Kritike – Razstava

Igor Kordej; razstava stripov in ilustracij v Mestni knjižnici Kranj

Od skojevca do viteza umetnosti

05. 03. 2014

V stripovskih krogih bivše države je v osemdesetih letih krožila krilatica, »da kdor uspe v Zagrebu, lahko uspe kjerkoli v svetu«, in naj se sliši še tako pretenciozno, je Igor Kordej dokazal, da izjava sploh ni tako pretirana, kot je videti na prvi pogled.

Leto 1977 je bilo prelomno za jugoslovanski strip. V Ljubljani je Igor Vidmar izdal posebno številko Tribune, Stripbuno, v kateri je postavil temelje stripovske kritike pri nas in postavil strip v širši družbenopolitični okvir, Kostja Gatnik je zbral svoje desetletno undergroundovsko stripovsko ustvarjanje v kultnem albumu Magna Purga, s katerim je slovenski in jugoslovanski strip izgubil svojo nedolžnost in dokončno postal del urbane (sub)kulture in umetnosti, v Beogradu je izšla prva številka mesečnika Yu strip, ki je bil v celoti posvečen jugoslovanskim avtorjem, v Zagrebu pa je skupina starejših mulcev na temeljih francoskega novega vala utemeljila Novi kvadrat, katerega vpliv in posledice je bilo mogoče čutiti še nekaj naslednjih stripovskih generacij. Samo dve leti pozneje pa je skupina Novi kvadrat že dobila največje jugoslovansko priznanje za mladinsko kulturo, sedem sekretarjev SKOJ-a, s katero je tudi režimska politika definitivno priznala strip kot polnopravnega člana socialistične umetnosti in kulture.

Pôlet v legendo

Največ zaslug za nov pristop v stripu, ki je temeljil na ekspresivnem črno-belem črtkastem slogu risanja z inovativnim kadriranjem in montažo strani, je imel poleg Mirka Ilića (ki je danes priznani grafični oblikovalec v New Yorku), ustanovitelja skupine in stripovskega urednika v hrvaški »Mladini«, Pôletu, kjer so mladi uporniki proti stripovskemu konformizmu objavljali svoja dela, prav Igor Kordej (1957). Že njegovi začetniški stripi, največkrat enostranske zgodbe antiutopične tematike, so se odlikovali po izdelanem, prav nič začetniškem slogu, ki ga je pozneje izbrusil do potankosti. Fascinantni so njegovi prikazi protagonistov bodisi z žabje ali ptičje perspektive, dinamična montaža stripovske strani, ki jo nadgrajuje s filmskimi rezi, naturalistična obrazna mimika in karakterizacija likov, mojstrska postavitev figur v prostor ter odlično poznavanje človeške in živalske anatomije, ki je v Kordejevi risbi sicer daleč od suhoparnega akademskega realizma, pa zato toliko bolj neposredna in življenjska.

Kordejevi junaki niso papirnati superheroji brez napak, ampak ljudje iz mesa in krvi, ki jih z lahkoto prepoznamo na ulici, kadar gredo mimo nas, čeprav se stripi večinoma dogajajo v bližnji prihodnosti ali pa imajo primes znanstvene fantastike. Vse te atribute najdemo tudi v Kordejevem prvem celovečercu, Tujcu, ki ga je narisal po razpadu Novega kvadrata leta 1979 in v katerem je že nakazal svojo ljubezen in poznejšo usmerjenost k (psevdo)zgodovinski tematiki. Od leta 1983 do ’86 je bil zaposlen v novosadskem Forumu kot risar stripov, kar je bila že takrat prava redkost (danes pa je sploh) in v tem času je nastal eden njegovih najboljših in najintrigantnejših stripov Vam, po romanu romunskega pisatelja Vladimirja Colina. 130-stranska saga Vam je fantazijska zgodba o stvarjenju sveta, alternativa svetopisemski Genezi, ki je v nadaljevanjih izhajala v črno-beli Stripoteki, pozneje pa je cel strip lastnoročno pobarval in ga poslal na par različnih naslovov na Zahodu, kjer se je zanj ogrela francoska založba Les Humanoïdes Associés in ga izdala v treh knjigah.

