Cesar je nag

 

Portret Tomaža Lavriča: Cesar je nag – in ima mozolj na riti

Špela Standeker
Dnevnik, 14. november 2015
.
Tomaž Lavrič je najboljši slovenski stripovski avtor, čigar delo je cenjeno doma in v tujini. Ta teden je prejel medaljo za zasluge, ki mu jo je predsednik republike Borut Pahor podelil za izjemen prispevek na področju slovenske ilustracije, karikature in stripa. Prihodnji teden pa bodo v Cankarjevem domu odprli tudi razstavo Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič.Tomaž Lavrič (1964) sodi v generacijo slovenskih stripovskih ustvarjalcev, ki so se začeli stripu resneje posvečati sredi 80. let prejšnjega stoletja, v okviru tako imenovanega Mladininega kroga. Avtorji so razvijali individualne likovne stile, skupno pa jim je bilo to, da so se ukvarjali z aktualnimi, družbeno političnimi temami.
Lavrič pojasnjuje: »Mladina je bila od nekdaj angažirana in kritična politična revija in tam se pač ni dalo objavljati plehkih superherojev. Tako nam je prešlo v kri, da je pravi strip pač tak – angažiran in kritičen.«
.
Aktualen, prodoren, duhovit
.
V tem duhu je začel Lavrič leta 1988 ustvarjati tudi časopisni strip Diareja, ki danes sodi med najbolj prepoznavne stripe pri nas. Diareja je v svoji zasnovi pasični strip (vsebuje niz zaporednih, med seboj povezanih kadrov), edini lik, ki se pojavlja v stripu, pa je po likovni zasnovi minimalističen in zreduciran na najosnovnešje poteze. Izrisan je z mehko črto, je vizualno asketski in izrazno dovršen. Kar zadeva likovno plat, Lavrič kot vir navdiha omenja Čarovnika iz Ida Branta Parkerja, Charlesa M. Schultza in njegov strip Peanuts ter italijansko animirano serijo La Linea Osvalda Cavandolija. Omenjene »reference« pa je Lavrič predelal na povsem
svoj način in tako ustvaril edinstven in samosvoj lik. Zanj je prejel nagrado zlata ptica (1989) in nominacijo za nagrado Prešernovega sklada (2004).Dober politični strip, pravi, mora biti »aktualen, prodoren, duhovit. Tudi nesramen. Z jasno poanto. Vedno na strani šibkih. Pokazati mora, da je cesar nag. In da ima mozolj na riti.« Na vprašanje, kako se po sedemindvajsetih letih še vedno ni naveličal tem, povezanih z domačo politično sceno, pa odgovarja: »To je nekakšna žajfnica, z vedno istimi zapleti na vedno nove načine. Saj nisem tako vpet v politiko, kot se morda zdi. Bolj se počutim kot kak ljubiteljski naravoslovec, ki od daleč spremlja vedenje ptic ali recimo pavijanov v naravnem okolju. Pa vendar, ne pozabimo, ti pavijani krojijo naše življenje.«
.
Prvega ne pozabiš nikoli
.
Poleg Diareje je Lavrič tudi avtor številnih stripovskih albumov, ki so raznoliki tako po likovni kot vsebinski plati. Avtor tokratne študijske razstave in kataloga dr. Jure Mikuž je zapisal, da je Lavričev »izraz včasih pripoveden, realističen, drugič konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen, drugič jedek in zafrkljiv«. Črpa iz raznih elementov vizualne kulture in »gradi samo zanj značilno virtuozno likovno govorico s številnimi spreminjajočimi se obrazi«.
Iz obširnega opusa je težko izbrati vrhunce, kljub temu pa je nemogoče zaobiti Lavričev stripovski album prvenec Rdeči alarm, ki ga je izdal leta 1996. Dopolnjen ponatis je sledil leta 2010, za katerega je avtor ustvaril tudi nov strip z naslovom P.S. Na Rdeči alarm je Lavrič še vedno čustveno navezan: »Prvega ne pozabiš nikoli, a ne? Poleg tega Rdeči alarm govori o moji mladosti, o časih in krajih in ljudeh, ki sem jih poznal. Uporni mulci v socialistični sivini odkrijejo punk, glasno in grobo muziko, ki odlično odrazi njihovo jezo in frustracije.« Čeprav je prepričan, da je zgodba končana, pa ima še nekaj drobnih idej, če bo še kak ponatis, nekakšen P.P.S., nekaj kratkih, enostranskih opomb pod črto. »Nujno bi bilo recimo omeniti še heavy metal subkulturo iz osemdesetih, ‘zaklete sovražnike’ punkerjev. Pa kakšno disko sceno.«

Moja država, moja generacija

Posebno mesto v Lavričevem opusu ima tudi stripovski album Bosanske basni, s katerim je ustvaril ostro kritiko dogajanja med vojno v Bosni in Hercegovini ter s temtudi enega redkih stripovskih albumov, ki je na verodostojen način izrisal tragiko vojne na Balkanu. Album je bil preveden v italijanščino, španščino in hrvaščino, Lavrič pa je zanj prejel številne pomembne nagrade, med drugim grand prix na mednarodnem festivalu Comics Festival v Sierri (Švica) in srebrnega leva, ki ga podeljuje Comic
Strip centre v Bruslju – gre za najpomembnejšo belgijsko stripovsko nagrado. »To je bila moja država, moja generacija, in vojna, posebno tako okrutna vojna, tako blizu, me je pretresla. In to zlo, ki se je prebudilo v ljudeh, me je fasciniralo. Pa fantje pri nas na Mladini so drveli po bojiščih, pisali, fotkali, se vračali z neverjetnimi zgodbami. In potem so v Sarajevu ubili našega Iva Štandekerja. Rad je imel stripe, bil je naš mentor in prijatelj in največji fen in brez njega smo se potem počutili kot sirote.Vse to je sprožilo risanje tega albuma. Najbolj Ivo. Ta strip je bil posvečen njemu.«

