Stripolisfest

Festival, ki je potekal v stripovskih sličica

Stripolisfest: zvrhane stojnice stripov, ugledni gosti iz tujine in tudi razstava novopečenega sedemdesetletnika Kostje Gatnika.

pon, 12.10.2015, 20:00

Tretja izdaja Stripolisfesta je mimo. Kak vtis ostaja? Legendarnega Luciana Secchija alias Maxa Bunkerja, ob pokojnem Magnusu očeta Alana Forda, ki bi pri 76 letih nedvomno dvignil statistiko obiska (kak mesec pred festivalom je zaokrožila vest o njegovi prisotnosti), v Ljubljano sicer ni bilo, a je program, tak je občutek, ciljno publiko kljub tej odsotnosti prepričal.

Tako si lahko v soboto, na osrednjem dnevu v programu festivala, na katerem se v promociji devete umetnosti povežejo tako akterji s področja ožje avtorskega kot žanrskega stripa, lahko znova izbiral med lično zvrhanimi stojnicami s stripi, od dodobra uležanih primerkov s klenimi tujerodnimi junaki, ki so se v času ranjke SFRJ brez težav naučili tedanje srbo-hrvaščine, do sodobne avtorske produkcije Stripburgerja, hrvaških Komikaz (ki so z mednarodnim projektom stripovskih avtoric Femicomix pridružili Mestu žensk), založbe Modrijan, ZRC SAZU in še koga, ki se posveča produkciji, za katero se v Sloveniji nekako pregovorno nihče ne tepe.

Predstavili so se še striparna Buch, društvo Stripoholik, skupina mladih avtorjev Papirnate sanje in še kdo, v tem smislu preseganja jarkov med stripovskimi fevdi pa je izzvenel tudi osrednji festivalski program dogodkov – razstav in pogovorov z gosti.

Nina Bunjevac in Očetnjava

»Slike so buržoazne, predrage za ljudi. S sliko ne moreš povedati toliko kot s stripom,« je odločitev za deveto umetnost kategorično argumentirala geografsko najbolj oddaljena in najtežje pričakovana častna gostja Stripolisfesta Nina Bunjevac, kanadsko-srbska avtorica albuma Očetnjava, katerega prevod so pri nas izdali pri Modrijanu, vzporedno pa pripravili še njeno malo turnejo, ki je pred Stripolisfestom obšla Škofjo Loko in Koper.

Tako sta se s sogovornikom, stripovskim kolegom Iztokom Sitarjem, že pred velikim finalom pred Stripolisfestovim mikrofonom dodobra »otipala«, kar se je poznalo. O Očetnjavi, ki nedvomno zadosti pričakovanjem ljubitelja avtorskega stripa, je bilo v Delu že precej govora.

Kratka obnova: gre za stripovsko razčiščevanje z lastnim očetom, ki je izredno. Oče je po izbruhu Đilasove afere kot njegov pristaš emigriral v Kanado, kjer je pristal v srbski nacionalistični teroristični skupini Očetnjava, umrl pa med izdelavo bombe, namenjene napadu na ambasado SFRJ.

Tedaj je bila Nina Bunjevac otrok in se očeta ne spominja. Bila je že v SFRJ, kamor je mati z njo in drugo hčerko pobegnila iz Kanade (z izgovorom, da gre le na obisk), sina pa ji oče ni dovolil vzeti in ga je morala pustiti onkraj Atlantika. Tudi Nina Bunjevac ima sina, najstnika. Kot je povedala, ga – da ne bi podedoval ničesar iz te družinske srhljivke in širše zgodbe o jugoslovanskih morijah – nikoli ni naučila srbščine. Odrašča kot Kanadčan. »Želim, da nekoč Srbijo spozna le kot turist, le njene lepe plati,« je izjavila.

Očetnjava je večplasten strip, v katerem se realnost prepleta z metaforiko, izrisan je vrhunsko, brez polovičarstva, skratka, je užitek za oči in duha. »Nekaj med Mausom in Perzepolisom,« se je avtorica v Kinu Šiška nekoliko zmdrovala med citiranjem klišejsko zveneče oznake, ki ji jo dajejo onkraj Atlantika.

Pretresljive družinske dediščine se je sicer v krajši stripovski zgodbi lotila že pred tem (dostopna je tudi v njeni srbski izdaji, omnibusu Hladna kao led), kot je napovedala, pa bo prihajajoči album posvetila babici, ki že v Očetnjavi igra eno osrednjih vlog (nasploh večino »vogalov« tega stripa podpirajo ženske). V Kinu Šiška je obujala tudi spomine na otroštvo v Nišu (ko je šlo tudi stripu dobro), med vzorniki pa omenila sonarodnjaka Zografa in Wostoka ter med mednarodimi Charlesa Burnsa, Drewa Friedmana in Arta Spiegelmana.

