Arabec prihodnosti

Pojdi v šolo, kajti Arabec prihodnosti jo obiskuje …

Francoski stripar piše in riše svojo zgodbo, ko je živel med Francijo in arabskim svetom.

Mimi Podkrižnik

Objavljeno
16. november 2018 12.01
Posodobljeno
16. november 2018 12.02


Prvi zvezek Arabca prihodnosti je v prevodu Barbare Pogačnik mogoče brati v slovenščini.

Francozi so vse bolj nori na Arabca­ prihodnostia ne le oni. Stripa ne obožujejo samo v tej državi, kjer je popularnost devete umetnosti čedalje večja – vsak tretji Francoz je v zadnjih dvanajstih mesecih prebral vsaj en strip –, ampak so ga prevedli že v 22 jezikov. Kdor ga vzame v roke in se prepusti, da ga stripar Riad Sattouf avtobiografsko vodi med Francijo in Sirijo, pa tudi po Libiji­ in še kje, ga brž prešine, da se bo zabaval kot le kaj. Zatem se s to stripovsko mojstrovino zlahka okuži, ne glede na to, koliko je star.

Prvi zvezek Arabca prihodnosti, Odraščanje na Bližnjem vzhodu (1978–1984), ki je v francoščini izšel pred štirimi leti in je kmalu postal mednarodna uspešnica, je mogoče v prevodu Barbare Pogačnik brati tudi v slovenščini. V tej literarno-risarski mojstrovini avtor – pronicljivo in iskrivo s hudomušnim otrokom v sebi – piše in riše o svojem otroštvu. Do šestega leta je živel med Pompidoujevo Francijo oziroma Bretanjo starih staršev, Gadafijevo Libijo in Sirijo Hafeza al Asada. Vsaka država ima v stripu svojo barvo: Francija modro, Sirija rožnato, Libija rumeno, in s temi umetnik literarno pripoveduje osebno zgodbo ter hkrati širše razkriva odnos omenjenih družb do režima, lastnine, kapitalizma, tradicije, hrane, higiene, religije, žensk, otrok, živali in še marsičesa.


Pred nedavnim je izšel četrti zvezek Arabca prihodnosti, ki zajema obdobje 1987–1992.

Že v 22 jezikih

Riad Sattouf, ki se je rodil leta 1978 francoski mami in sirskemu očetu, je pri neodvisni založbi Allary izdal že četrti zvezek, ki zajema obdobje 1987–1992,medtem ko se v drugem, v katerem oriše svoje prvo leto v sirski šoli, in tretjem zvezku, v katerem pripoveduje, kako je bil obrezan, spominja otroštva iz let 1984–1985 oziroma 1985–1987. Odlikujeta ga simpatični ter prostodušni beseda in risba, zato ne čudi, da ga občudujejo široke množice bralcev doma in na tujem. V četrtem delu pripoveduje, kako postaja svetlolasi deček čedalje temnejši in kako se odraščajočemu pubertetniku, razpetemu med dvema kulturama, francosko in sirsko, zlagoma razblinjajo iluzije o očetu; počasi se zave njegovih rasizma in antisemitizma, razkrije se mu, da v starših, ki se ne razumejo več, v resnici ni ničesar božjega.


Stripar Riad Sattouf. Foto: Renaud Monfourny/založba Allarny

***

Riad Sattouf, ki bo izjemno družinsko zgodbo o Arabcu prihodnosti sklenil v petem zvezku, je za Delo na kratko odgovoril na nekaj vprašanj.

Kdo je Arabec prihodnosti, kako je nastal in kaj postaja skozi čas, iz zvezka v zvezek?

O izvoru naslova pripovedujem v prvem zvezku. Ker nisem hotel hoditi v šolo in bi se raje igral v sobi, me je oče grajal, češ, moraš v šolo, kajti Arabec prihodnosti jo obiskuje. Kakor je verjel, se je prav po tem razlikoval od Arabca preteklosti, ki ga je imel za nepismenega in nevednega. Arabec preteklosti je avtobiografski strip, ki ga lahko berejo ljudje, ki sicer ne znajo brati stripov. Trudim se, da bi bili moji stripi dostopni vsem.

