Vse je en strip! Knjižnica Prežihov Voranc, Ljubljana (24. 4–26. 5. 2014)

Damijan Stepančič

Zdravica za strip in ilustracijo

Iztok Sitar – 21. 05. 2014

Nekoč so velikega argentinskega pisatelja vprašali: »Ali ste vi Jorge Luis Borges?«, in on jim je odgovoril: »Včasih.« In če bi na Krasu med vsakodnevnim sprehodom srečali Damijana Stepančiča, bi vam na zastavljeno vprašanje, ali je to on, verjetno odgovoril isto. Ter dodal: »Včasih sem ilustrator, včasih pa stripar.«

Večina ilustratorjev, ki so se v svoji karieri ukvarjali tudi s stripom, se v njem zaradi nepoznavanja specifičnega stripovskega jezika niso najbolje znašli, v najboljšem primeru so njihovi stripi izgledali kot skupek bolj ali manj povezanih ilustracij. Povsem drugače je s striparji, ki so zapluli tudi v ilustratorske vode. Kostja Gatnik, denimo, je s svojimi undergroundovskimi in psihedeličnimi deli v sedemdesetih letih z Magno Purgo sprožil pravo revolucijo v pojmovanju stripa kot enakovrednega dela umetniške (sub)kulture, v osemdesetih pa je v ilustracijo vnesel nekatere stripovske elemente in hkrati izrinil pretirano sladkobnost in osladnost, ki sta se začeli pojavljati v otroških slikanicah predvsem pri nekaterih ženskih avtoricah. Njegova dela, kot so Jure kvak kvak, Gal v galeriji, Jedca mesca,Zdravilno jabolko, Vžigalnik ali Pekarna Mišmaš sodijo med vrhunce knjižne ilustracije pri nas. Seveda ne moremo mimo pionirja Hinka Smrekarja, mojstrskega risarja, ki je suvereno obvladoval tako strip kot karikaturo in ilustracijo in po katerem se imenuje tudi najprestižnejša slovenska nagrada za ilustracijo. Mimogrede, mogoče bi veljalo razmisliti, da bi se Smrekarjeve nagrade podeljevale tudi na področju stripa in karikature, če že nosijo njegovo ime.

»Za strip Stepančič ni prejel tako eminentnih nagrad kot za ilustracije, to pa zato, ker slovenski stripovski ceh pač nima svojih nagrad.«

Med prejemnike Smrekarjevih nagrad (plaket in priznanj) se je poleg ostalih (Kostje Gatnika, denimo) vpisal tudi Damijan Stepančič, kar nikakor ni naključje. Kakor Smrekar namreč tudi Stepančič z neznosno lahkoto, kot bi rekel Kundera, riše tako ilustracije kot stripe. Po zaključku likovne akademije se je po nagovarjanju kolega Gorazda Vahna namesto v slikarstvu, kjer je najprej hotel poiskati svoj prostor pod svobodnim umetniškim soncem, preizkusil v ilustraciji. In verjetno spet ni naključje, da je imela njegova diplomska naloga na akademiji naslov Umetniki in alkimisti, kajti že v prvih ilustracijah mu je uspelo ustvariti svojevrsten magični stik z bralcem oziroma gledalcem, in ta kemija z leti ni stagnirala, ampak se je samo še stopnjevala. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je risal v različnih tehnikah, ki jih je med sabo tudi kombiniral, od tuša, akvarela in akrila do monotipije, kolaža, trganke ali praskanke, kar je bilo v danem primeru pač najučinkovitejše. Med vsemi sijajnimi Stepančičevimi deli, od Klovna iz Strahovskega dola (1999) do Jurija Murija v Afriki (2013), pa bi izpostavil predvsem lanskoletno PrešernovoZdravljico, s katero je ustvaril kompleksno umetnino za bralce vseh starosti. Z inovativnim likovnim pristopom v kombinaciji risbe in kolaža je skozi slovensko nacionalno himno predstavil stoletja naše zgodovine, od vaške situle preko pomembnih mož in žena, kot so Valvasor, Alma Karlin, general Maister, Plečnik, Noordung, Kosovel, Rusjan, Ida Kravanja, do sodobnikov, kot je Kristina Brenkova, kar spet ni naključje, kajti nagrado z njenim imenom za najbolj izvirno slikanico je lani prejel ravno za Zdravljico.

