Knjižnica Kranj – sreda, 18. januar 2017

Fotografija osebe Mestna knjižnica Kranj.

Striparski večeri

Predstavitev albuma Meksikajnarji 5: Queretaro
in celotnega seriala

Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec

Meksikajnarji so prišli na konec dolge poti.
Namesto opisa stripa Meksikajnarji si bomo izposodili izjavo našega največjega striparja Tomaža Lavriča: “Grandiozno zastavljen ‘roman v slikah’ o premalo znani epizodi narodove zgodovine. Filigransko dodelan scenarij, živa in sugestivna risba, dosledna dokumentiranost zgodovinskega obdobja, emotivna moč likov, epska širina in smisel za detajle, jedri dialogi, brezhibna montaža in nenazadnje relevantna tema odlikujejo ta lep in ambiciozen strip.
Strip, ki bi moral nekoč soditi v korpus nepogrešljivih del slovenske nacionalne kulture.”

Pogovor bo vodil meksikajnarski ekspert, dr. Mitja Linec.

Sreda, 18. januar 2017 ob 19. uri v dvorani mestne knjižnice Kranj.

Le pol ure prej, torej ob 18.30 uri, bo v pritličju MKK otvoritev razstava o Meksikajnarjih z naslovom “Zadnja velika romantična pustolovščina”. Nekateri panoji z razstave so bili oktobra in novembra na ogled v ugledni Hiši literature (Literaturhaus) na Dunaju.
Panoje z dunajske razstave so nam ljubeznivo posodili ustanovi JAK in SKICA.

Pekoče vabljeni!

Vodnikova domačija

Živel strip! Živela animacija!

.
Fino kolo Tanje Komadina & Posta Benandante*. Posvečeno Piermariu Cianiju
Strip in poštna umetnost
Galerija Vodnikove domačije Šiška, Vodnikova cesta 65, 1000 Ljubljana
.
ODPRTJE: četrtek, 12. januar 2017, ob 19.00 // do 9. 2.
.
V sklopu 12. mednarodnega natečaja Živel strip! Živela animacija! napovedujemo razstavo del, ki bodo sodelujočim služila za krepitev ustvarjalnega navdiha.
Tanja Komadina bo na razstavi v Vodnikovi domačiji predstavila svoje risane junake in njihove večplastne zgodbe. Gledalci se bodo tako spoznali z dečkom Miletom iz zgodbe Fino kolo, z usodo mladega begunca, ki prispe v Slovenijo, in njegovimi hrepenenji. Avtorica bo ob tem predstavila še nekatere druge like, predvsem iz živalskega sveta, ki jih je zasnovala za najmlajšo publiko. Italijanskega umetnika Piermaria Cianija bomo na nekoliko drugačen način predstavili z razstavo, ki je bila ob desetletnici njegove smrti posvečena spominu na tega mnogostranskega umetnika: preko dva ducata avtorjev in avtoric je ustvarilo oslalo po pošti, s čimer so ustvarili svojevrsten hommage avtorju, njegovim idejam ter avtorjevemu pionirskemu delu na področju poštne umetnosti (mail art).Sodelujoči avtorji na razstavi Posta Benadante:
Vittore Baroni (IT), Emanuela Biancuzzi (IT), Ludovico Bomben (IT), Daniel Bueno (BR), Marco Capellacci (IT), Iva Ćirić (RS), Rastko Ćirić (RS), Giancarlo Dell’Antonia (IT), Alessandra Ghirardelli (IT), Kristjan Holm (EE), Marko Kociper (SI), Annamaria Iodice (IT), Silvia Lepore (IT), Chintis Lundgren (EE), Leila Marzocchi (I), Franco Matticchio (IT), Luigi Molinis (IT), Lucija Mrzijak (CZ), Anna Pontel (IT), Daniela Rizzetto (IT), Raffaele Santillo (IT), Fulvia Spizzo (IT), Giovanni in Renata Strada (IT), Igor Štromajer (SI), Michele Tajariol (IT), Andrej Štular (SI), Luca Tonin (IT).
.
Odpiralni čas: tor.–pet.: 10.00–18.00; sob.–ned.: 10.00–14.00. Do 9. feb. 2017.
—————————————————————————————————
.
* Srečno pot, pošta. Naslov se hkrati nanaša na ime združenja italijanskih protagonistov poštne umetnosti Association Porto Benandante iz Portogruara, katere soustanovitelj je bil Piermario Ciani. Umetniško združenje se je poimenovalo po benandatih, kultu iz Furlanije, ki je v 16. in 17. stoletju skrbel za dobrobit pridelka.
.
O AVTORJIH:
TANJA KOMADINA (1976)
je diplomirala iz vizualnih komunikacij na ALUO v Ljubljani, aktivna pa je predvsem na področjih ilustracije in stripa. Kot ilustratorka knjig in učbenikov za otroke in mladino sodeluje s številnimi slovenskimi založbami, redno pa objavlja tudi v revijah Ciciban in Cicido. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim znak zlata hruška za stripovski album Fino Kolo (Stripburger, 2014) in priznanje zlata hruška za ilustracije zbirke zgodb Nataše Konc Lorenzutti Kdo je danes glavni (založba Miš, 2015). Fino kolo je bilo letos prevedeno v švedščino.