Kako delate? Kako brskate po spominih in povezujete preteklost s prihodnostjo?

Iz otroštva sem ohranil natančne spomine. Na plan povlečem tiste, ki so čutni, ter jih na novo uredim v pripoved, da bi lahko do njih dostopal tudi bralec.

Kako bralstvo sprejema Arabca prihodnosti? V Franciji je velika uspešnica, prav tako na tujem. Ga je mogoče brati v arabščini? Je povsod enako razumljen?

Strip je velika uspešnica, česar se nisem nadejal, mislim, da je bilo prodanih že več kot 1,5 milijona izvodov. V arabščini ga za zdaj še ni, ker arabske založnike zanima samo prvi zvezek, jaz pa bi rad, da bi bilo mogoče v arabskem jeziku brati celotno zgodbo od začetka do konca. Torej bom v prevod ponudil celoto, ko bo končana.

Kaj zmore strip proti nevednosti, politični korektnosti, seksizmu in sovražnosti?

Žal je tako, da je mogoče spreminjati stvari samo z ljubečo vzgojo in ljubeznijo. Sovražni ljudje, seksisti, nasilneži in podobni v resnici ne berejo in se zaradi ene knjige ne bodo spremenili.

Kako bi definirali humor, humor po francosko in humor po arabsko/sirsko? So razlike? Je smeh univerzalen?

Težko odgovorim na to vprašanje, ne vem, kaj naj rečem. Poskušam ustvarjati zgodbe, ki bi me nasmejale.

Vir: https://www.delo.si/kultura/knjiga/pojdi-v-solo-kajti-arabec-prihodnosti-jo-obiskuje-113834.html

Miki Miška

Disneyjevi junaki so oazo našli tudi v komunistični Jugoslaviji

Miki mišek je navduševal že v Kraljevini Jugoslaviji v začetku 30. let in tudi pozneje kljub antikomunistični drži Walta Disneyja

Saša Bojc

Objavljeno
17. november 2018 07.00
Posodobljeno
17. november 2018 07.52


Olga Vončanšek v tovarni Biserka barva gumijaste Miki miške v sredini 60. let. FOTO: Iz zbirke Darije Hercigonje

Srbski novinar Marko Jeličić že dolgo proučuje Disneyjevo animacijo. Zadnja tri leta intenzivno piše knjigo, v kateri bo še do konca letošnjega leta strnil Disneyjevo življenjsko zgodbo s precej nepoznanimi zgodbami o življenju njegovih junakov tako v kraljevini kot v socialistični Jugoslaviji. Zapisano pa podkrepil tudi z razstavo pomembnih in zelo redkih predmetov in publikacij iz naše nekdanje skupne Disneyjeve zgodovine.

Kaj Mikijevega smo v Jugoslaviji brali in videli? Spomnim se Mikijevih zabavnikov, ki so bili prevedeni v slovenščino.

Miki mišek je bil zaželen gost na našem prostoru že od svojih najzgodnejših dni. Že od leta 1930 je bila Kraljevina Jugoslavija ena od prvih držav v Evropi, v kateri je Miki debitiral na filmskem platnu, hitro je postal senzacija v Beogradu, Ljubljani,
Zagrebu in tudi drugih mestih po državi. Leta 1932 prenesla je začel izhajati še prvi domači strip Doživljaji Miki miške, vse pa je ekskaliralo z odločitvijo beograjskega dnevnika Politike, da bo od januarja leta 1935 vsak dan objavljala Disneyjeve licencirane stripovske pasice. Miki miška je bilo medtem mogoče videti, denimo, v beograjskem Kolarcu, največjem kinematografu v Jugoslaviji, kjer so sredi leta 1934 članice ljubljanske opere vsak dan zaplesale celo baletno uspešnico Miki mišek. Pozneje, v socialistični Jugoslaviji, je bil Miki skupaj z Jako racmanom in drugimi Disneyjevimi junaki simbol odraščanja, in Mikijev zabavnik, ki se ga spomnite, je bil eden najbolj iskanih stripov od Vardarja do Triglava.

