Kostja Gatnik

Drobtinice

70 let vsestranskega Kostje Gatnika, znanega predvsem kot ilustratorja in avtorja stripov

.
Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo
11. september 2015 ob 08:44,
zadnji poseg: 11. september 2015 ob 09:13
Ljubljana – MMC RTV SLO/STA

Kostja Gatnik je bleščeče vstopil na likovno prizorišče skozi popart in hiperrealizem ter v poznih 80. letih preteklega stoletja presenetil s poudarjeno osebnoizpovedno in refleksijsko poetiko.

Širši javnosti je najbolj znan kot ilustrator in avtor stripov, posegel pa na različna področja: od slikarstva, grafičnega oblikovanja in ilustracije do fotografije. Kot ilustrator se je podpisal pod številne slikanice, ki jih danes pozna skorajda vsak. Tako je, denimo, likovno podobo dal junakom slikanice Jure Kvak kvakSaše Vegri in škratu GaluSvetlane Makarovič.

Slikarstvo kot “zaseben kotiček”
Če je bil Gatnik nenehno navzoč v grafični in knjižni produkciji s karikaturo, stripom, plakatom, ovitki nosilcev zvoka, knjižni opremo in ilustracijo, je slikarski opus pokazal le izjemoma. Pravi, je tako verjetno zato, ker slika samo zase. Sam sicer na slikarstvo znotraj svojega opusa gleda kot na “en tak majhen, dokaj miren zaseben kotiček, kjer odgovarja samo sebi“.

Gatnikovo likovno urednikovanje Tribune je pomenilo odskočno desko v kompleksnost popkulture. Med ustvarjalci svoje generacije je posebej zaslužen, da so diskurzi o privilegiranih umetnostnih medijih v zadnji četrtini 20. stoletja postajali irelevantni.

Zanimivi motivi spodbuda za fotografiranje
Fotografije, izbor iz opusa, ki je bil do tedaj javnosti neznan, je prvič razstavil leta 2008. Kot je pojasnil, je bil dolgo zadovoljen s tem, da je bila slika zabeležena na filmu ali na kartici. “Ne maram dela v temnici. Ko je s pomočjo novih tehnologij postal prenos na papir preprostejši, sem se lažje odločil za razstavo,” je dejal in dodal, da na sprožilec pritisne vedno, ko zagleda dovolj zanimiv motiv.

Je prejemnik več nagrad, leta 2011 je prejel Levstikovo nagrado za življenjsko delo in eno leto predtem Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju likovne umetnosti. V utemeljitvi so tedaj zapisali, da Gatnikov opus zaznamuje razpiranje pojma vizualnega in vizualnih komunikacij zadnje četrtine 20. stoletja. Njegovo slikarstvo, grafično oblikovanje, ilustracije in fotografijo združujejo izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kajovosti v neizprosnem samonadzoru.

Kostja Gatnik se je rodil leta 1945 v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, po diplomi je študij nadaljeval na slikarski specialki. Poznamo ga kot avtorja knjižnih oprem, stripov (Magna Purga), plakatov, filmskih in gledaliških scen, celostnih podob, znakov, ovitkov nosilcev zvoka, fotografij, risb, akvarelov in slik.

P. G.

Kostja Gatnik
Kostja Gatnik se je rodil 11. septembra 1945 v Ljubljani. Poznamo ga kot avtorja knjižnih oprem, stripov (Magna Purga), plakatov, filmskih in gledaliških scen, celostnih podob, znakov, ovitkov nosilcev zvoka, fotografij, risb, akvarelov in slik. Foto: BoBo

Gal v galeriji
Med drugim je upodobil škrata Gala Svetlane Makarovič. Foto: Narodna galerija

Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/70-let-vsestranskega-kostje-gatnika-znanega-predvsem-kot-ilustratorja-in-avtorja-stripov/373754

Ralf Konig

Drobtinice


Ralf König s svojimi stripovski junaki med snemanjem dokumentarnega filma König des Comics (Kralj stripov)

Ralf König je nesporni kralj stripovske umetnosti. Niti sam ne ve natančno, koliko knjig je v 35 letih kariere izdal. Lani konec leta smo pri založbi VigeVageKnjige končno dočakali prvi prevod njegovega dela v slovenščino: Prototip na novo osmišlja, kar se je zgodilo v rajskem vrtu. Letos je pri založbi Škuc izšel naslednji, Super paradiž. Stripar z navdušujočim smislom za humor, ki premika meje – ne le stripovske umetnosti, marveč tudi v boju za pravice skupnosti LGBT.

