Tolpa mladega Ješue v Strip.art.nici Buch

Drobtinice

 

Lavrič razvaja z mlado Ješuo v barvah, predstavitev v Stripartnici Buch

.
Poskus ateistične razlage življenja nekega Mesije
16. marec 2017 ob 12:03
Ljubljana – MMC RTV SLO/STA

“Je eden redkih risarjev, ki z leti kakovostno raste. Trdim, da je njegova risba v Tolpi mladega Ješue najboljša doslej. Fantastičen je,” je o delu Tomaža Lavriča povedal lastnik striparnice in založbe Buch Aleksander Buh, kjer bo predstavitev prvega dela trilogije strip albuma Tolpa mladega Ješue – Čarodej.

V Stripartnici Buch bo tako v Murglah drevi potekala predstavitev tega prvega dela trilogije, ki ga podpisuje letošnji nagrajenec Prešernovega sklada Tomaž Lavrič, za barvno podobo pa je zaslužen Gorazd Vahen. Strip je bil sicer v črno-beli različici objavljen v Mladini.

Sicer pa je bil Lavrič letos z nagrado Prešernovega sklada nagrajen za stripa Tolpa mladega Ješue in Lomm ter za razstavi v Cankarjevem domu in Pritličju. Risar stripov in karikaturist Iztok Sitar je v utemeljitvi nagrade opomnil, da je Lavrič izjemen risar, ki se ponaša z odličnim poznavanjem človeške anatomije in pretanjenim čutom za plastično ponazoritev človeškega telesa.

Resnična zgodba Ješue ni vklesana v kamen
“Tolpa mladega Ješue je poskus povsem ateistične razlage življenja nekega Mesije,” so sporočili iz striparnice. Sveto pismo nove zaveze je le skupek besedil, ki so jih po ustnem izročilu zapisali različni pisci mnogo let po dogodkih, ki jih opisuje, nato pa so jih še stoletja dodajali, odvzemali in prekrajali vse do različice latinske Vulgate v začetku 5. stoletja in njene dokončne potrditve na tridentinskem koncilu leta 1546.

“A kaj se je zgodilo v resnici? Kakšna bi bila lahko resnična zgodba o življenju Ješue, božjega izvoljenca, začetnika največje svetovne vere, okleščena vraževerja in blodenj, olepšav in pretiravanja, političnih kompromisov in cerkvenih dogem,” beremo v napovedi striparnice.

Z barvami podkrepljen praznik za oči
Aleksander Buh je pohvalil tudi barvno podobo, ki jo je stripu nadel Gorazd Vahen, Lavrič namreč tudi sicer ne barva svojih stripov. “Nisem še videl stripa, ki bi bil tako pobarvan, kot je to uspelo Vahnu,” je dejal Buh. Ilustrator je na tem delal pol leta: “Res si je vzel čas in se posvečal malenkostim, poudaril sence itd. Menim, da je ta strip praznik za oči.”

Doslej za barvne podobe njegovih del zaslužni predvsem francoski založniki, on pa na končno podobo ni imel nobenega vpliva, je še pojasnil Buh. Že pri izdaji Evrope se je odločil, da bo dal pobarvati tudi tretji del stripa, ki je bil do tedaj objavljen samo v črno-beli različici, ker so bralci oziroma kupci stripov po svoje postali razvajeni: “Nekaj je kakovost risbe, ki se kaže že v črno-beli različici, in v tem je Lavrič res mojster, vendar končni potrošnik želi barve.”

Na pohodu še Zdravilec in Odrešenik
Kljub vsemu pa Buh razmišlja, da bi po izidu tretjega dela Tolpe mladega Ješue tega izdal tudi v integralni, črno-beli različici. Na drevišnji predstavitvi stripovskega albuma bo Lavrič imetnikom stripa vanj tudi kaj narisal, so še sporočili iz striparnice in založbe Buch. Pod njeno streho bodo izšli vsi trije deli Tolpe mladega Ješue. Drugi del Zdravilec bo po besedah Buha predvidoma, če ga bo uspelo Vahnu pobarvati, izšel do konca oktobra, še pred letošnjim Slovenskim knjižnim sejmom, tretji del Odrešenik pa naj bi izšel pozneje, nekje vzporedno s koncem objave v reviji Mladina.

Predstavitev stripa Tolpa mladega Ješue – Čarodej s podpisovanjem bo potekala drevi ob 19. uri v Striparnici Buch v Murglah.

