Alan Ford

Lazar Džamić: Cvetličarna v hiši cvetja

.
Študija uspeha Alana Forda v Jugoslaviji
.
9. april 2015 ob 06:20
Ljubljana – MMC RTV SLO

Zakaj je kultni italijanski strip Alan Ford zares zaživel le v Jugoslaviji, kjer je za številne generacije postal eden odločilnih gradnikov identitete? Odgovor ponuja Lazar Džamić.

Ljudje se delijo na dve vrsti: tiste, ki so odraščali ob Alanu Fordu, in nesrečneže, ki tega privilegija niso imeli. Zvesti bralci stripa avtorjev Maxa Bunkerja in Magnusa (psevdonima) bodo namreč za vselej zaznamovani z biseri cinizma, resnicami tipa “bolje živeti sto let kot milijonar kot sedem dni v bedi” in specifičnimi ilustracijami na pol poti med realizmom in karikaturo. Da je bil to res privilegij, priča dejstvo, da so ta strip spoznali le Italijani in Jugoslovani. Resda je Alan Ford, kot v svoji analizi njegovega uspeha v Jugoslaviji piše avtor Džamić, izven Jugoslavije in Italije izšel tudi v Franciji, Braziliji in na Danskem, a so bile tamkajšnje izdaje kratkega daha. V domači Italiji je užival Alan Ford sicer precejšnjo priljubljenost, v Jugoslaviji pa je postal po Džamićevih besedah del kulturne dediščine, nepresahljiv vir refereriranja, pa naj gre za vsakodnevne situacije ali kritično družbeno refleksijo. “Alan Ford je velikanski citatološki aparat,”piše Džamić.

Alan Ford ni bil nikoli preveden v angleščino, kar je njegove možnosti globalne popularizacije dodatno zožilo, a vendarle se postavlja vprašanje, zakaj je naletel na plodna tla le v nekdanji Jugi? To ni naključje, pravi Džamić. Kot je zapisal, si Italija in nekdanja Jugoslavija “delita nekatere mentalne značilnosti, ki nudijo plodna tla prav humorju in pogledu na življenje, kakršna opredeljujeta ‘fordovsko poetiko'”. Džamić v knjižici izpostavi šest glavnih razlogov za uspeh v Jugoslaviji, ki je bil še večji kot tisti, ki ga je bil strip deležen v Italiji.

Nadrealnost kot način življenja
Pomemben razlog za priljubljenost stripa v naših krajih je po mnenju Džamića njihova specifika, da ljudje tukaj nadrealnost živijo. Anglosaksonski svet kratko malo ne premore mentalnega modela za procesiranje takšnega življenja, meni avtor. Zveni kot tolažba, a Džamić vztraja in pravi, da je naš naravni družbeni red “nadrealna burka, pa ne kot meglena umetniška oblika, marveč kot trda resničnost.”

Medtem ko je teza o nekakšni ekskluzivni predisponiranosti jugoslovanskih narodov za alanfordovski humor morda nezadostna, jo Džamić z izdatnimi anekdotami v njen prid vendarle prepričljivo brani. In gotovo je nekaj resnice v avtorjevem zapisu, da “sta se v tej deželi nadrealnost in burkaštvo življenjskega vsakdana srečno zlepila s satiro kot prevladujočo subverzivno politično zvrstjo”.

“Dober” za kapitalizem, “dober” za komunizem
V prid široki jugoslovanski priljubljenosti Alana Forda je bila tudi njegova ustreznost dvema takratnima antagonističnima družbenopolitičnima kontekstoma, kapitalizmu in komunizmu. Čeprav je strip umeščen v srce kapitalizma, New York v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, smo se lahko, kot pravi Džamić, prek posmehovanja debelim kapitalistom posmehovali tudi domačim nekompetentnim politikom. Debeli mestni svetniki s prašičjim licem pač presegajo nacionalnosti in politične ureditve.

Brez Brixyja ni jugoslovanskega Alana Forda
Med vsemi Džamićevimi argumenti pa je eden gotovo neovrgljiv. Prevod, namreč. Nenad Brixy, prvi prevajalec Alana Forda v hrvaščino, je bil tudi tisti, ki je, kot zatrjujejo viri, strip odkril in ga pripeljal v Jugoslavijo. Brixy, urednik v Vjesniku, je namreč poskrbel, da je strip postal del hišnega založniškega programa. Drugo je zgodovino, pravijo. A tudi ta zgodovina bi bila kratka kot v drugih državah, če bi se prevajanja lotil kdo drug. To navsezadnje pričajo neuspešni in v primerjavi z Brixyjevim delom precej žalostni poskusi prevodov v srbščino ali slovenščino. Resno, bi lahko večni diletant Grunf po slovensko rekel: “Ako želiš pobijediti, ne smiješ izgubiti”? Hrvaščina je tako postala, piše Džamić, “nehotni organski amplifikator ‘fordovske’ poetike”.