Tukaj se konča zgodovina in začne legenda. Vam je Kordeju na široko odprl vrata: v Franciji je izdal še svojevrstno biografijo Toulouse-Lautreca Jesen, potem pa je odšel v Kanado, kjer je risal za največje ameriške stripovske firme, kot so Dark Horse, Marvel in DC, licenčne stripe Tarzan, Vojna zvezd ali Kapitan Amerika, ki jim je vdihnil evropski, predvsem pa svoj, kordejevski pečat. Po vrnitvi v Evropo je v novem tisočletju začel risati za francosko založbo Delcourt zgodovinske spektakle, eden najbolj prodajanih je postal Skrivnostna zgodovina po scenariju Jean-Pierra Pécauja, v kateri napol fantastične teorije zarot od prazgodovine do danes postanejo resničnost in nam podajo popolnoma nov pogled na našo bližnjo in daljno preteklost. Serija je bila sicer zamišljena tako, da bi jo izmenično risalo več avtorjev, ker pa je Kordej risal s tako lahkoto, da so drugi ostali daleč zadaj, je na koncu skoraj celo zbirko (trenutno 29 albumov od 32) narisal sam. Vmes se je lotil še serije stripov o Keltih, Napoleonu, Tarasu Buljbi in »Veliki vojni«, katere stoletnico izbruha obeležujemo ravno letos in ki bi bila idealna priložnost, da bi lahko Kordeja brali tudi v slovenščini, če bi se kakšen založnik spomnil na to. Vse to seveda ni ušlo budnim očem francoske države, v kateri ima strip prav posebno mesto, zato mu je lani podelila red Viteza umetnosti »za zasluge pri širjenju francoske kulture«, kar je edino takšno priznanje, ki ga je dobil kakšen stripar s področja bivše Jugoslavije.

Legenda v Kranju in v živo

Razstava v novi kranjski knjižnici v starem Globusu je glede na ogromen mojstrov opus precej skromna, razstavljen je manjši izbor novejših črno-belih originalnih stripovskih tabel in tiskanih barvnih surrealističnih ilustracij. Dan po otvoritvi razstave je bil Kordej v nabito polni dvorani tudi gost striparskega pogovornega večera, ki jih v osrednji gorenjski knjižnici vsak mesec vodi kolega Zoran Smiljanić z bolj ali manj znanimi striparji iz Slovenije in bližnje okolice.

Z Igorjem se poznava že zelo dolgo, pravzaprav ga jaz poznam dlje kot on mene; ko sem kot mlad mulc na šoli za oblikovanje začel risati svoje prve stripe, je bil on, dobro delovno petletko starejši od mene, že uveljavljen in priznan risar in moj veliki vzor. Vneto sem zbiral njegove stripe, vsak mesec sem komaj čakal na novo številko Yu stripa ali Spunka, prežal pa sem tudi na časopisne ilustracije, ki jih je objavljal v različnih revijah, predvsem v Pôletu in pa Startu, ki je bil svojevrstna jugoslovanska različica Playboya, seveda neprimerno bolj kvalitetna, in v katerem je bila poleg ostalega tudi legendarna »duplerica«, kar za najstnika ni povsem zanemarljivo. Sicer pa se z Igorjem druživa že kakšnih petnajst let, najpogosteje na katerem od dobrih dvajsetih festivalov, kolikor se jih letno zvrsti na področju naše bivše domovine (samo v Sloveniji na žalost nimamo nobenega, a upam, da se bo situacija tudi pri nas kmalu spremenila) in ob pivu obujava spomine na najine začetke, malce pokomentirava delo kakšnega kolega, ki ga ni na festivalu in ga že dalj časa nisva videla, in seveda govoriva o projektih, ki jih trenutno delava. In medtem ko mu jaz razlagam, da še vedno rišem tisti strip, o katerem sva govorila zadnjič, mi on vsakič pove naslov novega albuma, ki ga trenutno riše. Kordej naredi do pet ali šest petdesetstranskih albumov letno (evropska norma je eden do največ dva), ne da bi pri vsej hiperprodukciji kakorkoli trpela njegova kvaliteta, in poleg tega ima še čas, da se zabava po festivalih. Enkrat na začetku najinega znanstva, mislim, da je bilo na enem prvih Salonov stripa v Beogradu (lani septembra je bil 11.), ko sva se na jesenskem soncu grela na vrtu Študentskega kulturnega centra in govorila o čem drugem kot o stripih, mi je mimogrede navrgel, da hoče biti eden najboljših striparjev na svetu. Takrat sem se samo nasmehnil in si mislil svoje, danes pa …

Pogledi, let. 5, št. 4, 26. januar 2014

Zaodrje mladinske književnosti

Régis Loisel: Peter Pan. Studio Risar, Celje 2013, 176 str., 30 €

Iztok Sitar – Pogledi, 22. 02. 2014

Kako je deček, ki ni hotel odrasti ne v knjigi ne na odru ne v risanki ne v filmu, odrasel v stripu, ob tem pa obiskal še dva sodobnika iz časa, v katerem se dogaja, in verjetno najbolj znanega pravljičarja zadnjega stoletja, ki mu je dal najbolj prepoznavno podobo in izšolal tudi striparja, ki je od konca odpotoval na začetek …

London, zima 1887.

