Romani kafenava

Bi radi izvedeli, kaj vas čaka v prihodnosti?

V Združenju EPEKA, socialno podjetje smo prepričani, da bo vaša prihodnost slastna in okusna, ko boste poizkusili jagnjetino izpod peke, mesne sarmave in sladke hurmadžike.
Zato vas vabimo, da se nam pridružite na otvoritvi kulturno-kulinaričnega centra romske restavracije v Sloveniji z imenom Romani kafenava.
Restavracija je locirana na Gorkega 34 v prelepi Železničarski koloniji na Taboru.
V ta namen organiziramo tridnevni dogodek, ki bo obarvan s pestrim glasbenim programom in okusno romsko kulinariko.
Glavni dogodek, ki ga pripravljamo ob otvoritvi restavracije, bo osrednja prireditev ob svetovnem dnevu Romov, ki se bo odvijala v soboto, 12. aprila, s pričetkom ob 17. uri.
Takrat boste lahko prvič poizkusili dobrote iz romske kuhinje in se poveselili ob glasbi Harrija Stojke, trubačev iz Makedonije in skupine Šukar.
Pridite lačni in odprtega srca!

Opis celotnega programa:

Petek, 11. april 2014

12:00 – predstavitev socialnega podjetništva v Romani kafenava (Gorkega 34, Maribor)
Govorci:
Urška Kavčič (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS)
Iva Poropat (Trgovina Sotra, socialno podjetje)
Štefan Simončič (Združenje EPEKA, socialno podjetje)

18:00  – otvoritev razstave romskih fotografij v prostoru EPEKA (Koroška cesta 8, Maribor)
Romsko društvo Romano Pralipe v sodelovanju z združenjem EPEKA ob Svetovnem dnevu Romov organizira razstavo, ki jo bosta odprla Janja Rošer – predsednica Sveta Romske skupnosti RS in bivši direktor Centra za socialno delo Maribor g. Jožef Tivadar.

Sobota, 12. april 2014

11:00 – okrogla miza na temo romske problematike v Sloveniji in EU v Romani kafenava (Gorkega 34, Maribor)
Govorci:
Francka Premzel (direktorica CSD MB)
Mirjana Zgaga (Zavod za zaposlovanje, OE Maribor)
Janja Rošer (predsednica Sveta Romske skupnosti)
Jožek Horvat – Muc (predsednik Zveze Romov Slovenije)
Darko Rudaš (predsednik Foruma Romskih svetnikov)
Fatmir Bećiri (predsednik Romskega društva Romano Pralipe)
Moderator: Damijana Pestner

16:00 – tiskovna konferenca ob Svetovnem dnevu Romov v Romani kafenava (Gorkega 34, Maribor)
Govorci:
Andrej Fištravec (Župan MOM)
Jožek Horvat – Muc (predsednik Romske zveze Slovenije)
Fatmir Bećiri (predstavnik Romov v Mariboru)
Štefan Simončič (vodja projekta Romska restavracija)

17:00 – slavnostna prireditev ob Svetovnem dnevu Romov in otvoritev Romske restavracije v Romani kafenava (Gorkega 34, Maribor)
Govorci:
Ministrstvo za kulturo: državni sekretar dr. Aleš Črnič
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti: državna sekretarka ga. Martina Vuk
Urad za narodnosti RS: mag. Stane Baluh
Mestna občina Maribor: župan Andrej Fištravec
Glasbeni gostje:
Harri Stojka, Šukarji, Balerima, učenci OŠ Janka Padežnika in OŠ Maksa Durjava

20:00
Nastop Skandal benda in trubačev iz Makedonije

21:00
Koncert Harri Stojka

22:00
Koncert Šukarji

Nedelja, 13. april 2014

10:00 – 12:00 – Romani kafenava
Otroška delavnica romske kuhinje

14:00 – 16.00 – Romani kafenava
Kulinarično popotovanje ob spremljavi romske glasbe

Veselimo se skupnega druženja!

Koordinator projekta: Znanstveno-raziskovalno združenje za umetnost, kulturne in izobraževalne programe in tehnologijo EPEKA, socialno podjetje

Partner pri projektu: Romsko društvo Romano Pralipe Maribor, socialno podjetje

Financer projekta: Evropski socialni sklad, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS

Podporniki prireditve: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Avstrijski kulturni forum, Zveza Romov Slovenije, Snaga Maribor, Nigrad, Florina vrtni center, TIC Maribor.

