Spomini in sanje Kristine B.

V Spominih in sanje Kristine B. so se prepoznale številne Ljubljančanke

Razstava je na ogled do 17. maja
3. maj 2015 ob 11:28
Ljubljana – MMC RTV SLO/STA

Po izdaji stripa Spomini in sanje Kristine B., Ljubljana 1941-1945, se je pojavilo že več oseb, ki so se prepoznale v naslovnem liku, a avtor besedila za strip Blaž Vurnik poudarja, da je Kristina B. izmišljena oseba.

Omenjeni strip je Vurnik, sicer kustos Mestnega muzeja Ljubljana za novejšo zgodovino, pripravil v sodelovanju s striparjem Zoranom Smiljanićem, njun namen pa je bralcu na komunikativen način približati življenje v Ljubljani med 2. svetovno vojno. Ljubljana je bila edino mesto v Evropi, ki je bilo obdano z žico, Italijani pa so jo postavili v enem dnevu.

Zgodba v stripu spremlja štiri leta odraščanja Kristine B. in njene družine. Vurnik je ob razstavi zapisal:“Prave Kristine B. nikoli ni bilo. V njeni zgodbi so združena doživljanja otrok, ki so živeli Ljubljani v letih 1941-1945, tako kot jo doživlja naša stripovska junakinja. Čeprav bi svoja najstniška leta morala preživljati brezskrbno in sproščeno, se je v njeno življenje vrinil čas vojne, ki ji desetletja pozneje še vedno postavlja vprašanja.”

Ker pa Kristina pripoveduje neko občo zgodbo, deli občutja in usode, znane marsikomu, ni nenavadno, da so se s protagonistko identificirale številne gospe. Toda ključni namen tega dvodelnega projekta je, kot je na enem od vodstev po razstavi povedal Vurnik, da se to obdobje približa mlajšim, ki nimajo pravega uvida v tisti čas.

Žica, ki so jo italijanski okupatorji okoli mesta napeljali v enem dnevu, je povzročila čudne situacije. Ljudje niso mogli več do svojega vrta, bil je za žico, nenadoma so bila na oni strani tudi pokopališča. Avtorja v stripu ne pozabita niti na povsem običajno življenje v Ljubljani, obiskovanje bazena Ilirija, sprehode ob sladoledu, operne in kino predstave pod italijansko taktirko, ki so jo nekateri ignorirali, spet drugim pa zanjo ni bilo mar.

Na razstavi, ki je na ogled v Galeriji Vžigalica, so na ogled izseki iz stripa in informativna besedila, ki jih spremlja bogato muzejsko gradivo, od letakov OF, šahovskih figur, narejenih v taborišču, do čevljev z lesenim podplatom.

Vurnik je poudaril, da se s Smiljanićem v stripu nista želela opredeliti ali dodatno razdvajati Slovencev. “V naši družbi je tako normalno biti razdvojen, da je eksces, če temu ni tako,” je ob razstavi povedal Vurnik, ki bo imel še eno vodstvo po razstavi 14. maja ob 17. uri, razstava pa je na ogled do 17. maja.

K. T.
.

“Opozoriti želimo, da je otroštvo v vojni ranljivo tudi v primerih, ko otroci preživljajo na videz običajne dneve, a so prikrajšani za svoje otroštvo. Zanje se s koncem vojne njihova vojna zgodba ne konča. Čaka jih vračanje v mirni čas in soočanje z različnimi vprašanji lastne identitete,” je o projektu dejal Vurnik.
Foto: Galerija Vžigalica
.
Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/v-spominih-in-sanje-kristine-b-so-se-prepoznale-stevilne-ljubljancanke/364194

Izjava tedna

»Tukaj ne bo kakega velikega poka. Ker tisti veliki pok iz Murgel se počasi končuje in se bo razblinil, to je mogoče neki žalostni prdec iz Murgel.«
.
Predsednik SDS Janez Janša na novinarski konferenci o vprašanju izvora njegovega premoženja

Mladina 10/2017-18

…………………………………………………………………………………………………………

Ljubitelji stripa!

Čim prej nabavite stripe v Strip.art.nici Buch v Murglah, ker nam po velikem poku Janša napoveduje še veliki smrad.
Danes smo, jutri, kdo ve!?
(Mogoče pa ni slišal za piknik Strip.art.nice Buch, kjer smo pozobali 100 porcij pasulja in ga spustili v zrak.)