PIERMARIO CIANI (1951–2006)
je svojo umetniško kariero začel kot fotograf in sprva ustvaril več serij eksperimentalnih in dokumentarnih fotografskih serij. Zelo zgodaj se je pričel zanimati tudi za komunikacijske sisteme v kontekstu umetnosti (mail art) in se vključeval v situacionistične akcije. Gre za izrazito postmodernega umetnika, ki je ustvarjal na številnih področjih, neodvisnih od prevladujočih umetniških smernic. Bil je tudi organizator in pobudnik številnih umetniških dogodkov ter iniciativ, med drugim je bil tudi soustanovitelj založbe AAA Edizioni in pionirski raziskovalec internetne kulture v lokalnem okolju.

Danes ob 20:00 v Kinoteki celovečerna risanka Edit in jaz

 

Edit in jaz ali ko plonk listek razvije osebnost
.

Laskavo imenovanje za prvo srbsko celovečerno animacijo Technotise: Edit in jaz (Technotise – Edit i ja, Aleksa Gajić, 2009) s strani njenega idejnega vodje je delno zavajajoče. Zgodovina srbskega animiranega filma sega v 20. leta preteklega stoletja in se prek stop-motionov z animiranimi lutkami v 50. razteza do prvih profesionalnih filmov na začetku 60. let. Retrospektive srbske animacije kot eno prvih ponavadi prikazujejo Pionirja in dvojko (Pionir I dvojka, Vera Jocić, 1949) ali kratko reklamo za loterijo Tukaj išči in našel boš! Milijon! (Ovde traži pa ćeš naći! Milijon!, Ernest Bošnjak, 1925).

Rastko Ćirić je ob izidu DVD-ja Srbski animirani film 1 (Srpski animirani film 1, 2016) zatrdil, da je bila v SFRJ srbska animacija vedno v senci zagrebške šole risanega filma. Zato naj bi splošno in ljudsko veljalo, da se v Zagrebu dela animirani in v Beogradu dokumentarni film, a ni bilo čisto tako. V Jugoslaviji in kasneje v osamosvojeni Srbiji so pred tem nastajali mnogoteri dolgometražni animirani filmi – koprodukcije. Tudi Film noir Rista Topalskega in Srđe Penezića (2007) je koprodukcija, a so ga reklamirali kot prvi animirani dolgometražec, ki je nastal v Beogradu. Technotise pa ni le nastal v Beogradu, ampak se v futurističnem Beogradu tudi dogaja.