Vse dodatne informacije najdete na spletni strani www.epeka.si in www.romani-kafenava.si

Kako je Zvitorepec kvaril mladino

STRIP

Kako je Zvitorepec kvaril mladino

Objavljeno: 06.04.2014 20:45
Posodobljeno: 06.04.2014 20:45
Avtor: Ciril Gale

Pred šestimi desetletji so v Tedenski tribuni brez pojasnila prenehali objavljati priljubljeni strip Pustolovščine Zvitorepca in Trdonje v Afriki, ki ga je ustvarjal Miki Muster.

Miki Muster, obkrožen z lutkami svojih stripovskih junakov. Foto: Igor Zaplatil
Miki Muster, obkrožen z lutkami svojih stripovskih junakov. Foto: Igor Zaplatil

V prvi polovici petdesetih let je bil pri nas strip označen kot ničvredni izdelek kapitalistične izkoriščevalske družbe. Obtoževali so ga, da zavaja mladino na stranska pota in jo odvrača od branja knjig. Zato ne preseneča, da je bilo le malo slovenskih avtorjev, ki so se ukvarjali s stripi in so bili javnosti tudi znani. Največkrat so bili objavljeni nepodpisani ali pa je šlo za psevdonime ali zgolj inicialke.

Strip kot 
grešni kozel

A tudi slovenski kritiki stripa so se celo pod svoje udarne prispevke, ki so izničevali vsako morebitno dobro lastnost nove svojevrstne umetnosti, zelo radi podpisovali s psevdonimi. Eden od njih je bil na primer John Eatmeat. Po drugi strani pa so samooklicani slovenski varuhi mladih duš v nebo kovali kakovost tako imenovanih slikanic. S tem so dokazovali, da o stripu ne vedo niti tega, da teorija devete umetnosti ne ločuje slikanic od stripov. Slikanice, kakršne so objavljali vsi slovenski dnevniki, šolski tedniki in revije, so bili pač stripi brez oblačkov. Slovenski avtorji stripov so bili zato izjemno slabo plačani in so se z novim medijem ukvarjali le toliko časa, dokler niso našli bolje plačanega dela. Obstaja pa tudi nekaj izjem, med katere vsekakor spada Miki Muster, ki je svoje stripe od začetka podpisoval s pravim imenom. Seveda je bil pravi šok za vse apologetske kritike produkta gnile zahodne družbe, ko so v tedniku Poletove podobe in povesti leta 1952 začeli objavljati tudi stripe. Napadi so bili vse hujši in zabavni tednik se je kmalu preimenoval v Petkovo panoramo, nato pa v Tedensko tribuno (TT). Mustru so očitali, da s stripi kvari okus mladih, in še marsikaj drugega.

Bolj je bil strip o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku priljubljen, bolj srditi so bili napadi na avtorja. Njegovega zvestega občinstva seveda niso odvrnili od branja, zato je bilo treba seči po radikalnejših ukrepih. Napadi na strip in s tem tudi na Mustra so bili najhujši leta 1954, ko so v Tedenski tribuni izhajale Pustolovščine Zvitorepca in Trdonje v Afriki. Avtor ga je moral prenehati risati in je na zadnjo risbo napisal: »… in tako so naši junaki stopili v temni pragozd novim pustolovščinam naproti.«

Pritisk je zalegel

Tam, kjer je bil prej strip, so začeli objavljati slikanico Tivolski prijatelji. Besedilo je pisal Josip Korban, ilustracije, tokrat brez oblačkov, pa so bile še naprej Mustrove. Ko so se napadi malce polegli, so spet dovolili nadaljevati Pustolovščine Zvitorepca in Trdonje v Afriki. Širša javnost ni nikoli izvedela, zakaj so prekinili objavljanje tega stripa, niti zakaj je uredništvo spremenilo odločitev. Verjetno sta bila razloga izjemna priljubljenost Zvitorepca in velik pritisk bralcev. V prid tej tezi govori dejstvo, da so v založbi Slovenskega poročevalca že naslednje leto sporni strip objavili v knjižni obliki, ki je doživela več ponatisov, vsi pa so bili zelo hitro razprodani.

