponekod celo bolj priljubljen od najslavnejšega Disneyjevega lika Miška Mikija. Racak, ki mu je njegov “oče” v izvirniku nadel ime Donald Duck, je v različnih državah znan pod različnimi imeni. Na Danskem ga denimo imenujejo Anders And, v Italiji Paperino in v Indoneziji Donal Bebek.

Tečka, ki jo moraš imeti rad
Jakovo najpomembnejše tržišče je, zanimivo, Nemčija, kjer se vsak strip, v katerem nastopi, prodaja v izjemnih nakladah. Nemci so precej prosto, a dobro priredili izvirni ameriški strip, ki ga je ustvaril legendarni Carl Barks; ta si je Jako zamislil kot utrujenega Slehernika v boju proti nadlegam vsakdana. “Med vsakdanom mojih bralcev in Jakovim življenjem ni smelo biti razlike,” je nekoč razložil Barks. “Namesto da bi iz njega naredil samo majhnega tečneža, sem hotel, da bi bil všečen. Včasih je bil sicer zlobec, velikokrat pa dobričina in vedno samo neroda, kot pač povprečen smrtnik – in to je eden od razlogov, da ga imajo ljudje radi.”

Jezljiv in štorast, a kljub temu ljubek in vse prej kot preprosta dobričina, kakršen je Mišek Miki – Jaka Racman je eden izmed Disneyjevih najprepoznavnejših likov.

.

Zagret mali nacist je bil Jaka k sreči le v sanjah.

.

Racman Jaka je med drugim dobil svojo zvezdo na znamenitem hollywoodskem Pločniku slavnih. Foto: EPA

.

Njegova oprava se skozi leta ni kaj dosti spremenila: brez hlač je že od nekdaj.

.

Jaka se je dobro postaral: mladini digitalne dobe je (skoraj) tako domač kot generaciji njihovih starih staršev, ki so odraščali še v senci druge svetovne vojne. Foto: EPA

.

Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/film/racman-jaka-8-krizev-in-se-vedno-kvaka/338962

Če ga ne bereš kot otrok, ga tudi pozneje ne boš

Gorazd Suhadolnik

06.06.2014  00:01  /  Finance 109/2014

Slovenski strip v srcu Evrope

Slovenski strip se predstavlja v domovini evropskega stripa

5. 6. 2014

V bruseljskem muzeju stripa so ob stoletnici prve svetovne vojne odprli razstavo 100 let Balkana, na kateri se predstavlja strip iz bivše Jugoslavije, ki je bila v zlatih časih med desetimi stripovskimi velesilami. Med zvenečimi imeni so tudi slovenski avtorji Miki Muster, Iztok Sitar, Zoran Smiljanić in Kostja Gatnik. Razstava bo na ogled do 16. novembra. “Ponosen sem, da je razstava na ogled v največjem in najboljšem muzeju stripa v Evropi, Belgijskem centru stripa,” je ob odprtju poudaril kustos razstave Štefan Simončič iz združenja EpeKa. VEČ>>

Belgija namreč ni le dežela čokolade, Smrkcev in pomfrita, ampak tudi domovina evropskega stripa – najbolj znan stripovski junak je Hergejev Tintin – ter poleg Francije še vedno evropska stripovska velesila, tako da si organizatorji razstave štejejo v čast, da jih je Belgijski center stripa povabil k sodelovanju. Povod za vabilo je bila po Simončičevih besedah razstava v sklopu evropske prestolnice kulture leta 2012 z imenom Stripovski junaki rešujejo Evropo, ko je bilo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled 140 evropskih avtorjev. V bruseljskem muzeju je na ogled več kot 80 avtorjev, od tridesetih let minulega stoletja naprej, največ iz Hrvaške in Srbije, ki imata tudi najmočnejšo produkcijo in sta najbolj prodrli na tuje trge, Srbi predvsem v frankofonsko okolje, Hrvati pa v Ameriko.