Darko Macan in Mi, mrtvi

Bila je geografsko najbolj oddaljena gostja festivala, drugi, ki se je prav tako predstavil v vlogi častnega gosta (ne prvič v Sloveniji), pa je bil bližnjik iz Zagreba, risar in predvsem scenarist stripov Darko Macan. Pogovor z njim je retrospektivno obudil njegovo skoraj tridesetletno profesionalno kariero, vključno z angažmajem pri velikih ameriških založnikih serij o superherojih, kot sta Capitain America ali Tarzan, in elitno nominacijo za osrednjo Eisnerjevo nagrado, ki jo je za projekt Grendel Tales dosegel z risarjem Edvinom Biukovićem, v ospredju njegovega pomenka s tukajšnjim kolegom Izarjem Lunačkom pa je bila serija Nous, les morts (Mi, mrtvi), ki jo za založnika v Franciji soustvarja z risarjem in prav tako težkokategornikom hrvaškega stripa Igorjem Kordejem.

Sicer, kot je povedal, kot scenarist rad postavlja predvsem vprašanja. »Proze ne pišeš, če poznaš odgovore. Če jih, napišeš esej, prozo pa moraš pisati z vprašanji.« je izjavil, Lunaček pa je iz njega izvabil tudi kaj osebnejšega. Povedal je, da je s pisanjem za ZDA prenehal, ker je dobil vtis, da tistega, kar je želel sporočiti, nihče ni želel razumeti, samokritično pa dodal, da je vselej v dvomih, ali je sploh kaj uspel prispevati k razvoju stripa. Občutek, da je bil strip, ko je začel sam, boljši in da njegov nivo odtlej le pada, ga ne zapusti.

Stripolisfest je že pred debatama z osrednjima gostoma postregel z delcem Stripburgerjevega železnega repertoarja in tukajšnjo klasiko. Prvega je zastopal španski Francoz Olaf Ladousse, ki je galerijo DLUL zapolnil z grafično produkcijo in svojevrstnimi, bolj asociativnimi kot pripovednimi piktogrami, ki le izjemoma sledijo stripovskemu nizanju časovnih sekvenc in kadrov (so pa dobrodošla terapija očem, utrujenim od vsakodnevnih komercialnih vizualij), k temu pa je dodal še drobne elektronske glasbene instrumente, duhovito sestavljene iz vsakdanjih predmetov. Kako zvenijo, so lahko obiskovalci pravkar spoznali na današnji ponovitvi njegovega otvoritvenega performansa s Carmen Espina.

Omenjeni oddelek klasike je pripadel novopečenemu sedemdesetletniku Kostji Gatniku in njegovemu legendarnemu izletu v strip, ki ga je podpisal kot Magna Purga. Originalne risbe iz tega kultnega temelja tukajšnjega alternativnega stripa, ki jih je Gatnik ustvaril med letoma 1969 in 1972 in objavljal v Stopu, Tribuni ter Pavlihi, zatem pa samostojno v albumski obliki leta 1977, izjemoma najdejo stik z javnim pogledom, zato je njihovo razstavo v lokalu Pritličje neumestno zamuditi. Izbor je ozek (Srce, ki ljubi, Sračko Srečman, Peter Klepec, pregovori, pasice iz Pavlihe …), a se od njega (znova) posloviš z občutkom, da je Gatnikov humor nenadkriljiv.

Njegovo razstavo so odprli minuli petek, že dan prej pa je bilo isto Pritličje prizorišče druge dražbe stripovskih originalov. Tokratna je zapustila medlejši občutek od lanske. Trg s tovrstnimi originali je v mednarodnem prostoru ustaljen, pri nas pa ostaja tržna niša, ki se ji kljub interesu kupcev redneje in resneje nihče ne posveča. Tokrat so sicer znova prodali večino ponujenega, od 18 so ostale neprodane štiri risbe, a so bile končne cene nizke.

Edina, ki sta segla do solidnih zneskov, sta bila Lunaček s tablo iz serije Miniji, prodano za 160 evrov, in Tomaž Lavrič, ki je bil nasploh adut dražbe, saj velja za avtorja, ki originalov ne prodaja. Njegova karikatura iz Mladine na temo samoniklega gafa aktualnega predsednika naše očetnjave (tista Ajde, miška mala …) je pristala najvišje, pri 210 evrih.