V tistem obdobju se je Miki Muster lotil tudi stripovske priredbe Martina Krpana, od katere se je ohranilo le nekaj risb, saj je moral načrt zaradi hudih napadov nasprotnikov stripa kmalu opustiti. Krpana se je znova lotil 30 let pozneje. Najprej je izhajal v Pilotu, tedenski prilogi Nedeljskega dnevnika, vendar ta različica ni bila na tako kakovostni ravni kot nedokončano delo iz petdesetih let.

Zbrana dela Mikija Mustra?Zadnja leta nekdaj najbolj napadani in osovraženi ilustrator med likovniki doživlja pravo renesanso priznanj za svoj prispevek na področju devete umetnosti. Miki Muster si jih vsekakor zasluži, poleg tega pa bi bil njegov stripovski opus nedvomno vreden tudi razmisleka o izidu zbranih del.

Vir: http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kako-je-zvitorepec-kvaril-mladino

Razmere za vrnitev Alan Forda so idealne

Razmere za vrnitev Alana Forda so idealne

Vir / Avtor:  Miha Štamcar

Alan Ford je bil heroj ali, bolje rečeno, antiheroj vaše mladosti, če se je ta dogajala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Italijanski strip milanskih avtorjev, risarja Magnusa (Roberto Raviola, 1939–1996) in pisca Bunkerja (Luciano Secchi, 1939) je začel izhajati leta 1969, v rajnki skupni državi pa je izhajal od leta 1972, ko ga je začel prevajati hrvaški novinar in pisatelj Nenad Brixy (1924–1984). A prevajati ni prava beseda, boljše bi bilo reči, da je Brixy strip priredil in s tem dobil nekaj novega – vsebino, ki je razen v Italiji zares zaživela samo še pri nas. In to ni urbana legenda: vsi poskusi, da bi strip, ki je bil v Jugoslaviji kulten, prevedli v kateri koli drug jezik, so bili neuspešni. Nekaj številk Alana Forda je sicer izšlo v portugalščini in francoščini, toda v angleščino stripa, ki se dogaja v cvetličarni v New Yorku, kjer je sedež skupine tajnih agentov, sploh nikoli niso prevedli. Nikoli, čeprav so mnogi celo mislili, da je strip ameriški.


(Foto: Bojan Šverko/SOF)

Fenomen Alana Forda v nekdanji Jugoslaviji je v svoji knjigi poskušal razvozlati Lazar Džamić (1960), beograjski strokovnjak za sodobni marketing, novinar, kolumnist pri raznih beograjskih časopisih in bloger pri britanskem Guardianu pa tudi amaterski bobnar, ki že desetletje in pol živi v Londonu. Džamić deluje v Angliji kot kreativni direktor v agencijah, ki se ukvarjajo z digitalnim marketingom, ima bend, ki nastopa trikrat ali štirikrat na leto, in organizira manjši glasbeni festival, trenutno pa končuje tudi napol biografski roman o intelektualcu iz vzhodne Evrope, ki živi, kakopak, v Londonu. Džamića smo ujeli po predavanju o oglaševanju na portoroškem Sofu, kjer je govoril o prihodnosti digitalnega marketinga. Nas je seveda bolj zanimala njegova knjiga Cvječarnica u kuči cveča (Cvetličarna v hiši cvetja) s podnaslovom Kako smo sprejeli in živeli Alana Forda.

V vaši knjigi lahko preberemo, da ste poskušali govoriti z avtorjem Alana Forda, scenaristom Bunkerjem, a niste bili povsem uspešni…

Zelo težko ga je dobiti, poskušal sem na vse načine, toda Bunker ne daje intervjujev in se izogiba ljudem. Na koncu lahko rečem, da sem bil zelo zadovoljen, ko mi je vendarle odgovoril na mojo elektronsko pošto. Gre za izredno pomemben odgovor, ki sem ga v celoti objavil v knjigi. Bunker namreč v njem natančno razloži, da je Alana Forda zasnoval na podlagi italijanske commedie dell’arte, da so posamezni liki praktično preneseni štiristo let v prihodnost, v moderni New York. Ko sem začel raziskovati to obliko italijanske komedije, sem prepoznal praktično vse osebe iz stripa.

Pravijo, da je jugoslovanski prevod, ki je začel izhajati leta 1972, tri leta po italijanski premieri, nekaj posebnega. Prevajal je Hrvat Nenad Brixy, strip pa se bere kot nekakšna vsem razumljiva »jugoslovanščina«.