Spomini in sanje Kristine B.

Dr. Blaž Vurnik, zgodovinar in kustos: Spomini in sanje iz okupirane Ljubljane | Dnevnik

Dr. Blaž Vurnik, zgodovinar in kustos: Spomini in sanje iz okupirane Ljubljane

Evropski projekt Skriti otroci 2. svetovne vojne je Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML) začel februarja lani, ko so se na pobudo dr. Blaža Vurnika, kustosa za obdobje novejše zgodovine, lotili raziskovanja medvojnega in povojnega življenja skupine otrok, ki so drugo svetovno vojno preživeli v Ljubljani brez staršev in se jih je že pred desetletji prijelo ime ilegalčki. Po Vurnikovih besedah je namen projekta zbrati dokumente, fotografije, pričevanja in druga gradiva, povezana z usodami teh skritih otrok. Rezultati so delno že predstavljeni na spletni strani www.skritiotroci.si, v sodelovanju z RTV Slovenija so v režiji Marka Cafnika pripravili dokumentarni film, v MGML pa so nedavno gostili tudi mednarodno konferenco Otroci in 2. svetovna vojna, ki se je osredotočila na raziskovanje najmlajših žrtev totalitarnih režimov med 2. svetovno vojno in po njej.


»Strip ponuja popolnoma drugačen pristop k tematiki in povsem drugo vrsto vizualizacije, kot je tista, s katero zgodovinarji običajno delamo,« poudarja dr. Blaž Vurnik. (Foto: Tomaž Skale)

V okviru projekta sta nastala tudi  Spomini in sanje Kristine B. – Ljubljana 1941–1945, pod katerega se podpisujeta Vurnik in znani stripovski ustvarjalec Zoran Smiljanić, ter istoimenska razstava v Galeriji Vžigalica, ki jo je soustvarila Metka Dariš. Kot pojasni Vurnik, zgodba v stripu spremlja štiri leta odraščanja Kristine Babnik in njene družine. Prave Kristine B. sicer nikoli ni bilo. »V njeni zgodbi so združena doživljanja otrok, ki so živeli v Ljubljani v letih 1941–1945. Čeprav bi morala naša stripovska junakinja svoja najstniška leta preživljati brezskrbno in sproščeno, se je v njeno življenje vrinil čas vojne, ki ji desetletja kasneje še vedno postavlja vprašanja.«

Zakaj ste se odločili zgodbo otroka, ki je vojna leta preživel v Ljubljani, podati skozi medij stripa?Strip ponuja popolnoma drugačen pristop k tematiki in povsem drugo vrsto vizualizacije, kot je tista, s katero zgodovinarji običajno delamo. Zgodovinarji imamo večinoma opravka z dokumenti, fotografijami, predmeti in dokumentarnimi posnetki, v stripu pa lahko ta realnost zaživi na novo, saj medij omogoča prenos realnosti v fikcijo na zelo posrečen način. Drugi razlog je bil fokus projekta, ki je seveda na otrocih, zato sem želel zgodbo vojne Ljubljane povedati skozi otroške oči. In stripovski medij se mi je zdel za to nalogo najbolj primeren.

Kako pa je potekalo sodelovanje z Zoranom Smiljanićem?Scenarij sem napisal že pred približno šestimi leti, projekt Skriti otroci 2. svetovne vojne pa se je pokazal kot primerna priložnost, da smo zamisel lahko uresničili. K sodelovanju sem povabil Zorana Smiljanića, ki je bil s prvim scenarijem zadovoljen, nato pa sva začela s predelavami. Čeprav sem sam bolj težil k dokumentarnemu načinu podajanja zgodbe, je Smiljanić hitro ugotovil, da je pomembna tudi osebna plat, ki je na koncu veliko dodala k dramaturgiji zgodbe in loku naracije.

V stripu je najti veliko detajlov, Smiljanićeva risba pa je, tako kot je pri njem v navadi, zelo natančna in dodelana. Kje vse sta iskala vire, podatke in dokumente, ki sta jih vključila v strip?Eden glavnih razlogov, da sem želel sodelovati prav s Smiljanićem, je bil ta, da zna izredno natančno poustvariti določeno časovno obdobje in geografsko okolje, ob tem pa so njegovi liki tudi psihološko zelo dodelani. Z zbiranjem materiala sva se ukvarjala oba, nekaj predmetov pa sva izbrala tudi iz fonda Mestnega muzeja Ljubljana. Prav te predmete je Smiljanić nato vključil v samo risbo, zato sva stripu dodala še fotografski katalog teh predmetov, ki poleg njihovega opisa pove tudi, kje v stripu so uporabljeni.

