Bernard Kolle je edini slovenski stripar, ki živi, pa naj se sliši še tako čudno, samo od – stripa. Kako mu je to uspelo, si lahko do 4. maja ogledate na razstavi originalnih tabel v Knjižnici Prežihovega Voranca v Ljubljani.Starejši bralci se verjetno spomnijo
Zone somraka, kot je bil naslov priljubljene ameriške televizijske nanizanke Roda Serlinga iz leta 1959, ki je v psihološko dramo vnesel elemente znanstvene fantastike, kriminalke in grozljivke ter jo začinil z nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe, s čimer je serija v šestdesetih letih prejšnjega stoletja tako pri gledalcih kot kritikih dosegla kulten status, zato ni čudno, da so pozneje posneli še dve franšizi. Prva je v letih 1985–89 sovpadala z jugoslovansko gospodarsko in politično krizo, ki je z vzponom do takrat bolj ali manj prikritega nacionalizma že napovedovala razpad države, in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo tudi dejansko zaživeli v resnični zoni somraka. Kriza se je, jasno, poznala tudi v stripu, in če je bila še prva polovica osemdesetih let imenovana zlata doba jugoslovanskega stripa, se je v drugi polovici situacija popolnoma spremenila. Založniška produkcija stripovskih revij in zvezkov je (ne samo zaradi domačih gospodarskih razmer in inflacije, pač pa tudi globalnih vzrokov, predvsem francoskega tržišča, ki je namesto dotedanjih revij s stripi v nadaljevanjih začelo na veliko izdajati albume z zgodbami, kar je, jasno, povzročilo propad periodičnega tiska) začela počasi ugašati (
Strip art 1986,
Yu strip 1987…), nekateri tedniki, kot denimo
Stripoteka, so prešli na mesečno izhajanje, drugi, kot
Eks almanah, so zmanjšali obseg revije, kar pa jim seveda ni prav nič pomagalo in je samo še podaljšalo agonijo, in leta 1989 je (z izjemo beograjskega
Politikinega Zabavnika, ki pa ni bil samo stripovski magazin) bogat in raznolik revijalni stripovski tisk v Jugoslaviji dokončno zamrl, kar je zlovešče napovedovalo tudi usodo same države.
V tej zoni somraka se je leta 1988 v eni od zadnjih številk obskurnega zagrebškega občasnika Maxi Superstripa s kratko znanstvenofantastično novelo Zorana Tkalca, ki se po vsebini sicer ni razlikovala od gomile podobnih zgodb tega žanra, je bila pa izjemno zrelo narisana, pojavilo ime Bernarda Kolleja (1966) iz Slavonske Požege. Naslov stripa pa je bil, jasno, Zona somraka. Stripe je sicer objavljal že od leta 1986, ko je prišel iz vojske, vendar povsem anonimno, saj v licenčni Vjesnikovi reviji Tom in Jerry, za katero je risal dogodivščine istoimenskih junakov, v skladu z ameriško uredniško politiko imen avtorjev v stari disneyjevski tradiciji pač niso dovolili napisati poleg naslova. Tako je prvič postal ghost drawer, vsekakor pa to ni bilo zadnjič, namreč poleti ’88 se je v Grožnjanu udeležil Poletne šole stripa (istega leta se je iz Zagreba tudi preselil v Ljubljano, kjer je študirala njegova bodoča žena) pod vodstvom Julesa Radilovića in Radovana Devlića, na kateri je spoznal že prej omenjenega scenarista Tkalca. Skupaj sta ustvarila Zono somraka, ki so jo opazili tudi agenti nemške stripovske revijeGespenster Geschichten (kar bi lahko prevedli kot Zgodbe o duhovih) in ga povabili k sodelovanju. Sicer je bila omenjena najstniška revija blagega hororja čisti poden, je pa vsekakor nudila za tiste čase dober zaslužek mladim, neuveljavljenim jugoslovanskim avtorjem (Kolle je bil namreč samo eden od približno desetih gastarbajterskih striparjev), po drugi strani pa se je z njihovim risanjem precej dvignila tudi kakovost same revije – nemški avtorji so bili pač veliko slabši. Seveda pa so v skladu s konceptom revije o duhovih vsi risali – anonimno.
