Življenje, smrt in vstajenje Feral Tribuna

Izšel je že tretji ponatis knjige, ki opisuje, kako je enostranska humoristična priloga eksplodirala v najpomembnejši, najboljši in najpogumnejši časopis na območju nekdanje Jugoslavije, pa tudi širše. Za zdaj samo v hrvaščini, a naj vas to ne odvrne; knjiga je tako napeta, divja, zabavna in aktualna, da boste mislili, da jo berete v slovenščini.

Naslovnica knjige o časopisu Feral Tribune

Tistega vojnega leta 1994 je delegacija francoske satirične revije Charlie Hebdo obiskala uredništvo Feral Tribuna v Splitu. Hitro so se ujeli in spoznali, da vsak na svoj način počnejo isto stvar in imajo podoben smisel za humor. Ko so francoski gostje urednika Viktorja Ivančića, ki so ga prav tedaj odpustili iz vojske, vprašali, ali je koga ubil, je ta izstrelil: »Da, ubil sem 20 Srbov, izpolnil sem pogodbo, zato so me predčasno izpustili.« Predrag Lucić, še eden od ključnih ustvarjalcev Ferala, o prvem srečanju s francoskimi kolegi danes pravi: »Charlie Hebdo je Feralov sorodnik iz Francije, za katerega sploh nismo vedeli. Prepoznali smo se v potrebi, da se norčujemo iz nasilnih, pohlepnih in pokvarjenih pomembnežev …« Bil je začetek dolgega novinarskega prijateljstva, ki se je končalo 21 let pozneje v nasilju in krvi …

Feral Tribune, mali, neodvisni časopis iz Splita, je presegel svoje lokalne okvire ter postal republiški, državni in tudi mednarodni fenomen. Postavil je najvišje standarde satiričnega, političnega, analitičnega in raziskovalnega novinarstva. Živel in deloval je v najbolj norih, nevarnih in nasilnih časih. Neusmiljeno se je norčeval iz oblasti in avtoritet ter brezkompromisno razkrival njihove umazane skrivnosti. Zato je bil mnogim trn v peti. Že v 80. letih ga je skušala disciplinirati socialistična oblast nekdanje države, v 90. se je nanj spravil režim Franja Tuđmana in njegove HDZ (hecno, kako se najbolj avtoritarne stranke rade kitijo z besedo »demokratičen«, tudi pri nas) z vsem represivnim državnim aparatom vred, napadali so ga militantni domoljubi, radikalni nacionalisti, agresivni branitelji in lokalni gospodarji vojne, nanj so pritiskali tudi v novem tisočletju, ko so oblast zasedli na videz zmerni Račanovi reformisti. Feral je bil cenjen in priznan v tujini, doma pa prezrt, preziran in zatiran. Živel je večinoma od naklade, za prihodke od reklam se je lahko obrisal pod nosom. Ves čas svojega obstoja je komaj držal glavo nad vodo, a se ni nikoli vdal ali prodal politiki ali velikemu kapitalu. Ostal je zajedljiv, popadljiv, nepopustljiv, neustavljiv in najbolj hardfakerski časopis, kar jih je naplavila nesrečna država Jugoslavija. Tudi ko je propadel, je to naredil dostojanstveno in s stilom. In s tistim nedosegljivim, nenadjebivim smislom za humor, s katerim je tako dobro šibal druge in tudi sebe.

Feralova sveta trojica: Predrag Lucić, Viktor Ivančić in Boris Dežulović

Boris Pavelić, publicist in novinar reškega Novega lista, se je zavedal pomena Feral Tribuna in praznine, ki je nastala po njem. Ker nihče drug ni kazal zanimanja, je sam opravil orjaško delo; zakopal se je v porumenele izvode, zaslišal preživele člane uredništva in napisal je 700-stranski špeh, v katerem je kronološko obdelal 25-letno življenjsko pot kultnega časopisa od rojstva do smrti. Knjiga je sestavljena iz kronologije dogodkov, udarnih citatov in člankov, fotografij in legendarnih naslovnic, po katerih so bili najbolj znani, posebna poslastica pa so komentarji glavnih akterjev, ki s časovne distance komentirajo in analizirajo nenavadne, dramatične, tragične, grozljive, včasih pa komične ali naravnost bizarne dogodke iz zgodovine Feral Tribuna. Knjiga je naletela na izredno zanimanje bralcev, tako da pokojni časnik danes doživlja svojevrstno reinkarnacijo.