Pri stripu Stepančič ni bil deležen tako eminentnih nagrad kot pri ilustraciji (kjer je bil nominiran celo za prestižno mednarodno Andersenovo nagrado), pravzaprav ni dobil nobene, pa ne zato, ker bi bili njegovi stripi slabši, sploh ne, ampak iz preprostega razloga, ker slovenski stripovski ceh pač nima svojih nagrad. Zaslužil bi si jo sicer že s svojimi zgodnjimi stripovskimi deli, kot je, denimo, lirična najstniška balada Liza in stvar dogovora po scenariju Petra Svetine, ki jo je ob koncu prejšnjega tisočletja objavil v osnovnošolskem Pilu. O tem stripu albumskega obsega lahko govorimo v samih superlativih: sijajna najstniška zgodba o povsem vsakdanjih stvareh (če je prva ljubezen vsakdanja stvar), s slengovskimi dialogi, dobro dramaturgijo in še boljšo atmosfero ter z odlično akvarelno risbo v pastelnih barvah sodi v sam vrh mladinskega stripa in prava škoda je, da še ni bila objavljena v albumu. Je pa zato dobro desetletje pozneje v knjižni obliki izšla obsežna stripovska adaptacija kratkih zgodb Evalda Flisarja Dama z železnim ugrizom, v kateri Stepančič vsako od šestih zgodb nariše v drugačnem slogu, od otroško igrivega skicoznega Ukija do ekspresivno kontrastnega in temačnega Razočaranja, kot pač zahteva potek zgodbe. V nasprotju z živobarvno Lizo je Dama črno-bela, kar pa je bil še toliko večji izziv za risarja, saj je moral brez pomoči barve narisati stilsko različne stripe, kar mu je tudi zelo dobro uspelo. Posebno poglavje je sijajna naslovna ilustracija, ki se razkošno razprostira čez prednjo in zadnjo platnico in zaradi odlične kompozicije ter nabora barv sodi med najboljše stripovske naslovnice pri nas.

Trbovlje, Bohinj in Ptuj

V nasprotju z dozdajšnjimi stripi, ki jih je delal bodisi po literarnih predlogah bodisi po scenarijih različnih scenaristov (med katerimi izstopa prijatelj in pisatelj Peter Svetina), je v novi Povesti o treh mestih (če parafraziram naslov razvpitega Dickensovega romana) Stepančič združil moči s svojo ženo Lucijo, sicer restavratorko in pisateljico, in po njenem scenariju leta 2012 narisal prvi del sage pod imenom Trbovlje, trenutno v Mladini izhaja drugi del z naslovom Bohinj, v pripravi pa je še Ptuj. Trbovlje so duhovita fantazijska zgodba o dveh sestričnah, od katerih je ena lepa in seksi, druga pa precej manj, in o njunih medsebojnih odnosih in ljubezenskih dogodivščinah v rudarskem mestu, kamor prideta po nujnih opravkih. Ker, kateri normalen človek pa bo hodil samo zaradi lepšega v Trbovlje, ki nam jih Stepančič v njihovi brezizhodnosti predstavi s pomočjo sivih in umazanih barv, kot tudi pritiče staremu rudarskemu mestu – dasiravno se pozneje izkaže, da niti glavni junakinji niti ostali protagonisti niso povsem normalni. Čisto drugačen pa je Bohinj, ki kar sije od živopisnih barv, pa tudi spolnost, ki je v Trbovljah samo nakazana, tukaj dobesedno zažari v zlato rumeni barvi kot asociacija na sonce, ki prevladuje skozi ves strip. Stepančič se v stripu poslužuje kombinirane tehnike kolaža, po risarski plati pa lahko opazimo rahlo podobnost z liki, kot jih v svojih stripih upodablja argentinski stripar José Muñoz, kar vsekakor ni naključje, kajti Stepančič je njegov veliki fan in vzor enega največjih sodobnih stripovskih umetnikov je samo dodaten plus v že tako razgibanem in razkošnem avtorjevem ustvarjanju.