Iztok Sitar, ki je opravil širšo selekcijo stripov za razstavo, obžaluje, da med avtorji ni nobene ženske. Sam jih je sicer predlagal, a niso dobili originalov, ki jih je v glavnem prispeval največji zbiratelj originalov stripov iz bivše Jugoslavije, Hrvat Mladen Novaković. Iz enakega razloga med razstavljenimi avtorji ni najstarejšega stripa oziroma protostripa Hinka Smrekarja. Za očeta slovenskega stripa sicer z zamorčkom Bu-ci-bujem iz leta 1927 velja Milko Bambič. Domovina svetovnega stripa pa je Amerika z Yellow Kidom Richarda Feltona Outcaulta iz leta 1895. Osnovni namen stripa je bil pospešiti prodajo časopisov. Strip in film sta se rodila hkrati, prvi v Ameriki, drugi v Franciji, nato pa se je obrnilo – najboljši stripi so evropski, predvsem francoski, film pa je šel delat velik biznis čez lužo, je pojasnil Sitar.

Včasih v Ameriki ni noben časopis izhajal brez stripa, zdaj je manj priljubljen tudi v Ameriki, pri nas ga pa sploh mečejo ven, odkar je kriza, medtem ko je bilo po osamosvojitvi Slovenije drugače, saj je takrat skoraj vsaj medij objavljal strip ali vsaj karikaturo, je še povedal Sitar. Zlati časi jugoslovanskega stripa so bila sedemdeseta in osemdeseta leta minulega stoletja. “Jugoslavija je bila med desetimi najbolj razvitimi stripovskimi državami, to je fascinanten podatek,” poudarja Sitar.

Avtor razstavljenih Meksikajnarjev Zoran Smiljanić pa je pojasnil, da so na ogled stripi, ki se na nek način dotikajo vojne. “Moj strip Meksikajnarji govori o drugi vojni iz drugih časov iz 19. stoletja, ampak je tudi povezan s Habsburžani in Avstro-Ogrsko ter tako posredno tudi s prvo svetovno vojno, ” je pojasnil. “Belgija je res velesila v svetu stripa. Strip je na vsakem koraku, javno življenje je prežeto s stripom … To je Meka za strip, o kateri lahko mi, par entuziastov iz Slovenije, le sanjamo,” meni Smiljanič, ki je prepričan, da strip, čeprav izgublja dirko z računalniškimi igricami in čudesi elektronike, ne bo izumrl, saj ima svoje občinstvo in prihodnost, o čemer priča tudi ta razstava.

Aleksander Buh, stripovski svetovalec združenja EpeKa in založnik, ki je bil, kot je pojasnil, do nedavnega lastnik edine specializirane trgovine s stripi v Sloveniji, pravi, da take razstave še ni bilo. “Slovenci še nikoli nismo bili na tako močni razstavi, tako da lahko rečem, da je ta razstava velika čast za nas,” je poudaril. Buh upa, da bo razstava v Bruslju odskočna deska za naprej, in pravi, da že imajo nekaj vabil. Na vprašanje, kam bi na svetovni stripovski sceni umestil Slovenijo, pravi: “Na Luno … malce v šali. Delamo po svojih zmogljivosti, ne moremo reči, da je pri nas razširjen, morda pa nekoč bo.”

Vzporedno z razstavo v bruseljskem stripovskem središču je na ogled tudi razstava slovenskih stripov na slovenskem veleposlaništvu, ki poleg prej omenjenih vključuje tudi druge avtorje – Tomaža Lavriča, Marjana Amaliettija, Bernarda Kolleja, Marka Kocipra, Izarja Lunačka in Jakoba Klemenčiča. Slovenski veleposlanik v Belgiji Matjaž Šinkovec je v nagovoru ob odprtju slovenske razstave razkril, da je bil navdušenec nad Trdonjo, Lakotnikom in Zvitorepcem ter da je v poznih sedemdesetih letih minulega stoletja tudi sam narisal kakšen manjši strip ali dva, ki pa “na srečo slovenskega naroda nista dosegla širšega občinstva”. (STA, mm)