Alan Ford je groteskna satira, vendar tak ne bi bil, če se ob Bunkerju pod njega ne bi podpisal tudi risar Magnus (umrl leta 1996). Gre za mešanico realizma in karikature, izpostavlja Džamić. Ste vedeli, da temelji lik Alana Forda na podobi igralca Petra O’Toola? Magnusove izkušnje s scenografijo so vplivale tudi na strukturo Alana Forda. Kadriranje je konservativno, nič kaj eksperimentalno, opaža Džamić. V Alanu Fordu se “nadrealna burka odigrava na preprostem odru”. Kot ugotavlja avtor, pomeni odhod Magnusa (1975) tudi konec zlate dobe stripa, ki je začel izhajati leta 1969. Njegovi nasledniki takšne ustvarjalne kakovosti preprosto niso dosegali.

Džamić se je lotil analize stripa resno in precej široko, pri čemer pa v njegovem jeziku odzvanja poklic, ki ga opravlja v Londonu na področju marketinga. Cela knjižica je namreč polna udarnih enovrstičnic v funkciji povzetkov posameznih analiz.

20 odstotkov od 0
Pa je poetika Alana Forda danes še tako aplikativna, kot je bila pred desetletji? Morda to v kontekstu večnega razrednega boja najlepše ponazori scena iz ene od epizod, ko vodja Grupe TNT Broj jedan (žal mi je, po slovensko se tega ne da zapisati) le privoli v 20-odstoten povišek plač svojih “agentov”. Bob Rock pa v naslednji sličici zamišljeno reče: “Ampak 20 odstotkov od nič je še vedno nič.” Morda ste opazili, da se v pričujočem prispevku na nobenem mestu ne predstavijo liki iz Alana Forda. Če želite bolje spoznati radikalno zagrenjenost Boba Rocka ali uglajeno nepoštenost Sira Oliverja, boste morali vzeti v roke kakšen izvod. Takšnega z Magnusovimi risbami v Brixyjevem prevodu.

Boris Vasev 

“Zdaj je trenutek velikih odločitev! Bolje živeti sto let kot milijonar kot sedem dni v bedi!” – Bob

Slovenski prevod sicer leta 2012 izdane Cvetličarne v hiši cvetja je izdala založba Maska, za prevod pa je poskrbel Branko Gradišnik, isti, ki je v slovenščino prevajal tudi Alana Forda.

Vir: 
http://www.rtvslo.si/kultura/beremo/lazar-dzamic-cvetlicarna-v-hisi-cvetja/362282

Spomini in sanje Kristine B.