Kaj je simbolično predstavljal Miki miška v svetu in kaj za nas Jugoslovane? Smo se kot socialistična družba bali česa Mikejevega oziroma Disneyjevega?

Če govorimo o socialistični Jugoslaviji, potem je Disney gotovo pomenil povezavo z ameriško popularno kulturo in ameriškim načinom življenja, kar sta v primerjavi s produkcijo Sovjetske zveze dominirala v naši državi. Generacije, ki so med letoma 50. in 80. odraščale v Jugoslaviji, se niso veliko zanimale za, denimo, Pastirja Kostjo, ampak so spremljali Mikija v vseh oblikah skoraj tako kot njihovi vrstniki z Zahoda. Zdi se parodoksalno, da je Walt Disney, prepričan antikomunist in sodelavec ameriške vlade v preiskavah proti »rdečim« v Hollywoodu, z Miki miškom in drugimi junaki prav v komunistični Jugoslaviji našel svojo oazo.

Ali smo Mikija cenzurirali?

Na žalost smo ga, da. Jugoslavija je zaradi Miki miška pristala med novicami konec leta 1937, ko je državni cenzor prepovedal Politiki, da nadaljuje z objavljanjem stripa Miki mišek in njegov dvojnik, saj je ocenil, da strip preveč spominja na dogajanje na Karađorđevićevem dvoru in da poziva k državnemu udaru. Ko je dopisnik New York Timesa iz Beograda o tem obvestil svoje uredništvo, ga je jugoslovanska policija z notranjim ministrom Antonom Korošcem na čelu privedla na zaslišanje. Potem ko je novinar sporočil še to novico, sta ga Korošec in premier Milan Stojadinović izgnala iz države ter izzvala diplomatski incident, o katerem so na veliko poročali svetovni časopisi. Sporni strip je bil vrnjen v Politiko že čez nekaj dni, samo da bi se naglo končal s povsem izmišljenim koncem.

Potem pa se je petnajst let pozneje v »isti« državi dogodila cenzura istega stripa! Tokrat v Politikinemu zabavniku z drastičnimi spremembami besedila in ideološkim popravkom; izpustili so vse pozitivne komentarje o kralju in zmanjšanju vojske. V izvirni verziji je bil objavljen šele leta 1980.

image
Marko Jeličić bo do konca leta izdal knjigo o življenju Disneyjevih junakov na območju obeh Jugoslavij. FOTO: Osebni Arhiv

Kakšen odnos pa je imel do Miki miška jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito?

Čeprav je znano, da je Tito imel rad filme in jih vsak dan gledal v svoji rezidenci, pa je mnogo manj, da je bil na njegovem repertoarju pogosto tudi Disney. Tito je gledal tudi Miki miška, vendar je bil njegov favorit brez dvoma Jaka racman. Namreč, ko so ga na začetku 50. let vprašali o možnosti, da se Disneyjev strip vrne v Jugoslavijo, je Tito lakonično odgovoril: »Kako da ne, saj vendarle ljubim Jaka racmana!« Disneyjeve junake je »potreboval« predvsem kot velik filmofil in nekdo, ki se je zanimal za ameriško kulturo, in manj kot politično gesto do Zahoda, čeprav ni zanemarljiv niti ta vidik.

Katere Mikijeve izdelke pa je bilo mogoče kupiti? Ali so jih prinašali predvsem »gasterbajterji«?