Vir: http://www.mladina.si/157226/slovenski-strip-v-srcu-evrope/

Razstava jugoslovanskega stripa v Bruslju

Bruselj – Belgija velja za ­domovino in meko stripa. V Bruslju podobe stripovskih junakov­ na čelu s Hergéjevim Tintinom krasijo postaje podzemne železnice, s prizori iz stripov so polepšana pročelja­ hiš, del vsakega časopisa je tudi stripovska rubrika …

Središče stripovske umetnosti je že četrt stoletja Belgijski center stripa, ki kot muzej na 4200 kvadratnih metrih deluje v art nouveau palači nedaleč od bruseljskega Grand Placea. Na leto ima več kot dvesto tisoč obiskovalcev, okoli tisoč je obiskov organiziranih skupin. V njem je od danes na ogled posebna razstava Sto let na Balkanu, na kateri predstavljajo dela okoli petdeset avtorjev iz nekdanje Jugoslavije, od stripov ruskih emigrantov v Srbiji iz tridesetih let in dela iz časa NDH do legendarnega Zvitorepca in Meksikajnarjev Zorana Smiljanića.

Stilna in tematska raznovrstnost

Razstava je povezana s stoto obletnico začetka prve svetovne vojne, ki se je po sarajevskem atentatu začela na Balkanu. Belgija je bila eno od najbolj krvavih prizorišč vojne in zanimanje za dogajanje pred stoletjem je veliko. Prvi strip v regiji je narisal Hinko Smrekar. »Našega stripa sicer ne poznajo, a se zanimajo zanj, predvsem v kontekstu vojne,« je pojasnil kurator razstave Štefan Simončič. Belgijci so se za slovenski in nekdanji jugoslovanski strip začeli zanimati po razstavi evropskega stripa, ki je bila pripravljena v Umetnostni galeriji Maribor v okviru EPK.

Za jugoslovanski strip sta značilni stilna in tematska raznovrstnost. V njem so razvidni politični premiki, denimo njegova renesansa po razkolu Jugoslavije s Sovjetsko zvezo. V desetletjih po vojni je bil še posebno razširjen partizanski strip, pozneje se je pojavil tudi punkovski. »Regija ima bogato tradicijo. Ko smo odkrili kakovost stripov, smo jih hoteli pokazati obiskovalcem. Zanimive so vzporednice. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil v Jugoslaviji, tako kot na Zahodu, razširjen bolj psihedeličen slog,« je povedal direktor stripovskega muzeja ­Willem De Graeve.

Na razstavi so predstavljena dela Kostje Gatnika, Mikija Mustra, Tomaža Lavriča, Iztoka Sitarja, Zorana Smiljanića. Razstava stripov več slovenskih avtorjev je bila odprta še na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju. »Jugoslavija je bila med desetimi državami z najbolj razvitim stripom. Danes sta na Zahodu iz Slovenije uveljavljena Gatnik in Lavrič. Na Hrvaškem in Srbiji je ‘malo morje’ avtorjev, ki so uspešni v Franciji in drugod,« je povedal Iztok Sitar. Kot slovenski avtor je opozoril, da je v Sloveniji čedalje manj posluha za strip in da so avtorji ena prvih žrtev krize.

»Vsak drugi, ki pride v mojo trgovino, pove, da se je srbohrvaščino naučil iz stripov. Stripovski jezik, drugače kot jezik leposlovja, uporablja besede, ki so res v obtoku,« je na še eno razsežnost »devete umetnosti« opozoril ­Aleksander Buh, lastnik ljubljanske trgovine s stripi Strip.art.nica Buch. Sam je eden od zaslužnih, da slovenski šolarji lahko berejo stripe v okviru bralne značke. Buh je ponosen, da se slovenski strip lahko predstavlja na najboljši lokaciji in da ga cenijo najboljši poznavalci na svetu. »Upam, da ga bodo podobno začeli ceniti tudi doma,« je povedal.