V svoji karieri je risal še otroške stripe za Pil, Moj planet in Kekca, pa adaptacije književnih del za Stripburger in svojevrstne intrigantne biografije znanih literatov za Literaturo, ki jih riše še zdaj. Edini kiks v Stepančičevem sicer izjemno kvalitetnem opusu, kjer mu pri povsem povprečnih stripovskih ilustracijah ni pomagala niti diplomska alkimija, da odsotnosti kemije z bralcem sploh ne omenjam, pa je Flisarjev Čarovnikov vajenec, s katerim je hotel povezati strip in literaturo, vendar je bil rezultat precej ponesrečen, ampak to se lahko zgodi tudi najboljšim.

Na koncu pa še vabilo k ogledu: Mestna knjižnica Ljubljana in Strip.art.nica Buch dvakrat letno organizirata razstavo z naslovom Strip ob bok knjižnim klasikom, in na Stepančičevi razstavi Vse je en strip! v knjižnici Prežihovega Voranca v Ljubljani boste sicer zaman iskali čarovnije in čarovniške vajence, boste pa lahko s toliko večjim užitkom gledali in se napajali nad lepotami Bohinja in drugimi podobami, ki jih je narisal v zadnjih letih.

Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014

Čudaki ljubijo drugače

KULTURA

Čudaki ljubijo drugače

O liku in delu striparja in ilustratorja Iztoka Sitarja ob izidu njegovega najnovejše zbirke stripovskih črtic

Max Modic  |  22. 5. 2014

Najnovejši stripovski album Iztoka Sitarja, ki izide danes.
Najnovejši stripovski album Iztoka Sitarja, ki izide danes.

Danes, 22. maja, bo ob 19. uri v murgelski Strip.art.nici Buch stekel pogovor z Iztokom Sitarjem, stripovskim avtorjem in ilustratorjem, ki bo zbranim predstavil svoj najnovejši album z naslovom Čudaki ljubijo drugače, zbirko desetih nekonvencionalnih ljubezenskih zgodb v stripu. Ljubezenski žanr je samo okvir v katerem Sitar spregovori o medsebojnih človeških odnosih, nasilju nad ženskami, indoktrinirani katoliški vzgoji mladostnikov, odnosu učiteljev do učencev in drugih občeslovenskih družbenih temah, ki se jih je loteval že v prejšnjih stripih kot so Glave, 4000, Dnevnik Ane Tank in drugih. VEČ>>

Iztoka Sitarja smo do izida knjige Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007 poznali pretežno kot stripovskega avtorja, karikaturista in ilustratorja. Iztok se namreč od leta 1993 profesionalno ukvarja z risanjem. V stripovskih krogih, pa tudi širše, je najbolj znan po več albumih humorističnega časopisnega stripa Bučmanovi, ki so bili v času objavljanja – poleg Mladinine Diareje – edini slovenski časopisni strip v pasicah, ki v domačih tiskanih medijih ni delal sramote tej zvrsti avtorskega izražanja.

Iztok je večplasten avtor. Že v svoji prvi stripovski knjigi Sperma in kri je razkril žilico za ustvarjanje erotičnega stripa. Omenjeni album je zaradi rahlo divje risbe in abstraktnosti zgodbe žalostno obležal na policah redkih knjigarn, ki so si ga upale prodajati. Toda Iztok, podobno kot njegovi stripovski junaki za odrasle, ni popustil glede svoje želje. Še več, z albumom Ženska, ki se ljubi z mačkom je dokazal, da je prav ta stripovski podžanr njegovo najmočnejše izrazno sredstvo. V Iztokovo opombo na začetku knjige “vse osebe v knjigi so popolnoma resnične in vsi dogodki (razen prepira v prvi zgodbi) so se tudi v resnici zgodili” ne gre dvomiti.

Portret Iztoka Sitarja v izvedbi mednarodno uveljavljenega srbskega risarja stripov Darka Perovića.
Portret Iztoka Sitarja v izvedbi mednarodno uveljavljenega srbskega risarja stripov Darka Perovića.

Sicer pa, vsaka želja je nepredvidljiva kot mačka. Lepo se je z njo igrati, lepo jo je razvajati in se kratkočasiti v njeni družbi. Toda tako želje kot mačke imajo močne kremplje in ostre zobe. Zlahka ranijo do krvi. Jakob Klemenčič, Iztokov risarski kolega, je v predgovoru albuma napisal, da so tudi Sitarjeve zgodbe take kot mačke: elegantne in obenem kosmate.

