Primorski dnevnik – Romeo Toffanetti

»Izvejo, da rišem, in me vprašajo, aha, kaj pa si po poklicu?«

Intervju z Romeom Toffanettijem, v Argentini rojenim striparjem, ki živi v Trstu. Njegove Dogodivščine Shiver in Kowalskega so izšle tudi v slovenščini

Stripar Romeo Toffanetti s psičko Shiver (FOTODAMJ@N)

Prizorišče pogovora je bil balkon nad Barkovljami s širokim ponevihtnim pogledom na Tržaški zaliv. Zvočna kulisa so bili cviči galebov, ki so preletavali strehe nad Furlansko cesto. Zato se je težko znebiti vtisa, da ima stripar Romeo Toffanetti v svojem ateljeju, kjer je potekal intervju, idealne pogoje za umetniško ustvarjanje. No, tu pa tam je piskavo zalajala 12-letna Shiver, ki je družnikom Kowalskim glavna junakinja dogodivščin, ki so v slovenskem prevodu Eveline Umek ravno izšle pri Mladiki.

Datum in kraj rojstva sta v vašem primeru zanimiva tema. Zakaj ste se na začetku šestdesetih rodili v Argentini?

Stric mojega očeta je imel mizarsko delavnico v Mar del Plati. Očeta, ki tu ni našel službe, so zato posedli na vlak do Genove, kjer se je vkrcal na ladjo za Argentino.

Kdo ga je poslal v Argentino, njegovi starši?

Da. Imel je 15 let. Tam je spoznal mojo mamo, ki se je rodila v Argentini, vendar italijanskim staršem. Kmalu po mojem rojstvu, bilo je okrog leta 1966, se je oče odločil za povratek. Mislim, da je slutil, kaj se bo kmalu zatem zgodilo v Argentini. Prišli smo nazaj.

Kam?

V Cordenons pri Pordenonu.

Kaj vas je nato privedlo v Trst?

Vmes sem več let živel v Barcisu, kamor sem se umaknil po več letih bivanja v Pordenonu. Jezero in čudovita narava Barcisa sta čudovit kraj za ustvarjanje. Nato sem spoznal Beti (Tomsič, op. ur.), ki je delala v Trstu, najprej na deželi, zdaj pa na Rai. Ni mi bilo težko se preseliti, Trst je zaradi mešanice kultur in narodov fascinanten. Barcis mi je iz umetniška vidika veliko dal, a dozorel je čas za spremembo.

Od kod je v vaše žile prišla umetniška kri?

Moj oče je imel umetniško žilico. Iz pripovedi njegovih znank vem, da je bil v šoli najboljši pri risanju. Je pa pri 15 letih že delal v Argentini in ob vrnitvi v Italijo se je zaposlil pri Zanussiju. Ni bilo prilike, da bi risal. Bil pa je izjemno ustvarjalen. O božiču je pripravil animirane jaslice, v katerih sta se čudovito spajala tehnika in umetnost.

Kdaj vas je začel zanimati strip?

Pri šestih ali sedmih letih so me prevzele pustolovščine Texa Willerja in Zagorja.

Koliko svobode ima stripar pri risanju zgodbe, ki jo je napisal scenarist?

Jaz najpogosteje sodelujem z Bepijem Vigno, s katerim naju veže pravo prijateljstvo, saj razpravljava tudi o filmih, poeziji, književnosti … On napiše scenarij in mi hkrati pusti prostor za kadre in oblikovne rešitve po mojem okusu. Recimo za zvezka La città del vento (Mesto vetra) in Check point 23 sem jaz predlagal, da se zgodba odvije v tako upodobljenem Trstu.

Kako pa sicer poteka timsko delo striparja in scenarista?

Scenarist pošlje scenarij in navede, kaj si želi v vsaki sličici.

Stripar nima besede pri razvoju zgodbe?

V glavnem ne.

Se vam dogaja, da zaradi predsodka do stripov in risanja nasploh naletite na začuden pogled, češ, pri vaših letih … Kmalu jih bo 61, kajne?

