Lomm je zgodba o odraščanju in neusmiljenem boju za obstanek. Predvsem pa je Lomm hvalnica telesu. Lavrič je izjemen risar, ki se ponaša z odličnim poznavanjem človeške anatomije in pretanjenim čutom za plastično ponazoritev človeškega telesa. Moški in ženski akt osvetljuje z več zornih kotov v različnih položajih in kretnjah s trdno kompozicijsko gradnjo in suvereno postavitvijo v prostor. Razkošno risane figure z vsemi anatomskimi podrobnostmi, ki vizualno bolj spominjajo na skulpture kot dvodimenzionalno podobo na papirju, odražajo avtorjevo ustvarjalno doživetje, hkrati pa od gledalca zahtevajo polno udeležbo s poglobljenim spremljanjem filmskega poteka dogajanja. Lavrič namreč ni samo polnokrven risar, ki je na stotine ur na akademiji pilil risanje večernega akta, da mu je prišlo v kri. Je tudi režiser, ki nam skozi zaporedje sličic nazorno prikaže figuro v gibanju v različnih filmskih planih, s čimer nam še poveča užitek vizualnega ugodja. Fascinantni so prizori boja med dvema protagonistoma na Drevesu letačev, kot je naslov prvega dela, kjer nas prepletenost mišičastih teles, ki tvorita neločljivo celoto, spominja na antično skulpturo Laokontova skupina. Na helensko umetnost še posebej asociira Pleme čistih ljudi iz istoimenskega tretjega dela, ki je s fiziognomijo in frizurami starogrških junakov videti kot oživeli antični kipi. Tudi eksterier je povsem povezan s figuraliko, saj so drevesna debla in veje v popolnem sozvočju z dinamiko likov. V drugem delu, Otrocih podrastja, pa se gomile plazečih in ležečih teles stapljajo z zemljo in oblikujejo svojevrsten relief mračne pokrajine.

Navzlic dinamični risbi pa je potek same zgodbe precej umirjen in počasen, že skorajda dolgočasen, kar so opazili tudi francoski uredniki. Predvsem pa bralci, ki stripa niso kupovali v takih količinah, kot je pričakovala založba od takšnega, povsem komercialnega projekta, ki bi v nasprotju z umetniškimi Bosanskimi basnimi pač moral prinašati denar. Zato so ga po treh albumih (od predvidenih sedmih) ustavili, kar jim je Lavrič (ki so mu istega leta iz istih razlogov odpovedali tudi že naročeni tretji del Evrope) kar malce zameril. Sodelovanje z njimi je tako obnovil šele po nekaj letih, in sicer s sijajno pedofilsko dramo Appoline (2009) po scenariju Jeana Davida Morvana, za katero ni čisto jasno, zakaj je v njegovem opusu tako zamolčana. Lavrič je namreč risarski kameleon, ki z lahkoto menja stile risanja glede na zvrst in žanr, od karikature prek delno stilizirane do povsem realistične risbe. Zato v njegovih stripih zasledimo tako različne vplive, kot so Miller, Hernandez, Baru, Reiser ali Edika, kar pa nikakor ne zmanjšuje njegovih risarskih sposobnosti. Ravno nasprotno, samo veliki mojstri si drznejo v svojo risbo vključiti grafizem drugih (velikih) avtorjev, ne da bi se to poznalo pri delu kot celoti. Verjetno največje razkošje Lavričevega talenta in menjavanja slogov najdemo v Ratmanu, zbirki kratkih satiričnih stripov o nerodnem antropomorfnem ljubljanskem superheroju, v kateri je vsaka zgodba narisana v drugačnem stilu različnih svetovnih stripovskih ustvarjalcev, s katerim jim je ustvaril svojevrsten likovni hommage. Poleg vseh tujih nagrad, ki jih je Lavrič dobil, s(m)o ga končno opazili tudi doma, saj mu je predsednik republike pred kratkim podelil državno priznanje »medaljo za zasluge« z utemeljitvijo, da se »rad poigrava in skače iz humorja v realizem, iz socialnih tem v znanstveno fantastiko, iz karikatur v abstrakcijo ali znakovno risbo. Vse to počne mojstrsko, z veliko humorja in očarljivosti, pa tudi provokativnosti.«