Lavrič, emblem tukajšnjega sodobnega stripa, karikature in tednika Mladina, tradicionalno velja za mojstra različnih risarskih in narativnih strategij, kakršne dopušča strip. Kot je znano, se je formiral v okviru Mladininega stripovskega kroga v »zlatih osemdesetih«, času urednikovanja osrednjega promotorja stripa pri tej reviji, Iva Štandekerja, osrednjo in občemu bralstvu najprepoznavnejšo »pezo« v njej, serijo pasic Diareja, pa riše in piše že od davnega leta 1988. Ta maraton še traja, Diareja je v smislu podpisovanja izdelkov tudi eden njegovih znanih alter egov (ob TBC, Lovru Matiču, Josipu Visarionoviču in še kom), iz natisnjene oblike pa se je brez težav razširila na medmrežje ali, denimo, gledališki oder Dejmo stisnt teatra. Tudi v obliki predstave, ki se je, citiramo, »na hitro posrala na petnajst let slovenske zgodovine«.
Število albumov, ki jih je objavil, presega število trideset – nazadnje je v založbi Buch izšla slovenska izdaja njegove francoske znanstvenofantastične trilogije Lomm izpred dobrega desetletja –, njegove stripovske zamisli pa so se preselile tudi v, denimo, animirani film Dušana Kastelica in Igorja Šinkovca, povzet po Ekstremnih športih, ali kratki igrani film Miha Knifica, ki je izšel iz Slepega sonca.
O Lavriču govori tudi dokumentarec Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič, ki ga je podpisal Dušan Moravec in bo dostopen na tokratni razstavi. Ta bo po petih sezonah, kar jih je minilo od pregledne razstave v Moderni galeriji, znova omogočila stik javnega pogleda z Lavričevimi originali, napovedana pa je kot drugačna, študijska. Njen avtor je umetnostni zgodovinar dr. Jure Mikuž, na njej pa bodo Lavričeva dela – okoli trideset izvirnikov iz njegovih najpomembnejših stripovskih albumov – soočili s primerjalnim gradivom iz različnih obdobij in področij vizualne kulture. Obljubljajo niz 18 slogovnih, motivnih ali pomenskih sklopov, ogromno bo tudi reprodukcij.
Aktualnega predsednika ste neštetokrat karikirali, v razponu od nazornih upodobitev seksualnih položajev v albumu Sokol in golobica do karikature njegovega gafa ‘Ajde, miška mala’ v Mladini, on pa vam podeli predsedniško medaljo za zasluge.
O našem predsedniku ne bom rekel nič žalega, ker sem mu obljubil, da ga v zahvalo za medaljo en mesec ne bom špikal. Recimo, da ima smisel za humor ali pa, kar je bolj verjetno, da marsičesa ni niti opazil.
Priznanje vam je podelil. Je naše okolje obljubljena dežela za karikaturo in politični strip?
V letih po osamosvojitvi in nekje do vstopa v Evropsko unijo sem se že resno ustrašil, da postajamo urejena, prijazna, dolgočasna država in bomo satiriki ob kruh. Ampak se je potem na srečo kmalu pokazalo, da so bili moji strahovi odveč. Zdaj je materiala več kot dovolj, skoraj ne dohajam ponudbe.
Za seboj imate že skoraj tridesetletno kilometrino doma, nekaj več kot polovico te hkrati v tujini, kjer objavljate pretežno v zahtevnem francoskem stripovskem prostoru. Kakšne so sorodnosti in razlike med obema?
Francija je epicenter evropskega stripa in številke so neprimerljive. Tam se ogromno stripa objavlja, prodaja pa tudi bere. Predvsem pa je dosti bolj cenjen kot pri nas, je del splošne frankofonske kulture. Doma pa dihamo bolj na škrge, ampak to velja za ustvarjalnost nasploh. In še za kaj drugega.
Doma večinoma rišete po lastnih scenarijih, avtorstvo ohranjate v eni osebi, v tujini pa je to bolj razpršeno.
Velike založbe z velikimi nakladami iščejo velike dobičke, zato zahtevajo hitro produkcijo in distribucijo. Isti strip v več delih ima tako lahko celo po več risarjev ali scenaristov. Tako postane komercialni strip timsko delo, podobno kot pri filmu. Meni to ne diši preveč, raje imam male, povsem avtorske projekte.
Na nedavni prodajni razstavi ilustratorjev in oblikovalcev v podporo beguncem v ljubljanski Mestni galeriji sem postal zadovoljen kupec ene vaših pasic Diareje in ko sem si jo doma bolje ogledal, sem opazil, da na njej ni sledi svinčnika, predstopenj, le kaka kapljica edigsa … Imate to maratonsko serijo tako v malem prstu, da jo rišete neposredno?
