Stripovski kult, ki noče v pozabo

Zagor, ki sta ga leta 1961 ustvarila scenarist Guido Nolitta in risar Gallieno Ferri, neprekinjeno izhaja že 53 let. Tudi v Sloveniji, ne pa tudi v slovenščini

Max Modic  |  4. 5. 2014

Najbolj karizmatični lik špageti vesterna ni prišel iz filma, marveč iz stripovskih pasic ‘Made in Italy’, njegovo ime pa je: Zagor. Gospodar Darkwooda. Duh s sekiro. Ali preprosto Za-Gor-Te-Nay, kot ga imenujejo Indijanci v njegovem svetu. Ta bombastično eklektični kvazivestern strip je fenomen zase in zdaj, ko smo njegov izmišljeni svet že prerasli, videli prihodnost stripa in se z njo sprijaznili, se lahko delamo pametne in Zagorju oporekamo vse mogoče, ga zmerjamo s šundom, žuto štampo, ceneno avanturo in ga nasploh dajemo v nič. Toda, če se ozremo v svojo stripovsko dušo brez predsodkov, ne moremo mimo dejstva, da je bil Zagor eden prvih junakov, ki je nas, otroke socializma, popeljal prek meja resničnosti, kot smo jo takrat dojemali v prvih razredih osnovne šole.

Zagor, ki sta ga leta 1961 ustvarila scenarist Guido Nolitta (psevdonim legende italijanskega stripovskega založništva Sergia Bonellija) in risar Gallieno Ferri (marca letos je dopolnil 85 let in še vedno riše naslovnice za serial), neprekinjeno izhaja že 53 let, kar je vsekakor hudo častitljiva doba za strip, za katerega smo mislili, da so ga skupaj z nami že vsi pozabili. Pa ni tako. Zanimivo je, da ravno junaki, ki jih zelo hitro ‘zavržemo’ zgolj zato, ker so del naše mladosti, dočakajo spoštljive starosti: spomnite se na Miki Miško, Batmana, Supermana in konec koncev Texa. Založnik Sergio Bonelli (1932-2011) je med vrsticami večkrat povedal, da so Zagorja pri njihovi založniški hiši zanemarili zaradi navala novih stripovskih osebnosti, ki pod znamko Bonelli Comics zadnja desetletja osvajajo adolescenčno domišljijo: recimo Dylan Dog, Martin Mystere, Nathan Never in Magico Vento (slednji je vmes že ugasnil), če izpostavimo le najmarkantnejše. Ampak Zagor vztraja in kljubuje digitalnim časom.

Kje je potemtakem skrivnost Zagorjeve kontinuitete? Založniki so se nekoč odločili, da bodo Zagorja raje pustili umreti, kot da bi ga posodabljali na ameriški način. To se je izkazalo kot prednost in bržčas edini razlog, zakaj Zagor tudi v resnici ni umrl. Čeprav je bilo veliko možnosti, da se pojavi v filmu, do tega nikoli ni prišlo (če seveda zanemarimo dve turški, skrajno eksotični ekranizaciji in srbski nizkoproračunski ‘treš’ Poglavica bez plemena iz leta 2008), ker po Bonellijevem mnenju film omejuje domišljijo stripovskega bralca in stripovski heroji na filmu pogosto razočarajo svoje privržence, teh pa je neprimerno več kot tistih, ki jih film na novo pritegne v kino. Poleg tega pa bralci Zagorja najraje – in večkrat – segajo prav po starih, preverjenih epizodah Duha s sekiro. Avtor Zagorjeve najbolj prepoznavne podobe prav tako že 50 let ostaja Gallieno Ferri, čigar epizode med privrženci stripa veljajo za najboljše – navkljub risarjevemu skromnemu obvladovanju človeške anatomije in telesnih proporcev. Zagor je uspel zato, ker je prepoznavno žanrske konkurente presegal s fantazijskimi razsežnostmi, za katere so mladostniki najbolj dovzetni. Realnost in realizem v Zagorju nikoli nista bila pogoj za branost, kot denimo pri Texu. Zagor je namreč nekakšen amalgam prvotnih mladostniških junakov, kot so Robin Hood, Tarzan, Maskirani jezdec in Fantom, dogaja pa se na najbolj karizmatičnem prizorišču, na ameriškem Divjem zahodu, poligonu za konstantno idealiziranje boja med principi dobrega in zla.