Vaš opus je ogromen. V čem je skrivnost – rišete tako bliskovito, ste skrajno disciplinirani?

Rišem hitro, čeprav se mi osebno ne zdi tako, toda ko pogledaš vse knjige na polici, se v takem obdobju seveda naberejo. Težava pri daljših knjigah so redko risbe, večinoma dramaturgija, a zame so risbe le sredstvo za dosego cilja. Nekateri drugi striparji naredijo scenarij, zelo veliko se ukvarjajo z detajlom, perspektivo, jaz pa rišem in pišem – hkrati. Eno poganja drugo. Če bi vse prej napisal, bi me to strašno dolgočasilo, pa tudi zamisli ne bi dobil, za to preprosto potrebujem svoje možiclje na kavču, ki se pogovarjajo. Kar govorijo, je zame veliko pomembnejše; risanje je drugotno, prvo je besedilo.

Koliko časa povprečno rišete eno knjigo?

Odvisno od knjige. Prototip, recimo, je bil preprost, končal sem ga v eni zimi, v treh, štirih mesecih. Ko sem risal za francosko revijo Fluide Glacial, sem ob tematski številki o religiji dobil zamisel za Adama, ki ugrizne v jabolko in postane pameten. Iz nje je nastala kratka zgodba na petih straneh. Ko so me kasneje pri časopisu FAZ povabili, da bi nadomeščal njihovega risarja, ko je šel dopustovat, sem uporabil to zamisel, predvsem me je zanimala trojica Adam – bog – kača, in jo raztegnil v deset nadaljevanj. Pri časopisu so jim bila všeč, enako kot protesti, ki so sledili. Kasneje so me ponovno povabili, in sicer za obdobje treh mesecev, in tako sem napravil Arhetip (drugi del trilogije, govori o Noetovi barki, op. p.). To je Stara zaveza, zgodba ponuja dobra izhodišča, živali, ladja, seveda tudi bog in kača, a dosti tu nisem tvegal. No, po objavi se je kar resno streslo, celo abonenti so odpovedovali naročnino, tako nepobožni pa tu tudi nismo, ultrakonservativci so pozvali privržence, naj pišejo časopisu in protestirajo, precej se je dogajalo, ampak časopisu se to ni zdelo slabo.

Lahko iz svojega opusa posebej omenite nekaj po svojem najpomembnejših knjig?

Živahni tip, Super paradiž – eden od prijateljev mi je umrl zaradi aidsa, zame je ta knjiga zelo pomembna. Prototip je bil pomemben, ker sem gejevsko tematiko izčrpal in se začel ponavljati, res sem hotel in moral napraviti nekaj drugega. Založba je takoj ugotovila, da gre za nekaj posebnega, in knjigo izdala, zame prvič, s trdimi platnicami, kar spremeni način prodaje. Od celotne Trilogije je Prototip zame najčistejši, ima najboljšo idejo, odprl pa mi je tudi pot v galerije in muzeje: od stripov na religiozne teme naprej imam zadnja leta nenehno razstave. Mislim, da se to, če se ne bi ukvarjal z religijo, ne bi zgodilo tako hitro in na tak način. Religija preprosto zanima ljudi, naj človek to hoče ali ne, vsak ima mnenje o njej.

Kako pa ste začeli? In kako ste nato s svojim delom prodrli v splošno bralno zavest?