Edit in jaz je bil v Beogradu tudi animiran, v štirih različnih tehnikah. S klasično animacijo na papirju so animirali premikanje udov likov, medtem ko so usta in oči animirani vektorsko. 3D animacija je pripadla tehničnim predmetom, kolažna pa je pristala na ozadjih. Gajićeva tehnika ilustriranja se bolj kot v stripovskem stilu od nekdaj manifestira v klasičnih slikarskih tehnikah, izražanju barv in njihovih kontrastih, vidnih potezah digitalne ščetke in manj v izredno fini liniji, kar je izraženo tudi v animaciji.

Animirani film, ki bo januarja znova v Ljubljani, je prva v celoti srbska produkcija. Od animatorjev do sinhronizatorjev. Pri izbiri glasov si je avtor stripa in filma zastavil in izpolnil nalogo iskanja nativnih Beograjčanov. Sanja – prijateljica glavnega lika Edit – je na primer pevka Tatjana Đorđević, ki je v Srbiji zaslovela zaradi nastopov na televizijskih pevskih oddajah z izvedbami priredb. Ostala zasedba je znana predvsem iz gledališč in z različno velikih zaslonov.

Vse pa se je začelo konec 90. let, ko se je Aleksa Gajić odločil za stripovsko revijo Politikin Zabavnik ilustrirati stavbe Knez Mihajlove ulice, kar je končalo na naslovnici. Nadaljevalo se je z diplomo, 68-stranskim stripom Technotise, ki ga je tri leta pozneje izdal System Comics. Po ekonomski migraciji v Francijo k založbi Soleil, zaradi omenjenega stripa, in vrnitvi nazaj ter nadaljnjih osmih letih dela je luč sveta ugledalo animirano nadaljevanje Technotise: Edit in jaz. Zgodba obeh del se precej razlikuje v vsebini, na poti od stripa do animacije so se ohranili le zunanji videzi glavnih likov in letnica 2074, ko bo Gajić star 100 let. Vseeno so v premikajoči se različici junaki oblečeni bolj vsakdanje in njihova stilska podoba ne spominja več na modo rejverjev na nočnih zabavah v 90. letih, kar gre verjetno pripisati tudi desetletnemu obdobju med obema umetniškima deloma.

Se pa rave kultura delno ohrani v vsebini in v glasbeni opremi, ki se v heterogeno gmoto združuje s pop rockom in metalom. Glasbo sta Slobodan Štrumberger in Boris Furduj postavila v studie beograjskih bendov, kot so Prototip, Eyesburn, Rapid force in Kristali. Elektronski del glasbe je še eden izmed koščkov, ki ga je prispeval Gajić sam. Že izdaja stripa je bila pospremljena z animiranim elektronskim glasbenim videom Bombon? (Gajić, 2001), prav tako v manga oziroma anime stilu, spominjajoč na balkansko priredbo japonskega cyberpunka, kot ga poznamo na primer iz Akire (Katsuhiro Otomo, 1988).

Protagonistka Edit tokrat namesto umetnostne zgodovine študira psihologijo, in prav njen študij oz. neuspehi pri študiju so krivi za zaplet, saj jo po šestem padcu na izpitu “prisilijo” v vstavitev mikročipa, ki naj bi ji pri tem pomagal. Ne pomisli pa, da se lahko zaradi čipa v njej razvije robotska osebnost. Vpletanje bližnjih drugih, katerih odnosi so v stripu bolj površinski, kiborginjo v nastanku počloveči. Tudi spolno življenje se iz stripovske zadrogirane orgije prevesi v intimno ljubeče srečanje.

Priložnost za ogled te futuristične znanstvenofantastične animirane drame, ki prevlado robotov prikazuje v precej individualistični luči, Technotise: Edit in jaz smo imeli pri nas že na 21. Liffu 2010, kjer je prejel nagrado občinstva ZMAJ, leto pozneje pa v redni distribuciji. Z vsakim novim letom pa jo lahko jemljemo za resničnejšo kritiko nadzora znanosti s strani gospodarstva in oblasti, ki nas že obkroža.

Pia Nikolič