Vir – slike: http://www.delo.si/kultura/dediscina/razstava-jugoslovanskega-stripa-v-bruslju.html

Sto let Balkana v Belgijskem centru stripa

Belgija ni le dežela čokolade, Smrkcev in pomfrita, ampak tudi domovina evropskega stripa in še vedno njegova velesila, tako da si organizatorji razstave štejejo v čast, da so jih povabili k sodelovanju.

Po besedah kuratorja Štefana Simončiča je bila povod za vabilo razstava v sklopu evropske prestolnice kulture (EPK) leta 2012 z imenom Stripovski junaki rešujejo Evropo, ko so bila v Umetnostni galeriji Maribor na ogled dela 140 evropskih avtorjev.

Tako so ob stoletnici prve svetovne vojne odprli razstavo 100 let Balkana, na kateri predstavljajo stripe iz nekdanje Jugoslavije, ki je bila v zlatih časih med desetimi stripovskimi velesilami. K temu so seveda pomembno prispevali tudi slovenski avtorji Miki Muster, Tomaž Lavrič, Iztok Sitar, Zoran Smiljanić in Kostja Gatnik.

Razstavlja več kot 80 avtorjev, od tridesetih let prejšnjega stoletja naprej, največ iz Hrvaške in Srbije, ki imata tudi najmočnejšo produkcijo in sta najbolj prodrli na tuje trge – Srbi predvsem v frankofonsko okolje, Hrvati pa v Ameriko.

Žal brez ženskih avtoric in najstarejšega slovenskega stripa
Iztok Sitar, ki je opravil širšo selekcijo stripov za razstavo, obžaluje, da med avtorji ni nobene ženske. Sam jih je sicer predlagal, a niso dobili izvirnikov, ki jih je v glavnem prispeval največji zbiratelj izvirnih stripov iz nekdanje Jugoslavije, Hrvat Mladen Novaković.

Iz istega razloga med razstavljenimi avtorji ni najstarejšega stripa oziroma protostripa Hinka Smrekarja. Za očeta slovenskega stripa sicer z zamorčkom Bu-ci-bujem iz leta 1927 velja Milko Bambič. Zlati časi jugoslovanskega stripa so bila sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja. “Jugoslavija je bila med desetimi najbolj razvitimi stripovskimi državami, to je fascinanten podatek,” poudarja Sitar.

Stripi na ogled tudi na slovenskem veleposlaništvu
Vzporedno z razstavo v bruseljskem stripovskem središču je na ogled tudi razstava slovenskih stripov na slovenskem veleposlaništvu, ki poleg prej omenjenih vključuje tudi druge avtorje – Marjana Amaliettija, Bernarda Kolleja, Marka Kocipra, Izarja Lunačka in Jakoba Klemenčiča.

Ob stoletnici prve svetovne vojne so odprli razstavo, na kateri se predstavlja strip iz nekdanje Jugoslavije, ki je bila v zlatih časih med desetimi stripovskimi velesilami. Foto: MMC RTV SLO

Ponosen sem, da je razstava na ogled v največjem in najboljšem muzeju stripa v Evropi – Belgijskem centru stripa.
Štefan Simončič, kurator razstave

.

“Belgija je res velesila v svetu stripa. Strip je na vsakem koraku, javno življenje je prežeto s stripom … To je Meka za strip, o kateri lahko mi, par entuziastov iz Slovenije, le sanjamo,” meni Zoran Smiljanić, ki je prepričan, da strip, čeprav izgublja bitko z računalniškimi igricami in čudesi elektronike, ne bo izumrl, saj ima svoje občinstvo in prihodnost, o čemer priča tudi ta razstava. Foto: MMC RTV SLO
.

P. G.
.
Vir – video:  http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/sto-let-balkana-v-belgijskem-centru-stripa/338574