Diareja je res moje najstarejše dete, saj se kontinuirano objavlja že kakih 27 let. Najbrž bi jo lahko narisal tudi miže. No, nekoliko jo le naskiciram s svinčnikom in potem vestno poradiram. Dosti dlje se ukvarjam s tekstom, ki ga pilim in preobračam, dokler ga ne spravim v dva, tri koncizne stavke dialoga, ki morajo povedati, kaj se je važnega zgodilo, kako in zakaj je to smešno. In dovolj kratke, da jih lahko nekako stisnem v tistih par kvadratkov.
Diareja je tudi prvi pravi slovenski internetni strip. Ni edini, ki ga lahko prebiraš na računalniškem zaslonu namesto na papirju, a izkorišča bistvo tega medija, je interaktiven. Bralec ga lahko soustvarja.
Ja, rad imam Naredi si sam Diarejo, to je resnična demokracija na delu. Ljudje kar naprej ustvarjajo svoje štose, včasih bolj kilave, včasih pa strašno duhovite. Stvar deluje že osem let. Ko bo nekoč avtor omagal, bo, upam, virtualna Diareja živela naprej.
Slovenci kot volivci nimamo posebne domišljije in radi obkrožamo ista imena, iste politične opcije. Kateri vaš karikirani lik se je v desetletjih Diareje najlepše postaral?
Janez Janša, recimo, je večna in vedno znova aktualna inspiracija. Karikaturisti ga imamo radi. Ne daj se, Janez!
Znani ste po variiranju slogov, od izčiščenega, geometriziranega v Slepem soncu do bolj realističnih projektov. Kje vidite stično točko med njimi, rdečo nit svojega avtorstva?
Risarske stile prilagajam temam, pa tudi razpoloženju. Tako mi ni dolgčas. Kljub širokemu razponu vsebin in slogov sam vidim kar nekaj stičnih točk. Na primer humor, nekoliko črni.
Kdaj so Tomaž Lavrič, TBC, Lovro Matič, Josip Visarionovič ali Toto, kot se podpisujete, zadovoljni sami s sabo?
Nikdar povsem.
V Moderni galeriji so pred vami z razstavo predstavili Magno Purgo, klasični izlet Kostje Gatnika v stripovski svet, vi pa ste bili v tej hiši prvi ne tudi, ampak predvsem stripovski avtor z zajetno pregledno razstavo. Pet sezon zatem boste prvi, ki ga bodo samostojno predstavili v osrednji galeriji Cankarjevega doma. Kaj lahko pričakujemo tokrat?
Tokrat je razstava v celoti kustosova zamisel in izvedba, jaz se namerno vpletam kolikor se le da malo. Za razliko od pregledne razstave originalov v Moderni je tokratna zastavljena bolj študiozno in na široko, nakazuje zanimive povezave in slične likovne rešitve mojih del in stripa nasploh z drugimi umetnostnimi zvrstmi. Pridite pogledat.
V zapisu kustosa dr. Jureta Mikuža, namenjenem sedmi sili pred odprtjem, ne manjka poklonov. Citiram: ‘svetovni mojster stripa’, ‘obvlada vse elemente stripa, komične ilustracije, satirične karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti’, ‘virtuozen’ … Kakšen se vam nasploh zdi odnos tukajšnje umetnostne zgodovine, kritike in institucij do stripa?
No ja, strip je v moji mladosti veljal za šund in morda tudi upravičeno, saj je bil velik del tistega, kar smo poznali iz kioskov, res pogrošna roba. Zdaj so drugi časi, vrhunski dosežki iz vsega sveta so nam na dosegu roke, pa tudi domači avtorji že leta z vztrajnostjo in kakovostjo dokazujejo njegovo vrednost. Počasi se premika na bolje, počasi. Ampak je že tako – nekdaj je med visoke umetnosti sodilo, recimo, urejanje parkov, opera in teater pa sta bila nekaj takega kot danes strip.
Pred podelitvijo predsedniške medalje je bila zadnja novica, za katero ste poskrbeli, predstavitev tukajšnje izdaje vaše francoske trilogije Lomm, najnovejše iz serije izdaj založb Buch ali Risar, s katerimi po ovinkih – s prevodi – spoznavamo vaš francoski opus. Kaj v tem času ustvarjate sicer?
Lomm je eden zadnjih stripov, ki še ni bil objavljen tudi v domovini. Zdaj bo res že čas, da naredim kaj novega. Veliko se ukvarjam z zgodovinskim stripom o Novi zavezi, prvi del je bil že objavljen v Mladini, ko bodo vsi trije, bo izdan tudi album. Čas bi bil tudi za nov zvezek nesramnih štosov Ekstremni športi. Mogoče za novo knjigo zbranih Izjav desetletja, če bodo na uredništvu za stvar. Pa še kaj bi se našlo.