Mraz, lakota in beda so vsakdanjik dickensovskega siromašnega in umazanega londonskega pristaniškega predmestja, katerega glavni protagonisti so pijanci, prostitutke in podgane in v katerem odrašča najstniški samorastnik Peter. Očeta ni nikoli poznal, zapustil ga je, še preden se je rodil, kajti mornarji si pač ne morejo privoščiti udobnega družinskega življenja, saj večino časa preživijo na odprtem morju, so pa zato ob kratkih postankih v pristaniščih toliko bolj pozorni do deklet, s katerimi si grejejo posteljo, in ob odhodu jim prav radi pustijo kakšen spominek, ki pa se ga bodoče matere zavejo šele takrat, ko je že prepozno. Takšen nezaželen spominek je bil tudi Peter, kar mu je dala mati vedeti že ob rojstvu in nato na vsakem koraku, kadar se ji je motovilil pod nogami in z jokom odganjal stranke, ki jih je krvavo potrebovala za vsakdanjo steklenico žganja, s katero je postalo življenje v zatohlem Londonu nekoliko znosnejše. Navkljub vsemu pa je imel Peter mamo rad, saj je bila vendar njegova mama in staršev si pač ne moreš izbirati, zato ji je, ko je bil malce starejši, na pragu najstniških let, tudi sam nosil žganje iz bližnje beznice, kadar ga je kriče in brez denarja (kajti stranke so bile vedno redkejše) pošiljala ponj, rekoč da je že čas, da tudi sam kaj zasluži, saj je postaven in dokaj lep fant in da rit pač ni samo zato, da bi sedel na njej. Od takrat je Peter sovražil odrasle in si prisegel, da sam ne bo nikoli odrasel. Kadar že ni skrbel za mamo in zase (zakaj od časa do časa je bilo treba tudi kaj pojesti), se je z malce mlajšimi potepuškimi prijatelji, ki so bili ravno tako sirote, družil v napol podrti bližnji lopi in jim pripovedoval pustolovske zgodbe (domišljije je imel namreč na pretek, pa še zastonj je bila), katerih glavni junaki so bili oni sami. S pomočjo čarobnega prahu jih je naučil leteti in na krilih domišljije so poleteli v deželo Nije, kjer so se kot Izgubljeni fantje borili z gusarji in skupaj z Indijanci in raznimi pravljičnimi bitji iskali izgubljeni zaklad. Medtem ko je Peter v deželi Nije, pa se v kvartu pojavi skrivnostni doktor Jack, ki mori prostitutke – in med prvimi žrtvami je prav Petrova mama …

Do Disneyja in nazaj od Disneyja

Francoski scenarist in risar stripov Régis Loisel (roj. 1951) suvereno nadgradi Barriejevo mladinsko fantazijsko uspešnico z naturalističnim prikazom surovega dickensovskega Londona in iz slabokrvnega ter aseksualnega Petra Pana naredi popolnoma realističnega, spolno zlorabljenega fantiča iz mesa in krvi, temu pa povsem nevsiljivo pritakne še urbano legendo o najbolj razvpitemu serijskemu morilcu 19. stoletja, Jacku Razparaču. Peter Pan se je sicer prvič pojavil leta 1902 kot stranski junak v romanu za odrasle Mala bela ptica škotskega dramatika Jamesa Matthewa Barrieja (1860–1937), dve leti pozneje pa je že nastopil kot glavni protagonist gledališke igre Peter Pan ali Deček, ki ni hotel odrasti. Zaradi velikega uspeha je Barrie igro predelal v otroški roman in ga leta 1911 izdal pod naslovom Peter Pan in Wendy, v poznejših izdajah pa se je ustalil samo še kot Peter Pan.