Tolpa mladega Ješue – Čarodej

Založnik Aleksander Buh je pohvalil tudi barvno podobo, ki jo je stripu nadel Gorazd Vahen, Tomaž Lavrič namreč tudi sicer ne barva svojih stripov. Foto: Buch

Tomaž Lavrič

Ustvarjalec Diareje in letošnji nagrajenec Prešernovega sklada Tomaž Lavrič med drugim velja za “da Vincija slovenske grafične literature” in “najmočnejšo blagovno znamko Mladine”. Foto: Borut Krajnc / Mladina

Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/lavric-razvaja-z-mlado-jesuo-v-barvah-predstavitev-v-stripartnici-buch/417456

Stripolis v Kinu Šiška

Drobtinice

Od prima punce in kobile France do babure in Zvitorepca-princeske: ženski liki in moški liki v ženskih vlogah v stripih Mikija Mustra

Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik niso le antropomorfne živali s prikupnimi imeni, so tudi moški druge polovice
dvajsetega stoletja. Janez Grm bo v predavanju skušal ugotoviti, kakšen odnos imajo ti liki do ženskih likov,
na katere naletijo v svojih prigodah. Kako na ta odnos vplivajo pripovedne konvencije, kako tedanja družbena
dogajanja? Kdaj so ženski liki ovira, kdaj gibalo, kdaj aktivne soudeleženke v prigodi? Kako se njihova upodobitev
(ne le vizualna) spreminja skozi leta? Kako ženski liki uporabljajo zakonsko vezo sebi v prid? Zakaj drezajo moške
like v nos? Predavanje bo posvečeno tudi motivu moškega lika v ženski vlogi. Trije prijatelji se včasih znajdejo
v ženskih oblačilih in celo v samem ženskem telesu. Kako se na to odzivajo drugi liki? In kako to vpliva na
preoblečene/spremenjene prijatelje same?

O vsem tem in še čem na marčevskem Stripolisovem predavanju
21. marca od 20.00 do 22.00 ure

Razstava slovenskega stripa v Celju

Drobtinice

Zdrava kondicija devete umetnosti

Stripovsko desetletje: Pregledna razstava slovenskega stripa v minulem desetletju. JAK povečal sredstva za podporo domačemu stripu.
.

Vojko Urbančič                                                                 sre, 15.03.2017, 21:00

Če zidovi kdaj spregovorijo, to trenutno velja za tiste v celjski­ Galeriji sodobne umetnosti. Prekrivajo jih zgovorne podobe in besedila, ki imajo domicil na stripovskih straneh, zdaj pa so del tamkajšnje tretje razstavne inventure slovenske devete­ umetnosti.

Celje se s projektom Stripovsko desetletje: strip v Sloveniji 2006–2016 potrjuje­ kot rezervna prestolnica ­slovenskega stripa. Razstava z izborom izdelkov devetindvajsetih avtorjev nadaljuje serijo krovnih preglednih razstav slovenskega stripa, ki imajo v Celju spoštljivo­ tradicijo, postavljajo jih enkrat na desetletje.

Prvo, Slovenski strip: pregledna razstava, z izborom slovenskega stripa od začetkov izpred (domala) stoletja, so v Galeriji sodobne umetnosti postavili leta 1996, kar je bila sploh prva sodobna pregledna razstava tukajšnjega stripa z referenčnim katalogom.

Desetletje zatem so izvedli projekt Slovenski strip in animirani film 1996–2006, v okviru katerega so, kot pove naslov, pridružili stripu inventuro tukajšnje animacije. S tokratno razstavo pa sledijo stripu v minulem desetletju, od sezone 2006.

Ob tem je bilo Celje že prizorišče stripovskih festivalov, v njem deluje striparna Oblaček, predvsem pa studio Risar Vojka Volavška, založnika serije stripovskih albumov in revije Strip Bumerang, ki je ugledala luč sveta ravno leta 2006, a je danes na Risarjevi spletni strani mogoče izvedeti, da je pač »občasnik«. Dolgo je bila mesečnik.

Celjani so znova pripravili razstavo v sodelovanju z redakcijo edine druge preostale tukajšnje stripov­ske revije, trdoživega Stripburgerja iz Ljubljane, kjer letos zaznamujejo četrt stoletja obstoja. Kustosinja razstave je Katerina Mirović, v njeno postavitev so bili vpreženi Andrej Štular, David Krančan in ­Matjaž Brulc, rezultat pa, kot smo vajeni pri Stripburgerjevih projektih, prepriča, kar pri razstavljanju stripa, grafičnega medija, namenjenega temu, da pristane v rokah in ne na zidovih, ni samoumevno.


Izar Lunaček: Založeni raj, Forum Ljubljana, 2013.

Originalne stripovske table in skice imajo pri različnih avtorjih različen status. Za mnoge so tako rekoč fetišistično dragocene, za druge le efemerno, pozabi namenjeno gradivo, enotno uokvirjene in razstav­ljene v klasičnem razstavišču pa ne glede na avtorjev odnos do njih zapustijo enoten vtis galerijskega, kdaj v prihodnosti nemara muzejskega »kosa«.

Ne le »totalni avtorji«

Kar je tokrat na ogled, govori o različnih avtorskih pristopih in izkušnjah, o aktualnih družbenih danostih, davni ali manj davni zgodovini, otroštvu in seveda še marsičem, izbor pa dopolnjujejo zajeten pregled stripovskega tiska, stripovski junaki v obliki kipov in kipcev, podobe, naslikane neposredno na stene, skicirke in še kaj. Vzpostavljen je še salonček, kamor lahko sedeš in prebereš album, knjižico ali knjigo. Najbolj svež v tej ponudbi je bogat razstavni katalog, dvojezični (še v angleščini), s kar 180 stranmi.