Začel sem v osemdesetih letih. Najprej sem risal zase in za prijatelje. Pri 18 letih sem se osebno razkril, v Frankfurtu je takrat potekal eden prvih gejevsko-lezbičnih festivalov oziroma demonstracij. Prej se o tem ni toliko govorilo, potem pa so se nenadoma začela pojavljati gejevska in lezbična združenja, naenkrat je obstajala skupnost. Pri levo usmerjenem gejevskem časopisu Rosa Flieder sem pri 18 letih začel objavljati prve drobne stripe, ki so bili sicer zelo slabi, a ljudem so kmalu postali všeč. Šel sem študirat umetnost v Düsseldorf, prijavil sem se s stripi in nenavadno je, da so me sprejeli. Prej sem se izučil za mizarja, ampak tega res nisem hotel delati. Deset semestrov sem študiral grafiko, bilo je krasno obdobje, super sem se imel, toda želel sem risati stripe.

Po študiju sem razmišljal, da samo zato, ker sem gej, vendar ni treba, da so moje knjige le v gejevskih knjigarnah, takrat so bile v državi tri ali štiri. Stvari sem pošiljal številnim založbam, vse so jih zavrnile. Zakaj sem nekaj stvari poslal Rowohltu? Poskusil sem pač. Že takrat so bili zelo veliki. Naivno sem jim poslal tri albume, ki so prej izšli pri majhni založbi Rosa Winkel. V roke jih je dobila tajnica, jih prelistala, prijela s konicami prstov in jih nesla pokazat nekemu tipu, češ, lejte, kaj vse dobim na mizo. Njemu pa so se zdeli zabavni, od mene je želel knjigo, toda novo. Ni nepomembno, da je morala nagovarjati tudi strejt publiko. Tako sem ustvaril strejt tipa, ki se znajde na gejevski sceni, in nastal je Živahni tip.

Šlo je zelo hitro, to zamisel, da bi zrisal daljšo zgodbo, sem imel že od prej. Pred tem sem vedno delal krajše stvari, tako, nekaj strani.

Nisem pričakoval posebnega uspeha, toda knjiga je obveljala za skrivno priporočilo med študenti, pri Rowohltu so bili navdušeni … to je bil preboj. Leta 1994 so po Živahnem tipu posneli istoimenski film; 6,5 milijona obiskovalcev v kinu, knjiga je postala »knjiga k filmu«, vsa stvar se je ponovila.

Nekateri geji so se zbali, da odtlej ne bom več risal tako kot prej, trših reči, ampak zame je bilo pomembno, da me ne berejo samo geji.

Naslovnica Königovega stripa Prototip, ki je lani izšel tudi pri nas
Naslovnica Königovega stripa Prototip, ki je lani izšel tudi pri nas

Zavestno pa rišete za obe publiki, gejevsko in mešano?

Ja. V začetku devetdesetih let sem delal Bullenklöten za drugo, gejevsko založbo, ne za Rowohlt. Takrat sem bil mlad, divji in neumen – zdaj večkrat slišim, kako pogumno naj bi to bilo, meni se ne zdi. To sem preprosto želel risati. Prej, ko še ni bilo interneta, so se stvari med ljudmi razširjale precej drugače. Kdor nečesa ni želel brati, tistega sploh ni videl, knjige so prišle do zainteresiranih bralcev – zato se nisem počutil posebej pogumnega.

Se vam zdi pomembno, da se s svojimi deli angažirate v boju za pravice skupnosti LGBT?

Ko sem začel, nisem bilo politično angažiran, delal sem iz zabave, nisem želel pojasnjevati, knjige pa se seveda niso zdele smešne samo gejem in lezbijkam, marveč tudi heteroseksualcem. Živahni tip je imel zgodbo, to vem zdaj za nazaj, pomembno za tisti čas. Petintrideset let kasneje dobivam nagrade, vabila na razstave, kjer radi povedo, da so moji stripi vsekakor pripomogli k drugačnemu pojmovanju gejevstva v družbi. Sam menim, da sem zgolj kolesce v večjem kolesju, veliko ljudi je, ki so bili pogumnejši in učinkovitejši od mene. Rosa von Praunheim, na primer, ki je s svojim filmom zbudil gibanje, je bil zame nekakšna očetovska figura. Nisem ga osebno poznal, kasneje je posnel tudi film o meni, s čimer se je krog nekako sklenil.