Feral (dalmatinski izraz za ulično svetilko) se je prvič pojavil leta 1983 kot enostranski humoristični podlistek splitskega časopisa Nedjeljna Dalmacija. Nastal je iz mladostnega upornega duha rocka in punka, zgledoval pa se je tudi po Mladini, ki je v 80. letih pospešeno »odpirala prostor svobodnega izražanja«.* Zaradi konstantnih provokacij so se vrstili pritiski od zunaj in cenzura znotraj matične hiše, leta 1988 je prišlo do prve zaplembe in to zaradi reinterpretacije znane revolucionarne pesmice o mladi partizanki, ki je imela v originalni verziji puško, v Feralovi pa bužo (luknja, špranja). Leto kasneje pride do ustanovitve Studia Viva Ludež (Živela norost), kar je akronim imen treh glavnih ustvarjalcev: VIktor iVAnčić, predrag LUcić, boris DEŽulović. Istega leta se Feral preimenoval v Feral Tribune, posrečen spoj lokalnega in internacionalnega (Herald Tribune). V glavi je pisalo, da gre za »glasilo hrvaških anarhistov, protestantov in heretikov«, ki je »deformativno-politični tednik«, za katerega »odgovarja: ne ve se kdo« (kar se bo pozneje spremenilo v ‘ve se kdo’ – parafrazo na znani HDZ-jev slogan), s pripisom: »Z ukazom Predsedništva Feral ni odlikovan z Redom bratstva in enotnosti z zlatim vencem«. Leta 1990 se iz Nedjeljne preselijo v Slobodno Dalmacijo in povečajo obseg z ene na štiri strani. Ob začetku vojne postanejo vojni reporterji Slobodne Dalmacije, ki obredejo številna bojišča po Hrvaški, tudi okupirani Vukovar, hkrati pa urejajo Feral Tribune. Boris Dežulović danes pravi: »Nagledali smo se nepotrebnih smrti … v neki vasi smo naleteli na truplo 19-letnega fanta, vojaka JLA. V njegovi vojaški knjižici piše, da je nekje na urjenju v Vojvodini … njegovi starši s Savskega venca pa čakajo, da se jim bo oglasil nekje iz Pančeva ali kjerkoli so že rekli, da je, on pa leži tu mrtev. Take reči te prizadenejo, kot človeka in kot profesionalca … Zato je Feral od začetkov zagovarjal ta elementarni humanizem, človekoljublje, to nas je vodilo ves čas. Bilo je jasno, da bomo nastopali z antinacionalističnih, če je treba tudi antihrvaških pozicij … nismo pristajali na to, da naše vrednote določa, s kom je naša mati spala pred 30 leti. Kakšen absurd: življenja sto tisočih so bila naenkrat odvisna od tega, s kom je nekoč legla njihova mama. Ubili so jih, ker je spala z ‘napačno’ osebo.«

Tik pred iztekom leta 1993 je Feral udaril s svojo najbolj znano naslovnico, ki je osupnila tudi vsega hudega vajene bralce: na njej se objeta Franjo Tuđman in Slobodan Milošević smehljata v postelji, spodaj pa je napis: »Smo se za to borili?«

Borili so se proti vojni, proti nacionalizmu in proti podrejanju medijev. Jurišniki HDZ so jim prišili etiketo »pošasti iz Feral Tribuna«, njihovi hiši pa »jugounitaristično in antihrvaško glasilo«. Kmalu oblast zamenja glavnega urednika Slobodne Dalmacije, Ivančić, Lucić in Dežulović pa dajo odpoved in ustanovijo samostojni časopis Feral Tribune. Prva številka je izšla 1. junija 1993. Glavni urednik Viktor Ivančić se spominja: »Bil sem skeptičen. Mislil sem, da bosta izšli le dve številki, največ tri.« Pa ni bilo tako. Nerealni, amaterski in samomorilski založniški projekt je uspel, Feral je izhajal še dolgih 15 let. Natisnili in prodali so 30.000 izvodov, vendar je bil njihov vpliv neprimerno večji. Iz številke v številko so objavljali na desetine, stotine šokantnih zgodb o podtaknjenih požarih, bombah, metanju ljudi iz stanovanj (samo v Splitu 10.000), o pretepanjih, mučenjih in pobijanju civilistov … Vse to v režiji hrvaške vojske in policije, z blagoslovom in pod zaščito sistema.