Predsodek imajo ljudje, ki so, kako naj rečem, kulturno preprosti. Izvejo, da rišem, zato me potem vprašajo – aha, kaj pa si po poklicu … A strip je danes uveljavljena oblika književnosti. Revija Time je med najboljše romane v angleškem jeziku zadnjih sto let uvrstil tudi strip Varuhi (Watchmen).

Več na: https://www.primorski.eu/se/izvejo-da-risem-in-me-vprasajo-aha-kaj-pa-si-po-poklicu-FF1689520

 

Ervin Rustemagić

U 73. godini preminuo istaknuti bh. strip izdavač Ervin Rustemagić

Bosanskohercegovački strip izdavač i urednik strip revije “Strip Art” Ervin Rustemagić preminuo je ove subote u 73. godini.

Njegov saradnik i crtač Senad Mavrić posvetio mu je tekst kojim je obuhvatio najvažnije detalje njegovog djelovanja.

Ervin Rustemagić i njegov angažman i rad u oblasti 9. umjetnosti je ostavio neizbrisiv trag ne samo u domaćem strip izdavaštvu i promociji strip umjetnika sa ovih prostora, nego i u području svjetskog izdavaštva čiji je bio dio od svoje rane mladosti.

Iza sebe je ostavio suprugu Edinu, sina Edvina i kćerku Maju. Domaća javnost će Ervina Rustemagića najviše pamtiti kao urednika sada već kultne strip revije “Strip Art” koju je Ervin, još kao 19-godišnjak pokrenuo u Sarajevu sa IK Oslobođenje.

“Dogodilo bi se to i ranije, kako mi je jednom pričao Ervin, ali tadašnje zakonske regulative nisu dozvoljavale maloljetnicima da budu urednici”, poručuje Mavrić.

Pokretanjem Strip Arta Ervin je zakoračio krupnim koracima u svijet svjetskog izdavaštva koje je tih godina i čitave te decenije, prolazilo kroz svojevrsne zlatne godine. Ubrzo potom, 1973. godine, Ervin Rustemagić je postao član organizacionog odbora Festivala u Angoulêmeu u čijem žiriju je bio takom prvog i drugog izdanja (1974 i 1975) Festivala. Kasnije je taj Festival, koji se još uvijek održava svake godine zadnjeg vikenda januara, izrastao u najveću evropsku strip smotru.

Uz razvoj strip izdavaštva, Strip Art postaje veoma tražena i poznata izdavačka kuća pod imenom Strip art Features (SAF). Pod okriljem SAF-a, osniva se i biblioteka Safir u kojoj 1974. Ervin Rustemagić objavljuje svoju knjigu “Profesionalne tajne stripa”, a godinu dana kasnije i “Čudesni svijet stripa” (ova prva je doživjela i svoju re-ediciju 2011.).

Ervin uspijeva da pridobije zastupništvo za neka od poznatijih imena iz strip stvaralaštva kao što su Hermann Huppen, Martin Lodewijk, Arthuro Del Castillo, Don Lawrence, John M. Burns, Joe Kubert, Alberto Breccia, Giorgio Cavazzano, Francois Corteggiani i mnogi drugi, dok je paralelno promovirao i domaće autore kao što su Mirko Ilić (autor logotipa STRIP ART revije), Jules Radilović, Goran Delić, Nikola Listeš, Branislav Kerac i mnogi drugi.

Revija Strip Art dobija svoje prvo veliko priznanje na Festivalu u italijanskom gradu Lucca 1984. godine, a to je bila nagrada “Yellow kid”, Grand Prix za najboljeg izdavača.

“Otprilike tada, možda godinu dana kasnije, sa svojim prijateljem Slavišom, pun entuzijazma odlazim kod Ervina da mu pokažemo svoje crteže. Nikada neću zaboraviti taj prijem u studio Strip Art Features u tadašnjoj ulici Georga Dimitrova u aerodromskom naselju. To je za nas bilo kao da smo ušli u neku drugu dimenziju: stripovi posvuda, originalne table najvećih strip umjetnika na zidovima… Ljubazno nas je posavjetovao i rekao da možemo doći kad god želimo. To je nama bio poziv da visimo po cijele dane u studiju, a ponajviše gledajući silne originale umjetnika poput Hal Fostera, André Franquina, Alberta i Enriquea Breccie, Hermanna Huppena”, navodi dalje Mavrić.