Seveda so moje knjige pripomogle, da so ljudje ugotovili, da geji nismo tako drugačni, da imamo prav tako odnose, razmerja, kar je zame OK. Malo sem tudi ponosen na to, seveda, vendar mislim, da je to treba vedno gledati v relacijah z drugimi ljudmi, ki so delovali v istem času.

A incidentom se seveda tudi vi niste izognili …

V enem od delov stripa Bullenklöten se pojavi precej pornografska zgodba, zaradi katere se je morala založba celo zagovarjati pred neko komisijo, ker so nekega šolarja zalotili, kako med poukom bere strip pod klopjo. To je bilo leta 1994, se mi zdi, bilo je precej nerodno. V obrazložitvi pohujšljivosti stripa za mladino je pisalo, da je v njem homoseksualnost izenačena s heteroseksualnostjo, diskriminiral naj bi bil heteroseksualce! Tisk se je zabaval, mene pa je kar malo skrbelo, če bi namreč presodili, da gre za pornografijo, ne bi več mogel risati tako, kot hočem. No, utemeljitev višje komisije v Bonnu, zakaj stvar ni pornografija in ni škodljiva za mladostnike, se bere skoraj kot oglas za knjigo. Dal sem jo natisniti na zadnjo stran zbranih del Debeli König. Po tem ni bilo več nobenega podobnega škandala, včasih bi si česa takega še želel, a zdaj je mesto, ki ga je nekoč zasedala pornografija, prevzela religija. Ljudje so v zvezi z njo skrajno občutljivi.

Nova knjiga, ki izide jeseni, se ukvarja z vašim odnosom do pornografije. Bi lahko rekli, da je sicer seks ključna tema vaših stripov?

Ja, je, zaznamuje moje delo, kar verjetno izhaja iz tega, da sem v mladosti odkril očetovo zbirko porničev. To so bile male rolice, super 8, danske. Najprej sem jih gledal odvite proti svetlobi, kasneje sem se naučil ravnati tudi s projektorjem. S porniči sem kvazi odrasel. Za koga tema pornografije morda ni tako relevantna, zame pa je, četudi je ta čas vobče prisotna; razmišljam o njej, premlevam, kaj pomeni, kako moški reagirajo nanjo, kako ženske, kako moški gledajo porniče na skrivaj in kako se počutijo ženske, ko jih zasačijo, kako pornografijo dojemajo mladostniki … Da sem pornografijo odkril zgodaj, nisem nikoli imel za škodljivo, nasprotno, za velik užitek, mislim, da sem imel krasno puberteto. (smeh) Tega nimam za nekaj slabega, se mi zdi pa vseeno bedno, da zdaj otroci z enim klikom lahko pridejo do najtrših reči. Pornografija gotovo je vplivala name in mojo seksualnost, morda sploh ne bi risal stripov, če je ne bi odkril.

Zakaj?

Preprosto sem bil fasciniran nad seksom. V filmih sem videl, kaj vse obstaja. Bili so sicer hetero porniči, a to me ni zanimalo, če se mi je tip zdel kul, se mi je zdel kul.

V vaših knjigah je seksa precej in precej eksplicitno je zrisan. Očitno je, da se zelo potrudite …

… ja, kosmate prsi imam rad, tam vedno vzamem posebej tanko pisalo, ko je pol prazno, postane res zabavno, tako, meditativno.

Odlomek iz stripa Prototip, ki na novo osmišlja, kar se je zgodilo v rajskem vrtu
Odlomek iz stripa Prototip, ki na novo osmišlja, kar se je zgodilo v rajskem vrtu

Kako torej s seksualnega vidika gledate na svoje delo?

Moji stripi so že od začetka gejevski. Takšnih seveda obstaja ogromno, večinoma ameriških, ki pa so skoraj samo pornografija, zgodbe so slabe, dolgočasno je narisano, nima nivoja in vsi v njih se jemljejo strašno resno.