Avgusta 1993 se je prvič pojavila legendarna rubrika Greatest Shits, neizčrpna zakladnica kolektivne psihopatologije, ki se je v 90. letih kot kuga razširila po vsej državi. Politiki, publicisti, novinarji in drugi medijski osebki so vsak teden proizvedli toliko neumnosti, da je bila analogija z drekom povsem umestna. Tik pred iztekom leta 1993 je Feral udaril s svojo najbolj znano naslovnico, ki je osupnila tudi vsega hudega vajene bralce: na njej se objeta Tuđman in Milošević smehljata v postelji, spodaj pa je napis: »Smo se za to borili?« Fotomontaža je z nesramno učinkovitostjo ujela vso perverzno sprevrženost vojne in njenih glavnih promotorjev. Tako naših kot njihovih.

Feral je bil cenjen in priznan v tujini, doma pa prezrt, preziran in zatiran. Ves čas svojega obstoja je komaj držal glavo nad vodo, a ostal je zajedljiv, popadljiv, nepopustljiv, neustavljiv in najbolj hardfakerski časopis, kar jih je naplavila nesrečna država Jugoslavija.

Kmalu se je usul val sodnih tožb, za nameček pa so Ivančića prisilno mobilizirali. Ker je bil prepričan, da ga čaka likvidacija, se je izmaknil in skril v Zagrebu. Feralovci so o vsem obveščali domačo in mednarodno javnost, vključil se je ugledni publicist Slavko Goldstein in Ivančić je nazadnje odslužil nekaj dni v vojaškem zaporu in nekaj tednov v uniformi. Bila je pomembna zmaga za Feral. Kmalu zatem je prišel obisk iz Charlie Hebdoja …

Poleg številnih izgubljenih tožb je Feral doletel še »davek na pornografijo«, vse skupaj bi ga skoraj spravilo na kolena, a se je vsakič čudežno izmazal, s podražitvami, posojili ali donacijami nekako pokrpal finančne luknje in izhajal naprej. Vseeno je bilo težko: leta 1997 je proti Feralu potekalo neverjetnih 50 sodnih procesov! Nekateri trajajo še dandanes. Življenje in delo novinarjev Ferala sta postali vse bolj nevarni: na ulici so vsakodnevno doživljali grožnje, žalitve, napade in psovanje. Oktobra 1994 je v prostorih, od koder se je uredništvo malo prej izselilo, eksplodirala bomba. Tajne službe so organizirale javno zažiganje izvodov Ferala sredi belega dne v centru Splita. Nečimrni predsednik Tuđman, ki so ga Feralove naslovnice zadevale v živo, je v intervjuju za Financial Times o njih izjavil: »To so ideologi jugokomunističnega režima, otroci oficirjev JLA in potomci mešanih srbskih zakonov.«

Še en napad na lik in delo dr. Franja Tuđmana

»Moje ime je Miro Bajramović in sem neposredno odgovoren za smrt 86 ljudi. Z lastnimi rokami sem ubil 72 ljudi, med njimi je bilo devet žensk. Poznam imena in priimke vseh, ki sem jih ubil.« Tako se je začel šokanten tekst Kako smo ubijali v Pakrački Poljani, ki je v Feralu izšel septembra 1997 in odjeknil kot bomba. V njem je skesani vojak bojne enote poveljnika Tomislava Merčepa natančno opisal številne likvidacije srbskih civilistov iz Gospića in zverinska mučenja: »Ujetnike smo s plinom žgali po očeh in genitalijah, nato pa na rane zlivali kis … Pod nohte smo jim zabijali žebljičke in jih priključili na trifazni indukcijski tok … od človeka ni ostalo niti sledi. Pepel!« Priznanju so sledile aretacije, vendar je Merčep ostal na prostosti. Pritiski in napadi na Feralove novinarje so doživeli vrhunec, zato so dobili policijsko zaščito. »V tej šokantni izpovedi je najbolj šokantno to, da so bili vsi tako šokirani,« je zapisal Ivančić.

Oktobra 1999 je Feral zapustil eden od ustanovnih očetov in vrhunski kreativec Boris Dežulović. Prišlo je do spora med dolgoletnimi soborci in Dežulović je odšel. Nikoli več se ni vrnil. Izguba je bila nenadomestljiva, za njim je ostala velika praznina. Zdi se, kot bi po njegovem odhodu počasi začel umirati tudi Feral.