Naj takoj na začetku rečem, da imamo lingvistiko in politiko. Če se pogovarjaš z lingvisti, ti bodo rekli, da sta srbščina in hrvaščina isti jezik, ki imata nekaj dialektov, tri ali štiri… To pomeni, da se lahko jaz kot Srb pogovarjam s Hrvatom, pri čemer govoriva vsak svoj dialekt, pa se vseeno razumeva. Pustimo slovenščino, ki je drugačna. Ko govoriva o Alanu Fordu, lahko rečem, da je Brixy uporabil nekakšno posebno visoko hrvaščino, bolj ceremonialno, lahko bi rekel krleževsko. In ko se ta Brixyjeva visoka hrvaščina sreča z umazanim newyorškim predmestjem, dobimo izjemno podlago za farso. Ta visoka hrvaščina je bila očitno zelo berljiva za Hrvate, izkazalo pa se je, da je bila še bolj zanimiva za srbsko in bosansko občinstvo. Še ko smo bili mlajši, živel sem v Smederevu, se spomnim, da smo se norčevali iz takšnih visokih oblik hrvaščine in iz podobnih oblik nekakšne visoke beograjščine.

Ena od številnih teorij, zakaj je bil strip tako popularen prav v Jugoslaviji, govori o tem, da Brixy Alana Forda ni prevajal, ampak ga je prirejal in humor prilagodil bralcu na območju nekdanje države.

To v veliki meri drži. Gre za »transkreacijo«, Brixy se je držal osnovnih tematik, vendar jih je predelal v svojem jeziku.

In na vsem svetu ni bilo nikogar, ki bi to znal v francoščini ali angleščini?

Za zdaj še ne. Čeprav ne vidim v prihodnost, mislim, da za kaj takega ni veliko možnosti.

Ali to pomeni, da sta si načina, na katera so Italijani in Jugoslovani videli Združene države v sedemdesetih letih, pravzaprav zelo podobna?

Predvsem sta si, kot sem zapisal tudi v knjigi, izredno podobni naša in italijanska mentaliteta. Nadrealistična farsa je v teh prostorih nekaj zelo vsakdanjega, zato smo se lahko identificirali s tem stripom.

Ko govorimo o nadrealizmu in farsi: zdi se, da sta Magnus in Bunker vzela primer iz realnosti, kot so recimo umazane in prenapolnjene sobe v bolnišnicah, narisala pa sobo, v kateri je bilo v desetih posteljah sto bolnikov, od tega je bila polovica že mrtvih. Da bi poudarila neko zelo resno socialno temo, sta enostavno pretiravala do skrajnosti.

Alan Ford ima tri elemente: prvi element je nadrealizem, drugi element je farsa, tretji je satira. Stvari so med seboj povezane v nadrealistično satirično farso, ki se odlikuje s pretiravanjem, ki stvari pripelje do popolnega absurda. V Alanu Fordu ni nič enostavno, vse je pretirano.

Alan Ford je strip, ki je v Jugoslaviji kljub razmeroma trdemu socializmu, ki se je vrnil v začetku sedemdesetih let, izhajal brez posegov cenzure. Odgovor, zakaj je bilo to mogoče, je na videz jasen: po vsebini gre za ostro kritiko kapitalizma, avtorji so vedno na strani revnih in vedno se norčujejo iz bogatih, občasno najbogatejše kapitaliste rišejo kar v podobi prašičev…

Na površini je ta strip res kritika kapitalizma. V bistvu pa v sebi vsebuje še marsikaj. To je predvsem kritika vsakega propagandističnega sistema, kakršen je bil tudi jugoslovanski. Debeli šef iz Alana Forda je bil tak, kot je bil vsak šef v naši državi, Številka ena (»Broj jedan«) bi bil lahko vsak pripadnik tajne službe ali kar diktator, morda celo Tito. Črna knjižica, ki jo je imel vedno pri sebi, je simbol tajne službe, ki – kadar je treba – uporabi svoje podatke… Jugoslavija je bila država, kjer je bila velika razlika med tem, kaj je propaganda ponujala in kaj se je v državi res dogajalo. Ravno odnos med propagando in realnostjo je tisto, kar na zelo poseben način ponuja Alan Ford.

Pa vendar Alana Forda ni bilo v nobeni drugi vzhodnoevropski državi.