Kaj pa vem, kakšne bi risal sam, če bi bil strejt. Morda kaj takega kot Jean-Marc Reiser, to si lahko predstavljam, enostavno za lastno zabavo ob ustvarjanju. Čeprav pravim, da sem stripe sprva risal zgolj za prijatelje, je bil to seveda en užitka poln zlom tabuja. Risati možičke, ki uživajo v seksu, to je nekaj podobnega kot je počel Tom of Finland, toda tam se, ko seksajo, vselej smehljajo, kakor da se po dolgem času spet vidijo, tako, prijateljsko … To se mi je vedno zdelo butasto, ni me rajcalo, kdaj se pa pri seksu smejiš, vsaj jaz se ne. Verjetno pa je bilo to takrat pomembno, da namreč gejevski seks ni dojet kot nekaj slabega, marveč kot nekaj, pri čemer uživamo, morda celo bolj od strejtov. To jim s stripi malo pomoliti pod nos … Seveda je res oboje – vedno sem užival pri seksu in pri risanju seksa in veselje imam s tem, da ljudem, ki morda ne uživajo tako zelo, kažem, kako smo lahko drug z drugim in kako poln užitka, nezapleten je lahko seks, če okrog njega ne zgradimo ogromne stavbe iz pričakovanj. Redko rišem sam seks, seveda tudi, a pravzaprav gre za to, kaj vse je človek pripravljen storiti, da bi do njega prišel, kako iz sebe dela teslo, ko se zaljubi in se hoče nujno dati dol, potem pa razočaranje, kaj gre narobe, kaj bednega se zgodi …

Skratka, v vaših stripih ima seks pomembno vlogo …

… ja, in to počasi postaja problem.

Čemu?

Ker sem star 55 let, kmalu jih bom 60 in nočem postati nekakšen »dirty old man«. (smeh) To vidim kot težavo – ko človek sam stari, in jaz se ne staram rad, v glavi ostajam mlad, telo pa gre svojo pot. Nimam posebnega veselja, da bi čez pet, deset let še vedno risal pohotne geje, žal – lahko bi, seveda, toda mar bo to koga sploh še zanimalo? Mlada publika se po mojem itak zaveda avtorjeve starosti, četudi so razmerja in problemi isti in ni najbolj bistveno, ali kdo v stripu omeni Madonno ali Lady Gaga, ampak zdi se mi, da že samo dejstvo avtorjeve starosti mlajše odvrača od branja. Svoj svet imajo, svoje avtorje, svojo kulturo, o kateri jaz seveda komaj kaj vem.

Boste torej kak strip posvetili starejšim bralcem?

Da. Tako ali tako mi je všeč, če tragedije spreminjam v komedije, in staranje sam vidim kot tragedijo, posebej, če pred seboj gledaš svoje starše. Ampak gledam tudi prijateljski krog: mi ga še vedno biksamo in nismo še tako daleč, da bi kdo prišel od zdravnika in rekel, jaz pa ne morem več. Seveda enkrat pride tudi to, o čemer veliko razmišljam, ker bi dejansko rad napravil knjigo za svoje bralce, ki se starajo z menoj, namreč o Konradu in Paulu (glavna junaka številnih njegovih knjig, op. p.). Zdi se mi pomembno, da se tudi onadva postarata. Paul bo, jasno, grozno trpel, ne bo več vseh tipov, ki bi jih rad … A to bodo seveda brali samo starejši, to bo zanimalo samo njih. Zame je staranje pomembna tema in, no, v naših hlačah bo počasi jesen – tak bo tudi naslov. Zelo pomembno se mi zdi vso reč vzeti s humorjem.

Strip:
Ralf König: Prototip
Prevod: Anja Golob
Založba: VigeVageKnjige

O avtorici
Anja Golob je pesnica, prevajalka in dramaturginja. Je tudi glavna urednica založbe VigeVageKnjige.

Vir: http://www.mladina.si/168542/ralf-k-nig/