Skriti otroci 2. svetovne vojne

.
Spomini in sanje Kristine B. Ljubljana 1941–1945 je izmišljena zgodba dr. Blaža Vurnika v stripu Zorana Smiljanića in govori o odraščanju v okupirani Ljubljani.
.
Saša Bojc, Panorama         tor, 07.04.2015, 18:00
.
Vojne ne prizanašajo nikomur, niti najmlajšim ne. Kakšna so bila najstniška leta Kristine B. v okupirani Ljubljani med drugo svetovno vojno, ta sedemdeset let po njej v stripu dr. Blaža Vurnika in znanega ustvarjalca stripov Zorana Smiljanića pripoveduje svojemu vnuku, ki mora za domačo nalogo napisati, kako so mladi njegovih let v mestu živeli nekoč.
.
»Zgodba Kristine B. je popolnoma izmišljena. Junakinja, ki ji je vojna vzela štiri najstniška leta, ni nikoli obstajala, se pa njena zgodba ves čas prepleta z znanimi zgodovinskimi dogodki in dejstvi, tako s pomembnejšimi kot bolj postranskimi. Kristina med drugim opazuje, kako podirajo spomenik kralju Aleksandru, kako italijanska vojska prihaja v Ljubljano, priča je aretaciji ženske, ki jo odpeljejo v zapor, pripoveduje, kako so njenega očeta odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars …« na kratko pojasnjuje soavtor stripa dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML). Poudarja, da je Kristina neobremenjen pripovedovalec, ki ne deli sodb ne o »enih« ne o »drugih«, v pogovoru z vnukom na nekatera vprašanja sama išče odgovore, na druga pa niti noče odgovoriti. Njeno preteklost in sedanjost povezuje Šmarna gora, ki so jo Ljubljančani med vojno lahko le opazovali, saj je bil to že svet na drugi strani bodeče žice, ki je mesto, predvsem pa njene prebivalce držala pod strogim nadzorom med 23. februarjem 1942 in 9. majem 1945.Strip Spomini in sanje Kristine B. Ljubljana 1941–1945 ni namenjen samo otrokom, četudi avtorja v ciljno skupino bralcev uvrščata najširšo javnost, na razstavi v Galeriji Vžigalica, ki bo na ogled do 17. maja, pa se dopolnjuje še z muzejskimi predmeti tistega časa: čevljem z lesenim podplatom, propagandnimi plakati, ki jih je Kristina B. »lahko videla na ulici«, kipom glave italijanskega kralja Viktorja Emanuela III., ki je stal v današnji predsedniški palači … Nekaj od razstavljenih predmetov je Smiljanić vključil tudi v stripovsko pripoved, vsi pa so predstavljeni v katalogu na zadnjih straneh njene tiskane izdaje.
.
Več dogodkov
.
Vurnik je scenarij za strip zasnoval že pred leti, potem pa je v predalu čakal na pravo priložnost. Ta se je ponudila po tem, ko je zavod MGML predlani prijavil evropski projekt Skriti otroci 2. svetovne vojne. Projekt je delno financiran iz programa Evropa za državljane, Evropski spomin, osredotočenega na raziskovanje totalitarnih režimov med drugo svetovno vojno in po njej. Do zaključka 31. julija letos – torej v letu, ko mineva 70 let od konca druge svetovne vojne – se bo poleg aktualne razstave in stripa, ki je preveden tudi v angleščino, zvrstilo še nekaj dogodkov. Namen projekta je namreč zbrati dokumente, fotografije, pričevanja in drugo gradivo, povezano z usodami skritih otrok.Jutri se začne dvodnevna mednarodna konferenca, na kateri bo 17 strokovnjakov, med njimi tudi šest slovenskih (poleg dr. Blaža Vurnika še dr. Kornelija Ajlec, dr. Deborah Rogoznica, Katarina Jurjavčič, dr. Jože Dežman in dr. Tomaž Erzar), predstavilo različne vidike otroštva med drugo svetovno vojno in po njej, pred kratkim pa je začela delovati tudi spletna stran www.skritiotroci.si, na kateri so objavljene zgodbe tako imenovanih ilegalčkov, o katerih v sodelovanju s Televizijo Slovenija nastaja tudi dokumentarni film.Leta 2004 je pri Založbi Sophia v dveh delih izšla knjiga Ilegalčki, Vojna Ljubljana 1941–1945 (uredili sta jo Milena Štrajnar in Tanja Velagić), v kateri so zbrane pripovedi 124 otrok partizanov in aktivistov Osvobodilne fronte. Ko so ti zaradi nevarnosti morali zapustiti Ljubljano, so jih poslali v taborišča ali jih celo ubili, za njihove otroke, ki niso imeli sorodnikov ali pa ti niso mogli poskrbeti zanje in so zato ostali sami, pa je poskrbela Slovenska narodna pomoč (SNP), organizacija OF, katere nosilka je bila najprej Ada Krivic, po njeni aretaciji pa Ana Ziherl, ki ji je pri delu pomagalo več aktivistk OF. »Na seznamih je bilo 184 otrok partizanov, ilegalcev, taboriščnikov, ustreljenih talcev …, za katere je poskrbela SNP. Zgodbe večine so bile objavljene v knjigi, še približno petdeset zgodb, ki jih je Ada Krivic prav tako zbrala v začetku 80. let, pa iz različnih razlogov v njej niso objavili. Ko smo začeli projekt Skriti otroci, sem s pomočjo Tanje Velagić navezal stik z nekdanjimi ilegalčki, katerih zgodbe so sicer popisane v knjigi, vendar so jih predstavili njihovi skrbniki ali starši. Stik smo navezali s približno 25 sogovorniki, za zdaj pa smo na spletni strani objavili enajst njihovih zgodb,« pojasnjuje sogovornik.Zgodba o ilegalčkih, za katere je poskrbela organizacija odporniškega gibanja, slovi kot edinstvena v okupirani Evropi. Kot dodaja zgodovinar dr. Blaž Vurnik, je iskal podobne oblike pomoči po Evropi, a je (res) naletel le na podatke o organizacijah, ki so skrbele za namestitev in oskrbo judovskih otrok po okupirani Evropi: v Franciji, Belgiji … »Glede na to, da so se odporu večinoma pridruževali mladi ljudje, tudi tisti, ki so že imeli otroke, je bilo logično, da je nekdo moral poskrbeti zanje. Toda o tem, kako so ta problem reševali drugod po okupirani Evropi, kjer so se pojavila različna odporniška gibanja, nisem našel podatkov. Je pa res, da je bilo verjetno laže skriti, denimo, otroka iz Lyona kje na podeželju kot otroka iz Ljubljane, ki je bila veliko manjša in obdana z bodečo žico ter tako precej laže obvladljiva za nadzor na mikroravni.«
.
Šele v zadnjem času v ospredju tudi otroci
.
Opomnil je, da je šele v zadnjem času izšlo več knjig, bilo izdanih več raziskav o otrocih med vojno in po njej ter so bili posneti dokumentarni filmi, tudi pri nas, med drugim filma Otroci s Petrička in Banditen-kinder: Slovenskemu narodu ukradeni otroci, izšla pa je tudi knjiga Metke in Borisa Gombača Trpljenje otrok v vojni: Sedemdeset let po zaprtju italijanskih taborišč. Del aktualnega raziskovanja med- in povojnega otroštva je po mnenju dr. Blaža Vurnika tudi jutrišnja konferenca Otroci in druga svetovna vojna v Mestnem muzeju Ljubljana. Na njej bo svojo življenjsko zgodbo predstavil Arne Øland iz Danske, sin pripadnika nemškega SS in domačinke, ki je v 90. letih iskal očeta, potem pa ugotovil, da je bil ta tedaj že dve leti pokojni. Øland se je zelo zavzel za otroke (nekdanjih) nemških vojakov, ustanovil društvo ter dosegel celo zakonodajne spremembe v njihovo prid. Evropa se namreč 10. maja 1945 še zdaleč ni zbudila v povsem nov svet.
Spremljevalni dogodkiPrihodnjo sredo, 15. aprila, in v četrtek, 14. maja, ob 17. uri, bo po razstavi vodil dr. Blaž Vurnik, projektu pa se pridružuje tudi Slovenska kinoteka s filmskim programom, začenši 14. aprila s filmom Ljubezen (Rajko Ranfl, 1984). Sledil bo pogovor z obema avtorjema stripa. V času spremljevalnega filmskega programa bodo razstavljeni tudi medvojni filmski plakati.
.
Okupacija je Ljubljančanom poleg omejenega gibanja prinesla še strog okupacijski režim, ki je vključeval tudi najbolj radikalne načine discipliniranja podjarmljenega prebivalstva, kar je zaznamovalo zlasti mnoge otroke.
Stripovsko zgodbo dr. Blaža Vurnika in Zorana Smiljanića tudi z muzejskimi predmeti nadgrajuje razstava v Galeriji Vžigalica, na ogled do 17. maja.
Prave Kristine B. nikoli ni bilo. Njena zgodba združuje doživljanja otrok v Ljubljani med letoma 1941 in 1945.
.
Vir: http://www.delo.si/arhiv/spomini-in-sanje-kristine-b-ljubljana-19411945.html