Z izjemo nekaterih imen pred začetkom dražbe sicer sploh nisi mogel vedeti, kaj bo ponujeno, risbe pa si si lahko ogledal le zelo bežno. Stripolisfestovi dražitelji vztrajajo pri sicer čisto simpatičnem amaterizmu kot »strategiji«, a bi lahko pomislili, da si mora vsak dražitelj, ki avtorjem zaračuna svoj delež, tega zaslužiti. Lanska dražba je bila v celoti sestavljena iz doniranih risb in namenjena delovanju striparne v Pritličju, tokrat pa so se odločili za delitev dobička z avtorji. Se pravi, da je tokrat rezultat vplival tudi na finance teh, zato je bil amaterizem odveč.

Dražba stripovskih originalov v Pritličju. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Vir: 
http://www.delo.si/kultura/vizualna-umetnost/festival-ki-se-je-odvil-v-stipovskih-slicicah.html

Stripolisfest

V tretje gre rado: Stripolisfest in dnevi rajanja devete umetnosti

V tretje gre rado: Stripolisfest in dnevi rajanja devete umetnosti

Na tretji izdaji Olaf Ladousse, dražba originalov, Kostja Gatnik, stripovski sejem in Darko Macan ter Nina Bunjevac kot osrednja gosta.

čet, 08.10.2015, 06:00

Tukajšnjim ljubiteljem stripa se, kar so pripravili v okviru ljubljanskega festivala Stripolisfest, ne zgodi pogosto. Štirje dnevi programa dogodkov na temo devete umetnosti s kar nekaj uveljavljenimi gosti od blizu in manj blizu.

Njegovo tretjo izdajo, ki jo organizatorsko podpisuje društvo Stripolis v sodelovanju s Kinom Šiška, Stripburgerjem, Pritličjem in založbo Modrijan, so z odprtjem razstave špansko-francoskega avtorja Olafa Ladoussa v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana načeli včeraj, njegove stripovske dosežke, grafična dela in glasbila – Ladousse je tudi glasbenik in kreator glasbenih inštrumentov, pri čemer njegov zvočni inštrumentarij označujejo kot dokaj prismojeno unikaten – pa si bo mogoče ogledati še do zadnjega dne oktobra.

Danes ob 20.00 sledi dražba originalov slovenskih stripovskih avtorjev – obljubljajo izdelke avtorjev, kot so Tomaž Lavrič, Iztok Sitar, Jaka Klemenčič, Miha Hančič, Izar Lunaček, Martin Ramoveš, Igor Šinkovec in Tanja Komadina –, zatem pa risanje tujih in domačih striparjev po šipah bara (ob poskočni spremljavi didžeja). Če bo mogoče zatem kupiti tudi šipe, v programu ni definirano, a je tovrstna lanska dražba pokazala, da trženje stripovskih tabel v Sloveniji ostaja nepokrita bela lisa. Dražitelju po dražbi namreč ni ostalo takorekoč nič.

Magna Purga kot definicija alter stripa

Jutrišnji odmerek Stripolisfesta bo, znova v Pritličju in znova ob 20.00, ustregel predvsem ljubiteljem klasike, in sicer z razstavo redko videnih originalov iz vsekakor kultne Magne Purge Kostje Gatnika, vsestranskega avtorja, slikarja, oblikovalca in še kaj, tudi striparja, ki je letos sedemdesetletnik, s svojo Magno Purgo iz leta 1977 pa je uspešno trasiral pot tukajšnjega alternativnega stripa in izdajanju devete umetnosti v obliki albuma. Magna Purga je ob izidu definirala tukajšnji underground strip in ga postavila ob bok svetovnim zvezdam žanra tipa Robert Crumb in Gilbert Shelton.

Osrednji dan bo sobota, ko bodo festivalsko dogajanje raztegnili med 14.00 in 23.00. Obljubljajo stripovski sejem, na katerem bo moč kupiti tako rabljeno robo iz rok članov društva Stripoholik kot še nedotaknjene domače izdaje iz skladišč slovenskih stripovskih založb ter tuje stripe s polic striparn Buch, Oblaček in Pritličje.

Vzporedno bodo v Kinu Šiška potekali pogovori z domačimi avtorji in uredniki novih stripovskih izdaj, od Andreja Štularja prek Mateja DeCecca do Lovra Smrekarja, ki jih bo vodila urednica Stripofilije Radia Študent, Pia Nikolič, osrednja gosta pa se bosta predstavila zatem.