Disneyjevi izdelki so se prodajali že v 30. letih, denimo, razglednice z Mikijem ali Jako racmanom, socialistična Jugoslavija pa je v sredini 60. let postala prava tovarna Disneyjevih izdelkov. V založbi in tiskarni Dečje novine v Gornjem Milanovcu, majhnem kraju v osrednji Srbiji, so desetletja tiskali Disneyjeve albume skupaj s sličicami, posterji, zvezki, nahrbtniki in drugimi najrazličnejšimi izdelki, medtem ko je zagrebška tovarna Biserka izdelovala Disneyjeve gumijaste igrače, med katerimi so bili nekateri povsem unikatni. Ni veliko držav na svetu, še zlasti pa ne socialističnih, ki bi se lahko pohvalile s takšno dostopnostjo Disneyja v vseh mogočih oblikah.

V katerem obdobju pa je Miki mišek najbolj priljubljen?

Miki mišek je bil nedvomno najbolj priljubljen v prvi polovici 30. let, ko je tudi pri nas postal resnična senzacija. Parnik Vili in druge risanke, v katerih je debitiral, so bili tako v svetu kot pri nas prvo srečanje z zvočnim filmom, kar je puščalo močan vtis pri gledalcih. To je v današnjih multimedijskih časih najbrž težko razumeti. Do pojava Jake racmana leta 1934. je bil Miki mišek brez dvoma največja filmska zvezda poleg Charlieja Chaplina. Takratnemu svetu, ki ga je prizadela velika kriza in strah pred nacizmom, je bil potreben prav takšen super junak, pravi simbol in arhetip žilavega duha, sposoben, da v času največjih preizkušenj ohrani vedrino in osvoboditev strahu. Miki mišek je bil Disneyjeva popolna rešitev za probleme in upanje običajnih ljudi.

image

Eden od prvih izdelkov, ki jih je bilo mogoče kupiti v 30. letih v jugoslaviji, je bila razglednica. FOTO: Arhiv Marka Jeličića

Katere junake smo poleg Miki miška in Jake racmana še poznali?

Pravzaprav vse, ki so nastali pri Disneyju. Pri tem ne mislim samo na film ­– v Jugoslaviji je bilo prikazano pravzaprav vse, kar je Disney kdaj koli posnel –, ampak tudi junake, kot sta bila Stric Skopušnik in Profesor Umnik, ki jih je veliki risar Karl Barks ustvaril v stripu. V Jugoslavijo so s stripom prišli liki, ki so celo večini Američanov ostali nepoznani, denimo, fantom Jake racmana oziroma njegov alter ego, ki je nastal v 60. letih znotraj italijanskega stripa in postal zelo priljubljen v Evropi.

Kaj nam Miki pomeni v postsocialistični dobi?

Mislim, da je Miki mišek danes v večji meri izgubil povezavo s svojim začetkom, in sicer s filmsko umetnostjo. Postsocialistične generacije ga poznajo večinoma z majic, nahrbtnikov in licenciranih izdelkov v prodajalnah, torej kot marketinško orodje, ne pa kot junaka risanih filmov. Ne glede na to, da je prerasel v korporativni emblem in po malem v  dolgočasneža iz soseske, je Miki mišek po mojem videnju največji simbol optimizma, ki ga je ustvarila umetnost 20. stoletja. In že devetdeset let ni jasno videti drugega, ki bi ga zamenjal na tem mestu.

Vir: https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/disneyjevi-junaki-so-oazo-nasli-tudi-v-komunisticni-jugoslaviji-113985.html

Ivan Cankar – nominacija za knjigo leta

Kaj pa tole? Naša stripovska biografija Ivan Cankar: podobe iz življenja, pod katero so podpisujeta zgodovinar Blaž Vurnik in prakaljeni stripar Zoran Smiljanić, je v okviru letošnjega knjižnega sejma nominirana za nagrado KNJIGA LETA 2018 oz. uvrščena med pet finalistk. Cankar, to nam deli! 💪 🎉👏
O tem, katera bo zmagovalka, odločate obiskovalci sejma, ki se začne prihodnji torek in bo trajal vse do nedelje. Vsekakor strip leta, pravimo mi! Če bo tudi knjiga leta, pa boste povedali vi!
Več info in brezsramna volilna agitacija sledi! 😀
 — 
Fotografija osebe Stripburger Comix.