Čez dober mesec je umrl Franjo Tuđman. Feral se ni naslajal nad njegovo smrtjo, objavil je nekaj analiz njegovega obdobja. Ivo Banac zapiše, »da je bil Tuđman nesreča za narod in državo«. Feralu tudi pod novo Račanovo oblastjo ni šlo najbolje. Marsikaj so poskusili, da bi postali normalen politični tednik. Razmišljali so celo o uvedbi horoskopa ali zagonu pornografske revije. Z novim formatom, grafično podobo in barvnim tiskom so skušali privabiti oglaševalce, a jim ni uspelo, zato so se vrnili na cenejši črno-beli tisk. »Biznis in Feral preprosto nista šla skupaj.« Ko jim je davčna uprava blokirala žiro račun, so Feral rešili bralci, ki so organizirali nabiralno akcijo in ga z zajetno donacijo začasno rešili pred propadom.

Zadnjo veliko zgodbo je napisal Drago Hedl, zadržani, a nepopustljivi novinar iz Osijeka, ki je objavil serijo odmevnih člankov o zločinih osiješkega gospodarja življenja in smrti Branimirja Glavaša, ki je bil pozneje obsojen na desetletno zaporno kazen.

Zadnja številka časopisa Feral Tribune je izšla 20. junija 2008.

Leta 2007 Feral dva tedna ni izšel, se spet pobral in opotekal do 20. junija 2008, ko je izšla zadnja številka. Na naslovnici je bil Charlie Chaplin, ki melanholično zre v gledalca, spodaj je napis: »Pot pod noge.« Na zadnji strani zadnjega Ferala piše: »Hrvaška gre dalje – Feral izpadel.« Čeprav so vsi trije ustanovni člani in tudi drugi novinarji ostali zelo aktivni in pronicljivi pisci, brez Ferala, ki bi vse skupaj povezoval, nekako ni več isto. Tista stara magija je izginila.

Feralu so tudi dobronamerni bralci pogosto očitali, da piše le o hrvaških zločinih. Če bi nepoučen bralec bral le Feral, bi lahko sklepal, da so le Hrvati počeli zločine. Kar seveda še zdaleč ni res. Vendar je Feral z vztrajnim in doslednim razkrivanjem zločinov lastnega naroda pokazal mnogo bolj dolgoročen in vizionarski pogled, kot je licitiranje s trupli in prikrivanje lastnih zločinov. Rešitev balkanske klavnice je le eno: vsak narod se mora soočiti sam s seboj in obsoditi svoje zločine. Le tako se bodo lahko sprti narodi za silo pobotali ali vsaj preprečili nadaljnje pobijanje. To sporočilo je del njegove neprecenljive dediščine.

…

7. januarja 2015 sta terorista vdrla v uredništvo revije Charlie Hebdo v Parizu in postrelila deset ljudi. Bil je največji pokol novinarjev na enem kraju. Feralovci, ki so bili ob izgubi prijateljev osebno prizadeti, so z gnusom spremljali odzive domače javnosti. Strukture, ki so še nedavno udrihale po Feralu, so se zdaj hitele okoriščati s tragedijo in se v obrambo »zahodnih vrednot« družno razglašati, da so »vsi Charlie«. Viktor Ivančić je ob pogledu na kolektivno hinavščino jezno bevsknil: »Le v hrvaški psevdodemokratični vukojebini, v tej zapuščeni in mračni periferiji, so prvi, brez kančka sramu, svoj glas gromko povzdignili v imenu ‘svobode govora’ izpričani novinarski oportunisti, strahopetci in režimski kadri, celo medijski zločinci in celo karikaturisti, ki so s svojimi skrpucali spodbujali vojno sovraštvo in svoj zakrneli likovni talent postavili v službo ‘nacionalnega interesa.’ ‘Vsi smo Charlie?’ Ste kurac!«

Knjiga:
Boris Pavelić: Smijeh slobode – Uvod u Feral Tribune
Založba: Adamić, Rijeka (2015)
Cena: 270 HRK (približno 35 evrov)

* Zvezo med Feralom in Mladino tudi danes ohranjajo redne kolumne Heni Erceg, novinarke in glavne urednice Ferala v letih od 1998 do 2008.

Cena: 40 eur

Martin Ramoveš: Nesojeni kavboji – razstava

Diareja

Izjava tedna