Za marsikaterega otroka ni sobotnega jutra brez zabavnega mornarja in njegovega radovednega Kakaduduja.

Z njim je odraščalo na tisoče slovenskih otrok in verjetno tudi danes ni malčka, ki ne bi poznal legendarnega Ribiča Pepeta. Prisrčnega mornarja, ki ob sobotnih jutrih na nacionalni televiziji male gledalce razveseljuje že deset let. Ko Igor Ribič odloži mornarsko kapo in si z obraza odlepi sive brke, je oče štirih otrok, dedek, ilustrator, grafični oblikovalec, profesor Kosinus v muzikalu Vesna, glasbenik, skratka, vsestranski ustvarjalec.

Srečava se zgodaj zjutraj, ko se zdi, da draveljska ploščad še spi. Biro za grafično oblikovanje in založništvo, od koder vodi svoje podjetje Imprimo, je v neposredni bližini njegovega doma. Stene so polne slik in ilustracij, ki jih je ustvaril v zadnjih nekaj letih, predali pa polni skic in podob nekega časa. Ob delovnih dneh tam preživi večino časa. »Lahko bi rekel, da je to moj atelje, a ne bom. Čeprav sem hodil na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje in tam diplomiral s področja grafike, se nikoli nisem imel za umetnika. V sebi nisem čutil nuje, da bi se umetniško izražal, in v nasprotju s svojimi takratnimi kolegi in sošolci nisem imel umetniških ambicij,« se nasmehne, ko se usedeva za veliko sivo mizo.

Nekaj več

»Če človek želi postati umetnik, mora imeti nekaj več. Neki dodaten pogum, ki ga sam nikoli nisem imel,« iskreno pove. »Jaz sem preprosto rad risal in to še vedno rad počnem,« skomigne z rameni. »Osnova mojega likovnega razmišljanja je še vedno črta, ki jo narišem s svinčnikom, toda v teh silnih desetletjih mojega življenja so se reči na področ­ju umetnosti zelo spremenile. Ko sem denimo začel delati slike in ilustracije po naročilu, sem ugotovil, da to veliko lažje počnem z računalnikom. Korekture, ki jih ima naročnik, je veliko lažje in hitreje vnašati elektronsko. Še vedno pa skice ustvarim s svinčnikom in rad nadaljujem z barvicami. Imam jih lepo zbirko,« razloži Igor in doda, da pogreša čopiče in platna.

»Ne slikam sistematično, temveč to počnem na dušek. Slike, ki krasijo biro, so iz obdobja, ko mi je umrl oče. V slabem mesecu in pol sem naslikal petdeset platen,« z roko pokaže na nekaj velikih slikarskih del, ki tiho slonijo na belih stenah.

Skice ustvarja s svinčnikom, nato nadaljuje z barvicami.
Foto: Mankica Kranjec

»Veste, imam tremo pred praznim platnom, nimam pa treme pred starimi zavrženimi škrniclji in drugim škart papirjem. Nanj najraje ustvarim skice z navadnim svinčnikom, ki ga šilim z nožem.« Pravi, da navdiha ne dojema kot »grško boginjo, ki pride skozi okno in ustvarjalca posuje s čarobnim prahom«. Verjame v disciplino in metodo, po kateri se prej ali slej pride do končnega rezultata. »Tega sem se naučil v desetletjih dela v oglaševalski industriji. Vedno je bilo treba biti kreativen za vsako ceno in pod velikim časovnim pritiskom,« razloži. »Dela, ki jih ustvarim, niso brezčasna,« razmišlja. »Postavljena so v določen časovni okvir in ustvarjena za konkretnega gledalca.«

Od baleta do Pepeta

Da ga je povleklo v kulturo, se mora zahvaliti svoji pokojni mami. »Kot otrok sem bil večkrat bolan, bil sem rahitičen. Zato so mami svetovali, da me vpiše na šport. Odpeljala me je v baletno šolo. Med štiridesetimi deklicami sem bil edini deček in razumljivo, bil sem tarča posmeha vrstnikov,« se spominja. »Mama in oče sta živela izjemno skromno, toda njej je bila kulturna hrana zelo pomembna. Dostikrat v torbici ni imela denarja za šminko, vedno pa je imela tistih nekaj bankovcev, da je kupila vstopnice za opero ali gledališče,« nostalgično nadaljuje. »To je bil tudi čas, ko sem se začel učiti klavir. To je bil začetek mojega glasbenega življenja,« se nasmehne.

»Ko se je ponudila prva priložnost, smo z vrstniki naredili garažni bend in moja kariera punk rock glasbenika se je začela … dokler kolegi niso ugotovili, da punk rock bendi nimajo klaviaturista,« nadaljuje s svojim prepoznavnim globokim glasom. »Veliko sem nastopal ponoči. Sploh v rani mladosti, ko sem odraščal in se iz dečka spreminjal v moža. Predstavljajte si – kot gimnazijec sem igral klavir v striptiz klubu. Zjutraj pa sem se v plisirani srajci, svetlečem se suknjiču in lakastih čevljih odpravil k pouku na Šubičevo gimnazijo,« se zareži.

Ribič Pepe.
Foto: Promocijsko gradivo

Nočne ure so prave

»Navadil sem se teh nočnih ur. Največ delam ob večerih, ko se vse umiri. Takrat sem najbolj produktiven.« Po karieri barskega glasbenika je nadaljeval na pop sceni. Bil je pevec in klaviaturist skupine Gu-gu. Danes ga največ ljudi pozna kot Ribiča Pepeta. Prijaznega možakarja, ki mu družbo dela glasni ptič Kakadudu in ki že deset let na nacionalni televiziji vsako soboto razveseljuje otroke. »Ribič Pepe je umirjen, plah in urejen gospod, ki ima časa na pretek. Edini problem, s katerim se ubada, je Kakadudujeva jezikavost,« predstavi Pepeta in navrže, da si z Igorjem prav nič nista podobna. »Igor je naspidiran in ima vse nevrotične bolezni sodobnega sveta.«

Deset let je hitro minilo, se strinja. »Format oddaje je zanimiv, ker glavni lik z otroki spoznava nove stvari. Trudimo se, da je tisto, kar Ribič Pepe pove, verodostojno, koristno in resnično. Ker pa je običajno tudi zelo suhoparno, ima ob sebi Kakaduduja, ki dvomi o vsaki njegovi besedi. Na tem kontrastu je serija zasnovana že od začetka,« pojasni prijetni sogovornik. »Z ekipo imamo veliko priprav, veliko snemamo na terenu in se srečujemo z otroki iz vse Slovenije. Od njih vedno dobimo energijo, ki jo potrebujemo, da so oddaje razigrane in pozitivne. Med otroki ima Ribič Pepe neverjeten status. Močno jih motivira,« pravi sogovornik in napoveduje zanimivo novo sezono, ki bo temeljila na otroških težavah.

Vir: http://www.delo.si/nedelo/igor-ribic-in-ribic-pepe-praznujeta-prvih-deset-let.html