V fokusu: Darko Macan in Nina Bunjevac

Prvi bo ob 17.00 na vrsti Zagrebčan Darko Macan, kot zapišejo, verjetno najboljši hrvaški stripovski scenarist, ki že od osemdesetih objavlja otroške stripe v domovini, obenem pa pobira nagrade za vrhunske zgodbe izdelane za prestižne ameriške seriale, kakršni so Grendel, Cable in Star Wars.

Zadnji dve leti z Igorjem Kordejem pri največji francoski stripovski založbi Delcourt objavljata kritiško opevano serijo Nous les morts (Mi, mrtvi), ki žanr zombijade obrača na glavo prek siljenja bralca v identifikacijo z živimi mrliči. Z Macanom se bo pogovarjal stripovski avtor in filozof Izar Lunaček.

Ob 20.00 se bo predstavila še Nina Bunjevac, kanadska striparka srbskega rodu in avtorica svetovne uspešnice Očetnjava, grafičnega romana, v katerem si je poskušala priti na čisto z likom svojega očeta – rojalističnega simpatizerja, ki je sredi sedemdesetih let minulega stoletja umrl med sestavljanjem bombe za teroristični napad na jugoslovansko veleposlaništvo v Torontu.

Številnim prevodom Očetnjave v svetovne jezike se je pred nekaj meseci pridružila še slovenska izdaja pod okriljem založbe Modrijan, ki je pogovor z Bunjevčevo tudi omogočila. Njen sogovornik bo tukajšnji stripovski avtor in poznavalec zgodovine stripa Iztok Sitar.

Tretji Stripolisfest se bo po pogovoru iztekel z zvoki Počenih škafov, podalpskega swing benda, ki igra veseljaške priredbe neworleanskih džezovskih klasik v prevodu in pod taktirko Nejca Jurna.

Počeni škafi v akciji. Ilustracija: Izar Lunaček

Vir: http://www.delo.si/kultura/vizualna-umetnost/v-tretje-gre-rado-stripolisfest-in-dnevi-rajanja-devete-umetnosti.html?fb_action_ids=10153701494937206&fb_action_types=og.recommends

So stripi v Sloveniji še živi?

So stripi v Sloveniji še živi?

Se še spomnite, kateri je bil vaš prvi prebrani strip? Mogoče mednje sodi kakšen strip Mikija Mustra, mogoče Goscinnyjev Asterix in Obelix?Se še spomnite Zagorja in Alan Forda? In kako je s stripom v današnjem času? O vsem tem so poklepetali ljubitelji stripov na letošnjem Stripolisfestu.

Prve nastale stripe so povezovali že s slikami v francoskih jamah Lascaux, v 19. stoletju naj bi dotične sličice s kratkim besedilom uporabljali za učenje nepismenih, pravi bum pa je strip doživel v 20. stoletju, in sicer s tiskom časopisov. Eden prvih, ki je ustvarjal stripe za časopis pa naj bi bil Američan Richard F. Outcault s svojim Yellow Kidom. Seveda je tudi Evropa velika prispevala, začela je s karikaturami (Wilhelm Busch), nadaljevala pa s knjižico Histoire de M. Vieux Bois (Rodolphe Töpffer), ki je izšla že pred Yellow Kidom. Japonci pa so seveda poglavje zase. Že v 11. in 12. stoletju so se kazali zametki prvih mang (japonski stripi).

Pri nas velja za začetnika Milko Bambič, za glasilo Naš glas je leta 1927 narisal prvi slovenski strip Bu-Ci-Bu in eden od originalnih izvodov se je na dražbi prodal za okoli 200 evrov. Prav tako se za takšne vsote prodajajo stari stripi oziroma slikanice iz petdesetih let prejšnjega stoletja, našega največjega ilustratorja Mikija Mustra. Njegove stare izdaje so zelo iskane, pravijo člani Stripoholikov, ki je združil predvsem oboževalce stripov, kot so Alan Ford, Dylan Dog, Zagor, Mister No … kajti nekdanji jugoslovanski trg je bil dovolj velik, da je izdajal te italijanske klasike, ki so izšle v založbi Sergio Bonelli Editore.

V Sloveniji si bil vesel, če si za strip Mikija Mustra dobil 200 evrov, popolnoma drugačna slika pa je v ZDA. Njihovi superheroji so dobili tudi super herojske cene. Na tretjem mestu je Dark Knight oziroma Batman, kjer je nekdo za strip, v katerem se junak prvič pojavi, plačal malce manj kot milijon evrov. Na drugem mestu naj bi bil Spider-man, prvo mesto pa si je z dvema milijonoma priboril strip Action Comics #1 iz leta 1938, ki je svetu predstavil Supermana.