Močno prišiljena je tudi družbeno kritična ost Sitarjevih stripov. Izjemen album Črni možje, bele kosti denimo prinaša enaindvajset pronicljivih zgodb na temo socialno političnih digresij, ki si jih je v zgodovinskem kontekstu privoščila slovenska cerkev. Zbirka kratkih zgodb, prvi strip album iz Sitarjeve zbirke Svobodna Slovenija, je posvečena »Petru Kupljeniku, prvemu Slovencu, sežganemu na grmadi, in vsem drugim, ki jih je pobila katoliška cerkev«.

Leta 2007 izdan in že zdavnaj razprodan pregled slovenskega stripa.
Leta 2007 izdan in že zdavnaj razprodan pregled slovenskega stripa.

Črni možje, bele kosti včasih cinično, včasih ironično, vseskozi pa povsem iskreno premerijo cerkveno institucijo in podobo, ki si jo le-ta ustvarja v slovenski realnosti, z istimi vatli, kot cerkev meri domnevne ateistične liberalce. Po reinterpretaciji Tavčarjeve povesti 4000 in (zelo specifični) Zgodbi o bogu, nam je Iztok v albumski izdaji ponudil še Glave, stripovski venec petdesetih tabel oziroma likov iz psihopatologije slovenske vsakdanjosti, ki svarijo, da pod svetilnikom Evrope nikoli ne bomo največji ali najmočnejši, lahko pa smo najbolj zakompleksani.

Iztok Sitar, vztrajen in trdoživ stripovski avtor, si je za moto svojega angažiranega stripovskega opusa izbral nasvet Frana Levstika mlajšim kolegom, naj pišejo tako, »da se bo Slovenec videl v knjigi kot v ogledalu«, pri čemer je pač knjigo nadomestil s stripom. V duhu Levstikovega načela naredil velik oziroma kar orjaški korak za slovenski strip: napisal je knjigo Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007, v kateri se v najlepši luči zrcali osemdeset let slovenskega ustvarjanja na področju devete umetnosti. Z avtorji in njihovimi stripografijami vred, ki so ves ta čas bolj ali manj opazno pomagali ustvarjati obris Slovenije na veličastnem stripovskem zemljevidu sveta.

Dnevnik Ane Tank iz leta 2008.
Dnevnik Ane Tank iz leta 2008.

Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007 na velikem formatu prinaša več kot 160 strani poljudnega stripovskega branja, več kot 200 ilustracij, več kot 80 stripovskih ustvarjalcev s podrobnimi stripografijami – ter naslovnico, ki je delo srbskega avtorja, kar naj bi reflektiralo njeno nadnacionalnost in bržčas tudi to, da smo bili slovenski stripoljubci od pamtiveka odvisni od srbsko(hrvaškega) založništva. Po abecedi to pomeni striparje od Žige Aljaža do Mikija Živadinovića, kronološko pa stripe od Zamorčka Bu-ci-bu, prvega slovenskega stripa, ki je šel v nos Mussoliniju, do Strip Bumeranga, po tridesetih letih prve slovenske strip revije, ki na prostem časopisnem trgu še bije krvavi boj za lasten obstoj.

V skoraj razprodanem Dnevniku Ane Tank (na voljo je še v Strip.Art.Nici Buch), ki je izšel leta 2008, se je Iztok osredotočil na dejstvo, da je resničnost je zadnje čase zanimivejša od fikcije. Igrani dokumentarci z natančno usmerjeno poanto še toliko bolj. In Iztok ne bi bil Sitar, če tega trenda iz filmskega sveta ne bi prestavil v stripovski medij ter posnel, okej, spisal in zrisal, ortodoksnega dokumentarca, oziroma kar dolgometražnega šokumentarca, na temo šentflorjanske psihopatologije in odraščanja v vaško predmestni idiliki po meri malega človeka. Tale ‘ljubezenska zgodba z okusom heroina’ je stekla, ko je avtor nekoč »na nekem žuru v neki grapi pod Blegošem spoznal neko dekle«. Dekletu je bilo ime Ana, stara je bila osemnajst let in že dve leti na metadonu. »Celo noč sva pila in se pogovarjala (zaupala mi je tudi, da piše dnevnik) in spat sva šla šele proti jutru. Ko sem se pozno popoldne prebudil, Ane ni bilo več poleg mene.« Mu je pa za slovo pustila dnevnik, na videz preprosto pripoved punce, ki je bilo čudna že kot otrok, saj je bila očitno rojena pod neko čudno zvezdo in predvsem na čuden način – z ritjo naprej. Že od samega začetka je imela veliko vprašanj, ki jih ni imela komu zastaviti, odgovori pa so kar prihajali. Prvi poljub. Prve simpatije. Prva menstruacija. Prvi alkoholni požirek. Prvi fuk. Prvi dim. Prva ljubezen. Prvi trip. Prvi nateg. Prvi hors. Prvi analni seks. Prva smrt. Ter prvi popravni dom. Bliskovito in nepričakovano, kot teroristi z bombo v roki, zato ne preseneča, da je bilo Ane z vsakim spoznanjem in z vsako izkušnjo manj, dokler ni od nje ostal samo še dnevnik. In spoznanje, da je zdaj končno svobodna. Onkraj konceptov upanja in strahu. Dnevnik Ane Tank je prepoznavno avtorska stripovska kombinacija socialne ironije, surovih dejstev in grotesknega realizma v sožitju risbe in besede, zrolana v hardcore pravljico za odrasle, ki imajo otroke.