»Zagor je junak, ki živi v najglobljih predelih izmišljenega pragozda Darkwooda. Prebiva v kolibi, zgrajeni na otoku sredi živega peska v močvirju Mo-Hi-La, nekje na področju Velikih jezer, med Pennsylvanio, Ohiem in Zahodno Virginio,« beremo v lično opremljeni enciklopedični knjižici Zagor – 40 let na Hrvaškem (40 godina u Hrvatskoj), ki je leta 2007 izšla pri stripovski založbi Ludens. »Njegovo najljubše orožje je kamnita sekira, tomahavk nenavadne oblike, po katerem je Zagor dobil ime: Za-Gor-Te-Nay v izmišljenem algonkinskem dialektu pomeni Duh s sekiro. Oblečen je v rdečo usnjeno majico z velikim rumenim krogom, v katerem je stiliziran črn simbol orla.« Zagor je pravični zaščitnik Indijancev, preganjanih in nemočnih, borec za mir in nasprotnik vseh vrst krivic. Indijanci verjamejo, da je Manitujev sel in kot tak nesmrten. Čeprav odlično obvlada strelno orožje, v boju z nasprotniki največkrat uporablja svojo sekiro, ki je prikladnejša za pošten boj in v skladu z njegovimi načeli manj smrtonosna, saj meni, da sovražnika ni zmeraj nujno pokončati. Svoj tomahavk uporablja bolje kot Indijanci, zato je med darkwoodskimi plemeni deležen velikega spoštovanja.

Za humor oziroma comic relief je v serialu zadolžen Zagorjev zvesti spremljevalec, debelušni Mehičan z imenom Chico (v izvirniku Cico), značilni bonellijevski sidekick, ki naj bi ublažil dramatičnost dogajanja in akcije. Chicov humor ni ravno prefinjen ali zintelektualiziran, saj se opira na situacijsko komiko iz burlesk Stana in Olia ter na nezgrešljivi proletarski humor, značilen za italijanske socialne komedije iz obdobja šestdesetih in sedemdesetih let, kar stripovsko avanturo približa adolescenčni publiki. Če je Bonelliju pri ustvarjanju stripovskih serialov kdaj zmanjkalo idej, se je vedno rad zatekel h klasikom mladinske in pustolovske književnosti, kot so Zane Grey, Emilio Salgari, Karl May in Jules Verne ter iz njihove domišljijske zakladnice nabral situacije in včasih celo dialoge za nadaljnjo generacijsko reciklažo. Verjetno se je tudi zaradi teh vplivov Zagor takoj zavihtel med najbolj priljubljeno čtivo osnovnošolcev in otrok socializma nasploh.

Zagor že krepkih petdeset let ostaja zelo klasičen, linearen, vsebinsko in karakterno črno-bel strip, ki se od svojih ameriških podobnikov razlikuje ravno po progresivnem eklekticizmu, po umetnosti rip-offa, ki jo je nemogoče spregledati pri Bonellijevi stripovski produkciji. Zagor ni nikoli prodrl na ameriško tržišče, zato pa so ga s toliko večjim z užitkom požirali v Italiji, Franciji, Braziliji in seveda v bivši Jugoslaviji, kjer je svoj čas dosegal fantastične naklade severno od 50.000 izvodov. Fantastika, znanstvena ali ne, v Zagorjevih pustolovščinah ni nikoli presegala mej realnosti ali pa segala na področje metafizike. Šlo je za klasične grozljive zgodbe, predelave filmov o volkodlakih, vampirjih, Frankensteinovem stvoru, pošasti iz Črne lagune in blažjih variant zombijevske ikonografije. Prvi in glavni supernegativec v Zagorjevem univerzumu, iznakaženi profesor Hellingen, se je kot utelešenje zla takoj prijel med bralci.