Pritličje sicer ni zgolj razstavišče, v bistvu je prostor še najmanj primeren za to zvrst umetniškega udejstvovanja, je tudi in predvsem gostilniški lokal s pestro ponudbo družbenih dogodkov, od filmskih in glasbenih do literarnih in pogovornih večerov. V sklopu lokala je tudi stripovski kotiček, kjer ­lahko kupimo najbolj vroče slovenske stripe in izbiramo med nekaterimi svetovno znanimi albumi v angleščini, ki jih sicer še lep čas ne bomo mogli brati v maternem ­jeziku. Zato je logično, da so v Pritličju, kljub ne ravno reprezentativnemu, a zelo simpatičnemu prostoru, občasno tudi stripovske razstave.

Poudarek na črno-belih odnosih

Mladininega hišnega karikaturista in avtorja legendarne Diareje verjetno ni treba posebej predstavljati. Lani jeseni je Jure Mikuž v Cankarjevem domu postavil odmevno študijsko razstavo o Lavričevih stripih (bila je sploh prva taka pri nas), na kateri je detajlno analiziral njegovo risbo v različnih slogih, dinamiko in anatomijo figur, montažo posameznih stripovskih sličic v kompozicijsko celoto, kot tudi asociacije in reference iz slikarstva, kiparstva, fotografije in filma, ki jih lahko zasledimo v njegovih stripih. Posebno pozornost je posvetil Lavričevim kontrastnim črno-belim odnosom, kar je tudi rdeča nit tokratne razstave Črno beli svet v Pritličju. Lavrič je mojster igre svetlobe in senc, kar je razvidno tudi iz razstavljenih tabel treh stripov, Ratman, Azzardo d’Amore in Mirjana. Slednji je prava poslastica, saj nam avtor na samo dveh straneh prikaže vse svoje poznavanje stripovskega jezika, od odličnega scenarija, filmske montaže in razgibanega kadriranja do dinamične risbe z močnimi kontrasti.

Preroški strip iz leta 1992 o bližajoči se vojni v Bosni govori o mačistični Srbiji, ki jo ponazarja do zob oboroženi Milošević, in razgaljeni ter s tem ranljivi Bosni v podobi seksapilne lepotice z lilijo v laseh. Lilija je namreč del starega bošnjaškega grba, hkrati pa je bila, kot je razvidno iz fotografij tistega časa, prepoznavni znak Miloševićeve žene Mirjane, po kateri je strip naslovljen. V zadnjem kadru sta oba mrtva, s čimer je Lavrič nostradamovsko napovedal konec nacionalistične Srbije in večnacionalne Bosne. Zanimivo je, da je bilo odprtje razstave ravno na obletnico Miloševićevega zloglasnega govora na Gazimestanu, 28. junija 1989, ki se je nadaljeval z jogurtnimi in »balvanskimi« revolucijami ter nazadnje vojno in razpadom države.­ Tako je ob državnih proslavah in vaških veselicah lahko Mirjana simbolično tudi stripovski prispevek k praznovanju 25-letnice slovenske samostojnosti, pri kateri je ravno srbski vožd imel nemajhno vlogo. Prav škoda je, da ta strip ni bil ponatisnjen v kakšni zbirki kratkih zgodb, zato je zdaj edinstvena priložnost za njegov ponovni ogled. In to v živo!

Izvrstne politične ilustracije

Drugi po kronologiji izhajanja v Mladini je politični krimič Azzardo d’Amore (1994). Če je Mirjana alegorija razpada Jugoslavije, je v tem stripu politika prispodoba za mafijo. Namreč, vsi akterji mafijskega obračuna v Casino Royale (kot je naslov prve knjige o Jamesu Bondu) so podobe nekaterih takratnih politikov in gospodarstvenikov, Gasparija, Kovačiča, Rigelnika in De Michelisa, lik glavnega negativca, ki je hladnokrvno izvedel pokol, pa si je Lavrič izposodil pri Drnovšku.

Z Ratmanom (1995–1997) se je risarski kameleon preselil na področje satire in v različnih likovnih slogih, od Morrisa, znanega po osamljenem kavboju Lucky Luku, do Pratta, avtorja svetovljanskega mornarja Corta Malteseja (mimogrede, občudoval ga je celo Umberto Eco), nanizal vrsto eno- ali dvostranskih epizod o dogodivščinah prvega ljubljanskega superheroja, ki se dogajajo v globokem podzemlju kanalizacijskih cevi naše prestolnice.

Kot rečeno, Pritličje res ni ravno galerijski prostor za kakšna večja umetniška dela ali retrospektivne razstave, za strip kot del popularne (sub)kulture pa je čisto primeren. Še posebno za manjši izbor del, kot je v primeru Lavričevih sicer maloštevilnih, a izbranih originalnih tabel.

Za nameček si lahko pri točilnem pultu ob pivu, ki pač sodi k političnim debatam kot jajce na pico, ogledamo še izbor nekaterih izvrstnih političnih ilustracij iz zgodnjih devetdesetih let, ko se Lavrič še ni pretegoval za računalnikom, ampak je vse risbe barval ročno, kar pri zdajšnjih Mladininih naslovnicah včasih prav pogrešam. In se hahljamo ob pogledu na takratno politično sceno, ki pa kljub časovni distanci ni prav dosti drugačna od današnje. Vsekakor je razstava v lokalu dobra popestritev, s katero lahko umetnost kar najbolj približamo širšemu občinstvu.

Vir: http://www.pogledi.si/ljudje/mojster-igre-svetlobe-senc