Če je v nekdanji Jugoslaviji strip živel kot nekaj vsakdanjega in vsem zanimivega, pa je šlo kasneje v Sloveniji malce navzdol, razmišljajo člani Stripoholikov. Mlajši se niso več učili srbo-hrvaščine in Zagor je postal zanimiv le še kot nostalgija za vse tiste “tastare”. A kot meni Izar Lunaček, so se stvari obrnile na boljše: “V stripe so prišli zaradi filmov in same dostopnosti spleta, zelo priljubljena je zdaj tudi “hipsterska” estetika, designerski strip, retro slog, drugačni stripovski svetovi, tudi zaradi zaslug raznih manjših alter založb, ki izdajajo in prevajajo kakovostne evropske albume in grafične romane za odrasle.” Vsi pa se strinjajo, da mladi čedalje bolj pogosto sežejo po stripu.

Preden pa sam strip nastane, ga mora nekdo ustvariti. Poklepetali smo s Tanjo Janc, ki je okoli sebe zbrala slovenske umetnike v skupino Papirnate sanje: “V tej skupini smo ljubiteljsko združeni grafitarji, striparji, ilustratorji … In med seboj si delimo znanje ter izkušnje. V Sloveniji je ilustratorsko delo zelo slabo cenjeno. Večinoma se odvija v smislu “ti nam nekaj nariši, mi pa bomo objavili tvoje ime”. Nekako se vse vrti v začaranem krogu, ko naročniki dajejo umetniku vedeti, da je lahko počaščen, da dela za njih in da je to dovolj, plačila pa seveda ni. Že od malih nog delamo umetniki na svojem talentu, toda cenimo se premalo. Poleg tega velja tudi neko splošno prepričanje, da v umetnosti ni denarja. Toda v resnici se da od ilustracij zelo dobro živeti, treba je pač pogledati širše, čez meje. Če se znaš ceniti, če znaš delati, znaš postaviti svojo ceno, je to kot katerakoli dobro plačana služba.” Kaj pa tujina? “V tujini so ilustratorji, umetniki bolj cenjeni. V Sloveniji je pač veliko slabe prakse. Ena od zadev je tudi to, da se išče umetnike, ilustratorje, designerje … preko razpisov. Vsi potem delajo veliko na projektu, a izbran je samo eden in še to je slabo plačan. V tujini je drugačna praksa, prodaja se portfolio, važno je, da dobro delaš, in ena prvih vprašanj je pri njih, kakšna je cena. Zelo profesionalno vse, dejansko si njihov partner. To pogrešam v Sloveniji, zelo redko pride do takih trenutkov.”

Eden od glavnih gostov letošnjega Stripolisfesta je bil Darko Macan, ki je mednarodno najbolj uveljavljen hrvaški stripovski scenarist. Že vse od zgodnjih osemdesetih je risal in pisal stripe, kasneje je zašel tudi v tujino, kjer je sodeloval tudi z Daveom Gibbonsom, znamenitim ilustratorjem grafičnega romana Watchmen. Skupaj sta ustvarila mini serijo Wader’s Quest. Toda v Ameriki ni ostal dolgo: “Zakaj sem nehal delati za Američane? Ker se mi je zdelo, da nikogar ne zanima, kaj imam za povedati.” Zato se vrnil v Evropo in sedaj dela za trenutno največjo francosko stripovsko založbo, kjer je ravnokar izšel njegov tretji del miniserije Nous les morts (Mi mrtvi).

Druga gostja pa je bila Nina Bunjevac, kanadska striparka srbskega rodu in vzhajajoča zvezda mednarodne stripovske scene, ki je svetovno javnost pred kratkim prevzela z grafičnim romanom Očetnjava, kjer se sooča z dediščino svojega ekstremističnega očeta, umrlega med izdelavo bombe namenjene napadu na Jugoslovansko veleposlaništvo v Kanadi. “Nisem imela težav z objavo te zgodbe, sem odprta knjiga, to se je pač zgodilo, resnica je resnica. To je moj doprinos k dialogu, ki se zdaj dogaja v nekdanji jugoslovanski književnosti. Pomembno je povedati, kaj se je dogajalo. Je še vedno aktualna zgodba, ker je to znova postala glavna globalna tema. S tem stripom sem hotela pokazati, da lahko vsak postane terorist, ne glede na pripadnost. Hotela sem pokazati, kaj se dogaja zadaj – ponavadi vidimo teroriste kot nekakšne ninje, ki nosijo črne maske … ne vidimo pa tega, kaj jih je pripravilo do tega dejanja,” je o svojem stripu dejala avtorica.

Avtor/foto: Branka Resnik

Vir: 24ur.com