Drži, in strašno me zanima, kako bi bil videti Alan Ford v ruskem, romunskem ali bolgarskem prevodu. Imam občutek, da bi funkcioniral – v tistih časih seveda.

Morda je to še eden v vrsti dokazov, da Jugoslavija dejansko ni bila del vzhodne Evrope. Sprejemali smo mnoge vzore z zahoda in eden od njih je bil tudi tajni agent Alan Ford.

Se strinjam, bili smo nekje vmes. In tudi zato je bila ta napetost med prividom in realnostjo toliko večja. V Romuniji nihče ni imel nobenih iluzij. Ljudje so vedeli, kje so, in si niso komplicirali življenja. Pri nas je bilo drugače. Imeli smo občutek, da morda živimo v normalni državi, hkrati pa je bilo vsem jasno, da ne živimo v normalni državi. Vedeli smo, da lahko govorimo vse, pa vendar nismo smeli vsega reči. Vsi so dobivali nekakšne dodatke in trinajste plače, hkrati pa je bilo jasno, da tega denarja nimamo in da vse skupaj temelji na nekakšni državni ekonomiji, po kateri podjetja ne ustvarjajo dobička, ampak vse skupaj razporeja država.

Lahko rečeva, da vsaj v Sloveniji in v večjem delu nekdanje države zdaj vlada pravi, trdi kapitalizem, torej povsem drugačen družbeni sistem kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, hkrati pa sistem, ki ga v Alanu Fordu najbolj kritizirajo. Ne mislite, da je to morda lahko podlaga za renesanso tega stripa?

Vem, na kaj mislite – govorite o primitivnem kapitalizmu, kakršen zdaj vlada ne samo v nekdanji državi, ampak še marsikje v vzhodni Evropi. Se strinjam, pogoji za vrnitev Alana Forda so idealni, je pa dejstvo, da ima pravi Alan Ford samo petinsedemdeset nadaljevanj. Potem je risar Magnus odšel, novi risar pa je bil toliko slabši, da sem strip po desetih novih številkah celo sam prenehal brati.

Vir: http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/-razmere-za-vrnitev-alana-forda-so-idealne

Opomba Strip.art.nice Buch!

V članku so napake:
– prva št. Alan Forda je izšla leta 1970
– obstaja prevod v angleščino
– cenzura v Jugoslaviji je bila bogata, od praznih oblačkov, brisanja delov do rezanja celih slik, 8 števik v prvi seriji SSB ni izšlo, v ponatisih so popravljali tekst…

Pozor, delo!

Pozor, delo! Stripburger gostuje v Franciji

 

Striparsko jedro zaokrožuje vrsta del v drugih medijih
31. marec 2014 ob 10:02,
zadnji poseg: 31. marec 2014 ob 10:07
Marseille – MMC RTV SLO/STA

Stripburgerjeva razstava Pozor, delo! bo med 4. in 29. aprilom gostovala v grafičnem studiu Le Garage L. v francoskem kraju Forcalquier.

Dela bosta predstavila stripovska avtorja David Krančan in Jakob Klemenčič, ki se jima bo pridružila še hrvaška kolegica Dunja Janković.

Razstava Pozor, delo! je bila sprva zasnovana kot pendan Stripburgerjevi mednarodni stripovski antologiji z naslovom Workburger. Striparskemu jedru razstave se je pridružila še vrsta del v drugih medijih, ki zaokrožajo njeno sporočilnost. Navdahnjena z aktualno stvarnostjo razstava ponuja večplasten prikaz konfliktnega razmerja, ki ga poganja napetost med vrednostjo in ovrednotenjem dela.

Gosti bodo med med obiskom tudi ustvarjali. Sodelovanje s studiem se bo, kot so zapisali v uredništvu Stripburgerja, nadaljevalo maja, ko bo v Le Garage L. ustvarjal in razstavljal še en Stripburgerjev dolgoletni sodelavec, priznani finski stripovski ustvarjalec Jyrki Heikkinen.

Umetniški kolektiv in produkcijski studio Le Garage L. je generator nove umetniške produkcije, vezane na grafiko in strip. Povezujejo se z drugimi avtorskimi skupinami in institucijami, soustvarjajo nove umetniške smernice in organizirajo raznovrstne dogodke, kot so razstave, delavnice in predstavitve, posvečajo se tudi založništvu.

A. K.Vir:  http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/pozor-delo-stripburger-gostuje-v-franciji/333447