Zoran Smiljanić – Spomini in sanje Kristine B.

Galerija Vžigalica, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana – 7. april ob 19:00

Odprto do 17. maja

Ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne, ki jo obeležujemo v letu 2015, v Galerii Vžigalica predstavljamo razstavo Spomini in sanje Kristine B. Ljubljana 1941–1945.

Razstava, ki predstavlja prenos stripa kot medija v muzejsko razstavo, temelji na avtorskem stripu z istim naslovom, ki sta ga v okviru evropskega projekta Skriti otroci 2. svetovne vojne ustvarila dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v MGML, in Zoran Smiljanić, znan slovenski ustvarjalec stripov. Razstavo poleg dveh vodstev spremlja tudi filmski program v Slovenski kinoteki z izborom slovenskih filmov na temo 2. svetovne vojne v Ljubljani.

Odprtje bo v torek, 7. aprila, ob 19. uri v Galeriji Vžigalica.

Lepo vabljeni.

***

Zgodba v stripu spremlja ljubljansko družino, ki doživlja in preživlja okoliščine druge svetovne vojne v Ljubljani. V družinsko zgodbo so vpleteni pomembnejši zgodovinski in politični dogodki, ki so vplivali na razvoj vojnega dogajanja v mestu. V risbo so vključeni tudi muzejski predmeti iz zbirk MGML, ki so objavljeni tudi v katalogu na koncu stripa.

Več o razstavi in programu: http://www.mgml.si/galerija-vzigalica/prihodnje-razstave-448/spomini-in-sanje-kristine-b-br-ljubljana-1941-1945.

Pogledi – Živalska farma


George Orwell je bil prepričan levičar, demokratični socialist, v »isti sapi« pa tudi velik nasprotnik stalinizma. Kar je brezkompromisno nakazal v Živalski farmi, ki smo jo pri nas dočakali tudi v stripovski priredbi.