Po koncu vojne v Jugoslaviji se je za Kolleja končalo tudi sodelovanje z Nemci, zato mu je Ervin Rustemagić iz Celja, urednik legendarnega Strip arta in lastnik stripovske agencije SAF, ki je dobro vedel, kako je, če ostaneš brez dela, saj je sam ostal med vojno v Sarajevu brez vsega, stanovanja, stripov in dela, ponudil risanje Ghosta za ameriški Dark Horse, vendar ga je premalo samozavestni Kolle, potem ko je videl risbe predhodnika Adama Hughesa (ki je še danes njegov veliki vzor), odklonil. Risarski posel je nato prevzela ekipa iz Novega Sada z Banetom Kercem na čelu, Kolle pa je postal samoinker, tušer. Poleg devetih epizod Duha je sodeloval še pri štirih zgodbah »jimcarreyjevske« Maske, potem pa mu je bilo dovolj tuširanja tujih avtorjev, zato je leta 2000 za manjšo ameriško založbo Samson Comics začel risati superherojski strip Tool & Die (izšli sta dve epizodi), ki pa so ga tuširali – drugi. Mu je pa ta serija, potem ko jo je opazil francoski agent jugoslovanskih korenin Csaba Kopecky in videl, s kakšno lahkoto in hkrati natančnostjo riše figure v gibanju, leta 2006 prinesla angažma pri grenobelskem založniškem gigantu Glenatu (pri katerem je objavljal svoje albume tudi Tomaž Lavrič), za katerega je po scenariju zakoncev Agnes in Jean-Clauda Bartolla narisal, tuširal in tudi podpisal štiri knjige akcijske dinastijske sage Diamanti (ki smo jo pri nas lahko brali v žal pokojnem Strip Bumerangu). Tako je (do)končno nehal biti risarski duh in postal polnopraven član stripovske branže. In tudi zelo – cenjen.
V nasprotju z Američani, ki jih v superherojskih stripih zanima predvsem dinamična figura v gibanju, prikazana z različnih zornih kotov, vse ostalo pa je v drugem planu, pa so pri Francozih človeški liki povsem enakovredni in v popolnem sozvočju z okoljem, v katerem nastopajo. Denimo, arhitektura z vsemi detajli mora biti natančno taka, kot je na fotografijah, ki jih risarji dobijo kot dokumentacijo poleg scenarija. Kolleju se kot profesionalcu seveda ni bilo težko prilagoditi zahtevam producenta in scenarista ter francoskemu načinu razmišljanja, saj je že kot najstnik oboževal stripe vrhunskih mojstrov francosko-belgijske šole, Jeana Girauda in Hermanna Huppena, ki sta bila v jugoslovanskem tisku z neštetimi ponatisi v različnih revijah, od Zabavnika do Stripoteke, tudi zelo dobro zastopana. Še več, ko je risal prvi album Diamantov, si je vzel obilo časa za detajlno risanje (ne)pomembnih podrobnosti pri interjerju in eksterierju (pri opečnatnih hišah, denimo, je narisana vsaka opeka posebej), vedoč, kako imajo to bralci radi, tako da so ga celo Francozi sami prosili, naj bo malo manj »picajzlast«. Na prvi pogled deluje Kollejeva natančna realistična fotografska risba v sloguligne claire z minimalnim senčenjem ter odsotnostjo črnih površin malce prazno, kar pa je cena, ki jo je moral plačati za objavo v – barvah. Galski petelini (in sploh petelinčki) so se skozi desetletja bogate stripovske produkcije (letno izide od pet do šest tisoč različnih izdaj) zelo razvadili in skorajda ne vzamejo več stripa v roke, če ni v barvah (razen, jasno, japonskih mang, ki so tudi v Franciji izjemno popularne), zato založniki zahtevajo od risarjev čim bolj čisto linijo brez bogatega šrafiranja ali ekspresivnih kontrastov, kar sicer naredi črno-belo risbo bolj žmohtno, pri naknadnem (računalniškem) koloriranju pa je seveda popolnoma odveč. Slaba stran tega pa je, da so si tako vsi striparji stilsko precej – podobni.
Če do zdaj še niste slišali za Bernarda Kolleja, ni prav nič čudnega; poleg tega, da je zelo skromen človek, ki veliko raje riše kot daje intervjuje ali se nasploh pojavlja v javnosti, je namreč v Sloveniji objavil samo en enostranski strip (če ne štejemo erotičnih ilustracij romana Čudoviti klon skrivnostne Eve Pacher, ki je pred desetimi leti razburkala slovensko literarno sceno) v zdaj že legendarni Mladinini antologijiSlovenski klasiki (2009), v katerem je po scenariju Matjaža Bertonclja v svojem značilnem slogu upodobil borca za severno mejo, generala Maistra. Vsekakor pa imate do četrtega maja priložnost, da ga pobliže spoznate v knjižnici Prežihovega Voranca, kjer so na ogled njegove originalne stripovske table iz omenjenih Diamantov, Titanika ter povsem sveže Antarktike, ki jo po scenariju Jean-Clauda Bartolla trenutno riše za matično francosko založbo.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