Ali je bil ta muzejski material razlog, da ste strip nadgradili z istoimensko razstavo?Strip sem želel predstaviti še v muzejski govorici, muzejski predmeti, ki sva jih s Smiljanićem vključila v strip, pa so tudi sami ponujali možnost muzejske postavitve. Razstava je tako nastala kot zanimiv eksperiment združevanja naracije stripa in muzejskega gradiva v galerijskem okolju. Ob tem pa je bila razstava dobra priložnost, da obeležimo 70. obletnico konca 2. svetovne vojne.

Na spletni strani www.skritiotroci.si je za zdaj zbranih enajst zgodb ilegalčkov. Kako ste prišli v stik s temi ljudmi in kako ste sodelovali?Po vojni je Ana Ziherl, ki je organizirala pomoč otrokom med vojno, sestavila dva seznama. Na prvem so imena otrok, ki so se zaradi vojne znašli brez staršev, to so bili otroci aktivistov, podpornikov odporniškega gibanja, partizanov, ubitih talcev, internirancev in taboriščnikov. Na drugem seznamu so imena otrok, ki so v Ljubljani živeli z materami, a so potrebovali pomoč. Na obeh seznamih je 184 imen, trenutno pa sem v kontaktu z okoli 40 nekdanjimi ilegalčki. Velika večina je bila takoj pripravljena sodelovati, želeli so deliti svoje zgodbe, nekateri pa so sodelovanje zavrnili in njihove odločitve seveda spoštujem. Na splošno sem z odzivom zelo zadovoljen, saj me je na začetku skrbelo, v kolikšni meri bodo ti ljudje sploh še pripravljeni govoriti o svojem otroštvu. Stike smo iskali zelo različno, tudi s pomočjo podatkov, ki smo jih dobili od ustvarjalcev knjige iz leta 2004, v kateri so popisane zgodbe teh ljudi.

V stripu med drugim izvemo, da so okupatorji med vojno našli samo enega izmed ilegalčkov. Kakšna je bila usoda tega otroka?Konspiracija v tem delu osvobodilnega gibanja je bila izjemna. Teh otrok preprosto ni bilo mogoče najti. Odkrili pa so Lučko Kocbek, hčerko Edvarda Kocbeka, za katero se je za nekaj časa izgubila vsaka sled, starša pa sta jo našla šele po vojni v zelo slabem stanju.

Kako pa so izbirali družine, pri katerih so bili nastanjeni ilegalčki?Prva, ki je organizirala pomoč za ogrožene otroke, je bila Ada Krivic, po njeni aretaciji in odhodu v partizane pa je organizacijo prevzela Ana Ziherl. Pri delu so ji pomagale aktivistke Osvobodilne fronte, ki so v okviru organizacije Slovenske narodne pomoči otrokom poiskale rejniške družine, materam z majhnimi otroki, ki so se skrivale, pa možnost nastanitve. Organizacija je prek svojih članic za otroke zbirala pomoč v denarju, hrani, oblačilih, nakaznicah in drugih življenjskih potrebščinah. Sistem pomoči in skrbi za otroke je vključeval ljubljanske zdravnike, odvetnike, trgovce in druge, ki so po potrebi priskočili na pomoč. Nekatere otroke je bilo treba skrivati, večkrat menjati rejniške družine in kraj bivanja, saj so jih okupacijske oblasti iskale. Družine, ki so skrbele za ilegalčke, so bile seveda preverjene družine, nekateri so bili sodelavci OF že prej, drugi pa so to postali, ko so sprejeli ilegalčke. Tudi s tem se je med Ljubljančani potegnila ločnica.