Barrie se ni ravno pretegnil s preveč razkošnim opisom glavnega junaka, zato je njegova podoba v preteklosti doživljala različne interpretacije tako knjižnih ilustratorjev kot režiserjev gledaliških ali filmskih del. Verjetno najbolj znana je Disneyjeva animirana priredba iz leta 1953, v kateri je Petra Pana defeminiziral (v gledališčih so ga največkrat igrale mlajše ženske) in po kateri se je zgledoval tudi sam Loisel, kar nikakor ni naključje; avtor stripa je namreč tudi velik Disneyjev fan, pa tudi sam je nekaj časa delal v njegovem studiu. Njegov vpliv v stripu je videti v izvrstni animaciji likov, hkrati pa se je z lahkoto otresel scenaristične melodramatičnosti in likovnega kiča, ki sta neločljivo povezana z Disneyjevimi filmi. Fascinantna je tudi Loiselova interpretacija zatohle in razpadajoče britanske metropole, za katero je dobil navdih v Doréjevi knjigi o Londonu iz leta 1876; prav tako je zelo dobra tudi karakterizacija likov in dramatizacija samega dogajanja, pri katerem imamo občutek, da nismo zgolj nevtralni opazovalci, ampak neposredni protagonisti siromašnega londonskega predmestja. Tudi v domišljijskem delu v deželi Nije se Loisel ne zadovolji s klišejskimi podobami mitoloških bitij, ampak nam jih predstavi v precej bolj človeški luči, tako da je vila Zvončica prikazana kot debelušno in nadvse klepetavo dekle, bolj podobno čebelici Maji kot pravljični vili, morske deklice so robate dekline z razkošnim oprsjem, ki se venomer prepirajo in bolj spominjajo na sitne in zdolgočasene prodajalke ljubezni v bordelu kot ljubeznive sirene, prav tako so tudi moški protagonisti, škrati, pani, kentavri in druga pravljična bitja prikazani z vsemi človeškimi napakami in slabostmi, seveda pa tudi vrlinami.

Nov lik iz istega časa

Ravno tako kot je bil pomanjkljiv Barriejev opis Petra Pana vir različnih interpretacij, si je tudi londonskega morilca prostitutk Jacka Razparača, ki ga seveda ni nihče nikoli videl (razen umorjenih prostitutk, ki kajpak niso mogle podati njegovega opisa), predstavljal vsak po svoje. Na londonski policiji so dobili vsaj sto povsem različnih opisov tega serijskega morilca, edino dejstvo, ki je povezovalo umore petih prostitutk, pa je bilo grozljivo izživljanje nad žrtvami s kirurško natančnim rezanjem grla in trebuha ter z odvzemom njihovih notranjih organov, kar je napeljevalo na misel, da je bil Jack Razparač, kot je anonimnega psihopata poimenovalo njegovo tedanje londonsko »občinstvo«, medicinski izvedenec. Morilca ali morilcev (možno je seveda, da jih je bilo več) niso nikoli odkrili, tako da je skrivnostni doktor buril domišljijo še dolgo po letu 1888, ko so se umori končali, pojavljale pa so se tudi vedno nove teorije zarote, od komunistov do marsovcev, ki so poskušale razjasniti umore in razkriti identiteto morilca. Kot Peter Pan je tudi Razparač navdihnil celo vrsto različnih priredb, pojavljal se je v romanih, pesmih, gledaliških igrah, operah, televizijskih serijah, filmih in seveda stripih. Verjetno najbolj znan je strip razvpitega angleškega pisatelja in scenarista Alana Moora ter risarja Eddieja Campbella From Hell, ki je od leta 1991 do 1996 izhajal v desetih zvezkih, leta 1999 pa še v špehnati knjigi na 570 straneh in takoj postal uspešnica, po kateri so posneli tudi malo manj uspešen film z Johnnyjem Deppom v glavni vlogi.

Loiselov Peter Pan je v Franciji prvotno izšel v šestih albumih v letih med 1990 in 2004 ter kmalu postal eden najbolj intrigantnih stripov, ki je navdušil tako vsega vajeno izbirčno kritiko kot občinstvo, saj je bil do zdaj prodan v milijonski nakladi, po slabem desetletju od zadnje izdaje pa ga končno lahko beremo tudi pri nas. Strip bo izšel pri celjski založbi Studio Risar v dveh delih, prvi, s prvimi tremi zgodbami, London, Opikanoba in Neurje, se je pojavil zadnje dni starega leta, za razplet štorije in razkritje identitete zloglasnega Jacka Razparača pa bomo morali počakati do drugega dela, ki naj bi izšel jeseni.

Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014

Vir: http://www.pogledi.si/knjiga/zaodrje-mladinske-knjizevnosti