Biblioteka Safir nastavlja sa radom sa izdavanjem strip albuma “Tornjevi Boa Morija” 1 i 2 te “Torpedo 1936.” tako da smo sve više i više ostajali, radili šta god je trebalo i bili u žiži zbivanja strip izdavaštva i svih noviteta što je bilo neprocjenjivo.

Tako je bilo sve do izbijanja rata kada je tokom razaranja aerodromskog naselja, studio Strip Art Features, zajedno sa oko 16.000 originalnih crteža i tabli stripa izgorio. Na zgarištu studija je kasnije pronađen i poluotopljeni Yellow Kid, kao svjedok velike tragedije.

Ervin je teškom mukom uspio izbjeći sa svojom porodicom iz aerodromskog naselja na Dobrinju (a potom i u centar uzaludno čekajući najavljenu evakuaciju). Sve vrijeme, uz ogromne napore je ostajao u kontaktu sa svojim suradnicima. Iz te korespondencije nastaje i strip “Fax from Sarajevo”, proslavljenog američkog strip autora Joe Kuberta koji postaje svojevrsna priča o preživljavanju.

“Ervina sam ponovo sreo kao svog prvog posjetitelja u dobrinjskoj bolnici gdje sam ležao poslije ranjavanja u julu 1992. On je i tada marljivo skupljao dokumentaciju o svemu što se zbivalo. Ista ta dokumentacija, zajedno sa onom što smo prikupili Karim i ja, poslužila je Hermannu da napravi još jedan strip o ratnom Sarajevu pod nazivom ‘Sarajevo Tango’, koji je izašao u oktobru 1995”, kaže Mavrić.

Ervin je nakon mnogobrojnih pokušaja da sa svojom porodicom izađe iz opkoljenog Sarajeva napokon uspio, te se seli u Sloveniju. U Celju ponovo osniva Strip Art Features i nastavlja sa svojim izdavačkim radom sve do svoje smrti.

“Nikada nisam ni pomislio da ću ja biti taj koji će pisati ovaj In Memoriam, baš kao što je Ervin napisao dirljivu oproštajnu poruku našem dragom, nikad prežaljenom prijatelju Karimu Zaimoviću, objavljenom u Slobodnoj Dalmaciji 19.08.1995. U ovom moru tragičnih vijesti, za bosansko-hercegovačku javnost odlazak Ervina Rustemagića je još jedan u nizu gubitaka istaknutih ličnosti ove zemlje. Ja sam izgubio mnogo više od toga. Izgubio sam mentora, prijatelja i čovjeka koji mi je uvijek pomogao kad mi je trebalo i kojem dugujem puno. Možda i sam život”, zaključuje Senad Mavrić.

Vir + slike: https://www.klix.ba/magazin/kultura/u-73-godini-preminuo-istaknuti-bh-strip-izdavac-ervin-rustemagic/250727097

Tadej Pogačar

Komenda navija: po občini več kot 50 karikatur z motivom Tadeja Pogačarja

Sokrajane Tadeja Pogačarja, ki te dni lovi že četrto zmago na Dirki po Franciji, navdušujejo karikature, ki jih je za zdaj neznani umetnik postavil na nekatere najbolj priljubljene kolesarske točke v občini Komenda.

Foto: Osebni arhiv/Roman Grošelj

Medtem ko je najboljši kolesar na svetu Tadej Pogačar z mislimi že pri današnji kraljevski, 18. etapi Dirke po Franciji, so se po vaseh njegove domače občine Komenda pojavile karikature za zdaj neznanega umetnika, povezane z napori Pogačarja na najpomembnejši kolesarski dirki leta.