Kristini starši se sicer pogovarjajo o sosedi, ki skriva enega teh ilegalčkov, vendar pa o njih skozi strip ne izvemo prav veliko. Zakaj se jim niste bolj posvetili?Fokus zgodbe je na Kristini, na njenem opazovanju, dojemanju in doživljanju vojnega časa, ki ga je z družino preživela v okupirani Ljubljani. Bralec vojno tako spremlja skozi njene oči, se pravi skozi oči odraščajoče deklice. Ta del stripa je fikcija. Kristina bi lahko bila kateri koli najstnik, ki je vojno preživel v Ljubljani in ki ga skrbi, kaj je z očetom v italijanskem zaporu, ki mora v dolgih vrstah čakati na kruh in tako naprej. Po drugi strani pa je v to njeno doživljanje vpleten tudi močan dokumentaristični pristop, ki govori tako o vsem dobro znanih kot tudi manj znanih dogodkih. Ta drugi del stripa je v celoti resničen in temelji na zgodovinskih virih. Ilegalčki so del zgodbe o vojni Ljubljani in tako so vključeni tudi v strip. Če bi središče zgodbe prenesli na njih, bi bila to povsem druga zgodba.

V stripu se precej posvečate bratomorni vojni, s katero je povezana tudi povsem intimna Kristinina odločitev. Zakaj ste želeli izpostaviti tudi to temo?Strip kot medij je lahko zelo provokativen oziroma aktiven v smislu postavljanja vprašanj in bolj drznih interpretacij dogodkov. Vendar pa v primeru našega stripa teh potreb ni bilo. V segmentu, ki ga omenjate, vidim zgodbo v stripu kot povsem korektno. Mislim, da bi bilo danes skrajno neodgovorno pri teh temah izvajati kar koli, kar bi razburjalo strasti. Diskurz na tem področju je pri nas tako konflikten, da je že skoraj ekscesno, če se človek ne drži teh smernic interpretiranja 2. svetovne vojne. Strip se loteva različnih tem, povezanih z vojno, ena od teh je nastanek odpora, druga je razvoj kolaboracije, obe pa sta soočeni v Ljubljani.

Glede na to, kako je strip napisan in narisan, se zdi, da je namenjen mlajšim bralcem. Kaj želite s stripom ponuditi mladi generaciji?S Smiljanićem se nisva omejevala na ciljno skupino, dejstvo, da je fokus na otrocih in da zgodbo vidimo skozi otroške oči, pa napeljuje na misel, da ga bodo razumeli tudi otroci oziroma mladi Kristinine starosti. Mislim, da strip omogoča vpogled v to, kako je vojna vplivala na življenje ljudi, predvsem tistih, s katerimi se najstniki lahko identificirajo. Kristinina zgodba vsaj v majhnem segmentu predstavi, kakšno je življenje v vojni situaciji. Biti lačen, živeti v pomanjkanju tako niso zgolj fraze, ki jih ponavljajo pri pouku, ampak lahko bralci te zgodbe tudi podoživijo. Druga stvar, ki jo strip lahko ponudi vsem bralcem, pa je dokumentarni del, ki z mnogimi podrobnostmi ponudi natančno sliko o dogajanju v okupirani Ljubljani.

Vir: https://www.dnevnik.si/1042711968/kultura/vizualna-umetnost/dr-blaz-vurnik-zgodovinar-in-kustos-spomini-in-sanje-iz-okupirane-ljubljane

Spomini in sanje Kristine B.

Kultura

Pot spominov in tovarištva

Vurnik in Smiljanić predstavljata Spomine in sanje Kristine B., zgodbo o okupirani Ljubljani skozi otroške oči

Spomladi smo Evropejci vajeni praznovati obletnico konca vojne. Ko začne cveteti sadno drevje, smo se vajeni spominjati, kako za las smo se izognili fašizmu, kako drzni smo bili v svojem pogumu in koliko nas je stala zmaga, na odprtem ognju obrniti kaj mesovja, zapeti kakšno himnično melodijo, se malo spričkati v zvezi s spravo, površno zgodoviniti in pripovedovati zgodbe, ki v desetletjih iz drugoročnih postajajo tretjeročne in puščajo izvir vedno globlje v mitološkem ozadju. Letos, ko od konca druge svetovne vojne mineva 70 let, še toliko bolj. V tem prazničnem spomladanskem kompletu je naplavilo tudi Spomine in sanje Kristine B. – strip izpod peres striparja Zorana Smiljanića in zgodovinarja Blaža Vurnika in spremljevalno razstavo, na kateri Galerija Vžigalica prikazuje izseke iz stripa, podkrepljene z materialnimi dokazi iz okupirane Ljubljane.

Katja Perat              24.04.2015

Vir: http://www.mladina.si/166024/pot-spominov-in-tovaristva/

Opomba: Celoten članek bo objavljen naslednji teden, lahko pa ga že zdaj preberete v novi Mladini.