Za ljudi, ki ne berejo stripov

V tem nepopolnem izboru Lavričevih stripovskih albumov je treba omeniti vsaj še album Slepo sonce, ki izstopa tako po vsebinski kot likovni plati. Z jasno, ekspresivno risbo, ki je zreducirana na črno-bel kontrast, je avtor brez odvečnih potez poustvaril svet teme in luči in hkrati osvetlil celo mavrico človeških značajev. Neizbežna apokalipsa mu je služila zgolj kot ozadje, na katerem se odigrajo intimne drame junakov, veličasten opis konca sveta pa dopolnjuje tudi poetični jezik. Slepo sonce je bil zelo oseben, intimen projekt: »Vanj sem vložil veliko dela, veliko sebe. To je strip, ki bi ga rad ponudil tudi ljudem, ki sicer ne berejo stripov. Da jim pokažem, da je strip lahko tudi drugačen, da lahko sodi med resne umetniške prakse.«

Avtor, uganka

Ne glede na prepoznavnost Diareje in dejstvo, da je Lavrič eden najbolj dejavnih slovenskih stripovskih ustvarjalcev, pa avtor sam ostaja uganka. Ne mara soja žarometov, nerad daje intervjuje, ob tem pa svoja dela podpisuje z različnimi imeni. Njegova distanca do medijev je očitna tudi v dokumentarnem filmu Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič Dušana Moravca, ki ga bo mogoče videti tudi na razstavi. V njem se Lavrič sploh ne pojavi, namesto njega pa spregovorijo ljudje, ki poznajo njegovo delo. »Samoljuben sem toliko kot vsi ustvarjalci in potihoma me veseli, če se govori o meni in mojem delu. Tako smo za film našli kompromis, ki mi ustreza – da sem, a me ni,« pove Lavrič in v smehu doda: »V filmu me sicer preveč hvalijo. Morali bi poiskati še kakšnega užaljenega politika ali kakšne nevoščljive kolege, ki me skrivaj obrekujejo.«

Od torka razstava Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič

Študijsko naravnana razstava Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič, ki jo bodo odprli v torek, 17. novembra, v Galeriji Cankarjevega doma, bo predstavila vsebinske sklope, ki uveljavljajo specifiko Lavričevega stripovskega jezika. Po besedah avtorja razstave dr. Jureta Mikuža so le mojstri stripa, kot je Lavrič, sposobni ustvariti brezhibno medsebojno odvisnost in sodelovanje med podobo in besedo: obe se trudita za isto idejo, ki je nobena od njiju sama ne bi mogla podati tako učinkovito.

Vir: https://www.dnevnik.si/1042724765/kultura/vizualna-umetnost/portret-tomaza-lavrica-cesar-je-nag-in-ima-mozolj-na-riti

So what!


Foto: Daniel Novakovič/STA

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes na slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja

.
Ljubljana, 12. 11. 2015 | sporočila za javnost

V imenu nagrajenca Tomaža Lavriča, ki je prejel medaljo za zasluge za izjemen prispevek na področju slovenske ilustracije in karikature je odlikovanje prevzel njegov dolgoletni sodelavec in urednik Mladine Robert Botteri. Predsedniku republike je v imenu odlikovanca podaril Lavričevo delo – portret predsednika Pahorja v uveljavljeni formi Diareje. Ob tem je prebral avtorjevo zahvalo, v kateri je Lavrič predsedniku Pahorju svečano obljubil, da ga zdaj »en mesec ne bo špikal ne v besedi ne v sliki, če ne bo ravno nujno.« Napisal je tudi, da odlikovanje razume »kot dokaz, da oblast vendarle pripoznava družbeni pomen satire in njen pozitivni vpliv – če že ne na resnične politične spremembe na bolje, pa vsaj na duševno zdravje naroda.« Tomaž Lavrič se je začel ukvarjati s stripom kot sodelavec tednika Mladine. Leta 1988 je začel ustvarjati Diarejo, satiričen in pronicljiv strip, ki je med slovensko politično pomladjo odmeval tako v Sloveniji kot Jugoslaviji. Njegov Diarejček je prodrl v politični vsakdanjik Slovencev vseh starosti, izobrazbe in preferenc ter jih, kljub napetim družbenim razmeram, zabaval. V zahvali je Lavrič še napisal, »da ga veseli, da imamo predsednika države, ki premore dovolj humorja in samodistance, da se je sposoben (čeprav bolj kislo) nasmejati tudi šalam na svoj račun«.

Robert Botteri:

“Tomaž Lavrič se žal ni mogel udeležiti slovesnosti, me je pa prosil, naj preberem tole zahvalo:

Spoštovani!
Zahvaljujem se za to odlikovanje, ki ga razumem kot priznanje manj uglednim, a živim in živahnim umetnostim – ilustraciji, karikaturi, stripu.
In kot dokaz, da oblast vendarle pripoznava družbeni pomen satire in njen pozitivni vpliv – če že ne na resnične politične spremembe na bolje, pa vsaj na duševno zdravje naroda.
Veseli me tudi, da imamo predsednika države, ki premore dovolj humorja in samodistance, da se je sposoben (četudi bolj kislo) nasmejati tudi šalam na svoj račun.
V zahvalo mu podarjam tale njegov portret in svečano obljubljam, da ga en mesec ne bom špikal ne v sliki ne v besedi.
Če ne bo ravno nujno.”

Vir: http://www.predsednik.si/up-rs/uprs.nsf/objave/29E7A5C7A29FF53FC1257EFB00526A50?OpenDocument

in

Tomaž Lavrič