Na količke pritrjene karikature so postavljene ob najbolj prometnih poteh v občini. Največ jih je na Glavarjevi cesti v Komendi in v križišču “pri Kralju” v Mostah. “Na trasi je postavljenih več kot 50 različnih motivov, žal pa se najdejo tudi posamezniki, ki jim je to v napoto, saj je nekaj slik že izginilo ali pa so količki izruvani in odvrženi,” je za MMC pojasnil Roman Grošelj, ki je za ogled in dokumentacijo karikatur v duhu Toura v treh urah s kolesom prevozil 26 kilometrov.

“Karikature poživijo naš kraj, govoril sem s sokrajani in so jim zelo všeč. Marsikdo se ustavi, obrne in si karikature ogleda, številni jih tudi fotografirajo, ker je vse skupaj predstavljeno na tak šaljivi način,” je še povedal.

Grošelj je prepričan, da gre za domačega umetnika, saj so mesta, kjer je karikature postavil, znane kolesarske točke, obenem pa je njihova vsebina povezana z nekaterimi splošno manj znanimi kolesarskimi anekdotami: “Posebej zanimiva je karikatura Tadeja in Urške, saj naj ona ne bi ravno marala kolesarjenja na Možnjaco.”

Kraljevska etapa od Vifa do Col de la Loza je dolga 171,5 kilometra, karavano pa čaka mučnih 5450 višinskih metrov. Dirka se začne ob 12.20. Najboljše v cilju pričakujejo pet ur pozneje. Neposredni prenos dirke je na TV SLO 2 in MMC-ju, etapo pa podrobno spremljamo tudi v aplikaciji MMCživo.

Vir + slike: https://www.rtvslo.si/zabava-in-slog/zanimivosti/komenda-navija-po-obcini-vec-kot-50-karikatur-z-motivom-tadeja-pogacarja/752806

 

Nedelo

Zoran Smiljanić: Kapitalizem je pošast, ki se je zažrla v pore naših življenj

Dlje ko govori, močneje zamahuje z rokami, kot bi hotel po zraku narisati svoje misli. Stripar, ilustrator in karikaturist Zoran Smiljanić (1961) je duhovit sogovornik z bogatim opusom, prebogatim, da bi ga bilo mogoče zaobjeti v enem intervjuju. 1945, Hardfuckers, Družinske zgodbe, Meksikajnarji, Spomini in sanje Kristine B, Ivan Cankar, Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu, Karel Destovnik Kajuh in Jože Plečnik je le nekaj njegovih najbolj znanih del, mednje pa po novem lahko uvrstimo tudi biografski strip Fritz Lang: Ljutomer–Berlin–Hollywood o znamenitem avstrijsko-ameriškem filmskem ustvarjalcu, ki ga v Sloveniji najpogosteje povezujemo z Ljutomerom. Strip je izšel pri Založbi ZRC, s sogovornikom pa sva se še pred odhodom v Prlekijo na kratko ustavila v Dolenji vasi pri Polhovem Gradcu.

Kmalu bomo dobili tv-serijo o Metodu Trobcu, serijskem morilcu, ki ste ga stripovsko upodobili že leta 1983. Kakšen je bil odziv bralcev? Okoli Trobca je vladal pravi hajp …

O kakšnem omembe vrednem odzivu ne morem govoriti. Ni ga bilo. Medij stripa takrat v družbi ni imel take veljave kot danes, poleg tega strip Hiša Metoda Trobca ni dosegel prav veliko bralcev. Nekaj znancev me je potrepljalo po ramenu in to je bilo to. Še najbolj se spomnim, da se je moja takratna punca bala, da bo Trobec videl strip in se spravil nanjo, da bi se mi maščeval. V tem primeru bi moral narisati tudi drugi del, Vrnitev Metoda Trobca.

V stripu sem se oprl na članek Slavoja Žižka, ki je postavil tezo, da je bilo za Trobca ubijanje žensk podaljšek spolnega užitka. Obenem sem mešal žanre, v stripu vzporedno potekata dve enaki zgodbi, ena narisana v gorenjskem umazano realističnem slogu, druga v hollywoodskem, kjer je vse estetizirano, polizano, polepšano, kakor pač Američani delajo v svojih filmih.

Celoten intervju in slike: https://www.delo.si/nedelo/kapitalizem-je-posast-ki-se-je-zazrla-v-vse-pore-nasih-zivljenj