»Če bo še kdo potarnal, da se v tej deželi nič ne dogaja, ga brez sramu soočite z izjemno stripovsko produkcijo,« je Katerina Mirović optimistično sklenila kratek uvodnik v katalogu, a se na naši mali stripovski sceni optimizem rad brati s tarnanjem.

Tomaž Lavrič: Čarodej, prvi del trilogije Tolpa mladega Ješue, 2017, založba Buch.

V zgoščenem krovnem pregledu stanja, ki ga v katalogu podpisuje Bojan Albahari, izveš, da je to še vedno scena z omejenim številom akterjev in bralcev, ki ima omejen manevrski prostor in ostaja ranljiva, občutljiva tudi na malo manj ugodne ustvarjalne okoliščine. Izveš še, seveda ne prvič, da ni prave stripovske kritike in medijskega prostora za strip, in da bi se morali uredniki na založbah bolje stripovsko izobraziti.

Kot pozitiven založniški premik v minuli dekadi je v katalogu navedeno, da je Javna agencija za knjigo celo povečala sredstva za podporo domači stripovski produkciji in da se po stripu končno ozirajo tudi tukajšnje uveljavljene založbe. Deveta umetnost je vidneje prodrla tudi v šolske učbenike, razne brošure in zloženke, pri čemer so njen domet na področju komunikacije spoznali tudi v muzejih, katoliški Družini in nekaterih gospodarskih podjetjih.

Na področju avtorstva se je v minuli dekadi zgodil vidnejši premik s pozicije »totalnega avtorja«, ki riše in piše stripe, na nastope duetov, sestavljenih iz scenaristov in risarjev, kdaj pa vskoči še kdo, ki stripe, denimo, odene v barve. Odlična novica je, da se je v zadnjem obdobju prej redkim avtoricam pridružilo več mojstric stripa, s čimer se je ženska zasedba konsolidirala in predstavlja stalnico.

V minuli dekadi smo naposled dobili tudi prvi zajeten knjižni pregled tukajšnjega stripa. Ni nastal v akademskih krogih, pač pa na sceni. Iztok Sitar, tudi sam stripar in eden razstavljajočih, je objavil zajetno Zgodovino slovenskega stripa 1927–2007, pravkar pa piše njeno ažurirano, dopolnjeno verzijo.

fino_kolo_nasl

Tanja Komadina: Fino kolo, 2014.

Dobra kondicija stripa na entuziastičen pogon

V vsebinskem smislu pripada levji delež kataloga Gašperju Rusu, ki je tako kot Sitar stripovski avtor in publicist, in njegovemu obravnavanju posameznih stripovskih opusov, celo v širšem razponu avtorjev od tistih, katerih dela srečaš na razstavi.

V izboru namreč kdo tudi manjka. Na malih scenah, kakršna je naša stripovska, je dovolj prostora za zamere in kdo bi se raje podvrgel inkviziciji kot sprejel vabilo na Stripburgerjevo razstavo, po drugi strani pa manjkajo, denimo, dela Bernarda Kolleja, ki je, mimogrede, edini slovenski samostojni avtor, ki se preživlja le z ustvarjanjem stripa (neodvisno od domačega trga, za tujino).

Rus v zapisu najprej pretrese delo novincev na sceni, nato starih mačkov. Med prvimi, denimo, ­Mateja Stupice, seveda znanega predvsem s širših področij vizualnih umetnosti, Tanje Komadina, ki je z emotivno nabitim Finim kolesom prodrla na Švedsko, samorastnika Domna Finžgarja ali Kaje Avberšek, ki je razvila specifičen znakovni vizualni jezik.

Med avtorji z dolgo stripovsko kilometrino so minulo desetletje gotovo zaznamovali Zoran Smiljanić s petdelnim stripovskim monumentom Meksikajnarji, Tomaž Lavrič s svojo znano sposobnostjo razvijanja večtirnega avtorskega izraza, številne izdaje Cirila Horjaka, Izarja Lunačka, Andreja Štularja, Davida Krančana, avtorja rezijanske Grdine in Pijanega zajca, ki v katalogu nastopa tudi s teoretskimi zapisi, Damijana Stepančiča, Sitarja ali Matjaža Bertonclja, izpostavljanje imen je vselej nehvaležno.

Med mojstri stripa za mladino pa avtorjev, vpetih v klasično, likovno kultivirano pripovedovanje zgodb, kot so Matjaž Schmidt, Jelka Godec Schmidt ali Marjan Manček, in mlajših, ki ubirajo drugačne poti. Kot ugotavlja Rus, tukajšnji strip krasi »razmeroma zdrava kondicija«. Dasiravno predvsem na entuziastičen pogon.

David Krančan: Grdina. Zverinice iz Rezije v stripu, Forum Ljubljana, 2014.

Vir: http://www.delo.si/kultura/vizualna-umetnost/zdrava-kondicija-devete-umetnosti.html