Iztok v domačem delovnem okolju.
Iztok v domačem delovnem okolju.  © gorenjci.si

V svojem najnovejšem albumu Čudaki ljubijo drugače, ki bo premierno predstavljen danes, Iztok nadaljuje z nastavljanjem ogledala slovenski družbi v samosvojem slogu, kot je to zasnoval že v Dnevniku Ane Tank. Čudaki ljubijo drugače je zbirka desetih nekonvencionalnih spripovskih ljubezenskih zgodb iz Sitarju ljube Poljanske doline. Omnibus, ki si za rdečo nit znova vzame slovensko psihopatologijo, začinjeno z ruralno robatim odnosom do spolnosti in erotike, obsega strip črtice Dnevnik neke najstnice, Čudež v Fiesi, Kako je Zagor postal komunist, Žur pri Žanu, Jesenska sonata, Punca po imenu Pika, Prvega ne pozabiš nikoli, Ljubezen do smrti in naprej, To je samo igra, stari! in Ženska, ki je padla po stopnicah; nekatere že poznate s strani tednika Mladine, druge pa šele boste spoznali – in se v njih prepoznali. Vi ali pa vaši najbližji.

Sitar ostaja mojster dramatiziranja medsebojnih človeških odnosov, kronist nasilja nad ženskami, kritik indoktrinirane katoliške vzgoje mladostnikov in piker analitik odnosa učiteljev do učencev. Skratka, nova doza stripovskih meditacij o poteh in stranpoteh slovenske družbe ter dimenzijah njenih seksualnih fantazij. Direkt v žilo.

Vir: http://www.mladina.si/156776/cudaki-ljubijo-drugace/

Stripolis – Kino Šiška

Stripolis_www

  • Datum 20.5.2014
  • Ura 20:00
  • Prizorišče Komuna

STRIPOLIS (družabni večer za vse striporisce in stripoljubce)


Mesec ljubezni bomo obeležili z razburljivim sprehodom skozi seksi vidike stripovske zgodovine. Strip je bil z erotiko povezan že od svojih začetkov začenši s porno parodijami Popaja in drugih priljubljenih junakov, žanr pa se razcvetel v ameriškem podzemlju z brezsramnimi fantazijami Crumba in kompanije, dokler naposled ni dosegel novih vrhuncev v šik evropskih klasikah izpod peres Manare in Serpierija, ki še danes odzvanjajo tudi med slovenskimi ustvarjalci. O seksi stripih vam bo maja predaval Izar Lunaček.

Organizacija Kino Šiška.

Prva svetovna vojna, strip in popularna kultura

image

četrtek, 15.5. ob 19. uri | ATRIJ ZRC, Novi trg 2, Ljubljana

Strip nedvomno postaja pomemben medij za pripovedovanje zgodovine in stripi iz obdobja velike vojne pri tem niso izjema. Z zgodovinarji in stripovskimi avtorji se bomo pogovarjali o tem, kako je različnim stripom uspelo ujeti duha prve svetovne vojne, kakšna je specifika stripovske poetike in kako je združljiva z dokumentaristično in zgodovinopisno etiko.

Sodelujejo: dr. Petra SvoljšakDamijan Stepančič in Ciril Horjak.