Barvni strip v knjigi Čarodej je prvi del trilogije o mladem tesarju, ki je končal na križu.

Eden najbolj zagnanih slovenskih striparjev, Tomaž Lavrič, je pri založbi Buch izdal stripov­ski album Čarodej, prvega od treh iz zbirke Tolpa mladega Ješue. Strip je bil objavljen v Mladini, zdaj pa je zažarel še v barvah Gorazda Vahna. Ta izjemni stripovski izdelek preizprašuje življenje, delo in vpliv mladega tesarja Jezusa Nazarečana, rojenega v Betlehemu, in njegove druščine, v zgodovini znane kot apostoli. Lavrič nam je zaupal svoj odnos do božjega sina in krščanstva.
Kako je prebirati svoj strip, ko končno izide v knjižni obliki, kot album z bogatimi barvami?

Vsako rojstvo je radosten dogodek. Ob tako lepo rdečeličnem detetu pa sploh.

Čarodej je prvi album iz trilogije, kako napredujeta drugi in tretji del?

Prvi del je zdaj torej izšel pri založbi Buch, drugi je bil po delih objavljan v reviji Mladina in bo, upajmo, izšel jeseni. Tretjega pa sem pravkar do konca zrisal in spisal, tako da je vse odvisno od kolorista. In založnika. In financ. In od božje volje, seveda.

Gotovo ni bila lahka odločitev, da se lotite avtorske stripizacije življenja Jezusa Kristusa, ki ga imajo nekateri za sina Boga, ki pa je hkrati enakovreden del božje trojice, v kateri je še nedoumljivi Sveti duh?

Prav ves ta hokuspokus boga človeka, pa matere device in očeta v nebesih in svetega duha, ki ga nihče ne razume, sem scela odrezal proč in naredil zgodbo iz tega, kar je ostalo – pripoved o mladem upornem sinu, ki je s tolpo ribičev pohajal po deželi, se preživljal s čarovniškimi triki in mu je šlo čisto dobro, dokler se ni zapletel v politiko.

Seveda je bilo narisanih že veliko agresivno propagandnih stripov o Jezusu, a medtem ko so drugi v njem iskali božanskost, ste vi iskali človeškost.

Ja, moj strip je izrazito antipropagandni (smeh). Tudi nekateri drugi avtorji so že raziskovali človeško plat božjega sina. Jaz sem ga mogoče prvi opisal kot povsem običajnega človeka, ki so mu šele pozneje navesili atribute božanskosti.

Na predstavitvi Čarodeja ste povedali, da je ilustrator Gorazd Vahen tako odlično opravil barvanje vašega stripa, da je to zdaj vajino skupno avtorsko delo.

Res, navadno se kot pisec in risec sam podpišem strip kot zaključeno avtorsko delo. Gorazd pa je bil več kot le rokodelec, zelo se je potrudil in s svojimi barvami dodal zgodbi povsem novo dimenzijo.

Ste bili deležni krščanske vzgoje in zakramentov? Prihajate iz vernega okolja?

Sem katolik, ne po svoji krivdi in želji, pomočili so me v sveto olje in si me prisvojili takoj po rojstvu. Hodil sem k verouku, bil sem krščen, obhajan in birman, preden sem dokončno padel. Prihajam iz formalno vernega okolja, kot večina Slovencev, ki imajo radi velikonočno šunko, pirhe in jaslice, nedeljske maše pa nekako potrpijo, ker se tako spodobi.

Kdaj so se poti nauka Rimskokatoliške cerkve razšle z vašim nazorom?

Prvič se mi je omajala vera, ko sem osupel ugotovil, da Miklavž in parkeljni niso resnični, da so me vlekli za nos. Dokončno pa nekega večera, ko so nas nedolžne otroke peljali v župnišče na tajno projekcijo razvpitega sadističnega dokumentarca o abortusu. To se mi zdi greh, za katerega ni odveze.

Zdaj se vaše delo, ki je najbolj prepoznavno v sodelovanju s tednikom Mladina, meri že v desetletjih, najtesneje pa ste povezani z Diarejo, ki je nekakšen vaš najljubši alter ego. Vaše drugo striparsko delo dokazuje, da v vas živi več striparjev, kajti ste velemojster različnih stilov risanja. Kako lahko tako preklapljate med njimi?

Mene ne moti, tako sem pač ožičen. Z lahkoto preklapljam med stili, da se prilagodim temi, ki jo obravnavam. Mogoče je bolj moteče za bralce, ki imajo raje predvidljivega avtorja.

Kako ste izbrali stil risanja Tolpe mladega Ješue?

Taka zgodovinska pripoved nekako zahteva realističen, dokumentarističen stil risbe, ki ji da avtentičnost. Veliko sem se ubadal z zgodovinskimi detajli, da bi pričaral duha tistega časa in prostora.

O božjem sinu je napisanih preveč knjig, da bi lahko vse predelali in se tako pripravili na risanje njegove zgodbe. Kako ste se vi lotili tega?

Najverodostojnejši vir so seveda sami svetopisemski evangeliji, a že med njimi so razlike in nedosled­nosti. Za njimi so pač brezštevilne bolj ali manj zveste reinterpretacije. Precej tega sem prebral in pregledal, a najbolj sem se bal, da je bila v tej masi tudi zgodba iz mojega zornega kota že napisana. Pa je nisem odkril.

Gotovo bo za nekatere vaša upodobitev Jezusa bogokletna, on pa bi se ob prebiranju stripa na marsikaterem mestu nasmehnil. Se tu poraja vprašanje, katera fikcija je bolj verodostojna?

Ja, res. Jezus bi razumel.

Vas je že kdo nadlegoval zaradi tega?

Niti ne. Cerkveni možje se najbrž nimajo časa ukvarjati s krivoverskimi stripi, imajo preveč nujnejšega dela s pedofilskimi škandali, cerkvenimi gozdovi, finančnim krahom in heretičnim papežem, ki Jezusov nauk jemlje preveč zares.

Gotovo bodo ti stripi pritegnili marsikaterega bralca, ki ima sicer odpor do cerkvene dogme o božjem sinu.

Upam. Biblijo je treba brati, ker je temelj zahodne civilizacije. Jo poznati, razumeti, ne pa seveda verjeti v pravljice. To je nevarno. Enako velja tudi za vse druge religije, da ne bo pomote.